Psihična priprava, še vedno izziv v tenisu

Tenis je kompleksen šport, ki ni odvisen zgolj od nadarjenosti, gibalnih sposobnosti in tehnično taktičnih veščin igralca, temveč tudi od psiholoških sposobnosti in veščin (Samulski, 2006). Do razlik v tekmovalni uspešnosti velikokrat prihaja ravno zaradi različne psihične pripravljenosti in stanja igralcev. Psihično stanje teniškega igralca močno vpliva tudi na tehnično, taktično in gibalno učinkovitost športnika. Jimmy Connors, eden izmed nekdanjih teniških veljakov je dejal, da se 95 % tenisa dogaja v glavi, kar ponazori pomen vrhunske psihične priprave.

Za uspešen in celovit razvoj igralca je pomembno, da je trening naravnan celostno, torej tako, da deluje na vsa področja igralca (gibalno, tehnično, taktično in psihološko). Psihološke sposobnosti in veščine se pri igralcu ves čas razvijajo že na igrišču. Kakovosten trening tako zajema psihološke komponente, kar predstavlja nujno osnovo za nadaljnje razvijanje psihološke plati tudi izven igrišča.

Mentalna in osebnostna čvrstost

V tuji literaturi se pogosto pojavlja termin »mental toughness«, ki ga v slovenščini poznamo kot mentalno čvrstost oziroma trdnost. Številni avtorji (Golby in Sheard, 2004; Gould, Dieffenbach in Moffett, 2002) mentalno čvrstost predstavljajo kot enega izmed pomembnejših dejavnikov uspešnosti v športu. Jones (2002) mentalno čvrstost opiše kot prednost, ki je lahko prirojena ali pridobljena. Ta omogoča v primerjavi s tekmeci boljše spoprijemanje z različnimi izzivi, kot so tekmovanja, treningi in življenjski slog, ki jih športno življenje postavlja pred športnika. Natančneje, mentalna čvrstost pomeni biti boljši in doslednejši od tekmeca v odločnosti, koncentraciji, samozaupanju in delovanju pod pritiskom. Doslednost v mentalni čvrstosti izpostavita tudi Tušak in Tušak (2003), ki pravita, da je raven konsistentnosti nastopa enotna vsem vrhunskim športnikom. Starejši primer takšnega športnika predstavlja Bjorn Borg, v današnjem času pa v tem izstopajo predvsem Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Djoković.

Za športnike je pomembna tudi osebnostna čvrstost, ki je nadredna mentalni. Kompare, Stražišar, Dogša, Vec in Curk (2010) jo opredeljujejo kot lastnost, od katere je odvisno, koliko stresa lahko oseba prenese brez negativnih posledic. Za lažje razlikovanje med pojmoma lahko razliko ponazorimo s teniškim primerom: dober 13-letnik v svoji kategoriji (do 14 let) gladko premaguje svoje tekmece. S težnjo po napredku začne tekmovati v višji kategoriji (do 16 let). Če športnik to sprejme z zavedanjem, da to zanj predstavlja izziv in bo tako lažje napredoval, pomeni, da je osebnostno čvrst. Če pa poleg omenjenega tudi verjame v uspeh v višji kategoriji in premagovanja zadanega izziva, zadosti tudi pogojem mentalne čvrstosti.

So psihološke sposobnosti prirojene ali naučene?

Večina trenerjev psihološki plati tenisa pripisuje velik pomen in jo povezuje z uspešnostjo v vrhunskem tenisu. Kljub temu pa še vedno veliko trenerjev meni, da so psihološke sposobnosti prirojene in da jih s treningom ni mogoče bistveno izboljšati, kar je eden izmed glavnih razlogov, da psihološkemu delu treninga posvečajo manj časa kot ostalim (Crespo in Miley, 2010). Tudi Gould, Medbery, Damarjian in Lauer (1999) ugotavljajo, da se trenerji sicer zavedajo pomembnosti psiholoških sposobnosti, vendar pa glavni oviri na poti do izvajanja psiholoških treningov predstavljata pomanjkanje časa in pomanjkanje interesa športnika. Iz tega lahko povzamemo paradoks, ki nakazuje, da čeprav se trenerji zavedajo, kako pomembne so psihološke sposobnosti, tem v trenažnih procesih namenjajo zelo malo časa. Gould idr. (2002) so pri ameriških olimpijskih prvakih ugotovili podobno kot Tušak in Tušak (2003) glede mentalne čvrstosti, in sicer, da je razvoj psiholoških sposobnosti dolgotrajen proces, na katerega vplivajo različni dejavniki, kot so družina, širše in športno okolje, športnik sam ter celoten športni proces. Iz tega je razvidno, da so psihološke sposobnosti in mentalna čvrstost v veliki meri naučene in ne prirojene.

