Serijski morilci

 »Ubijanje ljudi je čisto običajno. Nič posebnega.« – Yang Xinhai

Serijski umori so relativno redek pojav, ki povzročijo okoli en odstotek vseh umorov na leto (Morton, b. d.). Podatki iz Univerze v Radfordu kažejo, da je bilo v letu 2015 v ZDA aktivnih 30 serijskih morilcev (Aamodt, 2016), med tem ko je v istem letu v ZDA živelo nekoliko manj kot 321 milijonov ljudi (World population review, 2020). Kljub temu, da so v letu 2015 serijski morilci predstavljali zgolj 0,00000009 % populacije, pa so tako fascinantni za javnost, da so množično predstavljeni v medijih, knjigah, filmih in serijah. Da pa lahko dobimo predstavo o popularnosti serijskih morilcev: spletna baza oz. brskalnik filmov IMDB nam pod ključno besedo »serijski morilec« oz. »serial killer« najde kar 3975 zadetkov. »Priljubljenost« serijskih umorov oz. morilcev se je začela v poznem 19. stoletju z Jackom Razparačem, ki je ubijal prostitutke v Londonu (Morton, b. d.). Tako kot večino populacije kot tudi mene fascinirajo serijski morilci, že zaradi težkega dojemanja vrste mišljenja, ki stoji za takšnim dejanjem. Eden izmed serijskih morilcev, Yang Xinhai, je npr. dejal da je ubijanje ljudi nekaj popolnoma običajnega, nič posebnega (Xinhai, b. d., v Oliver, 2018). Kljub temu, da so tako popularni v javnosti pa o njih velja nekaj mitov, ki jih bom v članku »razbila ali pa obdržala.

V zadnjih tridesetih letih je bilo kar nekaj uporabljenih definicij za serijske morilce. Različne so si bile v številu umorov, ki jih mora oseba storiti, da je označena za serijskega morilca, motivih, ki jih ima in času, ki je potekel med posameznimi umori. FBI uporablja definicijo, ki pravi, da gre pri serijskih morilcih za umor dveh ali več žrtev istega storilca, v ločenih dogodkih (Morton, b. d.), natančneje skozi časovno obdobje daljše od meseca dni z vmesnim obdobjem »ohlajanja« (Berit Brogaard, 2017). Slednje je zelo pomembno, saj jih loči od množičnih morilcev. Ti namreč pobijejo večje število ljudi ob enem času na eni lokaciji (Serial Killers vs. Mass Murderers, b. d.). Ločimo jih lahko tudi od »enkratnih« morilcev. Kraemer, Lord in Heilbrun (2004) so v svoji raziskavi ugotovili, da so tarča serijskih morilcev v večji meri ženske kot moški in da serijski morilci ubijejo več tujcev kot članov družine ali prijateljev. Osebe, ki pa so ubijale enkrat, pa v enaki meri ubijajo moške in ženske in pogosteje družinske člane ter prijatelje. Med tem ko je eden pogostejših motivov umora serijskih morilcev spolna ali notranja psihološka zadovoljitev, je za »enkratne morilce« prevladujoč motiv jeza.

Serijski morilci so nefunkcionalni samotarji

Kot protiprimer tej trditvi lahko pogledamo verjetno enega najbolj znanih serijskih morilcev Teda Bundya. V času, ko je že bil aktiven serijski morilec, je imel navidezno popolnoma normalno življenje. Živel je s partnerko Elizabeth Kendall in njeno hčerko. Elizabeth je v intervjujih celo večkrat omenila, kako je Ted poudarjal pomembnost družine, da je posvetil veliko časa in energije, da so se skupaj zabavali in veselili (L. Effron, G. Gowen in Lopez, 2020). Dennis Rader je v 20 letih ubil vsaj deset ljudi v območju Kansasa v ZDA.  Preden je bil aretiran, je bil poročen 34 let, imel dva otroka, bil je vodja skavtov, zaposlen je bil kot uradnik in je bil aktiven član lokalne cerkve. Gary Ridgway je priznal umor 48 žensk, med tem ko je bil trikrat poročen, imel sina, služil vojni mornarici med vietnamsko vojno in bil 32 let zaposlen v isti tovarni (Bonn, 2014a). FBI na svoji strani navaja, da serijski morilci navadno niso izobčenci v družbi. Načeloma živijo povsem običajno življenje, zato so njihovi zločini pogosto spregledani s strani organov kazenskega pregona in članov lastne družine ter prijateljev. Pogosto imajo tudi družine, so zaposleni in »običajni« člani skupnosti v kateri živijo (Morton, b. d.; Bonn, 2014a). Lahko se skrivajo vsem na očeh ravno zaradi tega, ker izgledajo enako kot večina ljudi (Bonn, 2014a).

