Zakaj ameriški korporativni kapitalizem (še) nima alternative?

»Znotraj kapitalizma človek izkorišča človeka. Znotraj komunizma je ravno obratno.« (Galbraith, 1981). Zapisana misel nakazuje, da imajo ekonomski sistemi vsak svoje pomanjkljivosti in težave ter da so te lahko skupne več različnim sistemom. Noben ekonomski sistem ni popoln in skozi zgodovino so bili uveljavljeni različno dolgo in različno uspešno. Fevdalizem je na primer uspešno deloval med 10. in 16. stoletjem ter postopoma propadel zaradi sprememb v vojaških ureditvah po Evropi, razsajanja črne kuge in mnogih drugih razlogov. Trenutno v svetu prevladuje kapitalizem. Kapitalizem je ekonomski sistem, katerega glavna značilnost je zasebno lastništvo kapitala. Najčistejša oblika kapitalizma se imenuje »laissez-faire« (slov. politika nevmešavanja) in predpostavlja, da država nima nobenega nadzora nad zasebniki in korporacijami. Po svetu so razširjene različne mešane oblike kapitalizma, pri katerih države še vedno do neke mere regulirajo poslovanje kapitalistov (Chappelow, 2019). Oblika kapitalizma, ki je najbolj uveljavljena v ameriškem prostoru in se od tam intenzivno širi tudi v druge dele sveta, je Ameriški korporativni kapitalizem (v nadaljevanju kapitalizem). Njegovi zagovorniki najpogosteje uporabljajo frazo »alternative ni« (angl. »there is no alternative« ali kratko »TINA«), saj zaenkrat še noben alternativni ekonomski sistem ni uspel (ali vsaj poskusil) nadomestiti kapitalizma, ekonomski sistemi iz preteklosti (npr. komunizem) pa naj bi s svojim propadom pokazali, da na dolgi rok niso funkcionalni (Kasser, Cohn, Kanner in Ryan, 2007). Kritiki (npr. Barlow, 2001; Magdoff in Foster, 2011) sicer izpostavljajo pomanjkljivosti kapitalizma, a (zaenkrat) niso uspešni pri predlaganju ali vpeljavi alternativ. Menim, da bo ameriški korporativni kapitalizem še naprej ostal dominanten ekonomski sistem v ZDA in po svetu, kljub njegovim številnim negativnim posledicam za planet in življenje na njem. Ima podporo vplivnih institucij in prepričanj, s pomočjo katerih se vpleta v življenja ljudi. Kot v vsakem drugem ekonomskem sistemu se tudi v tem primeru vsaka naslednja generacija že od malega socializira v kapitalističen svet, zato njegove vrednote in pravila dojema kot (vedno bolj) naravna in samoumevna. Redkost in nezadostnost javnega izpostavljanja znanstvenih izsledkov o vplivu, ki ga ima kapitalistično naravnana miselnost na človekovo duševnost, pa prav tako otežuje spreminjanje miselnosti ljudi in institucij, ki služijo kapitalizmu.

Pomemben prispevek kapitalizma družbi je visoka gospodarska rast in tehnološki napredek, ki nam omogoča hitrejši transport, učinkovito komunikacijo tudi na zelo velikih razdaljah, nove načine zdravljenja bolezni in mnogo drugega. Zaradi masovne produkcije ljudem prinaša veliko možnosti izbire med raznovrstnimi izdelki, obljublja udobno življenje, če bodo imeli v lasti oglaševane materialne dobrine, in denar v zameno za visoko produktivnost in delavnost. Locke (2007) trdi, da ne obstaja način, s katerim bi lahko dosegli tolikšno proizvodnjo bogastva kot s kapitalizmom, in da državno reguliranje produkcije ubija inovacijo in motivacijo za napredek. Dodaja, da imajo ljudje znotraj kapitalizma popolno svobodo, da delajo, kolikor sami želijo, in da lahko slabe delovne pogoje takoj zamenjajo ter si najdejo drugo zaposlitev. Obstaja pa tudi druga plat teh trditev: zaradi optimiziranja stroškov podjetij in avtomatizacije služb ni na pretek. Če velika korporacija najde cenejšo in produktivnejšo delovno silo, obstaja velika verjetnost, da bo obstoječo preprosto zamenjala. Ker se zavedajo svoje nadomestljivosti in pogrešljivosti, sta v ljudeh pogosto prisotna strah in negotovost glede zaposlitve (Butler, 2018). Prednosti kapitalizma s sabo prinašajo še druge negativne posledice. Rast gospodarstva (in širjenje proizvodnje) je že zadela mejo zmožnosti našega planeta. Učinki onesnaževanja zaradi tovarn, letal, ladij in drugih proizvajalcev škodljivih odpadkov so dobro vidni v taljenju ledenikov, segrevanju ozračja in ekstremnih vremenskih pojavih, kot so čedalje močnejši vetrovi. Za potrebe masovne proizvodnje se krčijo gozdovi, trenutno najbolj odmevno je uničevanje t. i. pljuč sveta, amazonskega deževnega gozda. Hkrati z rastlinskim svetom in kot posledica krčenja naravnih habitatov s svetlobno hitrostjo izumirajo tudi mnoge živalske vrste, še več jih je na seznamu ogroženih vrst (npr. sloni, nosorogi, … ). V zadnjih desetletjih so se sicer povečala prizadevanja za zmanjšanje pritiska na okolje zaradi gospodarskih dejavnosti (npr. čedalje več električnih avtomobilov, ločevanje odpadkov, recikliranje), a čeprav so to dobri začetki, bo potrebno veliko več, da ohranimo zdravje našega planeta in preprečimo še večji porast naravnih katastrof.

