»Rasizem je kot voda, v kateri plavajo ribe«: rasizem in nevidni privilegiji
Čeprav rasizem uradno kazensko preganjamo v veliki večini držav po svetu, v taki ali drugačni obliki ostaja v mišljenju in vedenju ljudi. Še vedno namreč živimo v družbi, ki podeljuje ogromne privilegije belcem, kar jih ločuje od etničnih manjšin – tudi najrevnejši belci v ZDA imajo dvakrat več premoženja kot temnopolti (Phillips in Lowery, 2018). V luči nadaljujočih se protestov proti nasilju nad (etničnimi) manjšinami v ZDA in drugod po svetu, velja nekaj besed nameniti psihološkim pogledom na rasizem in s tem povezanimi privilegiji belske večine.
Rasizem
Za razumevanje rasizma moramo najprej razumeti pojem rase. Večina ljudi dojema rase kot homogene skupine ljudi, ki jih razločuje predvsem barva polti (Richeson in Sommers, 2016). Tovrstna kategorizacija ljudi v skupine implicira tudi določene ”notranje” razlike med skupinami – razlike v inteligentnosti, mišljenju ipd. Prav te predpostavljene biološke razlike so upravičevale superiornost svetlopoltih evropejskih kolonialistov (ki naj bi npr. bili inteligentnejši) v primerjavi s temnopoltimi prebivalci (Richeson in Sommers, 2016). Navkljub zgodovinskemu prizadevanju za upravičevanje diskriminacije (rasizma) z biološkimi razlikami med rasami sodobnejše raziskave raso pojmujejo kot socialno in ne kot biološko kategorijo (Richeson in Sommers, 2016). Tako sociologija kot psihologija trdita, da rasa ni zgolj lastnost, s katero se ljudje rodimo, temveč je tako na individualnem kot na družbenem nivoju produkt dinamične socialne konstrukcije (Richeson in Sommers, 2016). Mbembe (2013) to ubesedi kot »Črnost ne obstaja sama po sebi. Konstantno se ustvarja.« V podporo socialni konstrukciji rase pričajo številni zgodovinski premiki v številu in naravi specifičnih rasnih kategorij, ki so bile v posameznem obdobju prepoznane (Painter, 2010, v: Richeson in Sommers, 2016). Irski, italijanski in judovski Američani so bili npr. videni kot nebelci vse do začetka 20. stoletja, medtem ko so bili arabski Američani večinoma kategorizirani kot belci vse do terorističnih napadov 11. septembra 2001, od takrat naprej pa so dojeti predvsem kot nebelci (Richeson in Sommers, 2016).
Salter idr. (2017) opozarjajo, da se znotraj psihologije na rasizem pogosto gleda kot na sinonim predsodkov, stereotipiziranja, diskriminacije ipd., kar implicira, da lahko rasizem preprosto pojasnimo z uporabo standardnih konceptov socialne psihologije. Pri tem se lahko prikrije unikatna vloga rase, ki je v zgodovinskem in kulturnem kontekstu odločala o tem, katere osebe in identitete sestavljajo marginalizirane in katere dominantne skupine. Empirični dokazi kažejo, da merjenje rasizma le skozi vidne individualne pristranosti sistematično podcenjuje pomembnost rasizma. Kulturno-psihološki pristop zato rasizem razume kot set idej, praks in materialov, ki so vdelani v strukturo vsakdanjih kulturnih svetov (Salter idr., 2017). Kulturno-psihološki pristop ponuja tri vpoglede v psihologijo rasizma: (a) dinamična reprodukcija rasističnih dejanj je vdelana v strukturo vsakdanjih svetov, (b) ljudje so del kulturnih svetov, ki omogočajo ali promovirajo določene rasne načine procesiranja in gledanja na svet in (c) ljudje oblikujejo, ustvarjajo in ohranjajo rasne kontekste skozi svoje preference, prakse in dejanja (Salter idr., 2017). Reprezentacije rase in etničnosti niso nikoli bile zgolj odsev nevtralnih kategorij, temveč so zgodovinsko oblikovane ideje o superiornosti in inferiornosti, ki izvirajo predvsem iz kolonizacije in transatlantske izmenjave sužnjev (Salter idr., 2017). Seveda to ne pomeni, da smo belci po naravi rasisti, temveč, da smo si (predvsem Evropejci) zgodovinsko prilastili moč, ki smo jo nato reproducirali kot različne oblike občutka rasne superiornosti v odnosu do neevropejcev in migrantov (Šabec, 2015). Vse te reprezentacije in ideje so neločljiv del naših svetov in posledično našega vsakdana, zato lahko rasizem primerjamo z vodo, v kateri plavajo ribe. Rešitev problema rasizma ni, da spremenimo ribe, da bodo lahko preživele v strupeni vodi, temveč da zamenjamo vodo, v kateri morajo ribe živeti (Salter idr., 2017).
