Eksorcizem: Stičišče nadnaravnega in duševnih motenj

Eksorcizem je starodavna praksa izganjanja zlih duhov iz človeškega telesa, ki se je navkljub sekularizaciji ohranila in je ponekod še danes vplivna. V katoliškem svetu je v devetdesetih letih celo doživel renesanso in je trenutno v porastu (Innamorati idr., 2019), najdemo pa ga v kulturah ter religijah po celem svetu. Skozi tisočletja obstoja je eksorcizem predstavljal obrambo človeštva pred tem, kar so ljudje interpretirali kot zlonamerno nadnaravno, a je pogosto izviralo iz duševnosti (Ventriglio idr., 2018). Preden pa ga odpišemo kot zgolj še en ostanek zgodovine, ki se je obdržal zaradi vraževerja, bi se morali poglobiti v njegovo zgodovino, proučiti njegov vpliv na kulturo in presoditi, ali lahko pripomore tudi k sodobnim metodam zdravljenja duševnih motenj.

Ljudje smo že od kognitivne revolucije, ki se je začela pred približno 70.000 leti, sposobni ustvarjati namišljeno realnost. Od tega mejnika človeštvo spremlja vera v nadnaravno, ki naj bi bivalo ob svetu smrtnikov in posegalo vanj (Harari, 2013). V kulturah z vseh koncev sveta najdemo verovanja v zle duhove, ki lahko škodujejo ali obsedajo ljudi. Posebej razširjena je legenda o duhovih, ki lahko vstopijo v človeško telo in preko njega izvajajo svojo voljo. Demonska posesija ali obsedenost, kot jo poznamo v zahodnem svetu, se v različicah pojavlja v izumrlih poganskih religijah, tradicionalnih afriških verovanjih, budizmu, hinduizmu in abrahamskih religijah (Ventriglio idr., 2018). V nadaljevanju članka se bom ukvarjala predvsem z njeno pojavnostjo v katoliškem svetu. Proti tem zlim duhovom in demonom se je človeštvo tisočletja borilo z različnimi rituali, molitvami in uroki, skupno imenovanimi eksorcizem. Beseda izvira iz grške besede exorkizein, v kateri prepona ex pomeni ven ali stran, horkizein pa pomeni biti vezan s prisego (exorcism, b.d.). Kot nakazuje ime, tekom eksorcizma zdravilec ali duhovnik (odvisno od kulturnega konteksta) zlemu duhu zapove, naj zapusti obsedeno telo ali predmet.

Ob proučevanju zgodovine ritualov eksorcizma je razvidna tesna povezanost demonske obsedenosti z duševnimi motnjami, eksorcizem pa deli podobnosti s sodobno psihoterapijo. Obe metodi vključujeta zdravilca, ki lajša bolnikovo trpljenje, bolnika, ki zaupa v zdravilčeve moči, in njune interakcije, v katerih skušata vplivati na bolnikovo vedenje (Frank, 1973, v Gettis, 1976).  Gettis (1976) celo namiguje, da je psihoterapija le novodobna oblika eksorcizma, ki izganja metaforične duševne demone.

Eksorcizmi so verjetno obstajali že pred začetki civilizacij, a se iz obdobja niso ohranili viri, ki bi to lahko potrdili (Gettis, 1976). Eden od najzgodnejših virov, ki pričajo o izvajanju eksorcizmov, izvira iz asirske civilizacije. To je glinena tablica z urokom Surpu v klinopisu, ki je bila najdena v Asurbanipalovi palači in naj bi izvirala iz približno osmega stoletja pred Kristusom. Raziskovalci so ugotovili, da je bil Surpu namenjen spreminjanju številnih potez, ki jih dandanes povezujemo z antisocialno osebnostno motnjo (Abdul-Hamid in Stain, 2013).

Eksorcizmi tako predstavljajo eno najprimitivnejših oblik zdravljenja duševnih bolezni, ki pa se močno zanaša na tradicionalna verska prepričanja. Že s svojim obstojem eksorcizem zahteva tudi obstoj zla kot resnične entitete. Ta lahko nastopa v obliki duhov, demonov ali drugih mitoloških bitij. V srednjeveški krščanski veroizpovedi je bil manifestacija čistega zla Satan. Verjeli so, da je hudič vladar zemeljskega sveta, zaradi česar v svetu obstaja zlo. Pripisovali pa so mu tudi, da je povzročitelj vseh bolezni. Zaradi slednjega so bili primeri demonske obsedenosti izjemno pogosti, o njihovi resničnosti pa ni mogel dvomiti nihče, saj bi bil v tem primeru lahko oklican za heretika (Innamorati idr., 2019).

