Begunci, z dežja pod kap?

Danes so množične migracije beguncev ena izmed najbolj aktualnih tematik po celem svetu. Kljub temu da je človeštvo skozi čas razvilo določeno stopnjo strpnosti, ta dosega omejeno razsežnost. Čeprav se na videz zdi, da vedno bolj sprejemamo drugačnost ne glede na raso, vero, politično prepričanje ali katerikoli drugi status, se v določenih situacijah pokaže nasprotno. V nadaljevanju bom pojasnila pojem »begunec«, povzela glavne značilnosti in kritike temeljnih človekovih pravic ter to navezala na življenjske razmere, v katerih živijo mnogi begunci v tuji državi.

Migrant in begunec

Migrante lahko kategoriziramo na tri načine. Prvo je ločevanje na prostovoljne in prisilne migrante. Slednji so bili prisiljeni zapustiti lastno državo zaradi spopadov, preganjanj ali okoljskih dejavnikov. Kot drugič ločimo tiste, ki se selijo zaradi ekonomskih razlogov in tiste, ki se selijo zaradi političnih razlogov. Slednji so običajno begunci, ki morajo zapustiti državo zaradi političnih konfliktov. Zadnje, tretje razločevanje pa je med tistimi, ki so prišli v državo zakonito, torej imajo veljavne dokumente, in tistimi, ki so vstopili brez oz. s ponarejenimi dokumenti ali pa države niso zapustili pred potekom vizuma oz. dovoljenja za delo (Koser in Rotar, 2016).

M. Milharčič-Hladnik in Mlekuž (2009) trdita, da je potrebno migracije pogledati iz različnih zornih kotov, ob tem upoštevati tako makroekonomske in politične vzroke kot tudi splet intimnih, osebnih odločitev.

V Konvenciji o statusu beguncev, ki so jo sprejeli Združeni Narodi leta 1951, je begunec opredeljen kot nekdo, ki se nahaja izven lastne države zaradi strahu pred preganjanjem v lastni državi na podlagi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pa političnega prepričanja. Danes večina beguncev zapušča lastno državo, ker bežijo pred spopadi znotraj države in ne zaradi neposrednega preganjanja državne oblasti. Kljub temu da ne »bežijo pred državo« ampak bežijo pred spopadi, so opredeljeni kot begunci, saj jih država ne more zaščititi in jim s tem zagotoviti pravic, ki jim s statusom državljana univerzalno pripadajo (Koser in Rotar, 2017).

Temeljne človekove pravice

Dandanes so temeljne človekove pravice vsaj v zahodnem svetu in vsaj v teoriji prirojene in pripadajo posamezniku že po naravi. Poleg tega pa se jim pripisuje tudi lastnost univerzalnosti, kar pomeni, da naj bi veljale za vse, ne glede na raso, barvo, spol, jezik ali katerikoli drugi status.

Vendar pa so tudi kulturno in ideološko pogojene, veljajo le v določenem času in kraju za vsakega posameznika. Že ob pogledu na neenakost med spoloma v preteklosti je jasno, da so bile človekove pravice bolj ali manj v prid belim moškim srednjega razreda, kar pomeni, da že takrat niso bile univerzalne (Kroflič, 2009).

Ena izmed kritik temeljnih človekovih pravic se nanaša na njihovo omejeno razsežnost. Kršenje temeljnih človekovih pravic v obliki suženjstva, diskriminacije žensk, otrok, tujcev in pripadnikov veroizpovedi je bilo v določenem času in prostoru nekaj normalnega oz. vsaj v večini sprejemljivega. Danes so tovrstne oblike diskriminacije in suženjstva v določeni meri odpravljene ali pa vsaj nezaželene in nedopustne. V sodobni družbi se diskriminacija in kršenje pravic vzpostavlja v drugačnih izvedbah, npr. v obliki razlik med bogatimi in revnimi, ki se odražajo na različnih področjih življenja. Na podlagi tega lahko sklepamo, da imajo pravice do neke mere omejeno razsežnost (Cerar, 2002).