Trenerji in igralci so prišli do zaključkov, da so najpomembnejše psihološke sposobnosti in psihične značilnosti: zadovoljstvo, motivacija, samozaupanje, pozitivno razmišljanje/samogovor, koncentracija, nadzor čustev, iskrenost in strast (Crespo, 2007). Med njimi bomo v nadaljevanju podrobneje opredelili tiste osnovne psihološke sposobnosti, ki so potrebne za uspešno nastopanje na turnirjih: motivacija, koncentracija, nadzor nad čustvi in nadzor nad mislimi skupaj s samozaupanjem (Crespo in Miley, 2010).

Motivacija

Kljub veliki paleti definicij motivacije Jakšić (2003) motivacijo poenostavljeno opredeli kot silo, ki nekoga od zunaj ali znotraj spodbudi k delovanju. V tenisu in športu nasploh je motivacija pomembna na vseh nivojih, tako tekmovalnih kot rekreativnih, saj vpliva na željo po športnem udejstvovanju. Lahko bi rekli, da brez motivacije ni dejavnosti. Eno izmed najpogostejših pojmovanj motivacije v športu je storilnostna motivacija. O storilnostnem vedenju v športu govorimo takrat, ko se udeleženci trudijo močneje kot sicer, koncentrirajo bolj kot običajno, izbirajo daljše treninge in nastopajo bolje.

V povezavi z motivacijo poznamo tudi koncept ciljnih orientacij, ki pristop k doseganju ciljev opredeli z dveh perspektiv: orientacija k sebi (angl. ego involvement) in orientacija k nalogi (angl. task involvement) (Tušak in Tušak, 2003). Balaguer, Duda in Crespo (2000) ugotavljajo, da so teniški igralci, ki so opazili, da njihov trener ustvarja okolje naravnano k nalogi, opazili več lastnega napredka na tehničnem, taktičnem in psihološkem področju. Ob tem tisti, ki so zaznali orientacijo k sebi, v nasprotju z ostalimi, trenerja niso videli kot pomembnega člena pri njihovem napredku in učenju. Tudi teniška študija Yooa (2003) opisuje, da so igralci v pogojih usmerjenih k nalogi bolj izboljšali kvaliteto svoje igre kot igralci, ki so bili usmerjeni k sebi. To lahko pojasnimo z različno opredelitvijo uspeha glede na ciljno usmerjenost. V primeru orientacije k nalogi je uspeh definiran s kvaliteto izvedbe (Tušak in Tušak, 2003), ne glede na tekmovalni izid, medtem ko je pri orientaciji k sebi uspeh opredeljen z zmago in dobrim rezultatom (Kajtna, Tušak in Kugovnik, 2003). Crespo in Reid (2007) dodajata tudi manjšo možnost izgorelosti in prenehanja z igranjem tenisa v okolju z usmeritvijo k nalogi. Iz tega lahko potrdimo do sedaj že znane ugotovitve, ki dajejo prednost orientaciji k nalogi, saj je zaželjeno, da športnik, še posebej v otroštvu in mladosti  tekmuje sam s seboj, je osredotočen na lasten napredek in razvoj, pri čemer motivacije ne išče zgolj v nadvladi nad soigralci in nasprotniki, kar je značilno za orientacijo k sebi. S takšnim pristopom športnik tudi lažje razvije notranjo motivacijo, ki je ključno vodilo uspeha na dolgotrajni poti športnikove kariere.

Športniki, ki jih vodi notranja motivacija, vso svojo energijo usmerjajo v učinkovitost tistega, kar počno. V tenisu uživajo in ga igrajo iz radovednosti, izziva, zadovoljstva in želje po napredku. Takšni igralci bodo tudi vestno izpolnjevali svoje naloge in zadolžitve. Igralci, ki jih vodi zunanja motivacija, igrajo za zunanjo nagrado, ki je lahko materialne ali nematerialne narave (Crespo, Reid in Quinn, 2006). Ob tem moramo poudariti, da je zunanja motivacija lahko v nekaterih primerih enako učinkovita kot notranja, pri čemer igralce običajno motivira kombinacija obeh.

