Uvodnik: OBČA PSIHOLGIJA
Na vprašanje, zakaj je branje člankov o psihologiji in njenem teoretični izhodišču-obči psihologiji sploh pomembno, lahko odgovorim s citatom znanega filozofa Aristotela: »Vpogled v bistvo duše ima velik pomen za vsa druga prizadevanja po resnici in kar največji pomen za razkrivanje narave. Kajti v duši lahko vidimo načelo vsega življenja.« (Aristotel, prev. 1987, v Musek, 2005).
Naši avtorji so v preteklem letu napisali veliko člankov, ki spadajo na področje obče psihologije. S tem so nam dali misliti, da je prav, da z letošnjim letom ustvarimo področno uredništvo te panoge, ki je zaradi svoje širine pogosto prezrta. V uvodniku vam bom predstavila nekaj temeljnih resnic o obči psihologiji v upanju, da bom s tem privabila naše avtorje in bralce, da se poglobijo v odkrivanje te zanimive discipline.
Obča psihologija predstavlja temeljno izhodišče psihologije. Je teoretična disciplina psihološke znanosti, ki se ukvarja s preučevanjem normalnih duševnih procesov (Musek, 2005). Zajema procese zaznavanja, učenja, spomina, mišljenja, motivacije in čustvovanja, ki spadajo pod spoznavne, motivacijske in čustvene funkcije duševnosti. Predmet preučevanja so tako vidiki osnovnega psihološkega delovanja (Musek, 2005). Pri razlagi katerekoli duševne predstave bi si lahko pomagali z uvrstitvijo te na določeno mesto znotraj obče psihologije (Gozli, 2019, v Gozli, 2020). Aplikativna »sorodnica« obče psihologije je eksperimentalna psihologija. Namen te je pridobiti teoretična znanja obče psihologije z eksperimentalnim raziskovanjem (Musek, 2005).
Kar nekaj zgoraj naštetih procesov uvrščamo tudi v domeno kognitivne psihologije. Slednjo bi sicer lahko obravnavali kot sklop obče, a jo zaradi pomembnosti kognitivnih procesov štejemo za samostojno panogo (Musek, 2005). Procesa zaznavanja in občutenja sta najstarejši predmet psihološkega raziskovanja in predstavljata dva izmed teh procesov (Colman, 2004). Vsa živa bitja se morajo na takšen ali drugačen način prilagajati situacijam v svojem okolju, za kar je potrebna predstava o zunanji okolici (Musek, 2005). Podrobneje pod to uvrščamo zaznavanje svetlobe, barve, oblike, vonjav, zvoka, dotika, okusov ter zmotno zaznavanje, ki vključuje halucinacije in iluzije (Musek, 2005). Zadnji dve bi morda lahko predstavljali izhodišče za bodoče prispevke.
Naslednja procesa, ki spadata tako na področje obče kot kognitivne psihologije, sta učenje in s tem povezan spomin. Učenje predstavlja spremembo v vedenju, ki je posledica izkušenj in duševnih ter vedenjskih značilnostih, ki niso prirojene (Colman, 2004). Spomin pa daje možnost, da te izkušnje in znanje pustijo spominsko sled in se tako utrdijo v človeških možganih (Musek, 2005). Osnovne tehnike učenja so skupne tako za ljudi kot živalske vrste, zato je tudi v preteklosti raziskovanje potekalo na podganah, psih, golobih, opicah itd. Verjetno vas tako večina pozna slavni Pavlovov eksperiment s psom in zvončkom ter Skinnerjeve poskuse s podganami (Colman, 2004). V sklopu spomina pa so trenutna pereča tema lažni spomini, o katerih se govori tudi na področju sodnega izvedenstva.
