BDSM: Premagovanje stigme

BDSM je oblika seksualnega izražanja, ki je v zadnjem času velikokrat predmet raziskovanja. Je pojem, ki vključuje širok razpon raznolikih fetišev, posameznik pa se med prakticiranjem lahko znajde v prav tako raznolikih vlogah (Brink idr., 2020). Kljub temu da je za pripadnike značilno, da so visoko izobraženi (Schuerwegen idr., 2020) in spiritualni (Fennell, 2018), pa je v današnji družbi subkultura pogosto stigmatizirana (Brink idr., 2020), nekatere aktivnosti pa so po klasifikaciji duševnih motenj celo opredeljene kot motnje spolne preference (American Psychiatric Association, 2013). To v pripadnikih subkulture pogosto povzroči občutke krivde, sramu in prisotnost samomorilnih misli (Roush, Brown, Mitchell in Cukrowicz, 2016). V nasprotju s splošnim prepričanjem raziskave ugotavljajo, da so pripadniki subkulture v mnogih vidikih celo psihično bolj zdravi kot splošna populacija (Wismeijer in Van Assen, 2013), tovrstne aktivnosti pa jim pomagajo pri uravnavanju jeze in nizke samopodobe (Fennell, 2018). Raziskovalci v skladu s tem zagovarjajo večje sprejemanje praks, značilnih za BDSM (Brink idr., 2020). V nadaljevanju bomo bolj podrobno opisali, kaj vse pojem BDSM sploh obsega, kakšne so psihološke značinosti pripadnikov subkulture, razpravljali pa bomo tudi o tem, zakaj se subkulture drži stigma in zakaj je pomembno, da to spremenimo.

BDSM je torej oblika seksualnega izražanja, ki vključuje tri komponente, in sicer suženjstvo in disciplina (angl. bondage and discipline), dominantnost in submisivnost ter sadizem in mazohizem (Brink, Coppens, Huys in Morrens, 2020). Z drugimi besedami BDSM subkultura vključuje širok razpon fetišev. Ti lahko pomenijo dejavnosti, v katerih eden izmed partnerjev drugega fizično omeji (na primer ga zveže in mu oteži ali celo prepreči gibanje), mu začasno preluknja del telesa z iglo (»piercing«) in se igra z ognjem, pri čemer se ogenj dotika telesa enega ali obeh partnerjev (Fennell, 2018). Prakticiranje BDSM-a lahko vključuje tudi aktivnosti, kjer eden izmed partnerjev izvršuje različne kazni nad drugim, pogosto pa je prisotna izmenjava moči in nazdora. Veliko aktivnosti se torej nanaša na namerno povzročanje fizične bolečine in uživanje v tem (Brink idr., 2020). Kot vidimo, BDSM vključuje širok spekter izkušenj in interakcij (Schuerwegen idr., 2020), njihovo izvajanje pa v prvi vrsti temelji na skupnem soglasju (Fennell, 2018; Brink idr., 2020). Ključnega pomena je, da vsi, ki so v kakršnokoli aktivnost kakorkoli vpleteni, najprej v to privolijo (Faccio idr., 2014; Schuerwegen idr., 2020).

V BDSM subkulturi so definirane tri specifične vloge, v katerih se posameznik lahko znajde med prakticiranjem aktivnosti. Te se razlikujejo predvsem v moči, ki jo ima posameznik. Prva vloga, ki jo bomo predstavili, se imenuje »dom«. To je oznaka za osebo, ki pri prakticiranju BDSM-a prevzema moč in nadzor ter je dominantna. Naslednja vloga se imenuje »sub« in označuje osebo, ki se, nasprotno kot »dom«, odpove moči in nadzoru in je submisivna oziroma podrejena. Poznamo pa še tretjo možnost, in sicer »switch«. Ta vloga označuje osebo, ki je lahko tako dominantna kot tudi submisivna. To je močno odvisno od situacije oziroma aktivnosti, ki jo znotraj BDSM-a izvaja v nekem trenutku in tudi od vloge, ki jo prevzema njen partner (Brink idr., 2020).