Poleg škodljivosti za planet nekateri izpostavljajo tudi negativne posledice, ki jih ima kapitalistično naravnano delovanje družbe za posameznike. Kasser idr. (2007) v svojem članku opozarjajo na konfliktnost med vrednotami, kot sta skrb za druge in topli medosebni odnosi ter značilnostmi kapitalizma, kot so tekmovalnost, materializem in egoizem. Kapitalizem za svoj obstoj potrebuje gospodarsko rast, to pa omogočajo ljudje, ki kupujejo izdelke na trgu, stremijo po dobičku, ki jim bo omogočal nadaljnje kupovanje, in skrbijo predvsem za svojo korist ter udobje. Avtorji ugotavljajo, da bolj ko ljudje sprejemajo vrednote kapitalizma, manjši je pomen vrednot, za katere psihologi menijo, da so ključne za človekovo blagostanje (skrb za širšo skupnost, občutek avtonomnosti, … ). Po Schwartzovem krožnem modelu vrednot (1992, v: Kasser idr., 2007) si namreč vrednote na nasprotnih straneh kroga nasprotujejo in zato posamezniku ne morejo biti enako pomembne. Vrednote, ki jih poudarja kapitalistično naravnan sistem, ležijo na nasprotni strani kroga kot vrednote, ki so pomembne za človekovo blagostanje (Kasser idr., 2007). Ti avtorji pa so zgolj eni izmed maloštevilnih strokovnjakov, ki so se do sedaj že ukvarjali z znanstvenim preučevanjem povezanosti med blagostanjem ljudi in načinom življenja, kot ga narekuje kapitalizem. Tudi več kot desetletje po objavi njihovega članka Butler leta 2018 omenja, da je psihološke literature na to tematiko zelo malo. V svojem članku (Butler, 2018) predstavlja negativen vpliv stresorjev, specifično značilnih za kapitalizem (nestabilnost družinskih vezi in negotovost zaposlitve), na psihično blagostanje. Negotovost na dveh zelo pomembnih življenjskih področjih, družina in služba, predstavlja negativen vpliv na psihično blagostanje tako otrok kot odraslih. Globalizacija, nasičenost na trgu delovne sile, tekmovalnost, zaposlitve za določen čas in zavedanje svoje nadomestljivosti lahko vodijo v negotovost in posledično doživljanje stresa ter tesnobe pri ljudeh. Na dolgi rok ima takšno počutje pomembne negativne posledice za posameznikovo duševno in telesno zdravje, neugodno pa vpliva tudi na odnose z bližnjimi (Butler, 2018).

