Vir/ Source: https://clbb.mgh.harvard.edu/memory/

Ali lahko zaupamo pričevanjem očividcev?

Vsi že vemo nekaj o tem, kdo so priče in kako podajajo svoje izjave, velikokrat pa jih dramatizirano predstavijo tudi v popularnih medijih, kjer je pogosto prikazano, da morajo življenja prič zaščititi za vsako ceno. Vemo, da imajo izjave prič velik vpliv na poroto in odločitev sodnika, včasih celo do te mere, da nasprotujejo ostalim dokazom. Zato se je potrebno vprašati, ali lahko izjavi priče zares zaupamo? S tem vprašanjem se znotraj psihološke stroke ukvarja forenzična psihologija, ki je eno izmed specializiranih področij kognitivne psihologije.

Priča je oseba, ki poroti in sodišču poda izjavo o vsem videnem med nesrečo oz. kriminalnim dejanjem, ki ga preiskujejo. Med priče spadajo vsi prisotni, tudi otroci. Izjava se uporabi kot dokaz, ki opisuje dogajanje iz perspektive priče in je največkrat podroben opis dogajanja ter udeležencev (Murko, 2008). Psihologi to področje raziskujejo že vse od začetka 20. stoletja, že zelo hitro so ugotovili, da izjave prič niso vedno verodostojne ter da jim ni mogoče vedno zaupati. Kmalu so začeli odkrivati tudi dejavnike, ki lahko vplivajo na izjave prič, in odkrili načine, s katerimi lahko izboljšajo verodostojnost izjav (Wells, Memon in Penrod, 2006).

Nedoslednosti in nepravilnosti med izjavami so posledica vpliva različnih dejavnikov na točnost zaznavanja, npr. pozornosti med samim dogodkom, zaznave hitrosti premikanja, časa trajanja dogodka ter količino časa med dogodkom in podajanjem izjave (Rozman, 2010). Ob tem je potrebno upoštevati tudi vpliv čustev, stresa in psihoaktivnih snovi, ki bi lahko vplivale na kodiranje informacij v dolgoročni spomin, netočen pa je lahko tudi sam priklic dogodka (Pavšič Mrevlje, 2011). Individualne percepcije dogodka so tesno povezane s spominom, kar pomeni, da so lahko neresnične, manipulirane ali pristranske (Areh, 2004). Na posameznikovo izjavo lahko močno vplivajo tako imenovana »vodena vprašanja« (angl. leading questions), s katerimi nakažemo, kakšen odgovor je zaželen ali posameznike s pomočjo tovrstnih vprašanj vodimo do želenega odgovora (Loftus, 1974). Prepoznavanje in upoštevanje dejavnikov, ki vplivajo na verodostojnost pričevanja, pa ima lahko ključen pomen za preiskavo (Pavšič Mrevlje, 2011).

Spomin

Ker podatki, ki so shranjeni v spominu, niso nespremenljivi, lahko zaradi različnih dejavnikov pride do popačenj (Areh, 2004). Eden izmed teh dejavnikov so po mnenju T.  Pavšič Mrevlje (2011) predhodne informacije o dogodku in informacije, ki jih posameznik dobi po dogodku, saj zaradi fenomena kognitivnih shem skušamo nove informacije povezati v že obstoječe znanje. Če so nove informacije neskladne ali zavajajoče za naše kognitivne sheme, se lahko naš spomin popači. Do slednjega lahko privede tudi zamenjava vira informacij zaradi konteksta ali vpliva domišljije, npr.  kadar se ne spomnimo, od kod se nečesa spominjamo. Ker s priklicem podatke iz dolgoročnega spomina ponovno vrnemo v zavest, nespremenljivost spomina ni zagotovljena (Pavšič Mrevlje, 2011). Po mnenju avtorjev Wright, Memon, Skagerberg in Gabbert (2009) je pomemben dejavnik tudi usklajenost spomina (angl. memory conformity), do katere pride zaradi pogovora med več očividci in pravi, da smo ljudje nagnjeni k spreminjanju naših spominov, tako da se skladajo z opažanji drugih. Zato bi oseba, ki je videla črnolasega storilca, bila v večji meri nagnjena k spremembi svojega mišljenja in rekla, da je bil storilec svetlolas, če bi se pogovarjala z dvema drugima pričama, ki sta videli svetlolasca. Torej je zelo pomembno zagotoviti, da različni očividci pred podajanjem izjave nimajo stika med seboj oz. da je ta stik minimalen.