Kljub temu da je prakticiranje opisanih aktivnosti v sodobni družbi močno stigmatizirano (Brink idr., 2020), je BDSM ena bolj liberalnih in sprejemajočih subkultur (Fennell, 2018). V njej ni heteronormativnosti, kar pomeni, da je izjemno sprejemajoča do ljudi vseh seksualnih usmerjenosti. Pripadniki različnih spolov so enakovredni, telesa se sprejema takšna, kakršna so, značilna pa je tudi liberalnost do fizičnega užitka na splošno (Fennell, 2018). Raziskovalci (Richters idr. 2008, v Brink idr., 2020) ugotavljajo, da je pojavnost BDSM prakse v splošni populaciji nekje med 2 % in 65 %. Slednji interval je zelo širok, ker različne raziskave uporabljajo različno metodologijo, ljudje pa se tudi zelo razlikujejo v tem, katera aktivnost po njihovem mnenju sodi v omenjeno kategorijo in katera ne. Kljub temu se ocenjuje, da je polovica populacije že izkusila vsaj eno BDSM aktivnost (Brink idr., 2020). Morda je ravno zaradi tega subkultura nedavno postala precej popularna (Glyde, 2015), več pozornosti ji je v zadnjem času bilo namenjene tudi v pop kulturi in medijih (npr. filmi in knjige 50 odtenkov sive). Kljub temu pa se stigmatizacija BDSM-a še vedno nadaljuje (Brink idr., 2020). V družbi lahko pogosto zasledimo celo kritike, povezane z moralnostjo aktivnosti, ki se izvajajo v tej subkulturi. Za pripadnike BDSM subkulture je dejanje etično, če drugemu povzroči minimalno možno škodo. Njihova vodila večinoma ne izhajajo iz religiozne dogme, prav tako so skeptični do tradicionalne avtoritete in tradicionalnih socialnih institucij. Bolj so usmerjeni na znanstvene in racionalne razlage sveta kot na religiozne, v skladu s tem pa veliko pripadnikov tudi ne pripada nobeni religiji (Fennell, 2018). Sami zase so moralna avtoriteta, njihova vseživljenjska cilja pa sta zadovoljstvo in sreča (Fennell, 2018).

V nasprotju s splošnim prepričanjem so pripadniki BDSM subkulture večinoma visoko izobraženi (Martinez, 2018). V povprečju so precej vestni, odprti in nekoliko manj sprejemljivi (Wismeijer in Van Assen, 2013), imajo nizek nevroticizem in visoko ekstravertnost (Schuerwegen idr., 2020). Na verjetnost, da bo posameznik del BDSM skupnosti, ne vplivajo zgolj psihološki faktorji, ampak tudi socialni dejavniki (npr. okolje, v katerem posameznik biva). V povprečju imajo pripadniki te subkulture tudi višjo potrebo po dražljajih, t.j. težnjo po iskanju novih, različnih, kompleksnih in intenzivnih izkušenj in občutkov, ki lahko vključuje tudi tveganje z namenom doživljanja teh občutkov (Zuckerman, 1979; 1994 v Schuerwegen idr., 2020). Tisti z višjo potrebo po dražljajih se v večji meri vključujejo v raznolike spolne interakcije in se udejstvujejo v širšem naboru spolnih in tveganih vedenj (Giebel, Moran, Schawohl in Weierstall, 2015).

Na verjetnost, da se bo posameznik posluževal BDSM aktivnosti, lahko vpliva tudi stil navezanosti, ki je rezultat zgodnježivljenjske dinamike in lahko sam po sebi napove nekatera spolna vedenja. Raziskovalci (Wismeijer in Van Assen, 2013) ugotavljajo, da prakticiranje BDSM-a v nasprotju s stigmo ni povezano z neprilagojenim stilom navezanosti. Zaželen je pravzaprav varen stil, sploh za posameznike v dominantni vlogi, saj aktivnosti zahtevajo zelo veliko zaupanja med partnerjema. To zaupanje je lažje zgraditi, če je za posameznika značilen varen stil navezanosti. Je pa tudi res, da je stil navezanosti spremenljiv v življenju, kljub temu da se tvori že zgodaj. Možno je torej, da dominantni posamezniki pridobijo varen stil navezanosti preko BDSM aktivnosti, saj jim njihovi submisivni partnerji zaupajo (če jim ne bi, veliko aktivnosti ne bi mogli izvajati). Tako dominatni oblikujejo tudi bolj varne in stabilne predstave o sebi, kar lahko spominja na trening asertivnosti. Interes za BDSM je tako najbolje napovedoval varen stil navezanosti, moški spol, bivanje v urbanih naseljih in neheteroseksualna spolna usmerjenost (Brink idr., 2020).