Naslednji kognitivni koncept, ki ga prav tako uvrščamo v domeno obče psihologije, je mišljenje. To je najkompleksnejši kognitivni proces in predstavlja mentalno obdelovanje kognitivnih reprezentacij (Musek, 2005). Osnova pri tem so razne predstave, sheme in pojmi (Musek, 2005). V sklop tega spada tudi domišljija, ki bo verjetno postala ena od pomembnejših tem preučevanja v prihodnosti. Pandemija koronavirusa je hočeš nočeš pripeljala domišljijo v vsakdanje življenje slehernika. Kljub temu da virusa fizično ne moremo videti ali prijeti, si še vedno zamišljamo, kako se širi, kako deluje, kaj naredi (Gozli, 2020). Prav tako si domišljamo in sanjarimo o prihodnosti, ko bo situacija boljša in se bo stanje normaliziralo. Chiu in sodelavci (2012) so v svoji raziskavi ugotovili, da so bili udeleženci, ki so si bolj zamislili situacije v prihodnosti, tudi bolj ustvarjalni in obratno. V tem času tako razvijate ustvarjalno mišljenje, ne da bi se zavedali. Zaradi pomanjkanja stikov sanjarimo tudi o druženju z ostalimi ljudmi. Pri tem elektronska komunikacija kot vir izmenjave zamisli in stika z ostalimi pripomore k ustvarjanju novih impulzov za domišljijo (Cantó-Milà idr., 2016). Vpliv domišljije na stike z drugimi je primer, ki ga uvrščamo tako v domeno socialne kot tudi obče psihologije. Drug primer tega je domišljija in z njo povezani stereotipi. Slusher in Anderson (1987) sta v svoji raziskavi s pomočjo treh poklicev in po dveh stereotipnih lastnosti za vsak poklic preučevala vpliv domišljije na tvorjenje stereotipov. Raziskava je temeljila na zamišljanju in pomnjenju lastnosti predstavljenih v različnih situacijah. Pokazalo se je, da so udeleženci lastnosti, ki sta bili stereotipni za določen poklic, označili, da sta se pojavili večkrat kot sta se v resnici. Domišljija tako močno vpliva na pripisovanje lastnosti neki skupini ljudi, za katere si mislimo, da so tipične, v resnici pa so le stereotipne. To predstavlja še eno temo, o kateri bi lahko avtorji prihodnjih člankov pisali.
V koncept mišljenja pa štejemo tudi preučevanje zavesti in njenih stanj. Vse bolj prihaja v ospredje pomen meditacije. Meditacija spada pod načrtne oblike spodbujanja alternativnih zavestnih stanj oziroma poglabljanje v lastno zavest (Musek, 2005). Služila naj bi kot pomoč pri sproščanju, kar potrjujejo tudi številne fiziološke raziskave. Pri globoki stopnji meditacije se pojavijo EEG vzorci, ki spominjajo na tiste, ki se pojavijo le v globokem spanju ali celo komi (Musek, 2005). Z meditacijo se povezuje tudi zavestno stanje čuječnosti. Čuječnost predstavlja popolno zavedanje dogajanja v danem trenutku, brez premišljevanja (Kabat-Zinn, 1990, v Černetič, 2005). Je rezultat sprejemanja, decentrirane perspektive in samoregulacije emocij (Černetič, 2005). Rezultati so pokazali, da trening čuječnosti močno vpliva na zmožnost kognitivne inhibicije in procesiranja informacij (Wimmer idr., 2016). Čuječnost in meditacija sta naslednja aktualna koncepta, v katera bi se lahko avtorji bodočih prispevkov bolj poglobili.
To nas pripelje do zadnjega področja obče psihologije, in sicer so to motivacijski ter čustveni procesi. Motivacija predstavlja k cilju usmerjeno obnašanje in zajema vse dejavnike, ki aktivirajo in usmerjajo to vedenje (Musek, 2005). Emocije pa pri tem poskrbijo za učinkovitost motivacijskih procesov in dajejo motivacijskemu cilju valenco (Musek, 2005). Motivacijo lahko usmerjajo in aktivirajo: žeja, lakota, spolni nagon ter socialni dejavniki (Colman, 2004). Pri emocijah pa velja za osnovo njihovo razlikovanje.