Na natančnost spomina pa lahko vpliva tudi količina stresa, ki ga posameznik doživlja med kaznivim dejanjem. Še danes ni popolnoma raziskano, kako količina stresa vpliva na spomin, saj so ugotovitve raziskav različne in v nekaterih primerih nekoliko nasprotujoče. Najpogostejša razlaga poudarja močno čustveno vznemirjenost, ki omeji naše spominske funkcije (Pavšič Mrevlje, 2011). Večja količina stresa naj bi tako zmanjšala naš obseg za procesiranje informacij in posledično naj bi bilo slabše tudi vkodiranje spomina (Christianson, 1992). A Christianson (1992) navaja tudi, da lahko čustvena vznemirjenost in stres v določenih primerih vodita do boljšega funkcioniranja, saj lahko povečata našo pozornost (npr. ob osredotočenju na orožje).

Vpliv psihoaktivnih snovi

Psihoaktivne snovi lahko pri posamezniku povzročijo halucinacije ali popačene zaznave, kar pomeni, da pride do napak v zaznavanju že pri vhodu v spoznavni sistem. Prav tako zmanjšujejo učinkovitost spomina in priklica, slednjega pa lahko nekoliko izboljšamo s pomočjo učinka konteksta, do katerega pride, kadar so pogoji priklica enaki pogojem vkodiranja informacij. Torej bi bil priklic posameznika boljši, če bi bil ta v tem času ponovno pod vplivom psihoaktivne snovi (Areh, 2004).

Starost priče

Ena najpomembnejših osebnostnih lastnosti, ki lahko vpliva na verodostojnost pričevanja, je starost. Otroci so veliko bolj sugestibilni, saj ne zaznavajo razlike med sugerirano vsebino in pravim spominom o dogodku. To pomeni, da informacije, ki jih pridobijo po dogodku, hitreje povežejo z informacijami o dogodku. Prav tako lahko nanje hitreje vplivajo s prej omenjenimi vodenimi vprašanji, nepreverjenimi informacijami in informacijami, ki so se zgodile po dogodku (Bruck in Ceci, 1999). Zaradi velike sugestibilnosti otrok se lahko kot dokaz na sodišču uporablja tudi ocena veljavnosti izjav prič in žrtev (Pavšič Mrevlje, 2011). V tem postopku strokovnjak najprej zbere informacije o otroku npr. o njegovih sposobnostih, o dogodku in o odnosu do storilca. Nato otrok opiše dogodek, ne da bi izpraševalec vplival na njegovo pripoved. Ta posnetek pogovora se zapiše in pregleda, nazadnje pa se s pomočjo ček liste ugotavlja morebitne vplive na izjavo. Manj kot je najdenih vplivov na izjavo, bolj lahko podani izjavi otroka zaupamo (Vrij, 2008). Manj zaupanja vredne pa so lahko kot priče tudi starejše osebe oz. starostniki, saj so ti manj samozavestni in se med zasliševanjem hitreje zmedejo, kar pa lahko vpliva na verodostojnost njihovih izjav (Davis in Loftus, 2005, v: Rozman, 2010).

Prepoznavanje storilca

Najbolj trden dokaz, ki ga lahko pridobimo s pomočjo priče, je očividčeva prepoznava storilca, saj ta neposredno poveže osumljenca s kaznivim dejanjem. Pomembno se je zavedati, da je to zelo kompleksna in težka naloga z veliko verjetnostjo napak. Na prepoznavo storilca vplivajo številni dejavniki, kot so lastnosti očividca, npr. rasa in starost, saj bolje prepoznavamo ljudi, ki so iste rase kot mi sami (MacLin, MacLin in Malpass, 2001). Prav tako bolje prepoznamo storilca, ki je naše starosti, posledično lahko mlajši lažje prepoznavamo mlajše in starejši starejše (Rozman, 2010). Nekateri obrazi so prav tako lažji za prepoznavo zaradi bolj nenavadnih, edinstvenih obraznih potez. Tako si jih lažje zapomnimo kot bolj običajne obraze (MacLin in Malpass, 2001). Po mnenju T. Pavšič Mrevlje (2011) na prepoznavo storilca vplivajo tudi lastnosti dogodka, informacije, ki jih pridobimo po dogodku, način prepoznave (ogled slik ali identifikacijska vrsta) ter dogodki, ki se zgodijo po identifikaciji storilca (npr. povratna informacija, da je izbral osumljenca). Starejše osebe (po 65. letu) naj bi imele zaradi manjše kapacitete za tvorbo dolgoročnega spomina in nekoliko manj točnega spomina več težav pri prepoznavanju storilca kot mlajši posamezniki (Rozman, 2010). Zanimiv pa je tudi fenomen nezavednega prenosa (angl. unconscious transference), kjer posameznika, videnega v eni situaciji zamenjamo ali prikličemo v drugi situaciji, zaradi »mešanja« zgodnjega in poznega vkodiranja informacij. Zato bi lahko obraz nekoga, ki smo ga bežno srečali v trgovini prepoznali kot osumljenca v kaznivem dejanju. Pomembno pa je, da so vsa pretekla srečanja takšnih posameznikov kratka. Ker je fenomen nezaveden, očividci zares verjamejo, da je osumljenec pravi in svoje napake ne prepoznajo (Loftus, 1976).

