“Rekli so mi, da lahko postanem karkoli, zato sem postala jihadistka”: O spletni radikalizaciji

Življenje v Glasgowu rojene in vzgojene Aqse Mahmood bi lahko opisali kot običajno najstniško. Zaradi dobrega ekonomskega položaja njene družine je imela možnost obiskovati zasebno šolo in pridobiti visokošolsko izobrazbo. Njena starša, ki sta se v sedemdesetih letih iz rodnega Pakistana preselila v Združeno kraljestvo, jo opisujeta kot pridno učenko, ljubečo hčer in dobro prijateljico. Bila je mirna, tiha in plašna deklica. Bala se je letenja. V prostem času se je rada zaposlila z branjem Harryja Potterja in poslušanjem britanske zasedbe Coldplay (Windsor, 2018; Ali, 2015).

Novembra 2013 je oče takrat devetnajstletne Aqse prejel telefonski klic iz območja blizu meje med Turčijo in Sirijo. Hči mu je povedala, da je v štirih dneh, odkar sta se nazadnje objela pred družinsko hišo v Glasgowu, uspešno pobegnila iz »umazanega« zahoda in odpotovala naproti novemu, pomenljivemu življenju, ki jo čaka v kalifatu, ki ga je na območju Sirije in Iraka razglasila militantna teroristična skupina Islamska država (ISIS), ki sledi fundamentalistični salafistični ideologiji. S svojo novo družino, brati in sestrami, se bo borila proti »zločinski roki zahoda« in si prizadevala za svetovno uveljavitev šeriatskega prava, ki bo muslimanom in muslimankam prineslo zadoščenje po zgodovini sistematične represije, svet pa preobrazila v neke vrste »zemeljski raj«. Asqa je postala ena prvih Evropejk, ki se je pridružila teroristični organizaciji Islamska država. Sledile so ji mnoge (Windsor, 2018). Asqin odhod je pustil veliko nepojasnjenih vprašanj. Kdo je odgovoren za radikalizacijo škotske najstnice? Zakaj je mirna najstnica za seboj pustila urejeno življenje in se podala na območje, na katerem je spolno izkoriščanje običajna praksa v zakonu?

Dve leti pozneje je na družbenih omrežjih, s pomočjo katerih promovira življenje v Islamski državi, Asqa objavila sliko, na kateri v družbi skupine otrok pozira z okrvavljeno glavo usmrčenega Sirijca (Ali, 2015). Spraševali smo se, kako je mogoče, da je zahodna demokratična družba, ki samo sebe razume kot središče civilizacije, vzgojila fanatične “divjake in divjakinje”.

Kako deluje spletna propaganda ekstremističnih skupin?

Kot je znano, Asqin nenadni odhod v Sirijo in drastična sprememba vedenja ter prepričanj nista ne posledica družinske vzgoje ne vpliva kakšnega verskega pridigarja, temveč se je na področje radikalnega verskega fundamentalizma zavila kot samoukinja. Svoja prepričanja in pripravljenost za agresivno vedenje je razvila z branjem in spremljanjem široko dostopnih spletnih vsebin, s katerimi teroristične organizacije, kot je Islamska država, prežijo na najstnice in najstnike, dovzetne za spletno radikalizacijo. Ta je še posebej odporna proti poskusom zaznave, spremljanja in preprečevanja radikalizacije mladih, saj svet verskega fundamentalizma in skrajno destruktivnih prepričanj obstaja ujet v zasebnost njihovih prenosnikov ali pametnih telefonov. Ob tem njihovo vedenje navadno ostaja popolnoma običajno in nespremenjeno, zato je lahko njihova radikalizacija sorodnikom in prijateljem neopazna (Windsor, 2018).

