Uvodnik: KLINIČNA PSIHOLOGIJA IN PSIHOTERAPIJA

Po slabih štirih letih smo se v uredništvu ponovno odločili uvesti uvodnike ali t.i. editoriale za tematska uredniška področja. Letošnja sprememba je, da smo področju klinične psihologije dodali še psihoterapijo. Urednikovanje kliničnopsihološkega in psihoterapevtskega področja bo ena izmed mojih zadnjih obštudijskih nalog pred zaključkom študija. Vesela sem, da so se kolegice in kolegi v uredništvu strinjali s tem, da prevzamem to nalogo, saj je klinično področje zame že od začetka študija fakultete eno izmed najzanimivejših področij psihologije. 

1 NESTRINJANJA MED RAZLIČNIMI STROKOVNJAKI S PODROČJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA, BREZBRIŽNA VLADA ALI OBOJE HKRATI IN ŠE KAJ? 

Preden sem se lotila pisanja pričujočega uvodnika, sem si prebrala tistega, ki ga je leta 4 pr. Kor. napisala kolegica Rebeka Kovačec. V njem omenja podhranjenost kadra na kliničnopsihološkem področju ter nezanimanje takratnih državnih odločevalcev za področje duševnega zdravja naroda. Od takrat so minila štiri leta, zamenjale so se tri vlade, poroča se o porastu duševnih motenj, zloraba alkohola ne upada, poleg tega pa smo že slabo leto v svetovni zdravstveni krizi v obliki pandemije Covid-19. Slovenija tako kot leta 4 pr. Kor. premore le tri psihologe na 100 000 prebivalcev, še vedno si nismo uspeli izboriti niti zakona o psihološki dejavnosti niti zakona o psihoterapevtski dejavnosti, za katerega kaže, da bo še večji izziv od prvega. Covid-19 ali boljše rečeno oportunistično vodstvo države je aktivno delovalo v smeri povečanja družbenih razlik, pahnilo nekatere s praga revščine v zacementirano revščino, ogrozilo kakovost družinskih odnosov, povečalo osamljenost in še bi lahko naštevali. V tem času je bilo ljudem na voljo kar nekaj telefonskih številk za psihosocialno pomoč, kar se mi zdi koristno in lahko samo upam, da je telefonski pogovor komu olajšal stisko. Ob tem naj omenim delovno skupino #Dezinfekcija, ki so jo diplomirani psihologi in magistri psihologije v času spomladanske karantene oblikovali z namenom nudenja enkratnega in brezplačnega 45-minutnega svetovalnega srečanja za vse v psihosocialni stiski. Več o skupini si lahko preberete na njihovi Facebook strani https://www.facebook.com/psiho.dezinfekcija. 

 2 NESREČNI RORSCHACH

Naslednja tema, ki se je bom dotaknila v uvodniku, je letos objavljena raziskava izr. prof. dr. Igorja Areha z naslovom Forensic assessment may be based on common sense assumptions rather than science. Kratko povedano gre za raziskavo, ki projekcijske tehnike raziskovanja posameznikovega doživljanja označi kot neustrezne za uporabo v sodnem izvedenstvu. Med kolegi in kolegicami na fakulteti ter med zaposlenimi psihologi (predvsem kliničnimi psihologi), je po mojih opažanjih največ prahu dvignila kritika Rorschachovega diagnostičnega preizkusa. Zdi se mi,  da so mnenja o Rorschachovem preizkusu pogosto ekstremna, tako v negativno kot tudi v pozitivno smer. Odločila sem se, da sama natančneje raziščem področje in si o tej problematiki ustvarim svoje mnenje. Lotila sem se branja članka z naslovom The validity of individual Rorschach variables: systematic review and meta-analyses of the comprehensive system (Mihura, Meyer, Dumitrascu in Bombel, 2013), ki ga priporočam tudi vsem tistim, ki bi radi o Rorschachovem testu vedeli kaj več kot le to, da na prvi packi večina vidi netopirja ali metulja. 