Za kapitalizem je značilna materialistična vrednotna usmeritev (poudarjanje vrednot bogastva, moči, statusa). Po Bauer, Wilkie, Kim in Bodenhausen (2012) materializem označuje preokupiranost z imetjem in socialno podobo, ki jo to ustvarja. Omenjeni avtorji so v seriji eksperimentov, s katerimi so preučevali učinke situacijsko spodbujenega materializma na osebno (splošno zadovoljstvo s svojim življenjem) in socialno (zadovoljstvo s svojimi medosebnimi odnosi) blagostanje, ugotovili, da materialistični in potrošniško usmerjeni namigi v okolju (npr. podobe prestižnih materialnih dobrin v oglasih) povečajo materialistično naravnanost posameznikov. Situacijsko spodbujeni materializem pa se po njihovih ugotovitvah v podobni meri kot dispozicijski materializem (materializem kot osebnostna lastnost posameznika) povezuje z nekaterimi negativnimi izidi. Ljudje, ki so bolj materialistično usmerjeni ali pa je višjo stopnjo materializma v njih prebudil nek namig v okolju (npr. oglas za najnovejši telefon), poročajo o višjem nezadovoljstvu s seboj, so manj zaupljivi do drugih ljudi in doživljajo več anksioznih in depresivnih občutkov kot ljudje, ki niso bili izpostavljeni takim namigom ali niso tako materialistično naravnani (Bauer idr., 2012). Značilnosti materialistične miselnosti (preobremenjevanje z imetjem in socialno podobo, ki jo to ustvarja) se izražajo v zaskrbljenosti glede svojega materialnega položaja, kar lahko vodi do občutkov anksioznosti in depresivnosti, primerjanje s tistimi, ki imajo več, pa povzroča nezadovoljstvo s seboj. Želja po imetju in dobri socialni podobi vodi v tekmovalnost in posledično nižjo stopnjo zaupljivosti do drugih ter do manjše verjetnosti sodelovalnega vedenja (Bauer idr., 2012). V kapitalistično usmerjenih družbah je v vsakdanjem okolju ljudi na vsakem koraku prisotnih mnogo t. i. »potrošniških namigov« (oglasov, materialističnega načina izražanja v medijih z uporabo besed, kot so »potrošniki« namesto »posamezniki«, … ); to lahko v posameznikih, tudi če sicer niso nagnjeni k materializmu, spodbuja materialistično naravnanost in širi to vrednotno usmeritev, ki pomaga utrjevati kapitalizem.

Razen teh, na žalost ne dovolj »glasnih«, argumentov o škodljivih posledicah kapitalistične dejavnosti za naš planet, nasprotniki kapitalizma zaenkrat še nimajo (dovolj) tehtnih in znanstveno podprtih argumentov o posledicah življenja v takem ekonomskem sistemu za duševno zdravje ljudi. Dokler tudi znanost ne bo zadostno in dovolj javno podprla domnev o negativnem vplivu življenja v kapitalističnem sistemu na psihično zdravje in blagostanje ljudi, bo kapitalizem še naprej ostal dominanten ekonomski sistem, saj bodo njegovi zagovorniki vztrajali pri svojih argumentih, ki kažejo na gospodarske uspehe in dosežke kapitalizma ter svobodo, ki jo ima vsak posameznik znotraj tega sistema. Na tem mestu se pojavi vprašanje: zakaj se psihologi tako malo ukvarjajo s preučevanjem vpliva kapitalistično delujoče družbe na ljudi? Eden izmed glavnih razlogov je verjetno ta, da se psihologija kot znanost zavzema za objektivno in nepristransko raziskovanje ter delovanje. Kasser in Kanner (2004, v: Kasser idr., 2007) pravita, da so psihologi zadržani do preučevanja čustveno in politično nabitih tematik, kot so učinki življenja znotraj določenega ekonomskega sistema. Ekonomski sistem je tesno povezan s politiko, preučevanje tega področja pa lahko v raziskovalcih vzbuja strah pred politično nekorektnostjo in pristranostjo, zlasti če rezultati tovrstnega raziskovanja pripeljejo do ugotovitev, ki ne govorijo v prid določenemu ekonomskemu sistemu ali ga celo prikažejo kot neustreznega. Neposredna kritika kapitalizma ali katerega koli drugega ekonomskega sistema, ki izhaja iz takih ugotovitev, je lahko hkrati dojeta tudi kot kritika politike in institucij, ki ga omogočajo. Dalje, čeprav iskanje člankov in drugih prispevkov s ključnimi besedami, ki se direktno nanašajo na ameriški korporativni kapitalizem ali kapitalizem nasploh, vrne manj zadetkov kot iskanje člankov na kakšno drugo psihološko temo, to še ne pomeni, da psihologi popolnoma zanemarjajo to področje raziskovanja. Svojih del morda le ne označijo ali naslovijo tako, da vključijo besedo »kapitalizem«. Obseg psihološke literature na to temo je verjetno precej večji, kot bi glede na iskanje s to ključno besedo sklepali. Problem lahko predstavlja tudi nejasnost tega, kaj točno lahko označimo za preučevanje življenja znotraj kapitalizma. Ne obstaja seznam področij človekove duševnosti, na katere vpliva ekonomski sistem, v katerem ljudje živijo, zato je odločitev o tem, ali svoje raziskovanje označiti kot preučevanje vpliva kapitalizma na ljudi, v največji meri v rokah znanstvenikove lastne presoje. Menim, da je glavna težava ta, da ugotovitve, do katerih prihajajo znanstveniki glede vpliva kapitalizma oz. življenja v sodobnem kapitalistično naravnanem svetu na ljudi, ne dosežejo širše javnosti. Psihologi morajo najti način, kako ljudem učinkovito in razumljivo sporočiti svoje ugotovitve ter poleg kritike podati tudi konkretne predloge za spremembe na bolje.

