Vpliv gledanja romantičnih komedij na ljubezenska razmerja

Dnevnik Bridget Jones. Čedno dekle (Pretty woman). 10 razlogov, zakaj te sovražim (10 things I hate about you). Nimaš pojma (Clueless). Pravzaprav ljubezen (Love, actually). Od deklice do bejbe (13 Going on 30). Briljantina (Grease). Kako se znebiti fanta v 10 dneh (How to lose a guy in 10 days). Mamma mia. Koliko izmed teh filmov si si že ogledal/a?

Filmski žanr romantične komedije že od samega nastanka kinematografov privablja predse mnoge gledalce, ki ga z navdušenjem spremljajo – že pred slabimi 100 leti je veljal za najbolj priljubljen žanr (Hefner in Wilson, 2013), še danes pa je peta najpogosteje gledana zvrst filma (Statista, b.d.), ki na leto prisluži tudi do milijarde dolarjev (The numbers, b.d.). Elementa, ki ju najdemo v skoraj vseh zvrsteh filmov – komedija in romantika – sta v tem žanru v ospredju in tako gledalcu ponujata, da se osredotoči predvsem na spremljanje razvoja romantičnega razmerja, ki ga dopolnjujejo komični vložki (Mortimer, 2010). A zakaj se nam to sploh zdi tako privlačno? V teh filmih iščemo tolažbo, da lahko romantična razmerja, ki jih imamo, oziroma si jih želimo imeti, preživijo navkljub oviram, s katerimi se srečujemo v življenju (Galician, 2004, v: Hefner in Wilson, 2013). Poleg tega nam navedeni filmi služijo kot vir informacij za učenje o romantičnih razmerjih (Wood idr., 2002), kar dokazuje tudi to, da jih mladi velikokrat citirajo ob opisovanju lastnih predstav in idej o razmerjih (Bachen in Illouz, 1996). Glede na to, kako veliko občinstvo imajo ti filmi, in kako pomembno sporočilo predajajo svojim gledalcem, je vprašanje njihovega dejanskega učinka na posameznika zelo pomembno.

Kaj je pri romantičnih komedijah sploh problematično?

Romantične komedije niso zasnovane le na podajanju (zabavne) ljubezenske zgodbe, temveč tudi na podajanju romantičnih idealov. To so kakršnakoli dejstva o popolnosti romantike, o moči ljubezni ali o pričakovanjih o začetku, razvijanju ali vzdrževanju ljubezni. Hefner in Wilson (2013) sta te ideale razvrstila v štiri skupine. Ob analizi 52 najbolj dobičkonosnih romantičnih komedij na prelomu tisočletja sta ugotovila, da je bil najbolj pogosto prikazan ideal dojemanja partnerja kot popolnega, nato obstoj sorodne duše, prepričanje, da ljubezen premaga vse, najmanjkrat pa ideal obstoja ljubezni na prvi pogled. Poleg tega sta zabeležila, da se v povprečju v posameznem filmu vsakih 14 minut prikaže en romantični ideal. Ob njih so bila, navadno celo v večji meri, prisotna tudi nasprotovanja in izzivanja tem idealom, vendar so ta služila le kot sredstvo ustvarjanja napetosti, ki se je razrešila preko popolnega zaključka, slednji pa je gledalcem zopet podal idealistično sporočilo.

Kako lahko ti romantični ideali in prepričanja vplivajo na posameznika?

Večina vedenj ljudi je naučenih preko vpliva modela, bodisi je to učenje namerno ali nenamerno (Bandura, 1971). To dejstvo zagovarja socialno kognitivna teorija, ki pravi, da posameznikovo vedenje poleg njegovih notranjih značilnosti določajo tudi vplivi okolja. Učenje preko opazovanja tako poteka tudi ob gledanju romantičnih komedij in prej omenjenih romantičnih idealov. Avtor teorije (Bandura, 2001) dodaja, da bo posameznik bolj verjetno oponašal neko vedenje, če se bo dojel kot podobnega modelu, kar je pri romantičnih komedijah pogosto, saj večinoma v njih nastopajo vsakdanji ljudje (Armagan Gökçearslan, 2010), s katerimi se gledalci brez težav poistovetijo. Poleg tega bo oseba prej posnemala vedenje, če je nagrajeno in ne kaznovano (Bandura, 2001). V že prej omenjeni analizi sta avtorici (Hefner in Wilson, 2013) ugotovili, da je bilo vedenje, ki je bilo v skladu z romantičnim idealom, bolj verjetno nagrajeno kot kaznovano, kar je ustvarilo večjo verjetnost, da se ga gledalci naučijo. To so potrdile tudi nekatere druge raziskave (npr. Bachen in Illouz, 1996).

Enak vpliv na posameznika zagovarja tudi kultivacijska teorija, ki pravi, da gledalci prevzamejo romantična prepričanja, s katerimi so se srečali ob izpostavljenosti romantičnim vsebinam v medijih, in jih prenesejo v realni svet (Morgan, Shanahan in Signorielli, 2016). Tudi te ugotovitve podpira več raziskav (Hefner 2018; Segrin in Nabi, 2002).