3 NEOLIBERALIZEM + KAPITALIZEM vs. KLINIČNA PSIHOLOGIJA

Ob vsem do sedaj pridobljenem znanju s področja klinične psihologije pa imam v zadnjem času (med drugim sem pred kratkim opravljala tudi prakso s tega področja) težave z integracijo znanja, kritik (klinične) psihologije ter svojih strokovnih zanimanj, vrednot in prepričanj. Sprašujem se, kakšna je vloga klinične psihologije v družbi. Je to morda – kot nekateri pravijo – bolj ali manj prikrito “korigiranje” posameznikov, ki odstopajo od t. i. normativnega, da bi ti bolj prilagojeno delovali v trenutnem ekonomsko-političnem sistemu? Po drugi strani pa se v vseh družbeno-političnih sistemih oblikujejo ali vzpostavijo neke širše sprejete vrednote in norme? Kako misliti in delovati v vsej tej zmedi? Kako učinkovito pomagati človeku, ki trpi? Trpljenje je resnično in prepričana sem, da lahko obstaja v kateremkoli političnem in ekonomskem sistemu. Kako danes opredeliti duševno motnjo? Kdaj gre za psihopatologijo in kdaj za “normalen” odziv posameznikove duševnosti na zunanje razmere? Močno dvomim, da lahko floskule “delo na sebi”, “iskanje samega sebe”, “živeti svoje avtentično življenje” in podobne nebuloze, s katerimi smo bombardirani z vseh strani, vodijo do kakršnihkoli pomembnih družbenih sprememb.  Skratka, kako naj torej v teh časih sploh razumemo klinično psihologijo in opravljamo kliničnopsihološko delo?

Psihologija, konkretno klinična psihologija, o kateri pišem v svojem uvodniku, se mora (še bolj) odpreti družbi. To je morda (pre)drzna, naivna ali za koga celo in povsem zgrešena ali žaljiva ideja, vendar menim, da klinična psihologija kmalu več ne bo (z)mogla biti a-politična in a-aktivistična, če si bo še vedno želela resnično in globinsko pomagati ljudem v stiski. Kliničnopsihološko znanje in spretnosti se morajo zliti preko sten institucij in biti v službi skupnosti. Vem, da je to lažje napisati kot doseči. Klinični psihologi so preobremenjeni in ni njihova krivda, da čakajo ljudje v stiski na obravnavo tudi po tri leta. Razumem, da jim včasih preprosto zmanjka energije in zagona za neprestan boj. Zato nas -“psihološki pomladek”-  ob tej priložnosti pozivam, da svoje znanje uporabljamo družbeno proaktivno, povezano, glasno in odločno. 

Solidarno naprej!

Letos klinično in psihoterapevtsko z vami, 

 Nina S.

S. Kosovel: Rdeči atom 

I

Skozi sivino trdih razmer,

glej, ne zgrêši svetle smeri

v melanholiji, v dušeči temi,

vzpni se kot ogenj preko ovir!

Plamen žareč bo presekal temo,

kakor zastava bo plapolal,

človek bo dvignil obraz od tal,

v bodočnost bo stopil z uporno nogó.

Naši napori v žrtvi in delu

bodo razgibali mrtvo telo,

in kar je strto ležalo v pepelu,

bo kakor slap vzžuborelo v nebo.

Poglejte, drugovi: iz naše moči

se novo, bodoče življenje budi!

Relevantni viri

Areh, I. (2020). Forensic assessment may be based on common sense assumptions rather than science. International Journal of Law and Psychiatry, 71.

Mihura, J. L., Meyer, G. J., Dumitrascu, N. in Bombel, G. (2013). The validity of individual Rrschach variables: systematic reviews and meta-analysis of the comprehensive system. Psychological Bulletin, 139(3), 548 – 605.

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2019). MIRA za duševno zdravje. Nacionalni program duševnega zdravja. Dostopno na (6. 12. 2020 sneto z): https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-1MQWKHYS/5386cbf5-314c-44bd-bf7a-d27544cb0e33/PDF

Žist, F. (3. 8. 2019). Sodno izvedenstvo: »Koliko pa je klicev s sodišč? Lahko tudi po trije na dan« Večer. Dostopno na (6. 12. 2020 sneto z): https://www.vecer.com/v-soboto/sodno-izvedenstvo-koliko-pa-je-klicev-s-sodisc-lahko-tudi-po-trije-na-dan-10048176