Šele v 17. stoletju je zaradi osupljivega števila ljudi, ki naj bi trpeli zaradi stika z demoni, katoliška cerkev z Rimskim ritualom prvič opisala pogoje, pod katerimi je bil lahko izveden eksorcizem, (Rituale romanum, 1624, v Innamorati idr., 2019). Tekom 19. stoletja pa se je pojavilo več zapisov o primerih tako imenovanih psevdoposesij, kjer so stanje bolnika namesto vplivom demona pripisovali duševnim motnjam (Innamorati idr., 2019). S prehodom v 20.  stoletje je prišlo do še večjega upada v številu eksorcizmov. Philippeau (1956, str. 945, v Innamorati idr., 2019) ga je pripisal »napredku v poznavanju duševnih motenj«, »spremembi teološke doktrine o Satanovi intervenciji v svetu« in »senzibilnosti duhovnikov na visokih položajih«. Leta 1917 je bilo z Zakonikom kanonskega prava odrejeno, da lahko eksorcizme opravljajo le duhovniki dobrega ugleda, izvedbo pa mora potrditi lokalni škof (Peters, 2001, v Innamorati idr., 2019). V 30. in 40. letih 20. stoletja so k primerom psevdoposesij pristopili tudi strokovnjaki s področja psihologije in psihiatrije, ki so, kar je bilo le pred kratkim označeno za hudičevo delo, prepoznali za duševne bolezni (Innamorati idr., 2019). Tonquedec (1938, v Innamorati idr., 2019) je tudi opomnil na nevarnost izvajanja eksorcizmov na psihotičnih pacientih, katerih deluzije bi bile z eksorcizmom lahko še bolj utrjene.

Število primerov prepoznanih kot demonska obsedenost se je iz leta v leto manjšalo, saj jih je bilo vedno več prepoznanih kot duševne motnje. Leta 1952 je bil modificiran Rimski ritual, ki je po novem vključeval distinkcijo demonske obsedenosti od duševnih motenj, spremljajoči simptomi pa so bili opisani kot mogoči in naj ne bi nujno pomenili obsedenosti (Petersdorff, 1956/1995, v Innamorati idr., 2019). Marquart (1948, v Innamorati idr., 2019) je poskušal na podlagi prijavljenih primerov sestaviti seznam mogočih simptomov demonske obsedenosti, med katerimi je kot gotova simptoma posesije navedel zgolj nerazložljivo fizično moč, ki jo lahko izkazujejo obsedene osebe, in ksenoglosijo (angl. xenoglossia), fenomen, v katerem obsedena oseba govori v njej neznanem jeziku. Problem demonske obsedenosti je postajal celo znotraj Cerkve vedno manj pomembna in pereča tema, kar je bilo izraženo v enem od najbolj progresivnih religioznih dokumentov, imenovanem Krščanska vera in demonologija. Dokument, ki ga je leta 1975 izdala Kongregacija za nauk vere, je v svojem jedru naslovil več pomembnih točk. Zapis je najprej posvaril pred pretiranim razmišljanjem o in ukvarjanjem s Satanom ali demoni, kar je obsodil kot moralno sporno in nasprotujoče doktrini Cerkve. Dokument je poudaril, da obstoja hudiča ni mogoče zanikati in tema zahteva previdnost, vendar pa demonska obsedenost ter eksorcizmi postajajo redkejši in posledično manj centralna tema znotraj Cerkve. Končno pa je posvaril, da so sodobne metode proučevanja duše in telesa (psihologija in psihiatrija) kot njihove predhodnice (religije in filozofije) omejene, zaradi česar je do njih treba pristopati skeptično. V svojem osrčju je zapis spodbujal ravnotežje med pretiranim strahom in morbidno obsedenostjo s hudičem na eni in čistim zanikanjem obstoja le-tega na drugi strani (Kongregacija za nauk vere, 1975, v Innamorati idr., 2019).