Po van Dijk (1998, v: Šabec, 2015) je rasizem pojav, ki se manifestira tako v vsakdanjih (npr. diskriminacija na področju zaposlovanja, bivanja, sociale) kot diskurzivnih in komunikacijskih praksah ter strukturah, ki se pogosto med seboj podpirajo in krepijo. O tem, da je rasizem res vse okoli nas, pričajo tudi primeri reprezentacij neevropskega sveta v slovenskih učbenikih – šolski učbeniki namreč izražajo določeno stopnjo etno-/evropocentrizma, negativnih podob in celo rasističnega diskurza (Šabec, 2015). V zahodnoevropskem prostoru učbeniki predvsem lastne države (in preostale zahodnoevropske države in kulture) predstavljajo obsežneje in z večjo naklonjenostjo, pogosto celo superiorno v primerjavi z neevropskimi državami in kulturami. Te pogosto opisujejo stereotipno, ahistorično in z ignoriranjem problema diskriminacije in rasizma (Šabec, 2015). Tovrstne prevladujoče predstave o drugih etničnih skupinah v šolskih učbenikih igrajo pomembno vlogo v procesu etnocentrične socializacije mlajših generacij in sooblikujejo splošno negativno prikazovanje pripadnikov drugih kultur kot nagnjenih h kriminalu in nasilju, revščini, primitivizmu, nesposobnosti tako v procesih socializacije in izobraževanja kot tudi v množičnih komunikacijah (Šabec, 2015).
Potrebno je omeniti, da so za razliko od preteklih političnih praks sodobne diskurzivne strategije izključevanja drugačne, saj rasizem subtilno prenašajo skozi jezik demokracije (Frank in Šori, 2015). Sklicujejo se na ”človekove pravice”, ”svobodo” ipd., hkrati pa označujejo tujce, begunce in ostale manjšine kot nevarne, nesprejemljive, grozeče – torej kot manjvredne kategorije ljudi (Frank in Šori, 2015). Sodobni rasizem, pogosto imenovan neorasizem, na prvi pogled »ne vzpostavlja superiornosti ene rase in inferiornosti druge, temveč predvideva ”zgolj” škodljivost mešanja in odpravljanja meja med različnimi kulturami (etnijami in narodi), nekompatibilnost življenjskih slogov, vrednot ipd. ter na tej podlagi legitimizira izključevanje, nestrpnost in diskriminacijo« (Balibar, 1991, v: Frank in Šori, 2015). Neorasizem je torej vključen v demokratični diskurz, saj se sklicuje na pravice do varstva razlik in drugačnosti, na človekove pravice, demokracijo, svobodo ipd., vendar so ti koncepti uporabljeni protislovno – za upravičevanje izključujočih praks, zato jih lahko obravnavamo kot ”prazne označevalce” – določene izraze, ki v specifičnem diskurzu zavzamejo nove pomene (Jalušič, 2009, v: Frank in Šori, 2015). Ravno preko praznih označevalcev populistični diskurz (predvsem diskurz radikalne desnice) konstruira uveljavljanje rasizma, nacionalizma in ksenofobije kot boj za demokracijo, hkrati pa je bistven prenašalec neorasizma tudi poustvarjanje Drugega (Frank in Šori, 2015).