Svetovni splet, skupaj z družbenimi omrežji in ostalimi orodji za množično komunikacijo, je zaradi svoje učinkovite in anonimne izmenjave informacij postal priljubljeno sredstvo za doseganje ciljev ekstremističnih skupin. Pri tem je najučinkovitejša, čeprav ne prva ali edina, Islamska država. Že pred njo je znala principe delovanja svetovnega spleta izkoristiti in jih v svojo korist obrniti tudi Al Kaida. Dostopnost orodij za šifrirano komunikacijo jim je omogočilo oddaljeno koordiniranje terorističnih napadov, med drugim domnevno tudi napada na newyorški stolpnici Svetovnega trgovinskega centra (Thomas, 2003). Spletno anonimnost pa so izkoristili tudi za ustrahovanje ideoloških nasprotnikov, izvajanje kibernetskih napadov, zbiranje finančnih sredstev, novačenje in usposabljanje novih članov (Moran in Staff, 2015).

V letu 2004 se je kot subdivizija Al Kaide v Iraku razvila džihadistična militantna skupina ISIS, v slovenskem prostoru danes poznana kot Islamska država (Ali, 2015). S kontrolo nad bankami, oljnimi in plinskimi rezervati, pobiranjem davkov na zavzetih ozemljih, izsiljevanjem, krajo in zbiranjem donacij simpatizerjev, je Islamska država postala najbogatejša teroristična organizacija na svetu. Na vrhuncu svoje moči je imela domnevno dve milijardi letni prihodek, kar je več kot nekatere nacionalne države, na primer Črna gora, Togo in Madagaskar (Central Intelligence Agency, 2017). Kljub temu da je Al Kaida z Islamsko državo prekinila vse vezi, saj naj bi ta bila pretirano brutalna in neobvladljiva, je Islamska država prevzela veliko tehnik spletnega propagiranja in novačenja, ter te še modernizirala in približala tudi na globalnem zahodu živečim mladim (Sly, 2014).

Al Kaidina medijska in propagandna strategija je bila centralizirana in zasnovana okoli njihove medijske hiše As – Sahab, ki je ustvarjala video vsebine s sporočili visoko rangiranih Al Kaidinih borcev, posnetkov krvavih spopadov in skrajnih interpretacij Korana. Omenjene vsebine so skoraj izključno ustvarjali v arabščini in jih promovirali preko zasebnih spletnih skupin, v katerih so se zbirali Al Kaidini simpatizerji. Zainteresiranim so preko elektronskih naslovov posredovali povezavo do kodiranih vsebin. Od njih se je pričakovalo, da te nato razširjajo kar se da diskretno. S tem so dosegli predvsem muslimanske moške z visokošolsko izobrazbo iz območij Joradnije, Tunizije, Libije in Jemna. Ozadje novih rekrutov so skrbno preverjali in tisti, ki so ustrezali, so se udeležili Al Kaidinega treninga, na katerem so se urili kot borci (za bojevanje ali samomorilske napade) (Armia Arifin, 2017; Koerner, 2016).

Medijska strategija Islamske države je, za razliko od Al Kaidine, manj centralizirana, bolj raznolika in tako tudi manj predvidljiva (Koerner, 2016). Svojo propagando so globalizirali –  postala je zanimiva in učinkovita tudi za na globalnem zahodu živeče in vzgojene posameznike iz različnih družbenih slojev. Če je Al Kaida v svoje vrste želela privabiti predvsem moške, živeče v državah Bližnjega vzhoda iz uglednih muslimanskih družin (Armia Arifin, 2017), si Islamska država želi vsakega, ki lahko pripomore k njeni moči in cilju vzpostavitve svetovnega kalifata. Dobrodošli so tudi zmernejši muslimani in neverniki. Želijo si moških in žensk, z različno zgodovino in prepričanji: od nekdanjih tatov in nekdanjih zapornikov, do migrantskih delavcev, otrok prve ali druge generacije priseljencev, študentov in programerjev (Armia Arifin, 2017; Koerner, 2016; Windsor; 2018). Njihove vsebine niso več dostopne izključno v arabščini, temveč so prevedene v številne jezike, od  ruščine do bengalščine, največ pa je dostopnih ravno v angleškem jeziku (Koerner, 2016).