Ravno emocije so eden izmed dejavnikov za razvitje vse bolj popularne smeri, t.j. pozitivne psihologije, za katero bi se lahko reklo, da se je razvila iz obče psihologije. Gable in Haidt (2005) sta namreč kot predmet preučevanja pozitivne psihologije opredelila načine, kako ljudje dosežejo srečo in pokažejo altruizem. Njen namen je raziskovati procese, ki prispevajo k optimalnem delovanju ljudi. Pozitivna psihologija ne zavrača negativnih strani duševnosti in preučevanja teh, razvila se je le z namenom, da se usmeri več pozornosti tudi na pozitivne vidike človekovega doživljanja in čustvovanja. Če nam je čas koronavirusa prinesel precej negativnega v naša življenja, pa bi lahko s prihodnjimi članki na temo pozitivne psihologije vlili nekaj pozitive.
Kakor ste razbrali, je področje obče psihologije res obširno in se v kar nekaj sklopih prekriva z drugimi disciplinami psihologije. Na kratko sem poskušala povzeti to široko in zanimivo panogo, ki pa je vredna boljšega poglabljanja. Ravno aktualne razmere v pandemiji so izpostavile pomembnost obče psihologije pri razumevanju različnih pojavov in vedenja ljudi. Bodoči prispevki bi morda lahko še bolj osvetlili pomen ustvarjanja, domišljije, raznih tehnik sproščanj ter ostalih enostavnih konstruktov, ki veliko prispevajo k razumevanju duševnosti. Veselim se prihodnjih člankov na opisane teme in upam, da jih bodo bralci z zanimanjem prebirali. Naj pa uvodnik zaključim še z enim citatom: »Medtem ko obstaja misel, so besede žive in literatura postane pobeg, ne od, ampak v življenje.« – Cyril Connolly
Eva Brvar,
urednica področja obče psihologije
Literatura
Cantó-Milà, N., Núñez-Mosteo, F. in Seebach, S. (2016). Between reality and imagination, between you and me: Emotions and daydreaming in times of electronic communication. New Media & Society, 18, 2395–2412. https://doi.org/ 10.1177/1461444815586985
Chiu F. C. (2012). Fit between future thinking and future orientation on creative imagination. Thinking Skills and Creativity, 7, 234–244. https://doi.org/10.1016/j.tsc.2012.05.002
Colman, A. M. (2004). Psychology. V A. Kuper and J. Kuper (ur.), The social science encyclopedia (3rd ed.)(str. 820-826). Routledge.
Černetič, M. (2005). Biti tukaj in zdaj: Čuječnost, njena uporabnost in mehanizmi delovanja. Psihološka obzorja, 14(2), 73–92.
Gable, S. L. in Haidt, J. (2005). What (and why) is positive psychology? Review of General Psychology Copyright, 9(2), 103–110. https://doi.org/10.1037/1089-2680.9.2.103
Gozli, G. D. (2020). Imagination in general psychology: Thinking with Luca Tateo’s “A theory of imagining, knowing, and understanding”. Integrative Psychological and Behavioral Science, 54, 920–932. https://doi.org/10.1007/s12124-020-09561-0
Musek, J. (ur.). (2005). Predmet, metode in področja psihologije. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.
Slusher, M. P. in Anderson, C. A. (1987). When reality monitoring fails: The role of imagination in stereotype maintenance. Journal of Personality and Social Psychology, 52(4), 653–662. https://doi.org/ 0022-3514/87/S00.75
Wimmer, L., Bellingrath, S. in von Stockhausen, L. (2016). Cognitive effects of mindfulness training: Results of a pilot study based on a theory driven approach. Frontiers in Psychology, 7. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2016.01037