Še eno dejstvo, ki govori nasproti močni stigmatizaciji, je povezava BDSM-a s spriritualnostjo. V družbi je sprejeto, da je prakticiranje predvsem seksualno naravnano in nespiritualno. Kljub temu pa obstaja veliko aktivnosti, ki so del BDSM-a in se v drugih družbah in religioznih kontekstih pojavljajo brez seksualnih implikacij, na primer igra z ognjem ali kavlji (Zussman in Pierce, 1998, v Fennell, 2018). Seksualen aspekt BDSM-a je zelo kompleksen – pripadniki subkulture celo sami dojemajo prakso BDSM-a kot neseksualno (Newmahr, 2010) in več pozornosti posvečajo njegovi spiritualnosti (Fennell, 2018). Mnogi ga tudi povezujejo s poganstvom, saj je to seksualno zelo liberalno. Zussman in Pierce (1998, v Fennell, 2018) pravita, da je poganstvo spiritualni temelj za BDSM subkulturo. Tudi v poganski praksi velikokrat rituali niso seksualne narave, čeprav lahko vključujejo seksualno besedišče in simbole. Poganstvo je vplivalo na BDSM s številnimi religioznimi, spiritualnimi in ideološkimi rituali (Fennell, 2018).

Splošno prepričanje je, da so BDSM aktivnosti osredotočene na bolečino (Hébert in Weaver, 2014), vendar to ni povsem res – za nekatere pripadnike je bolj pomebna izmenjava moči in nazdora med partnerji (Schuerwegen idr., 2020). Sodelovanje v BDSM aktivnostih je v bistvu pot do posameznikovega razodetja in izpolnjenosti, razlog za sodelovanje pa je spiritualnost. BDSM pripadniki dojemajo druge prakse kot take, ki omejujejo posameznikovo izražanje samega sebe in manj odprte spiritualni izpopolnjenosti kot njihova praksa (Fennell, 2018). Nekateri BDSM dojemajo celo kot meditacijo – lahko se zgodi, da posameznik zbere moč, preide fizično nelagodje neke aktivnosti in to mu odpre priložnost, da doživi neke vrste meditativno transcendenco. Za mnoge je praksa orodje za zelo intenzivno interpersonalno povezanost in služi kot oblika intenzivne meditacije, ki jo posameznik izvaja z nekom drugim. Pomembno je zaupanje in izkušnja tega, da se posameznik odpove kontroli samega nad sabo, jo prepusti nekomu drugemu in naveže z njim globoko vez. Nekateri pripadniki ocenjujejo tudi, da je prepuščanje kontroli partnerja primerljivo s prepuščanjem sebe volji boga, kdorkoli bog že je (Fennell, 2018). V BDSM subkulturi pa se omenja še termin »subspace«, ki označuje neke vrste transcendenco, v kateri tisti, ki preda kontrolo, dobi občutek lebdenja v prostoru in izgubi občutek za prostor in čas (Thomas, 2020). To stanje je podobno psihološkemu terminu zanos (Newmahr, 2011).

Kljub temu da raziskave kažejo, da so pripadniki BDSM subkulture v mnogih vidikih celo psihično bolj zdravi kot splošna populacija (Wismeijer in Van Assen, 2013), so aktivnosti, ki spadajo v kategorijo BDSM, po klasifikaciji duševnih motenj še vedno opredeljene kot motnje spolne preference ali parafilije. To nakazuje, da so pri klasifikaciji motenj lahko temelj stereotipna prepričanja in ne znanstvena dognanja. V peti izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (American Psychiatric Association, 2013) najdemo pri opredelitvi parafilij spolno mazohistično motnjo, spolno sadistično motnjo in fetišistično motnjo. Prva motnja naj bi vključevala udejstvovanje v ponižanju, trpljenju in vezanju. Druga je opredeljena kot povzročanje ponižanja in trpljenja nekomu drugemu in vezanje drugega. Za tretjo pa naj bi bila značilna uporaba neživih predmetov in fokusiranje na negenitalen del telesa v seksualni aktivnosti. Velja sicer, da posameznika s katerokoli od naštetih motenj diagnosticirajo le, če zaradi motnje trpi za distresom, anksioznostjo, obsesijo, krivdo ali sramom in ga to moti pri doseganju drugih življenjskih ciljev. Za diagnozo s spolno sadistično motnjo je še nujno, da posameznik deluje v skladu s sadističnimi impluzi. Kriteriji za diagnosticiranje so problematični, saj pripadniki BDSM subkulutre zaradi splošne stigme pogosteje doživljajo občutke krivde, sramu, imajo psihološke težave in samomorilne misli (Roush, Brown, Mitchell in Cukrowicz, 2016) in so posledično lahko prej diagnosticirani s katero od naštetih motenj. Kriteriji za diagnosticiranje z motnjami spolne preference le potrjujejo močno stigmatizacijo BDSM praks, ki so lahko medikalizirane in celo kriminalizirane, čeprav vedno potekajo na način, s katerim soglašajo vsi udeleženci (Fennell, 2018). Raziskovalci (Brink idr., 2020) zagovarjajo večje sprejemanje praks in njihovo umeščanje med normalne seksualne interese in vedenje, nekateri pa pravijo, da so pripadniki subkulture v veliko vidikih celo psihično bolj zdravi kot splošna populacija (Wismeijer in Van Assen, 2013).