Kapitalizem bo najverjetneje še naprej ostal dominanten ekonomski sistem v ZDA in po svetu, saj ga poleg argumentov, na katerih slonijo njegovi zagovorniki (gospodarska rast, svoboda itd.), ohranja tudi podpora različnih institucij in prepričanj, ki usmerjajo in določajo družbeno življenje. Temelji kapitalizma ležijo v prepričanjih, kot so pomembnost lastnega interesa, materializem, potreba po ekonomski rasti in kopičenju kapitala ter obravnavanje naravnih virov kot zasebne lastnine (Kasser idr., 2007). Ta prepričanja pa imajo podporo v načinu delovanja institucij, kot je pravni sistem, ki ščiti zasebno lastništvo in omejuje odgovornost korporacij ter jim daje enake pravice kot vsem posameznikom. Tako kultura posameznike spodbuja k vedenju, ki se sklada s cilji kapitalizma in omogoča njegovo delovanje. Schwartz (2007) ponazarja, kako posamezniki postopoma prevzamejo vrednote in miselnost kapitalizma, na primer željo po višji plači, na račun drugih osebnih ciljev, kot je psihološko blagostanje. Vsakodnevna izpostavljenost finančnim novicam, pomembnost, ki jo države pripisujejo BDP-ju, značilnosti delovnih mest, ki obljubljajo več tistim, ki bodo bolj tekmovalni in podjetjem prinesli več prihodka, oglasi, ki prepričujejo, da nujno potrebujemo nek izdelek; vse to prispeva k utrjevanju, sprejemanju in sledenju vrednotam kapitalizma. Znana fraza zagovornikov kapitalizma »There is no alternative« se uresničuje, ker kapitalistična miselnost obkroža svet ljudi na vsakem koraku in se prikazuje kot edina možnost za ustroj sveta.