Delo Krščanska vera in demonologija je povzelo vedno bolj moderno miselnost, ki se je počasi razširjala tudi znotraj krščanske skupnosti. Ob izdaji se je tako seveda soočila s konzervativnejšo in bolj dogmatično miselnostjo. Sprejemanje in asimiliranje znanstvenih ugotovitev je začelo prevladovati nad vraževerji o nadnaravnem. Religijske prakse in rituale kot eksorcizem so počasi nadomeščale znanstveno potrjene metode. Demoni so padali pod razlagami duševnih bolezni. Razkol med staro in novo miselnostjo se je večal, leta 1976 pa se je manifestiral v sodnem primeru, ki je še bolj razdelil javno mnenje.

Anneliese Michel je bila vzgojena v močno katoliški družini v Klingenbergu na Bavarskem. Kot mladostnica se je začela intenzivno poglabljati v verska vprašanja. Annelise je trpela za epilepsijo temporalnega režnja, zaradi česar se je družina obrnila po pomoč k nevrologu in psihiatru,  predpisana pa so ji bila antiepileptična zdravila (Getler, 1987; Innamorati idr., 2019). V naslednjih letih se je njeno stanje sunkovito poslabšalo, v sanjah in med molitvijo pa so jo začele preganjati vizije pošastnih obrazov. Postala je prepričana, da jo obsedajo demoni, v kar je začela verjeti tudi njena družina, in po pomoč so se obrnili k lokalni cerkvi. Leta 1975 sta po najprej zavrnjeni avtorizaciji dva duhovnika začela z eksorcizmom, Anneliese pa je popolnoma opustila strokovno zdravljenje (Getler, 1987). Prepričana je bila, da jo preganja šest demonov, ki so se med eksorcizmi izmenjevali v nadzorovanju njenega telesa.  Od teh je le eden, Lucifer, dejansko klasificiran kot demon, drugi pa so bili Kajn, Juda Iškarijot, rimski cesar Neron, Hitler in nepoznani ekskomunicirani duhovnik Fleischmann, osebe znane po svoji nemoralnosti. Začela si je zadajati poškodbe in se stradati, kar je vodilo do njene smrti. Anneliese je do svoje smrti leta 1976 prestala 67 eksorcizmov. Verjela je, da jo lahko le smrt odreši demonov, ki so jo obsedali, in da se bo s svojo žrtvijo oddolžila za grehe človeštva (Innamorati idr., 2019).

Starši Anneliese Michel in oba vpletena duhovnika so bili po njeni smrti obtoženi umora iz malomarnosti. Tekom sojenja so obtoženci vztrajali, da so Anneliese obsedali demoni, česar sodišče ni nikoli zares upoštevalo. Po naročilu njenih staršev so celo izkopali njeno telo, katerega ohranjenost naj bi dokazala, da je bila resnično obsedena. Vendar je bilo ob izkopu telo v pričakovani stopnji razkroja. Kot dokazno gradivo so bili med sojenjem uporabljeni tudi zvočni posnetki eksorcizmov,  obramba pa je zagovarjala legalnost eksorcizmov in svobodo prakticiranja religije nemških državljanov. Tožilstvo je vztrajalo, da bi se njeno smrt lahko preprečilo ob zdravniški pomoči, za kar bi glede na Anneliesino poslabšano duševno stanje morale poskrbeti ostale vpletene osebe (Getler, 1987; Innamorati idr., 2019).  

Proti pričakovanjem so bili vsi obtoženi prepoznani za krive, primer pa je postal eden od zadnjih izvedenih eksorcizmov na Bavarskem. Le leto po izdaji Krščanske vere in demonologije je primer Anneliese Michel prikazal nevarnost pretirane obsedenosti z demoni, pred katero je svaril dokument (Innamorati idr., 2019). Za bolj tradicionalno manjšino je, kljub izidu tožbe, vera Anneliese le še močneje utrdila njihova prepričanja. K slednjemu je še posebej prispeval izkop njenega trupla, ki je privabil stotine gledalcev (Getler, 1987). Njihova verovanja so bila obsojana kot zablode ne le s strani sodišča, temveč tudi večine drugih katolikov (Fortea in LeBlanc, 2012, v Innamorati idr., 2019).