Same kršitve človekovih pravic se v današnjem času navadno povezujejo in navezujejo predvsem na genocid, vojne zločine, mučenje, suženjstvo, kruto, nečloveško ter ponižujoče ravnanje itd. Redko kdo pa kršitve povezuje z revščino, neustreznimi življenjskimi razmerami, nedostopnostjo do zdravstvene oskrbe in socialnim varstvom. (Bufon, Lukič in Medica, 2010).

Temeljne človekove pravice niso kršene le tistim beguncem, ki želijo vstopiti v določeno državo in jim je to onemogočeno. Kršene so tudi tistim, ki »uspešno« preselijo svoje življenje v tujo državo, tam pa so deležni in podvrženi diskriminaciji ter izkoriščanju.

Zaposlitev

23. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah vsakemu daje pravico do tega, da dela in da lahko prosto izbira, kje se bo zaposlil. Prav tako ima vsak pravico do zadovoljivih delovnih pogojev, varstva pred nezaposlenostjo in enakega plačila, kot ga dobivajo drugi za enako delo brez kakršnekoli diskriminacije (Human Rights Education Team, Amnesty International, 2009).

Begunci so za kršitve pravic delavcev ena izmed najbolj ranljivih družbenih skupin. Mnogi delajo in vztrajajo v neustreznih ter težkih delovnih pogojih, opravljajo slabše plačana dela, kar pa posledično vodi do slabših življenjskih razmer. Velika večina tem okoliščinam javno ne oporeka, ker bi s tem lahko ogrozili bivanje v državi in tvegali možnost vrnitve v matično državo. Tam so življenjske razmere po navadi še slabše. Tako se navidezno sprijaznijo z zahtevami in pogoji, ki jim jih določa delodajalec. S tem ohranjajo edino možnost, da so za delo, ki ga opravljajo plačani ter da lahko s tem denarjem preskrbijo sebe in svojo družino. Številna poročila po Evropi in drugod po svetu so pokazala, da po navadi begunci opravljajo dela, ki so slabše plačana, manj ugledna, težka in praviloma bolj nevarna od drugih del, ki jih opravljajo domači delavci (Bufon idr., 2010).

Delodajalci na nekaterih področjih ne bodo dvigovali mesečnih plač, ampak bodo raje uvozili cenejšo delovno silo. To so posledice neoliberalizma, ki lastnikom podjetij omogočajo takšno vrsto izkoriščanja, z namenom, da bi povečali svoj dobiček in konkurenčnost na trgu. Nekaj značilnosti neoliberalizma je namreč deregulacija trga, privatiziranje podjetij in uveljavljanje fleksibilnih oblik zaposlovanja. Posledično pa se na tak način ustvarja revščina, velika razpoložljivost in odvisnost ljudi od delodajalcev, nezmožnost odporov zaradi negotovosti zaposlitve in odsotnost kakršnegakoli varstva.

Torej so v duhu ekonomskega razvoja velikokrat kršene socialne in delovne pravice delovnih migrantov, saj je podjetnikom prioriteta dobiček (Bufon idr., 2010).

Revščina in neustrezne bivanjske razmere

25. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah vsakemu daje pravico do takšne življenjske ravni, ki njegovi družini in njemu zagotavlja zdravje. Sem spadajo ustrezna hrana, oblačila, prostor za bivanje, zdravniška oskrba ter socialne storitve. Posamezniku je dana tudi pravica do varstva v primeru, da bi bil nezmožen pridobivanja življenjskih sredstev. Na to naj bi vplivale okoliščine, neodvisne od njegove volje (Human Rights Education Team, Amnesty International, 2009).