Bistveno vlogo za uspešnost romantičnega razmerja v resničnem življenju pa nam predstavljajo ravno romantična prepričanja, ki jih prenašamo v resnični svet. Ta namreč tvorijo našo predstavo o ljubezni, ki je za nas v bistvu prava ljubezen – tisto, kar verjamemo, da ljubezen je. Ljubezen namreč ni predmet, bitje ali energija, ki bi obstajala v zunanji resničnosti in bi bila vsem skupna, temveč gre za neko od posameznika neločljivo doživljanje. Ta predstava mora biti zato funkcionalna, saj vsak teži k njeni uresničitvi in si išče nekoga, čigar predstava bo podobna njegovi sami, saj se lahko le tako razvije kakovostno razmerje (Milivojević, 2009).

Romantična prepričanja lahko tako vodijo do romantičnih pričakovanj glede razmerja, ki so nerealistična in neuresničljiva. Zaznavanje odstopanja med pričakovanji in dejanskim stanjem razmerja pa lahko pripelje do nezadovoljstva in nepredanosti v razmerju (Vannier in O’Sullivan, 2016), kar po opažanjih kliničnih psihologov pri kar dveh tretjinah mladih in mlajših odraslih neposredno ali posredno vodi do psihopatoloških motenj (Milivojević, 2009).

Kako lahko pridobljena sporočila iz romantičnih komedij vplivajo na naše življenje?

Raziskovalci so ugotovili, da so gledalci romantičnih komedij bolj verjeli v romantični ideal usode (Johnson in Holmes, 2009) in pa v ideal, da ljubezen premaga vse (Lippman, Ward in Seabrook, 2014). Poleg tega so se bolj strinjali s pričakovanjem, da bo partner bral njihove misli, torej da bo sam od sebe vedel, kaj si želijo in potrebujejo. V ozadju tega pričakovanja je problematično sporočilo, da komunikacija ni bistven del zdravega odnosa in da se razmerje vzdržuje samo od sebe. Gledalci so bili tudi bolj verjetno mnenja, da se partner ne more spremeniti (Bradley, 2016), saj se obnaša v skladu s t.i. heteroseksualnim scenarijem (Seabrook idr., 2016). Ta zajema med celotno populacijo razširjen niz prepričanj, ki določajo stalno, nespremenljivo vloga moškega in ženske v romantičnem razmerju. Moški naj bi bil seksualno agresiven posameznik, ki mu je spolni odnos pomembnejši od čustev in ženske dojema kot objekte. Ženska pa naj bi bila seksualno pasivna in v ospredje postavljala čustva ter predvsem romantična razmerja. Moški se tako ne more spremeniti, da bi bil monogamen, ženska pa bo vedno preveč čustvena. To je podprla tudi raziskava C. J. Haferkamp (1999, v: Bradley, 2016), pa tudi ugotovitev, da so bolj zavzeti gledalci romantičnih komedij bolj verjetno ohranjali tradicionalno vlogo v razmerju, del katere je na primer prepričanje, da mora moški poskrbeti za izvedbo zmenka (Hefner in Wilson, 2013).

Ali imajo romantične komedije na vse ljudi enak vpliv?

Kot povsod drugod tudi tukaj ne gre za črno-bel vpliv na posameznika. Ta je v prvi vrsti odvisen od namena oziroma motivacije za gledanje – posamezniki, ki gledajo z namenom učenja, prevzamejo več romantičnih idealov (Hefner in Wilson, 2013). Prav tako je pomembna vsebina romantične komedije (Hefner, 2018) in sporočila, ki jih ta predaja (Bradley, 2016). O najmočnejših romantičnih prepričanjih namreč poročajo posamezniki, ki gledajo idealizirane romantične komedije z manj nasprotovanji idealom (Hefner, 2018). V različnih raziskavah se je pojavil tudi trend večjega negativnega učinka tega žanra na populacijo mladostnikov in mladih na prehodu v odraslost. Ti se večkrat po zgled v povezavi z romantičnimi razmerji zatečejo k medijem, kjer podane informacije zaradi pomanjkanja izkušenj interpretirajo kot kulturno normo in si na podlagi tega ustvarijo svoja pričakovanja (Johnson in Holmes, 2009). Po drugi strani pa z odraščanjem ljudje pridobivajo vse več izkušenj z razmerji in boljše razumejo, kaj njim samim odgovarja za vzdrževanje zadovoljstva v razmerju ter tako videnemu v medijih ne pripisujejo takšnega pomena (Bradley, 2016).

Je vpliv romantičnih komedij res vedno tako negativen?