Z zmago tožilstva se je večina katoliške skupnosti simbolično odmaknila od bolj tradicionalnih vraževerij in ritualov. Najbolj vplivna v tem odmiku pa je bila morda sprememba v razumevanja zla. Če je po Biblijski tradiciji vse zlo izviralo od Satana in demonov, je moderna znanost zlo distancirala od verskih konceptov in mitoloških bitij ter ga približala človeštvu (Hacking 1995, Innamorati idr., 2019). Idejo Satana kot izvora zla je Philip Zimbardo celo aktualiziral in sekulariziral s konceptom Luciferjevega efekta. S slednjim je predpostavljal, da človeško vedenje, ki bi ga označili kot zli, izvira iz okoliščin (Zimbardo, 2007, v Innamorati idr., 2019). Čeprav Cerkev obstoja hudiča ni nikoli zanikala, je razumevanje koncepta močno spremenila z izdajo Krščanske vere in demonologije. Dokument je predlagal, da so hudičevi neposredni vplivi na človeško vedenje malo verjetni, iz česar so nekateri teologi nadalje predlagali obravnavo Satana kot simbola in ne resničnega bitja.

Sekularizacija in razvijanje razumevanja Satana pa sta prišla do nenadne zaustavitve v devetdesetih letih po zaslugi papeža Janeza Pavla II., ki je papeževal od 1978 do 2005. Nasprotno od previdnejšega pristopa do teme, ki je vzniknil v 70. letih in dosegel vrhunec s Krščansko vero in demonologijo, je novi papež zagovarjal obstoj hudiča kot fizične entitete kot tudi njegovo prisotnost v človeškem svetu. Za tiste, ki so nasprotovali Satanovemu obstoju, pa je celo dejal, da jih v to vodi Satan (Wojtila, 1986, v Innamorati idr., 2019). Nepresenetljivo je tako močno zagovarjal izvajanje eksorcizmov, ki so v 90. letih skupaj s prijavljenimi primeri demonske obsedenosti doživeli sunkovit porast, predvsem v Italiji in na Poljskem (Innamorati idr., 2019).

K porastu v številu eksorcistov je vplivno prispeval uradni eksorcist rimske škofije Gabriele Amorth, ki je leta 1990 s petimi drugimi eksorcisti ustanovil Mednarodno zvezo eksorcistov (Freidkin, 2016). Leta 2016 je zveza, ki je bila uradno prepoznana s strani Vatikana, štela že 404 uradnih in 124 pomožnih članov, ki delujejo na vseh kontinentih. V Sloveniji sta bila prijavljena 2 eksorcista (Benotti, 2016).

Leta 2004 je Janez Pavel II. s papeškim odlokom in kanonskim pravom odredil, da mora vsaka škofija imeti na razpolago izurjenega in treniranega eksorcista, ki vodi interdisciplinarno skupino, v kateri so zdravnik, psiholog, psihiater in nevrolog (Howard, 2017). Številni strokovnjaki, predvsem italijanskega rodu, so že v devetdesetih letih na povabilo katoliške cerkve pristopili k sodelovanju z duhovniki v razločevanju med resničnimi primeri obsedenosti in duševnimi motnjami. Nekateri so poklica celo označili kot komplementarna (Innamorati idr., 2019). Naloga skupine je, da pacienta oskrbi z duhovno-zdravniško pomočjo. Bolnika pregledajo vsi drugi strokovnjaki, katerih naloga je, da izločijo primere resnejših nevroloških in psiholoških bolezni, ki bi jim obravnava eksorcista lahko stanje še poslabšala. V primerih eksorcistične obravnave pa se psihološka in zdravniška oskrba pacientov ne preneha, temveč poteka vzporedno (Howard, 2017).