Močno razširjeni ciljni skupini pa so prilagodili tudi ustvarjanje, vsebino in način razširjanja svoje propagande. Svetovni splet Islamska država ne izkorišča le za širjenje kodiranih sporočil, ampak ga vidi kot sredstvo za čim bolj glasno in obsežnejše širjenje svoje ideologije. Anonimnost svojega delovanja so žrtvovali za čim večjo medijsko pozornost in vseprisotnost tam, kjer upajo, da bodo naleteli na največ potencialnih novih rekrutov. Družbena omrežja, Twitter, Facebook, YouTube in Telegram, so postala osnovni medij za širjenje njihove propagande. Z njihovo uporabo so obveščala zunanji svet o svojem delovanju v Siriji in Iraku. Z uporabo ključnikov so na primer na spletnem omrežju Twitter pripadniki Islamske države na dan ustvarili tudi do 44 000 tvitov, s katerimi so svet obveščali o uspešnih osvajalnih misijah (Koerner, 2016).

Za ustvarjanje medijskih vsebin, ki propagirajo življenje v kalifatu, je odgovoren medijski center alHayat. Njegove vsebine so pretežno prilagojene in namenjene zahodnemu občinstvu (Gertz, 2014). Center izdaja večjezično spletno revijo Debiq, računalniške igre z nasilno vsebino, propagandne pesmi in poezijo, celovečerne filme in druge krajše videoposnetke ali vloge. Vsebine so zelo kakovostne – spominjajo na hollywoodske filme in kultne igrice, kot je Call of Duty. Tak primer je dokumentarni celovečerec Flames of War, ki prikazuje vrhunec spopada s sirskimi vladnimi silami, ki jih spremlja angleško govoreči pripovedovalec z brezhibnim kanadskim naglasom. Zaradi poznanega jezika in skrajno nasilne in krvave vsebine, ki spominja na akcijske hollywoodske filme in popularne igrice, je film bližje vsebinam, ki jih mlado zahodno občinstvo že pozna. Za razliko od Al Kaide, ki je v svojih vsebinah prikazovala predvsem visoko rangirane borce in poveljnike, propaganda Islamske države spremlja predvsem mlade, komaj rekrutirane jihadiste. Njihove življenje v kalifatu pa z uporabo goPro kamer pogosto ovekoveči kar v prvoosebni perspektivi. Tako se gledalci preprosto vživijo v vlogo borca na Bližnjem vzhodu. Ker je ciljna skupina propagande zelo široka, se alHayat ne osredotoča le na produciranje posnetkov spopadov, samomorilskih napadov, usmrtitev in drugih okrutnih dejanj. Ta predstavljajo le majhen delež vseh vsebin. Večji delež predstavljajo prednosti življenja v kalifatu, njegovo ekonomsko rast, skrb za sirote, oskrbovanje ranjencev in celo hranjenje in crkljanje mačk. Ogromen vsebinski razpon jim omogoča prepričevanje tako tistih, ki si želijo »adrenalinske izkušnje« bojevanja in sadističnega ubijanja, kot tudi tistih, ki svoje poslanstvo vidijo v pomoči skupnosti, ki ji na zahodu nikoli niso zares pripadali, poroki z borci ali skrbi za sirijske sirote (Farwell, 2014).

Za še učinkovitejše razširjanje svojih sporočil po družbenih omrežjih Islamska država »ustvarja« neke vrste »vplivneže« z ažurnimi informacijami o dosežkih Islamske države. Te sestavljajo simpatizerji in podporniki teroristične skupine, ki so v osebnem stiku z borci, ki jim dnevno posredujejo informacije za nadaljnje razširjanje med svoje sledilce in prijatelje. Kljub temu da ti “vplivneži” nikoli niso zares obiskali kalifata ali opravili treninga, postanejo neke vrste mnenjski vodje v lokalnih skupinah somišljenikov in so tako pomemben člen v propagandnem stroju Islamske države (Farwell, 2014).

Windsor (2018) v svoji analizi spletnega bloga Asqe Mahmood časovnico njene radikalizacije in selitve v kalifat primerja z odločitvijo o priključitvi kultu. Kot opisuje, pri tem lahko ločimo šibke in močne vezi, ki jih posameznik naveže z organizacijo ali kultom, ki se mu pridružuje.