Serijski morilci so zgolj beli moški

Radfordska univerza je ugotovila, da je bilo med leti 1900 in 2010 kar 90,8% vseh serijskih morilcev moških (Aamodt, 2016), kar nekako potrjuje ta stereotip. Tudi če v spletni brskalnik Google zapišemo serijski morilci ali najhujši serijski morilci so v večini zastopani moški (Newcomb, b.d., B. Maranzani, 2017). Če pa pogledamo še nekoliko bolj nazaj v preteklost ne moremo spregledati nekaj izstopajočih ženskih primerov, kot sta Elizabeth Bathory, ki je med leti 1585 in 1609 mučila in ubila okoli 600 ljudi in Amelie Dyer, ki je nezaželjene otroke predozirala z opioidi in jih tako ubila okoli 400 (Oliver, 2019).

Serijski morilci so zelo pogosto prikazani kot beli moški v srednjih ali poznih dvajsetih letih. Radfordska univerza ugotavlja, da je bilo v zgodovini serijskih morilcev bele rase 52,5 %, tistih v srednjih do poznih dvajsetih letih jih je bilo 26,7 %, belih moških 45,1 %, belih moških v srednjih do poznih dvajsetih letih pa le 12,2 % (Aamodt, 2016). Glede na nizko procentualno zastopanost serijskih morilcev, ki ustrezajo tipični predstavi, lahko ta mit ovržemo. Serijski morilci so zastopani v vseh rasnih in etničnih skupinah (Bonn, 2014b). Statistike serijskih morilcev v ZDA med leti 1900 in 2015 kažejo, da je bilo med njimi 1660 bele rase (pri tem bodimo pozorni, da je ta tudi večinski del prebivalstva), 859 afriško-ameriške, 148 latinsko-ameriške, 160 azijske, 16 pa potomcev avtohtonih prebivalcev ZDA in 2 druge rase (Serial Killers, b. d.). Seveda pa jih najdemo tudi v državah, kjer ne živi večinsko belo prebivalstvo. Največ jih zasledimo v ZDA, na drugem mestu je Velika Britanija, sledi ji Južna Afrika, Kanada, Italija, Japonska … (Aamodt, 2016).

Na tipično podobo serijskega morilca imajo velik vpliv mediji. V približno 90 % primerov sta storilec in žrtev enake rase (podatek sicer predstavlja stanje v ZDA), mediji pa pogosteje predstavljajo umore in poročajo o primerih pogrešanih oseb, kadar so žrtve kavkazijske rase. Primeri preostalih ras in narodnosti so torej redkeje prikazani (Bonn, 2014b), kar avtomatsko pomeni, da so tudi storilci drugih ras niso pogosto omenjeni.

Motiv serijskih morilcev je spolna zadovoljitev

Tipična predstava serijskega morilca kot njegov motiv ponuja spolno zadovoljitev oz. spolno vzburjenje, bodisi med samim ubijanjem bodisi med pogledom na mrtvo telo. Za nekatere morilce to seveda velja. Ed Kemper (b. d., v Oliver, 2018), serijski morilec, ki je pri 15 letih ubil svoja stara starša, da bi »videl, kako to pač je« in je kasneje v življenju ubijal ženske (avto)štoparke (Biography.com Editors, 2017) je npr. omenil, da se pri sebi spominja dejanskega spolnega vzburjenja. Vzburjalo ga je to, da jih je ubil in gledal njihovo mrtvo telo. Vincenzo Verzeni (b. d., v Oliver, 2018) je dejal, da je ob davljenju žensk čutil močnejši spolni užitek kot med masturbacijo.

Univerza Radford je v svoji raziskavi ugotovila, da v ZDA zaradi užitka, pa naj bo to vznemirjenje, poželenje ali moč, ubija 31,76 % serijskih morilcev in na sploh po svetu 36,86 %. Zelo blizu, na drugem mestu so finančni motivi. Zaradi le teh je ubijalo 30,14 % oz. po celem svetu 29,59 % (Aamodt, 2016). Glede na to, kako blizu so ti odstotki, težko rečemo, da je glavni motiv za serijske umore spolno vzburjenje, saj niti približno ne predstavlja večinskega deleža.

