Uvodnik: RAZVOJNA IN PEDAGOŠKA PSIHOLOGIJA

Pri Paniki smo se v letošnjem študijskem letu odločili, da vam, bralcem in potencialnim piscem na kratko predstavimo glavna področja, ki jih kot revija pokrivamo. Razvojna in pedagoška psihologija sta dve izjemno zanimivi področji, ki sta v veliki meri povezani tudi z ostalimi področji in bi ju zato želela predstaviti v tem uvodniku. 

Najprej bom na kratko opredelila obe področji, predstavila dve zanimivi raziskavi in na koncu orisala pot, ki so jo članki v Pan!ki tlakovali v prejšnjih letih, ter smer, v katero si želim, da bi šli v letošnjem študijskem letu. 

Kaj raziskujeta razvojna in pedagoška psihologija?

Razvojna psihologija je ena izmed samostojnih znanstvenih disciplin. Osredotoča se na fizični, kognitivni, socialni, intelektualni, spoznavni, osebnostni in čustveni razvoj, ki ga spremlja od spočetja do smrti (Developmental psychology studies human development across the lifespan, b.d.). Zgolj nekatera izmed vprašanj, na katera odgovarja razvojna psihologija, so ali je razvoj progresiven, stopenjski ali linearen in kakšno je razmerje med vplivom genetike in okolja. Tudi pedagoška psihologija je samostojna znanstvena disciplina, ki je aplikativna, torej obstoječa psihološka spoznanja uporablja na področju vzgoje in izobraževanja (Glover in Ronning, 1987). Omogoča nam boljše razumevanje procesa učenja in poučevanja ter strmi k optimizaciji teh dveh procesov (Walberg in Haertel, 1992).

Zanimiva dognanja razvojne in pedagoške psihologije

V tem delu bi želela predstaviti dve slovenski raziskavi, ki preučujeta socialno kompetentnost otrok in delo z nadarjenimi učenci.

V. Lešnik in L. Marjanovič Umek (2005) sta v slovenskem vrtcu na vzorcu 85 otrok, ki so bili stari med 21 in 80 mesecev. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic so izpolnile tri vprašalnike oziroma ocenjevalne lestvice (Vprašalnik za strokovne delavke in delavce, Zaželeno-dejansko in Kakovost na procesni ravni). V raziskavo sta avtorici vključili zgolj postavke, ki se nanašajo na področje socialnega razvoja. Vzgojiteljice so za otroke izpolnile tudi Vprašalnik o socialnem vedenju otrok SV-O. Rezultati kažejo pozitivno povezanost med oceno kakovosti dela na področju spodbujanja socialnega in čustvenega razvoja z ocenjeno socialno kompetentnostjo otrok v vrtcu. Otroci, ki so deležni bolj kakovostne predšolske vzgoje, kažejo višjo stopnjo prilagojenosti in prosocialnega vedenja, kot vrstniki, ki so deležni manj kakovostne vzgoje. Pomembno je poudariti, da to velja le za oceno dejanskega nudenja čustvene in socialne opore, ne pa tudi za želen nivo nudenja podpore, saj so tam korelacije manj enoznačne. Kot vsakodnevne dejavnosti, ki jih izvajajo strokovne delavke in so povezane z višjo socialno kompetentnostjo, so se izpostavila vedenja, kot so vključevanje otrok v reševanje konfliktov in postavljanje jasnih pravil. Prav tako se izkazuje kot relativno pomembno, da imajo otroci možnost igre, ki mora biti samoiniciativno organizirana. Tako so otroci pogosteje v medsebojni interakciji, socialna delavka pa se po potrebi lahko vključi v igro tudi sama. Kot pomemben dejavnik otrokove socialne kompetentnosti se kaže tudi govorna zmožnost, otrok je sposoben izražati svoja čustva in hkrati razume poročanja drugih. Pozitivno, vendar ne statistično značilno, je s socialno kompetentnostjo otrok povezano tudi sodelovanje med vzgojiteljico in njeno pomočnico. Pomanjkljivosti raziskave so relativno majhen vzorec, nereprezentativnost vzorca (en vrtec) in to, da temelji na samoocenah. Prav tako ne moremo sklepati o kavzalnosti, saj je bila študija korelacijska. Vseeno pa nam takšne in podobne raziskave omogočajo vpogled v dejavnike, ki so povezani z optimalnim razvojem otrok in nam zatorej omogočajo optimalizacijo vrtčevskega okolja.  