Medtem ko je tipična šibkejša naveza pasivna (z všečkanjem in deljenjem) in aktivna (s komentiranjem, vključevanjem v debate) spletna participacija in povezovanje s teroristično organizacijo in njenimi glasniki, je malo verjetno, da bi posameznik odločitev o drastični akciji, kot je selitev na Bližnji vzhod ali celo izvedba terorističnih akcij na zahodu, sprejel le na podlagi teh. Močne vezi z organizacijo, po drugi strani, predstavljajo predvsem osebe, ki jim posameznik zaupa, občuduje in predvsem osebno pozna (Windsor, 2018). Spletna propaganda Islamske države poskuša močne vezi s potencialnimi rekruti navezati preko zasebnih pogovorov na družbenih omrežij, ki omogočajo dvosmerno komunikacijo in navezovanje neposrednega stika med borci in njihovimi potencialnimi žrtvami. Ko na družbenem omrežju odkrijejo osebo, ki simpatizira z delovanjem Islamske države in presodijo, da je oseba dovzetna za radikalizacijo, z njo vzpostavijo osebni stik in zaupen odnos. Žrtvi pripovedujejo o svoji izkušnji z življenjem v kalifatu, ponudijo pomirljive odgovore na njena vprašanja in pomisleke ter ji obljubljajo pomenljivo življenje v kalifatu, polno tudi s številnimi dobrinami zahoda, za katere so v svojem okolju morda prikrajšani (Berger, November 9, 2015; Howell, 2017). Kot v svoji knjigi opisuje novinarka Erelle (2015), ki je pod krinko mladega dekleta stopila v stik z islamskim borcem, se je njen sogovornik ob razgretem teoretiziranju o pokvarjenosti zahodne kapitalistične družbe, rad pohvalil z oblačili dragih blagovnih znamk, športnimi avtomobili in ameriškim orožjem. Tega ironično nasprotujočega si kompozita idej se v svojem eseju dotakne tudi Badiou (2015), ki razlaga, da je Islamska država za mladenke in mladeniče, iz različnih vzrokov izključene iz zahodnega srednjega razreda oz. samooklicanega središča civiliziranosti, privlačen predvsem, ker jim ponuja dvoje: maščevanje temu zahodnemu srednjemu razredu in hkrati zaužitje vseh njegovih privilegijev (Berger, November 9, 2015; Howell, 2017).

Zdi se, da propagandna strategija Islamske države vse bolj spominja na oglaševalski pristop multinacionalnih podjetij. Z natančno segmentacijo širokega in raznolikega trga, dostop do katerega jim omogočajo orodja za množično komunikacijo, upoštevajo raznolikost potreb in želja različnih potencialnih rekrutov oz. »potrošnikov.« Svojo ideologijo nato spretno prilagodijo njihovim ambicijam, jim predočijo prikrajšanost, v kateri živijo, in svoj »produkt« ponudijo kot izhod iz nje.

Kdo so potencialni rekruti, na katere prežijo spletni ekstremisti?

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je prevladovalo mnenje, da se posamezniki pridružijo ekstremističnim skupinam predvsem zaradi duševnih motenj in prisotnosti različnih psihopatoloških fenomenov (Horgan, 2003). Tako se osebo, ki sprejme odločitev o izvajanju z brutalnostjo nasičenih destruktivnih dejanj, razume kot edinstven izoliran fenomen in se jo označi kot terorista. Mistifikacijo in orientalski pridih besede terorist Windsor (2018) ponazori z uporabo pojma »terrorist other.« Tako z označbo nekoga kot norega, fanatičnega terorista začnemo tudi njihova prepričanja razumeti kot v samem bistvu drugačna in diametralno nasprotna našim – torej tistim, na katerih sloni zahodna družba ali središče civiliziranosti (Badiou, 2015).

Podobno psihologiziranje ni ostalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, temveč je pogosto tudi danes. Ampak tako Windsor (2018), kot tudi drugi raziskovalci, ki se lotijo študij primerov radikaliziranih posameznikov, ugotavljajo, da se njihove vedenjske in psihološke lastnosti v mnogih pogledih skladajo z našimi prepričanji o normalnosti (Windsor, 2018) ali pa so celo njen produkt (Badiou, 2015).