Pričam lahko do neke mere zaupamo, potrebno pa je upoštevati vse morebitne dejavnike, ki lahko vplivajo na podajanje napačne izjave, saj lahko le tako zagotovimo pravičnost. Vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti vnaprej, je, kako lahko izboljšamo verodostojnost pričevanj in prepoznavanja storilcev? Ena izmed možnih izboljšav bi bile »dvojno slepe« prepoznave storilcev, kjer niti policist ne ve, katera izmed oseb je osumljenec in tega posledično nikakor ne more namigniti očividcu. Zelo pomembna so tudi jasna navodila, s katerimi moramo očividca nujno opozoriti, da je mogoče, da nobena od oseb v identifikacijski vrsti ni osumljenec, saj nekateri izberejo osumljenca le zato, ker menijo, da je eden od njih zagotovo osumljenec. Dobro bi bilo tudi preverjati, kako samozavestni so očividci v svojo odločitev, torej, ali se jim le dozdeva, da so nekoga videli, ali so v to trdno prepričani. Pomembno pa je tudi, da vse osebe v identifikacijski vrsti vsaj približno zadoščajo opisu osumljenca ter da je čas med identifikacijo osumljenca in dogodkom čim krajši (Wells idr., 2006).

Literatura:

Areh, I. (2004) Pričevanja očividcev- dejavniki, ki vplivajo na verodostojnost priče. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 55 (3), 275-284.

Bruck, M. in Ceci, S. J. (1999). The suggestibility of children’s memory. Annual Review of Psychology, 50, 419-39.

Christianson, S. (1992). Emotional stress and eyewitness memory: A critical review. Psychological bulletin, 112(2), 284-309.

Loftus, E. F. (1976). Unconscious transference in eyewitness identification. Law & Psychology Review, 2, 93.

Loftus, E.F. in Palmer, J.C. (1974). Reconstruction of auto-mobile destruction; An example of the interaction between languagae and memory. Journal of Verbal Learning and Verbal Behavior, 13, 585-89.

MacLin, O. H., MacLin, M. K. in Malpass, R. S. (2001). Race, arousal, attention, exposure and delay: An examination of factors moderating face recognition. Psychology, Public Policy, and Law, 7(1), 134-152.

MacLin, O. H. in Malpass, R. S. (2001). Racial categorization of faces: The ambiguous race face effect. Psychology, Public Policy, and Law, 7(1), 98-118.

Murko, S. (2008). Načelo neposrednosti in položaj prič v kazenskem postopku. V: A. Dvoršek  in L. Selinšek (Ur.), Nekateri praktični problemi dokazovanja v kazenskih postopkih (str. 37-50). Maribor: Pravna fakulteta, Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Pavšič Mrevlje, T. (2011). Sodni izvedenec psihološke stroke. Psihološka obzorja, 20(1), 79-93.

Rozman, N. (2010). Pričanje očividcev in žrtev kaznivih dejanj; spreminjanje izvornih spominov. (Diplomsko delo). Fakulteta za varnostne vede. Pridobljeno (8. 9. 2020) s https://core.ac.uk/download/pdf/67546261.pdf

Vrij, A. (2008). Detecting lies and deceit. Pitfalls and opportunities. Second edition. Chichester: Wiley and sons.

Wells, G. L., Memon, A. in Penrod, S. D. (2006). Eyewitness Evidence: Improving Its Probative Value. Psychological Science in the Public Interest, 7(2), 45-75. Pridobljeno (8. 9. 2020) s https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1111/j.1529-1006.2006.00027.x

Wright, D. B., Memon, A., Skagerberg, E. M., Gabbert, F. (2009). When Eyewitnesses Talk. Current Directions in Psychological Science, 18(3), 174-178.

Vir slike/ Image source: https://clbb.mgh.harvard.edu/memory/