Vsaka ustrezna namestitev bi morala ustrezati pogojem, ki so nujno potrebni, da se lahko zagotovi zdravje, varnost, udobje in prehranjevanje. Prav tako mora omogočati zadostni prostor in zaščito pred določenimi morebitnimi zdravju škodljivimi okoliščinami. Vse to omogoča, da je namestitev ustrezna za bivanje. Begunci pa se velikokrat znajdejo v položaju, ko so zaradi zgoraj naštetih dejavnikov izpostavljeni brezposelnosti, slabim delovnim razmeram in diskriminaciji ob vstopanju na delovni trg. Skoraj neizbežna posledica je, da so njihove plače oz. dohodki zelo nizki, kar pa jih potiska vse bolj na rob družbe, v nespodobne bivanjske razmere in na nek način obsodi na življenje v revščini (Bufon idr., 2010).

Duševno zdravje beguncev

Begunci, ki so bili zaradi ogroženosti v lastni državi prisiljeni zapustiti domovino, so bili velikokrat že pred vstopom v tujo državo izpostavljeni določenim dogodkom, ki so negativno vplivali na njihovo duševno zdravje. Nekateri so bili izpostavljeni vojni, drugi nasilju in diskriminaciji. Veliko jih je izgubilo družinske člane, spet drugi so se morali od njih posloviti in ločiti. Poleg vsega tega pa selijo svoja življenja v tujo državo, kjer ne poznajo kulture, ne jezika. Vse skupaj je še dodatno zaznamovano z neugodnimi življenjskimi razmerami in omejenimi možnostmi ter pravicami, ki jih imajo v državi, kamor so se preselili. Skupek tovrstnih dejavnikov ima velik vpliv na njihovo duševno zdravje. Zaradi konstantne negotovosti, jih velikokrat obliva občutek brezupa, žalosti, tesnobe in strahu. Pogosto se tudi soočajo z depresijo in pasivizacijo (Jamšek idr., 2017).

A. Mikuš Kos (2015) opisuje begunsko situacijo kot hudo trajno stisko, v kateri slabe življenjske razmere, brezpravnost, negotovost glede prihodnosti in ponižanje močno prizadenejo begunsko skupnost kot celoto.

Begunci se ne soočajo le s kršenjem temeljnih človekovih pravic ob vstopanju v države. Tudi, če se preselijo, nastanijo in zaposlijo v tuji državi se še vedno soočajo z diskriminacijo, izkoriščanjem in nepoštenostjo. Kljub temu, da so pobegnili nevarnosti v matični državi in si s tem poskušali zagotoviti boljšo prihodnost, so v novi državi v inferiornem položaju. Njihove pravice niso vedno upoštevane in celotna situacija jih vedno bolj potiska na rob družbe ter vodi v življenje v revščini.

Literatura:

Bufon, M., Lukič, G. in Medica, K. (2010). Migranti v Sloveniji – med integracijo in alienacijo. Koper: Univerza na Primorskem.

Cerar, M. (2002).Narava in pomen človekovih pravic. V  M. Cerar, J. Jamnikar in M. Smrkolj (ur.) Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili (str. 24). Ljubljana: Društvo Amnesty International Slovenije: Mirovni inštitut.

Human Rights Education Team, Amnesty International (2009). Dokumenti o človekovih pravicah. V K. Božič in S. Kemperle (ur.). Prvi koraki. Metodični priročnik za poučevanje človekovih pravic (str. 175 – 180). Ljubljana: Amnesty International Slovenije.

Jamšek, P., Mikuš Kos, A., Uzelac, M. in Zlatar, F. (2017). Priročnik za psihosocialno pomoč otrokom beguncem. Ljubljana: Založba Didakta.

Koser, K. in Rotar, K. (2017). Mednarodne migracije: zelo kratek uvod. Ljubljana: Krtina.

Kroflič, R. (2009). Ali poklicne in strokovne šole potrebujejo vzgojni koncept?. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje.

Mikuš Kos, A. (2015). Moje življenje, moje delovanje. Celje: Mohorjeva družba.

Milharčič-Hladnik., M. in Mlekuž, J. (2009). Krila migracij: po meri življenjskih zgodb. Ljubljana: Založba ZRC.