Koncentracija                     

Koncentracija, fokus, pozornost, zbranost in osredotočenost so termini, ki se na teniških igriščih pogosto pojavljajo. Kljub temu da so besede vsem poznane, vse nimajo enakega pomena. Tušak in Tušak (2003) razlagata pozornost kot najširši pojem, koncentracija pa predstavlja intenziteto osredotočenosti te pozornosti. Govorimo o koncentraciji pozornosti. Preostale besede so sinonimi koncentraciji.

Koncentracijo obravnavamo po dveh razsežnostih: usmerjenosti in obsegu. Obseg je lahko širok ali ozek, usmerjenost pa notranja ali zunanja (Nideffer, 1992). Primer široke zunanje pozornosti je pregled nad postavitvijo nasprotnikov v igri dvojic, široke notranje priprava načrta igre za trenutnega nasprotnika, ozke zunanje gledanje žoge med letom, primer ozke notranje pa ponavljanje servisa v glavi (Crespo in Miley, 2010).

Tušak in Tušak (2003) opredelita nekaj pomembnih terminov v povezavi s koncentracijo, kot so razdelitev pozornosti, prestavljanje pozornosti in stalnost ter intenziteto pozornosti. V tenisu (razen v igri dvojic) je za razliko od moštvenih iger z žogo pomembno, da je razdelitve pozornosti čim manj, saj ni dodatnih igralcev, ki bi bili razporejeni znotraj igrišča in zahtevali del naše pozornosti. Bolj pomembno je prestavljanje pozornosti, ki mora biti naučeno in podrejeno športnikovi volji. Vsi vrhunski teniški igralci po odigrani točki takoj prestavijo pozornost na naslednjo in prejšnjo pozabijo. Ne ukvarjajo se preteklostjo in prihodnostjo, temveč so osredotočeni zgolj na točko, ki jo igrajo v tem trenutku (Moran, 1994). To jim omogoča, da se lahko maksimalno osredotočijo na nalogo, ki je pred njimi. Zadnja termina – stalnost in intenziteta pozornosti – sta medsebojno povezana in odvisna. Čim višja je intenziteta pozornosti, krajše obdobje lahko na tem nivoju ostaja. Tukaj moramo omeniti tudi telesno pripravo, saj boljše telesno pripravljeni športniki lažje in dlje časa vztrajajo v visoki koncentraciji (Tušak in Tušak, 2003). Teniška tekma pogosto traja dlje kot eno uro, lahko pa tudi več kot 5 ur (Fernandez, Mendez-Vilanueva in Pluim, 2006), zato morajo igralci z mentalno energijo »varčevati«. To lahko ponazorimo z naslednjim primerom: igralec tik pred servisom doseže maksimalno koncentracijo, jo vzdržuje do konca točke, nato pa se, v nekaj sekundah odmora, v pripravi na nov servis poskuša sprostiti in pripraviti na novo intenzivno fazo koncentracije (Tušak in Tušak, 2003).

Nadzor čustev (vzburjenosti)

Naslednja pomembna psihološka sposobnost je nadzor čustev oziroma vzburjenja, ki je ključnega pomena za tenis. Dokazano je, da igralci pri določenih stopnjah vzburjenja lažje dosežejo idealno nastopno stanje (angl. ideal performance state- IPS; ideal zone of functioning) (Crespo in Miley, 2010). To je stanje, ko igralec igra nad svojimi sposobnostmi, se svoje igre manj zaveda kot običajno in je popolnoma osredotočen, lahko bi rekli, da igra v transu oz. »vrhunski formi« (angl. in the zone, flow, »to be hot«). Gallwey (2015) idealno nastopno stanje opiše kot manj aktivno delovanje enega dela možganov kot sicer, pri čemer se takšno mentalno stanje nadaljuje zgolj do točke, ko začne igralec o tem razmišljati in poskušati stanje vzdrževati oz. ga kontrolirati. Telo deluje avtomatično, brez posredovanja misli.