K stigmatizaciji BDSM prakse je nekaj prispeval že Freud (1905, v Brink idr., 2020), ki je prakso povezoval s travmo. Trdil je, da so v ozadju BDSM aktivnosti nezavedni procesi, zaradi katerih se ljudje udejstvujejo v destruktivnih situacijah in odnosih, ki so podobni travmam, ki so jih doživeli. Kasneje je Brink s sodelavci  (2020) ugotovil, da povezava med prakticiranjem BDSM-a in travmo ni bila statistično značilna, saj več kot 75 % tistih, ki prakticirajo BDSM, ni poročalo o nobenih travmatskih dogodkih v svojem življenju. Nekateri (Califia, 1983, v Brink idr., 2020) pa so prakticiranje BDSM-a začeli pojmovati kot obrambni mehanizem, ki pospeši spopadanje posameznika s travmo. Posamezniki, ki so preživeli travmatični dogodek, lahko tega podoživijo na nadzorovan način in se s travmo spopadejo. BDSM aktivnosti pa lahko še pomagajo pri uravnavanju jeze, krivde in nizki samopodobi (Fennell, 2018). Prakticiranje BDSM-a zniža raven kortizola v krvi pri tistih, ki v aktivnostih zavzemajo dominantne položaje, kar nakazuje na to, da aktivnosti delujejo blagodejno na doživljanje stresa (Wuyts idr., 2020, v Schuerwegen idr., 2020). Možno je, da posamezniki prakticirajo BDSM kot orodje za spopadanje z vsakodnevnimi stresorji, saj je v raziskavi Schuerwegena in sodelavcev (2020) kar tretjina udeležencev to navedla kot način spoprijemanja s stresom v življenju. Nekateri navajajo celo terapevtski potencial prakticiranja BDSM-a (Lindemann, 2011) in višje subjektivno blagostanje kot njegovo posledico (Wismeijer in Van Assen, 2013). Pripadniki tudi v večji meri uporabljajo aktivne strategije spoprijemanja s stresom, pri čemer tisti v vlogi »dom« ali »switch« aktivne strategije uporabljajo pogosteje kot tisti v vlogi »sub«. Submisivni posamezniki za spoprijemanje s stresom najpogosteje uporabljajo socialno oporo (Schuerwegen idr., 2020).

BDSM je torej precej razširjena oblika seksualnega izražanja, ki vključuje širok spekter izkušenj, interakcij in aktivnosti (Schuerwegen idr., 2020). Je ena najbolj liberalnih in sprejemajočih subkultur (Fennell, 2018). Pripadniki subkulture so v povprečju visoko izobraženi in imajo visoko potrebo po dražljajih (Schuerwegen idr., 2020), pripadnost pa napoveduje tudi varen stil navezanosti (Brink idr., 2020). Prakticiranje BDSM-a je močno povezano s spiritualnostjo, mnogi sodelovanje v aktivnostih opisujejo kot pot do razodetja, meditacijo, doseganje transcendence in orodje za intenzivno interpersonalno povezanost, pri čemer je ključna pot, ne cilj (Fennell, 2018). Aktivnosti, ki jih lahko označimo kot BDSM, znižujejo raven kortizola v krvi in so povezane z manj stresa (Wuyts et al., 2020, v Schuerwegen idr., 2020), pripadniki pa to obliko izražanja uporabljajo kot orodje za spopadanje z vsakodnevnimi stresorji (Schuerwegen idr., 2020). Pripadniki subkulture so bolj kot splošna populacija nagnjeni k uporabi aktivnih strategij za spoprijemanje s stresom (Schuerwegen idr., 2020), raziskovalci pa navajajo pa tudi terapevtski potencial prakse (Lindemann, 2011).