Stanja obsedenosti se dandanes ločijo na patološka in nepatološka, ki zajemajo zamaknjenja stanja oziroma stanja transa v kontekstu verskih izkušenj in ritualov (Spiegel in Cardeña, 1991, v Ferracuti idr., 1996; Delmonte idr., 2016). V slednjih oseba prostovoljno postane medij nadnaravnega bitja, običajno duha, v kontekstu verskega rituala (Delmonte idr., 2016). Patološko obsedenost se po DSM-5 (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj – peta izdaja) diagnosticira kot disociativna osebnostna motnja (angl. dissociative identity disorder ali DID) v obliki posesije. Gre za motnjo identitete, ki jo povzroči pojav alternativnih identitet in vpliva na spremenjeno vedenje, zavest, spomin in senzomotorično delovanje (Delmonte idr., 2016). Oseba izgubi svojo agentnost, občutek nadzora nad lastnim vedenjem. Nadzor namesto osebe prevzame zunanji agent, ki je najobičajneje duh ali nadnaravno bitje, kot na primer demon, kar se odraža v spremenjenem obnašanju (Bhavsar idr., 2016). Izvirno so bili v DSM-4 primeri posesij všteti v disociativno trans motnjo (DTD) med posesijska trans stanja. V DSM-5 pa je bila disociativna trans motnja zaradi fenomenoloških podobnosti med motnjama uvrščen pod disociativne osebnostne motnje (van Duijl idr., 2013). Problem klasifikacije se nahaja tudi v slabem ločevanju od nepatoloških stanj obsedenosti (Delmonte idr., 2016).

V osemdesetih letih so strokovnjaki s področja psihologije in psihiatrije opazili podobnosti med disociativnimi stanji in primeri posesije. Van der Hart in sodelavci (1996, v  Burkhard, 2010) so domnevo, da gre lahko za isti fenomen, potrdili s študijo primera posesije in uspešnega eksorcizma. Dominikansko nuno Jeanne Fery, ki je živela v 16. stoletju, naj bi obsedalo več demonov, ki so jo napeljali v samoogrožujoče in nemoralno vedenje. Ozdravela je ob pomoči eksorcista in drugih nun. Avtorji so ugotovili, da so se pri Jeanne Fery podobno kot pri disociativnih motnjah poleg izvirne identitete pojavila alternativna stanja zavesti, ki so se predstavljala kot demoni in se skladno s tem tudi obnašala. Zaradi tega so Jeanne Fery in njeni sodobniki verjeli, da jo dejansko obsedajo demoni. Zanimivo pa je, da se je poleg “zlih” identitet demonov razvila tudi “dobra” alternativna identiteta Marije Magdalene, ki je močno pomagala pri izvedbi eksorcizma. Zdi se verjetno, da veliko število primerov demonskih posesij tvorijo bolniki z disociativno motnjo, ki pa so bili in ponekod še vedno so obravnavani v religioznem kontekstu in »zdravljeni« z eksorcizmom.

Katoliška cerkev vztraja, da obstajajo primeri obsedenosti, ki niso klinične motnje, temveč pravo vplivanje demonov, vendar so redki (Innamorati idr., 2019). Kljub temu katoliška cerkev zagovarja, da morajo, preden se določi, da gre za primer demonske obsedenosti, pacienta pregledati klinični strokovnjaki, ki lahko iz obravnave izločijo paciente, ki bi jim eksorcizem še poslabšal stanje. Odnosi psihologije do uporabe eksorcizma pri zdravljenju pa so mešani. Eksorcizem naj bi po zapisih pomagal Jeanne Fery (Burkhard, 2010). Tudi Rosik (2004) opisuje primer, kjer je bil na željo pacientke z disociatinvo osebnostno motnjo izveden ritual izgona, ki je pripomogel k izboljšanju duševnega stanja. Čeprav avtor poudarja, da metoda nikakor ne bi smela biti posplošena na vse primere, v primeru bolnice vidi prednosti, ki jih ima metoda v pristopu k pacientom z globoko zakoreninjenimi tradicionalnimi verskimi pogledi, ki so bolj odprti za teološke kot psihološke pristope. V študiji, ki je proučevala 10 italijanskih pacientov z disociativno trans motnjo, ki so trdili, da jih obsedajo demoni, so bili prav tako odkriti pozitivni učinki eksorcizma, vendar pa so avtorji poudarili, da je učinkovitost metode močno odvisna od eksorcistovih sposobnosti in izkušenj (Ferracuti idr.,1996). 

Metoda terapevtsko nadzorovanega eksorcizma bi predvsem preprečila nenadzorovane teološke eksorcizme, ki bi stanje pacienta lahko še poslabšali (Rosik, 2004). Eksorcizmi namreč predstavljajo nevarnost za razvoj še več alternativnih osebnosti ter poslabšanje stanja (Bowman, 1993, v Ferracuti idr.,1996; Fraser, 1993, v Ferracuti idr.,1996; Tonquedec, 1938, v Innamorati idr., 2019). Howard (2017) pa poudarja, da lahko označevanje posameznikovih težav kot zgolj psiholoških ali duhovnih negativno vpliva na pacientovo vedenje in zdravje, zaradi česar je veliko ugodnejši pristop združene obravnave.