Nekatere raziskave ugotavljajo ne le nevtralen, temveč celo pozitiven vpliv romantičnih komedij na nekatere posameznike. Ta se je pokazal predvsem pri ljudeh v zvezi, saj jih je ponavljajoče gledanje spodbudilo k dojemanju svojih partnerjev kot čudovitih in popolnih – idealizacija partnerja v romantičnem razmerju pa vzpodbuja zadovoljstvo z razmerjem (Murray idr., 1996, v: Hefner in Wilson, 2013). Poleg tega jih je film vzpodbudil k aktivnemu vpogledu v lastno razmerje in njegove težave ter jih s partnerjem vključil v medsebojno razpravo o vsebini filma in njegovi povezavi z lastnim odnosom (Rogge idr., 2013, v: Hefner, 2018). Učinek tega je celo tako vzpodbuden, da so gledanje in diskutiranje o romantičnih komedijah vključili v zakonsko terapijo, kjer je bila za 50 % zmanjšana verjetnost ločitve v prvih treh letih zakona (Hagen, 2014). Poleg razprave pa k pozitivnemu učinku vpliva tudi predvidljiv, srečen konec, saj ta vzpodbudi sporočilo ljubezni in cenjenja življenja (Hefner, 2018).

Romantične komedije nas s svojo privlačno vsebino popeljejo v svet, v katerem se lahko sprostimo in zabavamo. Ob gledanju pa se moramo zavedati ravno tega – tako kot Avengerji obstajajo le v svetu Marvel Multiverse, tudi Sandy Olsson in Danny Zuko obstajata le v svetu Briljantine in prikazane zgodbe kljub podobnosti z vsakdanjim življenjem ne moremo prenesti na lastna romantična razmerja. Zdravo gledanje tako od nas zahteva določeno mero distance in hkrati razprave o pogledani vsebini, saj lahko na tak način potencialen negativen učinek celo obrnemo sebi v prid.

 

Literatura:

Armagan Gökçearslan (2010). The effect of cartoon movies on children’s gender development. Procedia – Social and Behavioral Sciences, 2(2), 5202—5207.

Bachen, C. M. in Illouz, E. (1996). Imagining romance: Young people’s cultural models of romance and love. Critical Studies in Mass Communication, 13(4), 279—308.

Bandura, A. (1971). Social Learning Theory. New York: General Learning Corporation.

Bandura, A. (2001). Social cognitive theory of mass communication. Media Psychology, 3(3), 265—299.

Bradley, A. D. (2017). Examining the media’s impact on relationship beliefs and relationship satisfaction. Dissertation Abstracts International: Section B: The Sciences and Engineering, 78(5–B(E)).

Hagen, S. (31. 1. 2014). Divorce Rate Cut in Half for Couples Who Discussed Relationship Movies. Sneto (19. 8. 2020) z naslova: https://www.rochester.edu/news/divorce-rate-cut-in-half-for-couples-who-discussed-relationship-movies/

Hefner, V. (2019). Does love conquer all? An experiment testing the association between types of romantic comedy content and reports of romantic beliefs and life satisfaction. Psychology of Popular Media Culture, 8(4), 376—384.

Hefner, V., in Wilson, B. J. (2013). From love at first sight to soul mate: The influence of romantic ideals in popular films on young people’s beliefs about relationships. Communication Monographs, 80(2), 150—175.

Johnson, K. in Holmes, B. (2009). Contradictory Messages: A Content Analysis of Hollywood-Produced Romantic Comedy Feature Films. Communication Quarterly, 57, 352—373.

Lippman, J., Ward, L. in Seabrook, R. (2014). Isn’t it romantic? Differential associations between romantic screen media genres and romantic beliefs. Psychology of Popular Media Culture, 3, 128—140.

Milivojević, Z. (2009). Formule ljubezni: ne zapravimo življenja v iskanju prave ljubezni. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Morgan, M., Shanahan, J. in Signorielli, N. (2016). Cultivation Theory. V K. B. Jensen, E. W. Rothenbuhler, J. D. Pooley in R. T. Craig (Ur.), The International Encyclopedia of Communication Theory and Philosophy. John Wiley & Sons, Inc .

Mortimer, C. (2010). Romantic Comedy. London in New York: Taylor & Francis Group.

Seabrook, R. C., Ward, L. M., Reed, L., Manago, A., Giaccardi, S. in Lippman, J. R. (2016). Our scripted sexuality: The development and validation of a measure of the heterosexual script and its relation to television consumption. Emerging Adulthood, 4(5), 338—355.

Segrin, C. in Nabi, R. L. (2002). Does television viewing cultivate unrealistic expectations about marriage? Journal of Communication, 52(2), 247—263.

Statista (b.d.). Most popular movie genres among adults in the United States as of December 2018, by gender. Sneto (19. 8. 2020) z naslova: https://www.statista.com/statistics/254115/favorite-movie-genres-in-the-us/

Vannier, S. A., in O’Sullivan, L. F. (2017). Passion, connection, and destiny: How romantic expectations help predict satisfaction and commitment in young adults’ dating relationships. Journal of Social and Personal Relationships, 34(2), 235—257.

The numbers (b.d.). Box Office History for Romantic Comedy. Sneto (18. 8. 2020) z naslova https://www.the-numbers.com/market/genre/Romantic-Comedy

Wood, E., Senn, C. Y., Desmarais, S., Park, L. in Verberg, N. (2002). Sources of information about dating and their perceived influence on adolescents. Journal of Adolescent Research, 17(4), 401—417.