Schwartz (2007) nadaljuje, da čeprav za posameznike, ki so poznali čas pred kapitalizmom in odraščali z drugačnimi vrednotami, njegove značilnosti niso samoumevne, pa to ne velja za generacije, ki odraščajo v obdobju, ko je kapitalizem že uveljavljen. Butler (2018) poleg stresorjev, značilnih za kapitalizem, govori tudi o socializaciji, specifično značilni za sistem kapitalizma. Nove generacije otrok se socializirajo in odraščajo obkrožene z vrednotami kapitalizma (individualizem, materializem, status itd.), kar zanje predstavlja samoumevno realnost. Vrednote in miselnost, ki poganjajo kapitalizem, družba in odraščajoči otroci ponotranjajo preko na prvi pogled zelo vsakdanjih in samoumevnih stvari, kot je na primer dolžina porodniškega dopusta v neki državi ali učni predmeti, ki imajo določeno bolj ali manj pomembno vlogo v procesu izobraževanja (Kasser in Linn, 2016). Če v neki državi (npr. ZDA) staršem po rojstvu otroka ne pripada porodniški dopust, bodo s svojim otrokom že v najzgodnejšem obdobju odraščanja preživeli malo časa, kar se bo otroku, ki ne pozna drugačne realnosti, v kateri bi bili njegovi starši veliko prisotni ob njem, zdelo samoumevno in naravno. To lahko v kombinaciji z dolgim delovnim časom v odraščajočih otrocih utrdi prepričanje, da je popolnoma normalno, da ljudje delajo od jutra do večera, morda tudi ob vikendih, in imajo malo časa za počitek in družino. Ko bodo sami odrasli in pričeli vstopati na trg dela, se ne bodo niti spraševali, ali bi bilo morda za njihovo duševno zdravje bolj koristno imeti več prostega časa, ki bi ga lahko posvetili svojim prijateljem in družini, saj bo v njih že zakoreninjeno prepričanje, da tako pač je. Pomemben dejavnik za razvijanje kapitalistične miselne naravnanosti je tudi šolski sistem, ki daje največji poudarek na predmete, ki bodo učencem dali sposobnosti in znanja, ki so na trgu dela trenutno najbolj zaželeni, zapostavlja pa humanistične in umetniške predmete, ki bi pri učencih razvili sposobnosti kritičnega in samostojnega mišljenja ter splošno življenjsko razgledanost. Zlasti v ZDA je učni načrt zelo pragmatičen in usmerjen v uporabnost znanja (Hao, 2017), ne pa v enaki meri tudi v razvijanje širše razgledane osebnosti. Materializem se najintenzivneje razvija s pomočjo oglaševanja otrokom, ki še nimajo razvitih kognitivnih sposobnosti, s pomočjo katerih bi lahko prepoznali in razumeli, da privlačnih oglaševanih izdelkov ne potrebujejo nujno (Kasser in Linn, 2016).  Oglaševanje otrokom se pojavlja skoraj na vsakem koraku; oglasi, ustvarjeni specifično za otroško občinstvo, se predvajajo med premori med risankami na televiziji, korporacije v ZDA pogosto finančno sponzorirajo šole v zameno za promocijo njihovih izdelkov (Kasser in Linn, 2016), v nekaterih primerih pa tudi plačujejo določenim otrokom, da svojim vrstnikom med vsakodnevnim druženjem predstavijo nek izdelek in ga na tak način oglašujejo (Kasser idr., 2007). Z vsako novo generacijo, ki je vzgajana v sistemu kapitalizma in prevzema njegove vrednote za samoumevne, se tak način delovanja družbe vedno bolj utrjuje. Menim, da bo tudi zato vedno težje najti ali vpeljati alternativo, ki bi zamenjala ta ekonomski sistem.

Alternative ekonomskemu sistemu kapitalizma že obstajajo, a zaenkrat v veliki meri zgolj v teoriji. Med njimi je precej poznana ekonomska demokracija, ki jo je prvi opisal David Schweickart (v: Peck, 2013). Za razliko od kapitalizma ekonomska demokracija za svoj obstoj ne potrebuje nenehne rasti. Podjetja demokratično nadzorujejo, ne pa si tudi lastijo, delavci, proizvodnja se prilagaja dejanskim potrebam ljudi in ne zgolj potrebi po vedno večjem kapitalu. Viri, tovarne in proizvodnja so v rokah ljudi in ne zasebnega sektorja. Morebiten presežek v dobičku se demokratično razdeli med zaposlene v podjetju. Nekaj podjetij trenutno že sledi principom t. i. sodelovalne ekonomije in so pri tem zelo uspešna. Med njimi sta na primer podjetji Mondragon iz Španije in John Lewis iz Združenega kraljestva (Peck, 2013). Vendar kljub obstoječim alternativam kapitalizem z vsemi svojimi pomanjkljivostmi ostaja glavni ekonomski sistem našega časa. Po besedah Noama Chomskega (2020) »znanje ni dovolj za spremembo, potrebna je podpora institucij«. Veliko ljudi se zaveda, da kapitalizem ni združljiv z dolgoročnim zdravjem Zemlje in njenih prebivalcev, a spremembe lahko vpeljejo tisti na položajih moči in institucije, ki so (poleg množic ljudi, ki vrednote povezanosti in solidarnosti slepo menjajo za egoizem in materializem) glavno pogonsko sredstvo kapitalizma. Dokler ne bo podpore v prepričanjih in institucijah, se ne bo mogel uveljaviti niti najpopolnejši alternativni ekonomski sistem.