V drugem članku Ferbežer (2006) razmišlja, na kakšen način bi lahko s področja kognicije, učenja in razvoja prenesli v pedagoško sfero, tako da bi bilo okolje za nadarjene učence čim bolj učinkovito ter poučno. Na podlagi teorije izkušenj izvedenstva, teorije spoznanja in teorije edukacijske intervence je oblikoval smernice za optimalno okolje za nadarjene učence. Teorija izvedenstva poroča o glavnih karakteristikah ekspertov, ki naj bi jih bilo sedem. Mednje sodijo karakteristike, kot so, da se eksperti večinoma uveljavljajo na svojih področjih, da imajo nadpovprečen tako kratkoročni kot tudi dolgoročni spomin in da imajo učinkovite samoopazovalne spretnosti (Glaser in Chi, 1988; v: Ferbežer, 2006). Teorija spoznavanja se osredotoča predvsem na značilnosti učnega procesa in kakšna vrsta le-tega bi bila najbolj primerna, da bi učenci dosegali kompetentne dosežke. Teorija intervence je osredotočena predvsem na udejanjanje principov teorije spoznanja. Po natančnem teoretičnem pregledu prej omenjenih teorij je Ferbežer (2006) oblikoval smernice za učinkovito učno okolje. Nadarjeni učenci naj bi bolje razumeli sam proces učenja in se vanj aktivno vključevali, ne samo kot pasivni udeleženci, udeleženi v sistematični pouk, temveč tudi kot aktivni raziskovalci. Učno okolje naj bi bilo avtentično in opremljeno z mnogimi dostopnimi gradivi, prav tako pa je pomembno, da je učno okolje fleksibilno in se prilagaja učenčevim potrebam. 

Razvojna in pedagoška psihologija v Pan!ki

Področji razvojne in pedagoške psihologije sta v preteklosti zanimali kar veliko število piscev in nastalo je nekaj zelo kvalitetnih prispevkov. Skupaj smo spoznavali fenomen helikopterskega starševstva, razmišljali o spolno diferencirani socializaciji, razpravljali o vlogi pravljic v vzgoji, se borili proti odlašanju in preizkušali svojo ustvarjalnost z metodo šestih klobukov. In seveda še mnogo, mnogo več. 

Kam naj gremo? Zanimivih tem znotraj že omenjenih področij je še ogromno. Menim da je v razvojni psihologiji vedno pomembnejše vprašanje starejših. To se mi zdi zelo zanimivo ožje področje, predvsem ker se starostna doba viša in ker se prebivalstvo, sploh v zahodni Evropi stara. Nadalje so zelo zanimive novejše študije, ki s pomočjo podrobnejšega preučevanja genskega koda preučujejo vpliv dednosti in okolja na posameznikov razvoj, pri čemer se vedno bolj preučuje tudi prenatalno obdobje. Na področju pedagoške psihologije je trenutno močno aktualno vprašanje poučevanja na daljavo, kakšna je njegova učinkovitost in kako pritegniti pozornost učencev. Prav tako se že nekaj let v poučevanje na tak ali drugačen način vključuje tehnologija, zato se pojavlja vprašanje učinkovitega vključevanja le-te v klasičen pouk. Novitet je na obeh področjih zelo veliko, saj se področji stalno razvijata. Tudi za Panične članke v letošnjem študijskem letu bi si želela, da so predvsem aktualni in zanimivi tako za bralce kot za avtorje.

Upam, da vam ta kratek pregled nekoliko približa obe področji. Lepo vabljeni k raziskovanju, branju in pisanju člankov s področja razvojne in pedagoške psihologije! Verjamem, da se skupaj lahko naučimo še veliko novega. 

Urška Filipič,

področna urednica za razvojno in pedagoško psihologijo

Literatura

Developmental psychology studies human development across the lifespan (b.d.). Pridobljeno s https://www.apa.org/action/science/developmental/index 

Ferbežer, I. (2006). Edukacija nadarjenih učencev v luči raziskav pedagoške psihologije. Psihološka obzorja, 15(3), 79–90.

Glover, J. A., in Ronning, R. R. (1987). Historical foundations of educational psychology.lenum Press.

Lešnik, V. in Marjanovič Umek, L. (2005). Kakovost predšolske vzgoje v vrtcu in socialna kompetentnost otrok. Psihološka obzorja, 14(4), 107–128.

Walberg, H.J. in Haertel, G. D. (1992). Educational psychology’s first century. Journal of educational Psychology, 84, 6–19.