Tvit ksenofobnega profila s fotografijo štirih belopoltih deklet s komentarjem, da »je to vsa raznolikost, ki jo potrebujemo v Evropi«, ki ga je med drugim poobjavil tudi državni sekretar za državno varnost Žan Mahnič. (Vir: Dnevnik.si)
Vzpostavljanje Drugega in teorije rasnih odnosov
Koncept Drugega običajno pomeni kulturno, družbeno, spolno ali drugo manjvrednost (Zaviršek, 2010). Drugi nastane z vzpostavitvijo meje med ”nami” in ”njimi”, med skupino ”nas” in skupino ”drugih” (Zaviršek, 2010). Meja, ki določa, kje se začne ”Drugi”, vedno označuje hierarhijo in zatorej dominacijo ene skupine nad drugo, pri čemer ”Drugi” in ”Drugačen” pomeni slabši, manjvreden in tuj v primerjavi z dominantno skupino (Zaviršek, 2010). Proces vzpostavljanja ”Drugega” je med drugim povezan tudi s preusmerjanjem pozornosti od aktualnih problemov neke družbe (npr. revščine, brezposelnosti, politične nestabilnosti) (Velikonja, 2017). Pozornost se preusmeri z dejanskih krivcev (običajno družbene, politične elite) na tiste, ki so v danem trenutku najpriročnejši ”grešni kozli” – na različne ”Druge” (Velikonja, 2017). Ti drugi so lahko pravzaprav vsi, ki odstopajo od nekih ideoloških predstav domačnosti (slovenstva, zahodne civilizacije, krščanstva ipd.) – to niso le temnopolti, Romi, begunci, temveč tudi razne druge manjšine (npr. LGBTQIA+ skupnost) (Velikonja, 2017). V tem procesu ”jaz” oz. ”mi” pridobi pozitivne značilnosti, kot so kompetentnost, moralnost, čistost, ”tujec” oz. ”Drugi” pa negativne značilnosti, kot so nasilje, promiskuiteta, kaos, pri čemer se v odnosu do ”Drugih” ignorirajo vse značilnosti, ki so ”nam” znane in enake (Zaviršek, 2010). V družbi, kjer so nezavedni impulzi manj ozaveščeni in regulirani, je verjetneje, da bodo ljudje konstruirali ”tujce” oz. ”Druge” s funkcijo projekcijskega platna, na katerega lahko projicirajo vse lastnosti, ki jih pri sebi in v lastni skupini ne želijo imeti ali ne želijo priznati (Zaviršek, 2010).
Ta proces vzpostavljanja ‘Drugega’ in vzpostavljanja rasnih odnosov razlagajo različne teorije. Teorija socialne identitete na primer predpostavlja, da ljudje hitro in brez napora druge razvrščamo v kategorije, ki jih lahko preprosto poimenujemo ”mi” in ”oni” (Allport, 1954; Tajfel in Turner, 1986, v: Richeson in Sommers, 2016). Ta osnovna razlika med lastno skupino in drugimi skupinami vpliva na percepcije, kognicije, čustva in vedenja, ki sistematično ustvarjajo in ojačajo medskupinske pristranskosti (Brewer, 1999, v: Richeson in Sommers, 2016). Podobno kot teorija socialne identitete tudi pristop socialne kategorizacije predpostavlja, da posamezniki socialni svet razdeljujemo v smiselne kategorije, vendar pri tem pristopu motivacijski učinek lastnega članstva v skupini ni glaven (Richeson in Sommers, 2016). Namesto tega pristop opisuje tezo, da socialna kategorizacija na splošno vpliva na aktivacijo struktur znanja o različnih skupinah v obliki značilnosti (stereotipi) in stališč (predsodki), ki posledično oblikujejo vedenje (diskriminacija) do članov posameznih skupin (Macrae in Bodenhausen, 2000, v: Richeson in Sommers, 2016). Tretja izmed prevladujočih teorij, teorija socialne dominantnosti, pa zagovarja, da je večina človeških družb organizirana kot hierarhija, osnovana na skupinah – člani dominantnih skupin drug drugemu podeljujejo nesorazmerno večje deleže cenjenih virov v določeni družbi (npr. stanovanj, vodilnih položajev, služb) (Richeson in Sommers, 2016). Po teoriji socialne dominantnosti skupinske socialne hierarhije sestavljajo trije interaktivni sistemi stratifikacije: (1) starostni sistem, ki privilegira posameznike srednjih let nad mlajšimi in starejšimi posamezniki; (2) patriarhalni sistem, ki privilegira moške nad ženskami; (3) arbitrarno postavljeni sistem, v katerem so socialno konstruirane kategorije (rasa, etničnost, vera, nacionalnost) hierarhično urejene (Richeson in Sommers, 2016).