Schwartz (2007, str. 51) svoje razmišljanje zaključuje z mislijo: »Mi trenutno vemo, da trditev ‘alternative ni’ ne drži. A ne smemo imeti za samoumevno, da bodo to vedeli tudi naši vnuki.«  Kapitalizem ni popoln ekonomski sistem in prav tako ni edini možen sistem. Pred njim so obstajali različni sistemi in tudi dandanes obstajajo teoretični ekonomski sistemi, ki bi ga lahko nasledili. Obstaja pa veliko razlogov, zaradi katerih se zdi, da kapitalizma nič ne more nadomestiti in ga tudi še dolgo ne bo nadomestilo. V svojem razmišljanju sem izpostavila pomanjkanje znanstvenih izsledkov o posledicah življenja v kapitalizmu za človekovo psihično blagostanje, podporo institucij in prepričanj, ki uokvirjajo mišljenje in delovanje ljudi ter način socializacije generacij, ki ne poznajo drugačnega sistema ekonomske ureditve. Zelo lahko je verjeti, da alternative ni, če so družbeni aparati nastavljeni na delovanje, ki služi zgolj kapitalu. Za spremembo ekonomskega sistema je potrebna sprememba v prepričanjih ljudi, še pomembnejša pa je sprememba v delovanju institucij, ki podpirajo kapitalizem. Potrebujemo več znanstvenih izsledkov, ki kažejo na škodljivost kapitalizma za človekovo psihično delovanje in blagostanje, in boljše sporočanje teh izsledkov javnosti. Opozarjanje na negativne posledice za naravo do sedaj ni prineslo spremembe ekonomskega sistema, dodaten argument, ki poudarja negativne posledice za ljudi, pa bi lahko pospešil iskanje in uveljavljanje alternative, ki bi te negativne posledice zmanjšala. S predstavitvijo negativnih učinkov kapitalizma na psihološko blagostanje ljudi, ki so znanstveno potrjene, obstaja možnost, da bo več ljudi postavilo pod vprašaj kapitalistične vrednote in si prizadevalo za spremembe. Različni strokovnjaki že več časa napovedujejo propad kapitalizma. Vprašanje pa je, ali ga bomo zamenjali z ustreznejšim in prijaznejšim sistemom ali pa bomo skupaj z njim propadli tudi mi, ko bomo zaradi nenasitne potrebe po več uničili najprej svoje psihično blagostanje in nato še svoj življenjski prostor.

Literatura:

Barlow, M. (2001). The free trade area of Americas: The threat to social programs, environmental sustainability and social justice, (Vol. 1). San Francisco: International Forum of Globalization

Bauer, M. A., Wilkie, J. E., Kim, J. K. in Bodenhausen, G. V. (2012). Cuing consumerism: Situational materialism undermines personal and social well-being. Psychological Science, 23(5), 517–523.

Butler, S. (2018). The impact of advanced capitalism on well-being: an evidence-informed model. Human Arenas, 2(2), 200–227.

Chappelow, J. (2019). Capitalism. Pridobljeno (27. 3. 2020) s: https://www.investopedia.com/terms/c/capitalism.asp

Chomsky, N. [National Observer]. (25. april 2020). Noam Chomsky on COVID and ECONOMY [Video]. Pridobljeno s: https://www.youtube.com/watch?v=zi6ae6kZNqE

Galbraith (1981). A life in our times. Boston: Houghton-Mifflin.

Hao, J. J. (2017). A Study of the Impact of Pragmatism on American Education.V 3rd international conference on education and social development (str. 346–349). Lancaster, PA: DEStech Publications, Inc.

Kasser, T. in Linn, S. (2016). Growing up under corporate capitalism: the problem of marketing to children, with suggestions for policy solutions. Social Issues and Policy Review, 10(1), 122–150.

Kasser, T., Cohn, S., Kanner, A. D. in Ryan, R. M. (2007). Some costs of American corporate capitalism: A psychological exploration of value and goal conflicts. Psychological Inquiry, 18(1), 1–22.

Locke, E. A. (2007). What is Capitalism? Some comments on Kasser, Cohn, Kanner, and Ryan. Psychological Inquiry, 18(1), 38–42.

Magdoff, F. in Foster, J. B. (2011). What every environmentalist needs to know about capitalism: A citizen’s guide to capitalism and the environment. NYU Press.

Peck, J. (29. 4. 2013). The future of business: what are the alternatives to capitalism?. The Guardian. Pridobljeno s:https://www.theguardian.com/sustainable-business/future-business-alternatives-capitalism

Schwartz, B. (2007). There must be an alternative. Psychological Inquiry, 18(1), 48–51.

Vir slike: https://www.jacobinmag.com/2015/12/erik-olin-wright-real-utopias-anticapitalism-democracy/

Umetnik/ Artist: Banksy

Photography is a courtesy of: Chris Devers / Flickr