Prehranjevalno vedenje v 21. stoletju

Prehranjevalno vedenje je proces, ki vključuje biološke, antropološke, ekonomske, psihološke in socio-kulturne spremenljivke, dokončno pa ga oblikuje posameznik oziroma njegova individualna situacija (Gedrich, 2003). V spodnjem sestavku bom skušala odgovoriti na vprašanje: Kaj v 21. stoletju vpliva na naše prehranjevalno vedenje? Osredotočila se bom predvsem na psihološke spremenljivke, kot je vpliv medijev, socioekonomski status, spol in stres.

Vpliv medijev

Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger (2008) so mnenja, da je sploh v zadnjem času prišel do izraza vpliv medijev na prehranjevalne navade mladostnikov. Mediji naj bi na mladostnike najprej vplivali s spodbujanjem sedentarnega načina življenja. Imeti sedentarni način življenja pomeni, da ljudje ne namenijo dovolj svojega prostega časa gibanju, temveč ga preživijo pred televizijskimi ekrani, telefoni ali pa računalniki. Prav tako naj bi mediji na mladostnike vplivali s promoviranjem nezdrave prehrane, medtem ko bi jim istočasno predstavljali nerealistične lepotne standarde in jih s tem prepričevali, da je to edina sprejemljiva oblika njihovega telesa.

Uporaba medijev pri mladostnikih lahko vpliva na njihove prehranjevalne navade preko dveh različnih poti. Pri prvi poti gre za to, da imajo mladostniki, ki so redno izpostavljeni oglasom za hitro prehrano, večjo verjetnost, da bodo uživali hrano, ki ima visoko kalorično in nizko hranilno vrednost. Na tem mestu je vredno omeniti tudi porast vplivnežev na družbenih omrežjih, ki sklenejo pogodbe s ponudniki hitre prehrane, katero potem oglašujejo na svojih profilih in s tem spodbujajo uživanje nezdrave hrane. Pri drugi poti gre pa za to, da se mladostniki, ki uživajo hrano med gledanjem televizije, tega navadijo in jedo zato manj premišljeno kot tisti mladostniki, ki prehranjevanju posvetijo poseben čas.

Več eksperimentalnih študij je pokazalo, da imajo mladostniki, ki so izpostavljeni oglasom za hrano, večjo verjetnost, da bodo izbrali, želeli in konzumirali prav oglaševano hrano. Čeprav je bila večina študij narejena pri otrocih do 12 let (Borzekowski in Robinson, 2001, v Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger, 2008), se zdi verjetno, da oglaševanje učinkovito vpliva tudi na vedenje mladostnikov (Story, Neumark-Sztainer in French, 2002, v Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger, 2008). Eksperiment, ki je preučeval vpliv različnih kombinacij TV oglasov za nezdravo in zdravo prehrano na znanje otrok o prehrani in prehranjevalnih navadah, je pokazal, da oglasi za hranljive izdelke (kot so sadje in zelenjava) spodbujajo pozitivni odnos in predstave do te vrste hrane (Dixon, Scully, Wakefield, White in Crawford, 2007, v Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger, 2008).

Študije so pokazale tudi, da so mladostniki, ki preživijo več časa pred televizijskimi ekrani, bolj nagnjeni k temu, da redno jedo razne prigrizke (Snoek, van Strien, Janssens in Engels, 2006, v Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger, 2008), se poslužujejo diet, ki so bogate z maščobami (Wiecha idr., 2006, v Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger, 2008), pijejo več gaziranih pijač (Giammattei, Blix, Marshak, Wollitzer in Pettitt, 2003, v Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger, 2008), jedo več hitre prehrane in manjkrat posežejo po sadju in zelenjavi (Krebs-Smith idr., 1996, v Jordan, Kramer-Golinkoff in Strasburger, 2008).

Z negativno telesno podobo se povezuje predvsem vsebina gledanih programov in ne količina. Tako so bile telenovele, filmi in glasbeni videoposnetki bolj povezani z nezadovoljstvom zaradi lastne telesne postave in željo po vitkosti (Tiggeman in Pickering, 1996, v Derenne in Beresin, 2014). Prekomerna interakcija z mediji bi lahko bila vzrok za negativno telesno samopodobo.