Sociologija (in v nekoliko manjši meri psihologija) predlaga tudi različne modele raznolikosti, ki jih lahko v grobem razdelimo na dve skupini. Prvo skupino sestavljajo t.i. multikulturni modeli rasne raznolikosti, ki zagovarjajo, da bi morale biti demografske razlike znotraj skupin priznane in celo slavljene (Richeson in Sommers, 2016). Drugo, izredno priljubljeno skupino pa sestavljajo barvno slepi modeli rasne raznolikosti. Ideja predstavlja perspektivo, da v svojem delovanju v svetu sploh ne bi smeli videti rase in da se rasni napredek najlažje doseže z ignoriranjem rasnih/etničnih kategorij in osredotočanjem na človeške podobnosti ter občasno asimilacijo (Richeson in Sommers, 2016; Salter idr., 2017). Vendar pa je, kot opozarjajo nekateri (npr. Salter idr., 2017), barvno slepa ideologija ena izmed najnevarnejših oblik ustvarjanja brezbrižnosti do rasizma – trditve, da rasa ni pomembna, v resnici strateško zanikajo trenutno resničnost rasnih neenakosti (Mueller, 2017, v: Salter idr., 2017). Ideologija dominantnim skupinam in posameznikom omogoča, da s pomočjo individualističnih in meritokratičnih diskurzov upravičujejo svoj višji položaj in večjo moč, medtem ko nižji položaj drugih oseb (predvsem rasnih manjšin) pripisujejo njihovi lastni neodgovornosti (Salter idr., 2017). Z drugimi besedami: individualistične ideologije barvno slepe meritokracije služijo kot racionalizacija neenakosti in ljudem omogočajo sprejemanje rasnih in rasističnih neenakosti, ki bi jih bilo sicer dosti težje sprejeti (Salter idr., 2017).
Ena izmed možnih rešitev rasnih delitev je medskupinski stik – desetletja raziskav dokazujejo, da stik med člani različnih rasnih in etničnih skupin vodi do zmanjšanja predsodkov in izboljšanja medskupinskih odnosov (Tropp in Barlow, 2018). Stik med skupinami vodi do pozitivnih izidov, ker člane privilegiranih rasnih skupin vodi do psihološke investiranosti skozi njihove odnose s člani deprivilegiranih skupin. Skozi stik lahko člani privilegiranih skupin razvijejo večjo zmožnost skrbi za perspektive, izkušnje in dobrobit članov drugih rasnih skupin (Tropp in Barlow, 2018).
(Nevidni) privilegiji
Kot člani dominantnih skupin (rasnih, spolnih, seksualnih ipd.) smo običajno poučeni o različnih sistemih izključevanja (rasizmu, seksizmu, homofobiji ipd.) kot o nečem, kar druge postavlja v slabši položaj, hkrati pa smo naučeni spregledati odgovarjajoči vidik – privilegiranost, ki člane dominantnih skupin postavlja v nezasluženo prednost (McIntosh, 2017). McIntosh (2017) belsko privilegiranost konceptualizira kot »neviden paket nezasluženih stvari, na katere lahko računam vsak dan, čeprav se jih ne zavedam. Bela privilegiranost je kot neviden, breztežen nahrbtnik posebnih zalog, zagotovil, orodij, zemljevidov, vodičev, knjig kod, potnih listov, viz, oblačil, kompasov, opreme za nujne primere in praznih čekov« (str. 29).
Razumevanje privilegiranosti je pogosto zelo kompleksno, saj obstaja v različnem obsegu in v različnih aspektih posameznikovega življenja (Nunn idr., 2017). Dejstvo je, da smo vsi člani določenih skupin, pri čemer so nekatere v relativno slabšem položaju, druge pa relativno privilegirane, čeprav se tega morda ne zavedamo. Še posebej težko se zavedamo institucionaliziranih in vsesplošno prežemajočih oblik tovrstnega nasprotja deprivilegiranosti proti privilegiranosti (Nunn idr., 2017). Phillips in Lowery (2018) ponujata odgovor, zakaj se kot člani dominantne (belske) skupine ne zavedamo svoje privilegiranosti. Kot prvo avtorja izpostavljata, da se belci želijo počutiti nedolžne (motiv nedolžnosti), osnovna potreba po pozitivni samopodobi pa omejuje sprejemljive načine ohranjanja dominacije in privilegiranosti, kar pri posameznikih stopnjuje pritisk, da skrijejo svojo privilegiranost in njeno nelegitimnost pred samim seboj. Kot drugo avtorja trdita, da belci želijo ohraniti privilegiranost in rasni privilegij (motiv ohranjanja), ki sta odvisna od stabilnosti neenakopravnega rasnega družbenega sistema, kar znova stopnjuje pritisk na belce, da svojo privilegiranost in njeno nelegitimnost skrivajo pred drugimi (Phillips in Lowery, 2018). Ko dovolj posameznih belcev deluje skladno z motivoma nedolžnosti in ohranjanja, ustvarijo nevidnost na družbeni ravni – posledično vsem belcem ni treba delovati na takšen način. Skupinska nevidnost lahko vznikne iz agregata individualnih dejanj, ki varujejo nedolžnost in privilegije vseh članov skupine (Phillips in Lowery, 2018). Avtorja omenjena motiva povežeta v model skupinske nevidnosti, ki ga konceptualizirata po vzoru modela skupinske odpornosti. Ko se dovolj posameznikov cepi, se pojavnost bolezni zmanjša na ravni celotne populacije, kar ščiti tudi tiste posameznike, ki niso cepljeni – podobno skupinska nevidnost varuje nedolžnost in privilegije vseh belcev, ne da bi vsak posamezen belec deloval skladno z motivoma nedolžnosti ali ohranjanja (Phillips in Lowery, 2018).