Motivi žensk, ki so serijske morilke, se večinoma razlikujejo od motivov moških. Pogosteje ubijajo iz finančnih razlogov ali histrioničnega iskanja pozornosti. Izjema bi lahko bila Eileen Wournos, ki pa je targetirala moške iz maščevanja in občutka kontrole nad njimi (Miller, 2014).

Serijski morilci so psihopati

Generični osebnostni serijskega morilca ne obstaja. Med seboj se razlikujejo na mnogo načinov, tako po motivih, ki jih vodijo do ubijanja kot tudi po obnašanju na prizorišču zločina. Kljub temu pa obstajajo neke skupne značilnosti vseh. To so iskanje senzacij, pomanjkanje obžalovanja in krivde, impulzivnost, potreba po kontroli in predatorsko vedenje. Te lastnosti pa so značilne za psihopatsko motnjo osebnosti. Ljudje, za katere je ta motnja osebnosti značilna, pogosto uporabljajo šarm, manipulacijo, ustrahovanje in občasno nasilje za kontrolo ljudi (Morton, b. d.), kar je precej skladno s predstavo, ki jo imamo o serijskih morilcih. Imajo nekaj psihopatskih značilnosti, vendar ne moremo reči, da vsi psihopati postanejo serijski morilci. Tisti, ki so serijski morilci pa ne cenijo človeškega življenja, oz. jim le to ne pomeni nič, ter so zelo neusmiljeni v stiku s svojimi žrtvami. To je še posebej značilno za serijske morilce, ki so seksualno motivirani, ki zasledujejo svoje žrtve, so nasilni in jih ubijejo brez kančka obžalovanja (Morton, b. d.). Stone (2001, v H. Morana, Stone in Abdalla-Filho, 2006) je v svoji študiji ugotovil, da 86,5 % seksualno motiviranih serijskih morilcev izpolnjuje kriterije za psihopatsko osebnostno motnjo, preostali pa izražajo le nekaj posameznih značilnosti. Enaka študija je pokazala, da približno polovica serijskih morilcev (seksualno motiviranih) kaže značilnosti za shizoidno osebnostno motnjo po klasifikaciji DSM-IV, 87,5 % pa sadistične značilnosti.

Pomembno pa je vedeti, da samo psihopatija ne razloži motivov serijskih morilcev. Zaradi te značilnosti je samo bolj verjetno, da bodo počeli karkoli bodo hoteli, kadarkoli bodo hoteli, brez ozira na legalne, moralne in socialne posledice (Morton, b. d.). Osebe, ki izražajo psihopatske značilnosti potrebujejo še posebno pozornost s strani psihiatrije in pravnega sistema, saj je zelo verjetno, da bodo zločine ponovili (H. Morana, Stone in Abdalla-Filho, 2006).

Zaključek

V članku sem se poglobila v mite in resnice o serijskih morilcih. To so osebe, ki so ubile dva človeka ali več v časovnem obdobju daljšega od meseca dni z vmesnim obdobjem ohlajanja (Morton, b.d.). Kljub temu, da se pojavijo dokaj redko, pa so v medijih pogosto prikazani in zato obstaja tudi veliko različnih prepričanj o njih. Serijske morilce si pogosto predstavljamo kot samotarje,po možnosti tudi nefunkcionalne osebe. FBI (Morton, b.d.) ugotavlja, da to ne drži, da se serijski morilci najpogosteje skrivajo vsem na očeh, imajo redne službe in družinsko življenje, lahko bi rekli popolnoma normalno življenje, zaradi česar so lahko tudi velikokrat spregledani. Mediji kot serijske morilce najpogosteje prikažejo bele moške srednjih let. Del te trditve je resničen, saj je velika večina serijskih morilcev res moškega spola, vendar so vseh ras, narodnosti in starostih skupin (Aamodt, 2016). Menim, da velja neko prepričanje, da velika večina mori zaradi seksualnega vzburjenja, vendar je Radforska univerza ugotovila, da to še zdaleč ne drži. Nekoliko manj kot 32% jih mori zaradi užitka (vznemirjenja, poželenja ali moči), vendar jih podobno število mori iz finančnih razlogov (Aamodt, 2016). Slednji, poleg histrioničnega iskanja pozornosti, pa je prevladujoč motiv ženskih serijskih morilk (Miller, 2014). Večkrat pogovorno rečemo, da so serijski morilci »psihopati«. Navadno res imajo nekaj psihopatskih značilnosti, kot so pomanjkanje obžalovanja in krivde, impulzivnost, manipulacije itn., vendar ne moremo reči, da so vsi serijski morilci psihopati (Morton, b. d.). Psihopatska osebnostna motnja je značilna predvsem za osebe, ki morijo iz seksualnih razlogov. Zaradi izraženih psihopatskih značilnosti pa bi morali biti organi pregona še posebej previdni pri ravnanju z njimi, saj je zelo verjetno, da bodo zločine ponovili.