Raziskovanje in iskanje ustreznih načinov obravnave oseb, ki trpijo za demonsko obsedenostjo, je zaradi rastočega števila prijav primerov demonskih posesij ter eksorcizmov v nekaterih delih Evrope, predvsem Italiji in na Poljskem, še kako pomembno. Seveda pa se primeri demonskih obsedenosti pojavljajo še v številnih drugih kulturah in religijah, a ostajajo pogostejši v bolj tradicionalnih skupnostih, kjer je močnejše verovanje v nadnaravno. V številnih afriških državah, kjer se katolištvo prepleta s poganskimi verovanji, so eksorcizmi zelo pogosti, a nasprotno z zahodnim svetom niso nikoli doživeli upada (Innamorati idr., 2019). Nekateri muslimani verjamejo, da duševne motnje najpogosteje povzročijo nevidni duhovi džini, ki lahko vstopijo v človeško telo in ga nadzorujejo. Džina zdravilci iz pacienta izženejo v obredu imenovanem Zar (Al-Adawi idr., 2001, v Ventriglio idr., 2018; Endrawes idr., 2007, v Ventriglio idr., 2018). Potrebno pa je upoštevati obstoj nepatoloških posesij, ki se v nekaterih kulturah in skupnostih, kot npr. v afro-brazilski religiji, zgodijo v kontekstu verovanja in so prostovoljne (Delmonte idr., 2016).

Iz mej tradicionalnih verovanj in psihologije so demonska obsedenost in eksorcizmi predvsem s fikcijskimi deli prestopili tudi v popularno kulturo. Pionir nadnaravnega žanra, ki je na filmska platna leta 1973 pripeljal demone, je bil Eksorcist, posnet po istoimenski knjigi. Postal je arhetip žanra in pomagal k popularizaciji Satana kot antagonista, Gabriel Amorthe pa ga je tudi označil kot svoj najljubši film, saj je delo eksorcistov predstavil širši javnosti (Friedkin, 2016). Število knjig, filmov in serij, ki so prikazovale eksorcizme in demonsko obsedenost, je hitro narastlo ter ostaja priljubljeno (npr. serija stripov Constantine, televizijska nadaljevanka Nadnaravno, seriji filmov Eksorcist in Priklicano zlo). Film Izganjanje hudiča iz Emiliy Rose, ki je izšel leta 2005, je celo osnovan na primeru Anneliese Michel. Že omenjeni Gabirele Amorth je v Italiji relativno zaslovel pod vzdevki »Vatikanski eksorcist«, »Glavni rimski eksorcist« in »Dekan eksorcizma« zahvaljujoč svojim nastopom na televiziji (Freidkin, 2016). Izstopal je po svoji predanosti delu kot tudi ekstremnih mnenjih. Za satanistične je označil prakso joge, Yu-Gi-Oh in Pokémon karte in zbirko otroških knjig Harry Potter, v kateri so liki čarovniki (Amorth, 1990, v Innamorati idr., 2019).

Eksorcizem je dandanes lahko viden kot izvorni prednik sodobnih terapevtskih metod, ki pa se je uprl pozabi časa in kljub sekularizaciji vztrajal v svetu, ki ga je spreminjala znanost. Tekom zgodovine je predstavljal edino obliko pomoči osebam, katerih težave so daleč presegale razumevanje duševnosti njihovega časa, zaradi česar so bile obravnavane v religioznem kontekstu. Dandanes njegova vloga v zdravljenju ostaja z nekaterimi izjemami predvsem v bolj tradicionalnih kulturah, a je ponekod celo v porastu. Obstoj eksorcizma je pogojen z verovanjem v zunanje zlo, ki izvira iz nadnaravnih entitet, kot je Satan, zaradi česar bo verjetno prisoten vse dokler obstaja vera v nadnaravno. Vsekakor pa tvori alternativni pristop, ki lahko bolje osvetli nerazdružljivost duševnih in duhovnih težav bolnikov iz specifičnega kulturnega in religioznega konteksta. Nadaljnje sodelovanje strokovnjakov s področij psihologije in psihiatrije bi preprečilo morebitno škodo, ki jo lahko naredi nenadzorovan teološki pristop, hkrati pa bi pripomoglo k raziskovanju tega pristopa, ki nedvomno ima potencial za rabo v določenih kulturnih kontekstih.