Za uspešno nastopanje je potrebno ohranjati določeno stopnjo vzburjenja. Območje optimalne aktivacije nastopi pri zmernih stopnjah vzburjenja (običajno med 140 in 170 srčnimi utripi na minuto), pri čemer Tušak in Tušak (2003) dodajata tudi pomembnost telesne relaksacije, umirjenosti, nizke anksioznosti, napolnjenosti z energijo, lahkotnosti izvedbe, avtomatizma in obvladovanja pritiska. Težava v tenisu je, da vse situacije in udarci ne zahtevajo enake stopnje vzburjenja. Pri servisu mora biti stopnja aktivacije nižja, saj želimo doseči tekočo in sproščeno izvedbo, medtem ko mora biti aktivacija višja pri sprejemu servisa, kjer želimo hitro reakcijo (Spargo,1990).

Stanje previsoke ali prenizke vzburjenosti lahko povzroči težave v kakovosti izvedbe. Čeprav Jones (2003) omenja tudi možne pozitivne učinke previsoke vzburjenosti, kot je na primer ožja koncentracija pozornosti, to pogosteje pomeni pojav anksioznosti, ki se kaže v občutkih in mislih, povezanih z dvomi in zaskrbljenostjo. Gre za posledico neskladja med tem, kar igralec misli, da je sposoben storiti, in med tem, kar misli, da se od njega pričakuje, da bo storil. Prenizka vzburjenost je nasprotna anksioznosti in zahteva dvig aktivacije igralca, tako telesno kot tudi duševno (Crespo in Miley, 2010). Anksioznost je pogosto sestavni del tekmovanj, ki se jo z ustrezno vadbo da preseči, kar razkriva tudi študija Hantona in Jonesa (1999), ki sta na 10 vrhunskih plavalcih spremljala razvijanje načinov in oblik spopadanja s predtekmovalno anksioznostjo. Ugotovila sta, da so plavalci s pomočjo formalnih in neformalnih oblik učenja uspešno spreminjali zaznavanje anksioznosti in jo tako uporabili sebi v prid. Če se navežemo še na omenjen koncept ciljnih orientacij, orientacija, usmerjena k nalogi, anksioznost zmanjšuje, saj pozornost usmerja k temu, kar igralci lahko nadzorujejo, torej na nalogo, točko ali plan in ne k rezultatu ali možnim izidom tekme (Yoo, 2003; Moran, 1995).

Nadzor misli in samozaupanje

Aktivni čas igranja med teniško tekmo predstavlja 20 % celotne dolžine tekme (Fernandez idr., 2006), kar pomeni, da je veliko časa, ki ga mora igralec preživeti v svoji glavi, sam s seboj, ne glede na rezultat in okoliščine. Eden izmed pomembnejših načinov nadzorovanja misli in ustvarjanja samozaupanja med tekmo je pozitiven notranji samogovor. Gre za miselni proces, ki neposredno vpliva na igralčevo delovanje in čustva v prihodnje (Crespo in Miley, 2010).

Negativni samogovor je največkrat povezan z okoliščinami, ki igralcu niso v prid, pri čemer je najpogostejša povezava z izgubljanjem. Ugotovitev, da so igralci, ki so verjeli v uporabnost samogovora, osvojili več točk kot igralci, ki niso, kaže na pomembnost in uporabnost samogovora ter njegovo direktno povezavo z uspešnostjo (Van Raalte, Brewer, Rivera in Petitpas,1994; Van Raalte, Cornelius, Brewer in Hatten, 2000; Landin in Hebert, 1999). Poudariti moramo, da večina vrhunskih teniških igralcev uporablja pozitivni samogovor tudi, ko izgublja, s čimer izkazuje željo po zmagi in borbenosti ter poskuša spreobrniti potek tekme.

Samozaupanje zbuja v igralcu pozitivne misli in čustva, vpliva na koncentracijo, vztrajnost, vloženi trud, zahtevnost izbranih ciljev, izbiro udarcev, psihično prednost na igrišču ter mu pomaga bolj realno in optimistično postavljati cilje. Očitno je, da med kakovostjo tehnične izvedbe in samozaupanjem obstaja močna vzročna povezava (Crespo in Miley, 2010). Visoko samozaupanje je nujno potrebno za odločnost nastopanja. Športniki imajo največkrat probleme s premajhnim samozaupanjem, kadar pa je samozaupanje izrazito nerealno, je lahko škodljivo tudi, če je visoko (Tušak in Tušak, 2003).