Pravzaprav vsi sistemi zatiranja delujejo na podoben način – poleg aktivne oblike, ki jo lahko preprosto opazimo, lahko zavzemajo tudi vgrajene oblike, ki smo jih kot člani dominantne skupine naučeni prezreti.
Naučeni smo, da rasizem prepoznamo le v individualnih dejanjih diskriminacije ali okrutnosti proti temnopoltim osebam, ne pa v nevidnih sistemih, ki podeljujejo dominanco določenim skupinam (belcem) (McIntosh, 2017). Včasih so privilegiji drugih skupin še bolj nevidni kot privilegiji belcev, sploh pri deprivilegiranosti skupin, ki jih združujejo navzven pogosto neopazne značilnosti. Tako je npr. pri heteroseksualni privilegiranosti – privilegiranosti heteroseksualnih posameznikov v primerjavi s posamezniki, ki so del LGBTQIA+ skupnosti. Heteroseksizem je ideologija, ki po eni strani privilegira heteroseksualnost, po drugi strani pa aktivno ponižuje in kaznuje vse alternativne, neheteroseksualne zveze, identitete in vedenja (Nunn in Bolt, 2015). Heteroseksizem je gojišče homofobije, ki predstavlja bolj nasilen in ekstremen izraz heteroseksizma in ga najpogosteje prepoznamo v posameznih primerih (nasilnih) napadov na LGBTQIA+ posameznike (Nunn in Bolt, 2015). Podobno kot smo videli pri rasizmu in beli privilegiranosti, so tudi v tem primeru prepoznani posamezni izrazi heteroseksizma, pogosto pa je spregledana heteroseksualna privilegiranost. Tako kot druge oblike privilegiranosti (kot npr. moška in belska privilegiranost) je tudi heteroseksualna privilegiranost sistematično zbiranje nezasluženih prednosti, dodeljenih heteroseksualnim posameznikom (Nunn in Bolt, 2015). Heteroseksualni privilegiji vključujejo zelo širok nabor prednosti, npr. zakonsko dostopne poroke, dedovanje in možnost posvojitev, poleg tega pa tudi družbene prednosti, kot je možnost držanja rok romantičnih partnerjev, ne da bi to izzvalo stigmatiziranje ali celo napad, ter pozitivne reprezentacije in afirmacije (hetero)seksualnosti v množičnih medijih (Nunn in Bolt, 2015). Za razliko od rase ali spola, je v heteronormativni družbi prisotno močno družbeno pričakovanje ”obvezne heteroseksualnosti” – za vse posameznike se predvideva, da so heteroseksualni, razen če se razkrijejo kot drugačni (Nunn in Bolt, 2015). Prav zato so privilegiji heteroseksualnim posameznikom v heteronormativni družbi tako samoumevni, da jih težko sami prepoznajo kot privilegiranost.
Kot pravi Johnson (2017): »Dobri ljudje z dobrimi nameni ustvarjajo sisteme, ki producirajo različne oblike nepravičnosti in trpljenja za ljudi v kulturno manjvrednih in izobčenih skupinah« (str. 76), s čimer sledijo t.i. potem najmanjšega odpora, za katere se sploh ne zavedajo, da obstajajo. Po avtorjevem mnenju je prav zato izredno pomembno, da ljudi ozaveščamo o tem, da te poti obstajajo in da jim velika večina ljudi sledi na tak ali drugačen način – če ne bi sledili potem najmanjšega odpora, bi se tega zagotovo zavedali, saj bi bili na alternativni poti, ki bi vsebovala močan in občuten odpor (pomislimo npr. na moškega s pobarvanimi nohti ali v krilu, ki stopi s poti najmanjšega odpora in se poda na pot polno odporov s strani družbe) (Johnson, 2017). Težava je, da ta pojav tako prežema naš vsakdan in je tako pogost ter nosi tako močne posledice za milijone ljudi po svetu, da ne moremo reči, da je to le lastnost manjšine ljudi z osebnostnimi težavami (Johnson, 2017). Ljudje, ki jim rečemo rasisti, seksisti ali homofobi vsi sledijo rasističnim, seksističnim, heteroseksističnim potem najmanjšega odpora, ki so vgrajene v prav vsako družbo (Johnson, 2017).