Victoroff (2005) tako ugotavlja, da izraženost psihopatoloških lastnosti povprečnega rekruta terorističnih skupin ne odstopa od povprečja. McCauley (2004) v svojem delu trdi, da so psihološke lastnosti neuporabne pri razumevanju, zakaj posameznik postane del teroristične skupine. Somišljeniki McCauleya so raziskovali, ali so dejavniki okolja, kot so socialna in ekonomska deprivacija ter vera, vzrok pridružitve ekstremistični skupini. Domneve, da so brezposelnost, ekonomske razlike, politično zatiranje na Bližnjem vhodu in politična nestabilnost drugje po svetu, glavni vzrok pridružitvi posameznika ekstremistični skupini empirične raziskave niso potrdile. Nasprotno, iz primera postopkov rekrutiranja Islamske države lahko ugotovimo, da rekruti niso zgolj z Bližnjega vzhoda in ne le taki z nizkim socialno ekonomskim položajem, ampak jih nezanemarljiv delež prihaja iz zahodnih demokratičnih držav ter premožnejših družin, kjer imajo na voljo visoko izobrazbo in relativno visok življenjski standard (Tucker, 2015).

Če sva do zdaj pokazala, da teorije, ki radikalizacijo razlagajo na osnovi značilnosti posameznika in njegovega (bližnjega) okolja, niso zadostne, dolgujeva še poskus razlage na ravni globalne družbe. Eno najbolj celostnih poda že omenjeni francoski filozof Alain Badiou (2015). Kot razlaga je pojav Islamske države simptomatski za današnjo globalno družbeno ureditev, ki jo zaznamuje zmaga globaliziranega kapitalizma in slabljenje moči nacionalnih držav, ter z njima povezane nove prakse kolonializma[1]. Posledica tega je strog in težko prehodni razredni sistem. Med peščico, ki razpolaga s praktično vsem in maso ljudi, ki nima ničesar, je »ujet« pretežno zahodni srednji sloj. Pripadniki tega sebe razumemo kot predstavnike modernega, civiliziranega sveta, kot potomce izumiteljev in branilce demokratičnih vrednot. To izhaja, pravi Badiou, iz zgodovinske arogance kot posledice zahodnega imperializma. Po drugi strani nas preveva konstanten strah pred izgubo svojega položaja med civiliziranimi in zdrs med maso ljudi, ki ne razpolaga z zadostnimi viri za lagodno življenje. Badiou meni, da je ravno ta strah pred izgubo položaja v privilegirani skupini v ozadju našega razumevanja barbarstva kot nasprotja civiliziranosti. Pri tem se poskusimo na vsak način izogniti vsakršnega stika s tistimi, ki jih imenujemo za manj civilizirane in bolj barbarske, kot smo sami (npr. priseljence, begunce, muslimane …).

Spektaklu priviligiranega zahoda (naše potrošniško vedenje, individualistične vrednote, razkazovanje luksuznih dobrin, …) je danes preko družbenih omrežij (na katerih svojevrsten spektakel kriminalnega heroizma in okrutnosti v svet prenaša tudi Islamska država) nenehno izpostavljena masa tistih, ki ne delijo sredstev in privilegijev (zahodnega) srednjega razreda. Hkrati je vanje usmerjen tudi strah in odpor tega srednjega razreda, ki marginalizirane družbene skupine razume kot grožnjo svoji civiliziranosti. Tako posamezniki, prikrajšani za privilegije zahoda, čutijo močno željo po priključitvi (zahodnemu) srednjemu razredu in delitvi sredstev s katerimi ta razpolaga.