Vpliv socioekonomskega statusa

Socioekonomski status je eden izmed najmočnejših napovednikov zdravega načina življenja ter dolgoživosti po celem svetu. Vedenja, ki močno ogrožajo zdravje, so bolj pogosta pri osebah z nižjim socioekonomskim statusom. To, da je za ljudi z nižjim socioekonomskim statusom značilna krajša življenjska doba ter večja obolelost, se povezuje z vedenji, kot so: nezdravo prehranjevanje, kajenje, pomanjkanje fizične aktivnosti in prekomerna teža.

V več študijah se je pokazalo, da se ljudje z višjim socioekonomskim statusom bolj držijo trenutnih priporočil zdravstvenih organizacij za zdravo prehranjevanje kakor ljudje z nižjim socioekonomskim statusom. Ljudje z višjim socioekonomskim statusom so poročali, da zaužijejo več polnozrnatih živil, več svežega sadja in zelenjave ter manj mastnega mleka, jajc in mesa. Ljudi z višjim socioekonomskim statusom se povezuje tudi z nižjim zaužitjem maščob, nasičenih maščob in rafiniranega sladkorja ter z višjim zaužitjem vlaknin.

Pri vnosu mikrohranil pa se je pokazalo, da jih ljudje z višjim socioekonomskim statusom zaužijejo več. V študiji, ki so jo izvedli v Jeruzalemu (Izrael) se je izkazalo, da ljudje z nižjim socioekonomskim statusom zaužijejo manj vitaminov, kakor tisti z višjim socioekonomskim statusom. Nizko zaužitje vitaminov so povezali s tem, da ljudje z nizkim socioekonomskim statusom zaužijejo manj svežega sadja in zelenjave (D. Shahar, Shai, Vardi, A. Shahar, in Fraser, 2005). Razlog za to je verjetno v tem, da je nakup kvalitetnih živil z visoko prehrambno vrednostjo tudi cenovno dražji kakor nakup manj kvalitetnih živil. Poleg tega tudi priprava zdrave hrane vzame dlje časa, kar si pa verjetno ljudje z nizkim socioekonomskim statusom težje privoščijo.

Vpliv spola

Mlade ženske imajo navadno željo po izgubi telesne mase, medtem ko imajo mladi moški navadno željo po povečanju telesne mase (Page in Fox, 1998, v Davy, Benes in Driskell, 2006). Ženske imajo večjo verjetnost kot moški, da bodo svoje prehranjevalne navade prilagajale določeni dieti ali pa poskusile zgubiti težo na nek drug način (Liedman, Cameron, Carson, Brown in Meyer, 2001, v Davy, Benes in Driskell, 2006). V primerih, ko si želijo moški shujšati, bodo raje začeli veliko telovaditi, namesto da bi spremenili svoje prehranjevalne navade (Page in Fox, 1998, v Davy, Benes in Driskell, 2006). V eni od študij (Davy, Benes in Driskell, 2006) so preučevali vpliv spola na prehranjevalne navade pri študentih Univerze Midwestern.

Primerjava specifičnih izbir diete je pokazala statistično pomembne razlike med moškimi in ženskami v njihovih trenutnih in preteklih dietah ter zadovoljstvom z dietami. Le 13 % udeležencev se je v času raziskave držalo določene diete. Statistično pomembno večji odstotek žensk je v svoji preteklosti preizkusilo športne ure za izgubo teže, diete z manj maščobami, diete z manj ogljikovimi hidrati in vegetarijanske diete. Statistično pomemben odstotek moških je poročalo o tem, da še nikoli niso niti poskusili začeti nobene diete. Le 17 % udeležencev pa je bilo zadovoljnih z dietami, ki so jih poskusili.

Več statistično pomembnih razlik glede na spol se je pokazalo pri odzivih na samooceno udeležencev glede njihovega znanja o prehrani ter njihovih prehranjevalnih prepričanjih. Večji odstotek žensk kakor moških se je zelo strinjalo/strinjalo z izjavo, da pojedo preveč sladkorja, da je pomembno zmanjšati vnos ogljikovih hidratov, da je pomembno zmanjšati vnos maščob, če želijo shujšati in da bi morale shujšati. Ti rezultati se skladajo z rezultati prejšnjih raziskav (Temperio, Burns, Cameron-Smith in Crawford, 2003, v Davy, Benes in Driskell, 2006), kjer so ženske imele močnejša prepričanja, kar se tiče prehrane, kakor moški. Čeprav imajo moški določeno mero občutljivosti do telesne maščobe, so ženske na telesno maščobo statistično bolj občutljive (Page in Fox, 1998, v Davy, Benes in Driskell, 2006).