Naj to (pre)dolgo razpravo o rasizmu in privilegijih na tem mestu zaključim z odlomkom iz Johnsonovega eseja, v katerem poziva vse vas in nas, da se zastrmimo v tla in prepoznamo poti najmanjšega odpora, ki jim tako zvesto sledimo, ter pomislimo na alternativo in vse tiste, ki hodijo po drugačnih poteh:
»Da omogočamo nadaljevanje privilegiranosti in zatiranja, nam sploh ni treba ničesar zavedno narediti, da bi to podprli. Samo naša tišina je ključna za ohranjanje prihodnosti, saj je dejstvo, da noben sistem družbenega zatiranja ne more obstajati, če se večina ljudi ne odloči, da bo ostala tiho. Če bi večina belcev spregovorila o rasizmu; če bi večina moških spregovorila o seksizmu; če bi večina heteroseksualcev izstopila iz svojih omar tišine in se odprto postavila proti heteroseksizmu, bi bil to ključni korak proti revolucionarnim spremembam. Toda večina ”dobrih” ljudi je glede teh zadev tiho in za druge je lahko, da njihovo tišino razumejo kot podporo. Tako dolgo kot bomo sodelovali v družbenih sistemih, tako dolgo se ne bomo imeli možnosti odločiti, ali bomo vključeni v posledice, ki jih sistemi povzročajo. Vključeni smo že skozi preprosto dejstvo, da smo tu. Kot taki se lahko odločimo le, kako bomo vključeni, ali bomo le del problema ali tudi del rešitve. Tu leži naša moč in naša odgovornost.« (str. 78).
Literatura:
Frank, A. in Šori, I. (2015). Normalizacija rasizma z jezikom demokracije. Časopis za kritiko znanosti, 43(260), 89–103.
Johnson, A. (2017). Privilege, power, difference, and us (str. 69–78). V M. S. Kimmel in A. L. Ferber (ur.), Privilege: A reader (fourth edition). Routledge.
Mbembe, A. (2017). Critique of black reason. Duke University Press.
McIntosh, P. (2017). White privilege and male privilege (str. 28–40). V M. S. Kimmel in A. L. Ferber (ur.), Privilege: A reader (fourth edition). Routledge.
Nunn, L. M. in Bolt, S. C. (2015). Wearing a rainbow bumper sticker: experiential learning on homophobia, heteronormativity, and heterosexual privilege. Journal of LGBT Youth, 12(3), 276–301.
Nunn, L. M., Sgoutas-Emch, S., Sumner, S. in Kirkley, E. (2017). Girls get free drinks: Undergraduates’ misunderstandings of heterosexual privilege. Journal of Homosexuality, 64(12), 1684–1699.
Phillips, L. T. in Lowery, B. S. (2018). Herd invisibility: The psychology of racial privilege. Current Directions in Psychological Science, 27(3), 156–162.
Richeson, J. A. in Sommers, S. R. (2016). Toward a social psychology of race and race relations for the twenty-first century. Annual Review of Psychology, 67(1), 439–463.
Salter, P. S., Adams, G. in Perez, M. J. (2018). Racism in the structure of everyday worlds: A cultural-psychological perspective. Current Directions in Psychological Science, 27(3), 150–155.
Šabec, K. (2015). Reprezentacije neevropskega sveta v izobraževalnem sistemu: Učbeniki kot akter etnocentrične in rasistične socializacije. Dve domovini, 42, 127–140.
Tropp, L. R. in Barlow, F. K. (2018). Making advantaged racial groups care about inequality: Intergroup contact as a route to psychological investment. Current Directions in Psychological Science, 27(3), 194–199.
Velikonja, M. (2017). Novi Drugi. Časopis za kritiko znanosti, 45(268),107–121.
Zaviršek, D. (2010). Etnizacija in patologizacija Romov in romskih skupnosti. Socialno delo, 49(2–3), 85–97.