Posamezniki, ki svoj družbeni položaj zaznavajo kot marginalen (v zahodni družbi so to večinoma mladi, pogosto iz imigrantskih delavskih družin, ki svoj položaj vidijo kot neperspektiven, brez prihodnosti in smisla), svojo neuresničeno željo po zaužitju zahoda z represijo potlačijo. Na površju jo zamenja destruktiven gon po maščevanju in uničenju tega istega zahoda, ki si ga na nezavedni ravni še vedno želijo užiti. Agresevnost in destruktivnost naj bi bili gonilo sodobnih fašističnih militantnih skupin, kot Badiou označi Islamsko državo, ki na eni strani preko kriminalnega heroizma in spektakularnega nasilja zadovoljujejo potrebo po maščevanju zahodu, po drugi pa preko posnemanja zahodne obsedenosti z materialnimi dobrinami, na alternativen način uživajo v privilegijih le – tega (Badiou, 2015). Islam v tem procesu nastopi kot sredstvo identifikacije, kot anti – zahodnjaška referenca, s pomočjo katere lastno destruktivno delovanje preprosto razložijo kot ohranjanje tradicionalnih načel in popravljanje zgodovinske krivice.

Če sklepe povzameva v kontekstu spletne radikalizacije[2], so zanjo zaradi specifike razvojnega obdobja, najbolj dovzetni mladi v obdobju mladostništva, za katerega je značilen proces oblikovanja identitete, nepopolno razvito formalno-logično mišljenje in nekatere oblike egocentrizma, na primer prepričanje o lastni posebnosti, edinstvenosti in drugačnosti (Windsor, 2018; Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Hkrati je verjetnejše, da bodo s sprejemanjem skrajnih ideologij poskusili svoje življenje osmisliti posamezniki s pomanjkanjem izobraževalnih in zaposlitvenih možnosti ter priložnosti za delovanje v družbi (Windsor, 2018; Badiou; 2015). Dodatno lahko k temu pripomorejo občutki socialne izključenosti in odtujenosti od družine ali bližnjih. Za tako radikalizacijo so bolj dovzetni tudi tisti iz družin z apolitično vzgojo in ohlapnimi verskimi prepričanji, saj so bolj pripravljeni sprejeti radikalno interpretacijo Korana ali enostransko razlago geopolitičnih dogajanj kot točno. Številni konflikti od vojn v Iraku in Afganistanu, Palestinsko vprašanje, krvav zaključek arabski pomladi, v katerih so največ izgubili ravno pripadniki muslimanske veroizpovedi, skupaj z izrazito anti – muslimansko retoriko, ki zadnja leta zaznamuje politični diskurz Evrope in ZDA lahko prinašajo občutke frustracije in notranje razdvojenosti med zahodno kulturo in kulturo staršev (Windsor, 2018).

V prispevku sva poskusila z uporabo različnih virov (od knjižnih zapisov, spletnih blogov do strokovnih prispevkov in analiz) in iz različnih perspektiv (najprej bolj tehnične, nato psihološke in za zaključek še sociološko / filozofske) pogledati na problem spletne radikalizacije mladih. Čeprav je bil kalifat Islamske države leta 2017 poražen, njihov »spletni kalifat« še vedno privablja mlade, ki se tako ali drugače znajdejo na margini naše družbe. Pri tem je morda bolj, kot kako ISIS rekrutira posameznike, zanimivo, kdo so posamezniki, ki so dovzetni za njihovo propagando. Pri tem ni odločilna veroizpoved, ne narodnost, ne psihološke značilnosti in ne politično prepričanje, pač pa odločitev za sodelovanje pri okrutnih umorih, krvavih spopadih in ideološki vojni z zahodno družbo. In če je sodobni fašizem res simptom anomalij našega družbenega sistema, bodo tako usodne odločitve posamezniki sprejemali tudi v prihodnje, vsaj dokler jim družba ne ponudi manj destruktivne, manj maščevalne, a smiselne alternative za ustvarjanje boljše prihodnosti.

 

Literatura:

Ali, M. (2015). ISIS and propaganda: How ISIS exploits women. Reuters Institute for the Study of Journalism, Pridobljeno s https://reutersinstitute.politics.ox.ac.uk/sites/default/files/research/files/Isis%2520and%2520Propaganda-%2520How%2520Isis%2520Exploits%2520Women.pdf

Armia Arifin, N. (2017). The Evolution of ISIS In Indonesia With Regards to Its Social Media Strategy. Jurnal Ilmiah Hubungan Internasional. 13(2). 145 – 158.

Badiou, A. (2015). Our Wound is Not so Recent: Thinking the Paris Killings of 13 November. Oxford: Policy Press.