Literatura:

Abdul-Hamida, W. K. in Stein, G. (2013). The Surpu: exorcism of antisocial personality disorder in ancient Mesopotamia. Mental Health, Religion & Culture, 16(7), 671–685. http://dx.doi.org/10.1080/13674676.2012.713337

Benotti, R. (03. 12. 2016). Esorcisti in Italia e nel mondo [Eksorcisti v Italiji in po svetu]. https://agensir.it/chiesa/2016/12/03/esorcisti-in-italia-e-nel-mondo-ecco-i-sacerdotiimpegnati-nella-lotta-difficilissima-contro-il-diavolo/

Bhavsar, V.,  Ventriglio, A. in Bhugra, D. (2016). Dissociative trance and spirit possession: Challenges for cultures in transition. Psychiatry and Clinical Neurosciences, 70, 551–559. http://dx.doi.org/10.1111/pcn.12425

Burkhard, P. (2010). On the history of dissociative identity disorders in Germany: The doctor Justinus Kerner and the girl from Orlach, or possession as an “Exchange of the self”. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 59(1), 82–102.  https://doi.org/10.1080/00207144.2011.522908 

Delmonte, R., Lucchetti, G., Moreira-Almeida, A. in Farias, M. (2016). Can the DSM-5 differentiate between nonpathological possession and dissociative identity disorder? A case study from an Afro-Brazilian religion. Journal of Trauma & Dissociation, 17(3), 322–337. https://doi.org/10.1080/15299732.2015.1103351

Exorcism. (b.d.). V Online Etymology Dictionary. https://www.etymonline.com/word/exorcism#etymonline_v_14073

Ferracuti, S., Sacco, R. in Lazzari, R. (1996). Dissociative trance disorder: Clinical and Rorschach findings in ten persons reporting demon possession and treated by exorcism. Journal of Personality Assessment, 66(3), 525–539.

Friedkin, W. (31. 10. 2016). The Devil and Father Amorth: Witnessing “the Vatican Exorcist” at Work. https://www.vanityfair.com/hollywood/2016/10/father-amorth-the-vatican-exorcist

Getler, M. (21. 4. 1978). Cries of a woman possessed. The Washington post. https://www.washingtonpost.com/archive/politics/1978/04/21/cries-of-a-woman-possessed/94bf2fd3-8e64-482d-869d-1f929851ca8f/

Gettis, A. (1976). Psychotherapy as exorcism. Journal of Religion and Health, 15(3), 188–190. https://www.jstor.org/stable/27505350

Harari, Y. N. (2014). Sapiens: Kratka zgodovina človeštva (P. Mertelj, prev.). Mladinska knjiga.

Howard, C. J. (2017). Psychospiritual resiliency: Enhancing mental health and ecclesiastical collaboration in caring for those experiencing dissociative phenomena. J Relig Health, 56, 258–268. https://doi.org/10.1007/s10943-016-0279-7

Innamorati, M., Taradel, R. in Foschi, R. (2019). Between sacred and profane: Possession, psychopathology, and the Catholic church. History of Psychology, 22(1), 1–16. http://dx.doi.org/10.1037/hop0000106

Rosik, C. H. (2004). Possession phenomena in North America: A case study with ethnographic, psychodynamic, religious and clinical implications. Journal of Trauma & Dissociation, 5(1), 49–76. https://doi.org/10.1300/J229v05n01_04

van Duijl, M., Kleijn, W. in de Jong, J. (2013). Are symptoms of spirit possessed patients covered by the DSM-IV or DSM-5 criteria for possession trance disorder? A mixed-method explorative study in Uganda. Soc Psychiatry Psychiatr Epidemiol, 48, 1417–1430. https://doi.org/10.1007/s00127-012-0635-1

Ventriglioa, A., Bonfittoa, I., Riccia, F., Cuocoa, F. in Bhavsar, V. (2018). Delusion, possession and religion. Nordic Journal of Psychiatry, 72(1), 13–15. https://doi.org/10.1080/08039488.2018.1525639