Vpliv stresa

Oliver in Wardle (1999) sta naredila raziskavo na temo, kako stres vpliva na izbiro hrane. Večina udeležencev v študiji je poročalo o tem, da stres v večini primerov vpliva na to, koliko hrane zaužijejo. Delež udeležencev (42 %), ki so poročali, da pod stresom pojedo več, je bil približno enak deležu udeležencev (38 %), ki so poročali, da pod stresom pojedo manj. Večina udeležencev (73 %) je poročala, da pod stresom poje več prigrizkov kakor drugače. Udeleženci so poročali, da pod stresom pojedo več sladkarij in čokolade (70 %), tort in piškotov (60 %) ter slanih prigrizkov (48 %). Hrana, ki naj bi jo pod stresom najmanj zaužili, pa naj bi bila sadje in zelenjava (19 %) ter meso in ribe (9 %).

Veliko študij je pokazalo, da se ljudje na visoke ravni stresa odzovejo s konzumiranjem visoko kalorične hrane, manj glavnimi obroki in manj porcijami zelenjave. Ljudje z višjo ravnjo stresa so pokazali statistično značilno več nezdravih prehranjevalnih vedenj, kot so izpuščanje zajtrka, neredni dnevni obroki in redko uživanje sadja. Druga nezdrava prehranjevalna vedenja, kot so uživanje prigrizkov med glavnimi obroki, uživanje hitre prehrane, redko uživanje zelenjave, so prav tako prisotna med posamezniki, ki so pod veliko mero stresa, le da se ta povezava ni pokazala kot statistično značilna (Al-Asadi, 2014).

Zaključek

V 21. stoletju na naše prehrambno vedenje vpliva več spremenljivk, med drugim tudi mediji, socioekonomski status, spol in stres. Mediji imajo velik vpliv na naše prehranjevalne navade, še posebej v zadnjem času, ko postajamo vedno bolj odvisni od tehnologije. Oglaševanje hrane ni prisotno le na TV ekranih, temveč tudi na družbenih omrežjih in raznih spletnih straneh. Ljudje z nižjim socioekonomskim statusom se navadno prehranjujejo bolj nezdravo, saj je nezdrava prehrana (na primer hitra hrana) veliko cenejša in lažje dostopna kot hrana z višjo hranilno vrednostjo. Ženske in moški se, kar se tiče njihovih prehranjevalnih navad, razlikujejo predvsem v tem, da se ženske ob pojavu prekomerne teže bolj poslužujejo diet, medtem ko moški to težavo skušajo raje odpraviti s športom. Spremenljivka stres vpliva tako na količino zaužite hrane, kakor tudi na njeno kakovost, ki je v bolj stresnih obdobjih slabša.

 

Literatura:

Al-Asadi, J. N. (2014). Perceived stress and eating habits among medical students. International Journal of Medicine and Pharmaceutical Sciences, 4(3), 81–90.

Davy, S.R., Benes, B.A. in Driskell, J.A. (2006). Sex Differences in Dieting Trends, Eating Habits, and Nutrition Beliefs of a Group of Midwestern College Students. Journal of the American Dietetic Association, 106(10), 1673 – 1677.

Derenne, J.L. in Beresin, E.V. (2014). Body Image, Media, and Eating Disorders. Academic Psychiatry, 30,257–261.

Gedrich, K. (2003). Determinants of nutritional behaviour: a multitude of levers for successful intervention? Appetite, 41, 231–238.

Jordan, A.B., Kramer-Golinkoff, E.K. in Strasburger, V.C. (2008). Does Adolescent Media Use Cause Obesity and Eating Disorders? Adolescent Medicine: State of the Art Reviews, 19(3), 431 – 449.

Oliver, G. in Wardle, J. (1999). Perceived Effects of Stress on Food Choice. Physiology & behavior, 66(3), 511–515.

Shahar, D., Shai, I., Vardi, H., Sharar A in Fraser, D. (2005). Diet and eating habits in high and low socioeconomic groups. Nutrition, 21, 559–566.