Berger, J. M. (2015). How terrorists recruit online (and how to stop it). Brookings Institute. 15(11), 09. Pridobljeno s https://ww w. bro oking s. edu/blog/mark az/20.

Central Intelligence Agency. (2017). Field Listing. In The world factbook. Pridobljeno s https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/fields/224.html

Erelle, A. (2015). In the Skin of a Jihadist : Inside Islamic State’s Recruitment Networks. London: HarperCollins Publishers.

Farwell, J. P. (2014). The media strategy of ISIS. Survival, 56(6), 49-55.

Gertz, B. (2014). New al Qaeda Group Produces Recruitment Material for Americans, Westerners. Washington Free Beacon. Pridobljeno s https://freebeacon.com/national-security/new-al-qaeda-group-produces-recruitment-material-for-americans-westerners/

Horgan, J. (2003). The Search for the Terrorist Personality. In A. Silke (Ed.), Terrorists, Victims and Society: Psychological Perspectives on Terrorism and its Consequences (str. 1–27). John Wiley & Sons Ltd.

Howell, M. (2017). Fighting Extremism: Efforts to Defeat Online ISIS Recruitment Methods (Diplomsko delo), University of Missisipi.

Kirk, A. (2016). Iraq and Syria: How many foreign fighters are fighting for Isil? The Telegraph, 24(3). Pridobljeno s https://www.telegraph.co.uk/news/2016/03/29/iraq-and-syria-how-many-foreign-fighters-are-fighting-for-isil/

Koerner, B. I. (2016). # jihad: why Isis is winning the social media war. Wired, 24(4), 76-83. Pridobljeno s https://www.wired.com/2016/03/isis-winning-social-media-war-heres-beat/.

McCauley, C. (2004). Psychological issues in understanding terrorism and the response to terrorism. Psychology of terrorism: Coping with the continuing threat (str. 33-65). Westport: Praeger.

Moran, N. in Staff, T. R. C. (2015). The Terror Network: How Al-Qaeda Uses the Internet, DC: Terrorism Reaserch Center. Pridobljeno s: https://www.oodaloop.com/wp-content/uploads/2015/01/Terror-Network.pdf.

Thomas, T. L. (2003). Al Qaeda and the Internet: The Danger of’Cyberplanning’. Foreign Military Studies Office (ARMY) Fort Leavenworth Ks. Pridobljeno s http://www.iwar.org.uk/cyberterror/resources/cyberplanning/thomas.pdf

Victoroff, J. (2005). The mind of the terrorist: A review and critique of psychological approaches. Journal of Conflict resolution, 49(1), 3-42.

Windsor, L. (2018). The language of radicalization: Female Internet recruitment to participation in ISIS activities. Terrorism and Political Violence, 32(3), 506-538.

Silke, A. (2003). Becoming a terrorist. Terrorists, victims and society: Psychological perspectives on terrorism and its consequences (str. 29–53). John Wiley & Sons Ltd.

Sly, L. (2014). Al-Qaeda backs away from radical fighters in Syria, Iraq. Washington Post. Pridobljeno s https://www.washingtonpost.com/world/middle_east/al-qaeda-disavows-any-ties-with-radical-islamist-isis-group-in-syria-iraq/2014/02/03/2c9afc3a-8cef-11e3-98ab-fe5228217bd1_story.html

Zupančič M. in Svetina M. (2004). Mladostništvo. V: L. Marjanovič Umek. in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija. (str. 510 – 612). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

 

Opombe:

[1] Te predstavljajo predvsem destabilizacija in kasneje popolno uničenje nekaterih nacionalnih držav, navadno na globalnem jugu, z namenom ugodnejšega in lažjega izkoriščanja območja za pridobivanje surovin in delovne sile. To za seboj pušča opustošena območja brez vladavine prava, kjer militantne skupine, kot je Islamska država, z lahkoto vzpostavijo anarhistično oblast (Badiou, 2015).

[2]Badiou (2015) meni, da je pojem radikalizacija neustrezen pojem in da gre pri spogledovanju s sodobnim fašizmom za čisto regresijo.

 

Vir naslovne slike: https://knowyourmeme.com/photos/1654668-cybertruck