Zaključek

Tekmovalni tenis je športna panoga, v kateri mora igralec psihično premagati ne samo tekmeca na drugi strani mreže, temveč velikokrat tudi samega sebe (Crespo in Miley, 2010). Trenerji se morajo zavedati pomena psihične priprave in jo temu primerno vključevati v proces treninga že pri samih teniških začetkih. Razvijanje ustrezne motivacije, zadovoljstva in nadzorovanja čustev pri najmlajših omogoča, da otroci ostanejo v tenisu in ga igrajo z veseljem. Skozi igralčev razvoj postanejo pomembnejše še ostale psihološke sposobnosti, ki v vrhunskem tekmovalnem tenisu igrajo ključno vlogo. Le vestno, načrtno in sistematično urjenje psiholoških sposobnosti in veščin prinaša pozitivne rezultate, tako v športu kot v življenju nasploh.

 

Literatura:

Balaguer, I., Duda, J. in Crespo, M. (2000). Motivational climate and goal orientations as predictors of perceptions of improvement, satisfaction and coach ratings among tennis players. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 9, 381—388.

Crespo, M. in Miley, D. (2010). Priročnik za teniške trenerje. Ljubljana: Teniška zveza Slovenije.

Crespo, M. in Reid, M. (2007). Motivation in tennis. British journal of sports medicine, 41, 769—72.

Crespo, M., Reid, M. in Quinn, A. (2006). Tennis Psychology: 200 + practical drills and the latest research. Spain: International Tennis Federation. ITF Ltd.

Fernandez, J., Mendez-Villanueva, A. in Pluim, B. M. (2006). Intensity of tennis match play. British Journal of Sports Medicine, 40, 387—391.

Gallwey, T., W. (2015). The Inner Game of Tennis. London: Pan Books.

Golby, J. in Sheard, M. (2004). Mental toughness and hardiness at different levels of rugby league. Personality and Individual Differences, 37(5), 933—942.

Gould, D., Dieffenbach, K. in Moffett, A. (2002). Psychological characteristics and their development in Olympic Champions. Journal of Applied Sport Psychology, 14, 172—204.

Gould, D., Medberry, R., Damarjian, N. in Lauer, L. (1999). A survey of mental skills training knowledge, opinions, and practices of junior tennis coaches. Journal of Applied Sport Psychology, 11(1), 28—50.

Hanton, S. in Jones, G. (1999). The acquisition and development of cognitive strategies I. Making the butterflies fly in formation. The Sport Psychologist, 13, 1—21.

Jakšić, J. (2003). Motivacija. Psihopedagoški pristup. Kateheza, 25(1), 5—16.

Jones, G. (2002). What is this thing called mental toughness? An Investigation of elite sport performers. Journal of Applied Sport Psychology, 14(3), 205—218.

Jones, M. (2003). Controlling emotions in sport. Sport Psychologist, 17, 471—486.

Kajtna, T., Tušak, M. in Kugovnik, O. (2003). Osebnost in motivacija športnikov in športnic. Psihološka obzorja, 12 (1), 67—84.

Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I, Vec, T. in Curk, J. (2010). Uvod v psihologijo. Učbenik za psihologijo v 2. letniku gimnazijskega in srednje tehniškega oz. strokovnega izobraževanja. Ljubljana: DZS.

Landin, D. in Hebert, E, P. (1999). The influence of self-talk on the performance of skilled female tennis players. Journal of Applied Sport Psychology, 11(2), 263—282.

Moran, A. (1994). The psychology of concentration in tennis. ITF Coaches Review, (5), 7—8.

Moran, A. (1995). Dealing with pressure. ITF Coaches Review, (6), 10—11.

Nideffer, R. (1992). Psyched to win. Champaign (Il): Leisure Press.

Samulski, D. (2006). Tennis is a mental game- part one. ITF Coaches Review, (40).

Spargo, M. (1990). Sport Psychology. Canberra: Australian Institute of Sport.

Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Van Raalte, J. L., Brewer, B, W.,  Rivera, P, M. in Petitpas, A. J. (1994). The relationship between observable self-talk and competitive junior tennis players’ match performances. Journal of Sport and Exercise Psychology, 16(4), 400—415.

Van Raalte, J. L., Cornelius, A, E., Brewer, B, W. in Hatten, S, J. (2000). The antecedents and consequences of self-talk in competitive tennis. Journal of Sport and Exercise Psychology, 22(4), 345—356.

Yoo, J. (2003). Motivational Climate and Perceived Competence in Anxiety and Tennis Performance. Perceptual and Motor Skills96(2), 403—413.