Literatura:

Aamodt, M. G. (4. 9. 2016). Serial killer statistics. Dostopno na URL (2. 9. 2020): http://maamodt.asp.radford.edu/serial%20killer%20information%20center/Serial%20Killer%20Statistics.pdf.

Biography. com Editors (2. 4. 2014). Emund Kemper Biography. Dostopno na URL (4. 9. 2020): https://www.biography.com/crime-figure/edmund-kemper.

Bonn, S. A. (28. 7. 2014a). Serial Killer Myth #2: They’re Dsyfunctional Loners. Psychology Today. Dostopno na URL (5. 9. 2020): https://www.psychologytoday.com/us/blog/wicked-deeds/201407/serial-killer-myth-2-they-re-dysfunctional-loners.

Bonn, S. A. (22. 12. 2014b). All Serial Killers Are not White, Male Loners. Psychology Today. Dostopno na URL (5. 9. 2020): https://www.psychologytoday.com/intl/blog/wicked-deeds/201412/all-serial-killers-are-not-white-male-loners.

Brogaard, B. (31. 5. 2017). What Defines a Serial Killer? Analyzing the concept of a serial killer. Dostopno na URL (2. 9. 2020): https://www.psychologytoday.com/us/blog/the-superhuman-mind/201705/what-defines-serial-killer.

Crime Museum (b.d.). Serial Killers vs. Mass Murderers. Dostopno na URL (3. 9. 2020): https://www.crimemuseum.org/crime-library/serial-killers/serials-killers-vs-mass-murderers/.

Effron, L., Gowen, G. in Lopez, E. (30. 1. 2020). Serial killer Ted Bundy’s former girlfriend, her daughter wonder why he spared them. Abc news. Dostono na URL (4. 9. 2020): https://abcnews.go.com/US/serial-killer-ted-bundys-girlfriend-daughter-spared/story?id=68591141.

Federal Bureau of Investigation. (b. d.) Serial Murder. Multi-Disciplinary Perspectives for Investigators. Dostopno na URL (3. 9. 2020): https://www.fbi.gov/stats-services/publications/serial-murder#three.

Kraemer, G. W., Lord, W. D. in Heilbrun, K. (2004). Comparing single and serial homicide offenses. Behavioral Sciences and the Law, 22, 325–343.

Maranzani, B. (18. 7. 2017). 8 of History’s Most Notorious Serial Killers. History. Dostopno na URL (4. 9. 2020): https://www.history.com/news/8-of-historys-most-notorious-serial-killers.

Miller, L. (2014). Serial killers: I. Subtypes, patterns, and motives. Aggression and Violent Behavior, 19(1), 1-11.

Morana, H. C., Stone, M. H., & Abdalla-Filho, E. (2006). Personality disorders, psychopathy and serial killers. Brazilian Journal of Psychiatry, 28, s74-s79.

Newcomb, T. (b. d.). 7 of History’s Most Notorious Serial Killers. Britannica. Dostopno na URL (4. 9. 2020): https://www.britannica.com/list/7-of-historys-most-notorious-serial-killers.

Oliver, M. (14. 12. 2018). 20 Quotes About Murder From Some Of The World’s Coldest Killers. Dostopno na URL (3. 9. 2020): https://allthatsinteresting.com/quotes-about-murder#5.

Oliver, M. (28. 2. 2019).  23 Of History’s Most Ruthless Female Serial Killers. Dostopno na URL (4. 8. 2020): https://allthatsinteresting.com/female-serial-killers#23.

Serial Killers. (b. d.). Race Among Serial Killers. Dostopno na URL (6. 9. 2020): https://sites.google.com/site/serialkillerstopics/race.

World population review (2020). Dostopno na URL (4. 9. 2020): http://worldpopulationreview.com/countries/united-states-population/.