Zakaj se kljub svojim pozitivnim učinkom BDSM še vedno uvršča med motnje spolne preference (American Psychiatric Association, 2013), pri čemer so po mnenju nekaterih pripadniki subkulture v veliko vidikih celo psihično bolj zdravi kot splošna populacija (Wismeijer in Van Assen, 2013)? V splošni populaciji je subkultura močno stigmatizirana (Brink idr., 2020). Pakticiranje BDSM-a je lahko tudi medikalizirano in kriminalizirano (Fennell, 2018), kar rezultira v tem, da pripadniki subkulture pogosteje doživljajo občutke krivde in sramu (Roush idr., 2016). Sploh glede na to, da je polovica populacije že izkusila vsaj eno BDSM aktivnost, raziskovalci (Brink idr., 2020) zagovarjajo večje sprejemanje praks in njihovo umeščanje med normalne seksualne interese in vedenje.

Literatura:

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). Pridobljeno s https://cdn.website-editor.net/30f11123991548a0af708722d458e476/files/uploaded/DSM%2520V.pdf

Brink, S. T., Coppens, V., Huys, W. in Morrens, M. (2020). The psychology of kink: a survey study into the relationships of trauma and attachment style with BDSM interests. Sexuality Research and Social Policy. Pridobljeno s https://doi.org/10.1007/s13178-020-00438-w

Faccio, E., Casini, C. in Cipolletta, S. (2014). Forbidden games: The construction of sexuality and sexual pleasure by BDSM ‘players’. Culture, Health & Sexuality, 16(7), 752–764.

Fennell, J. (2018). “It’s All About the Journey”: skepticism and spirituality in the BDSM subculture. Sociological forum, 33(4), 1045–1067.

Giebel, G., Moran, J., Schawohl, A., & Weierstall, R. (2015). The thrill of loving a dominant partner: Relationships between preference for a dominant mate, sensation seeking, an trait anxiety. Personal Relationships, 22, 275–284. Pridobljeno s https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1111/pere.12079.

Glyde, T. (2015). BDSM: Psychotherapy’s grey area. The Lancet Psychiatry, 2(3), 211–213. Pridobljeno s https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1016/s2215-0366(15)00058-9.

Hébert, A. in Weaver, A. (2014). An examination of personality characteristics associated with BDSM orientations. The Canadian Journal of Human Sexuality, 23(2), 106–115.

Lindemann, D. (2011). BDSM as therapy? Sexualities, 14(2), 151–172.

Martinez, K. (2018). BDSM role fluidity: A mixed-methods approach to investigating switches within dominant/submissive binaries. Journal of Homosexuality, 65(10), 1299–1324. https://doi.org/10.1080/00918369.2017.1374062

Newmahr, S. (2010). Rethinking kink: sadomasochism as seious leisure. Qualitative Sociology, 33, 313–331.

Newmahr, S. (2011). Playing on the edge: Sadomasochism, risk, and intimacy. Indiana, ZDA: Indiana University Press. Pridobljeno s https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=MI7YHIrvxWwC&oi=fnd&pg=PP2&dq=Playing+on+the+Edge&ots=XZ-SU7ofAD&sig=4-IKGELViwiGer2chXrf3TEZLqE&redir_esc=y#v=onepage&q=Playing%20on%20the%20Edge&f=false

Roush, J. F., Brown, S. L., Mitchell, S. M. in Cukrowicz, K. C. (2016). Shame, guilt, and suicide ideation among bondage and discipline, dominance and submission, and sadomasochism practitioners: Examining the role of the interpersonal theory of suicide. Suicide and Life-threatening Behavior, 47(2), 129–141.

Schuerwegen, A., Huys, W., Coppens, V., De Neef, N., Henckens, J., Goethals, K. in Morrens, M. (2020). The psychology of kink: a cross-sectional survey study investigating the roles of sensation seeking and coping style in BDSM-related interest. Archives of Sexual Behavior. Pridobljeno s https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1007/s10508-020-01807-7

Thomas, J. (2020). BDSM as trauma play: an autoethnographic investigation. Sexualities, 23(5–6), 917–933.

Wismeijer, A. A. in Van Assen, M. A. (2013). Psychological characteristics of BDSM practitioners. The Journal of Sexual Medicine, 10(8), 1943–1952. Pridobljeno s https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1111/jsm.12192.

Photo: Kostis Fokas