Pravljica – le za lahko noč ali tudi vzgojno sredstvo?

Verjetno bi se veliko izmed nas strinjalo s trditvijo, da ni otroštva brez pravljic. Mnogi smo kot otroci vsak večer z veseljem vstopili v čarobni svet princes, čarovnic, zmajev, princev in drugih. Popeljali so nas s krutega realnega sveta v varen čudežni svet, kjer smo preko zabavnih dogodivščin in napetih avantur spoznavali družbo in svet okoli nas. Dovolile so nam verjeti, da je mogoče veliko več, kot si lahko zamislimo in da čudeži res obstajajo. V nadaljevanju se bom osredotočila na psihološki učinek in pomen, ki ga ima lahko pravljica na posameznika, ter v kakšnih situacijah oz. s kakšnim namenom se jo vključuje pri delu tako s posamezniki kot tudi s celotno skupino.

Pravljica je optimistična, preprosta in razumljiva zgodba, ki ima več pomenskih ravni, kar je izraženo preko simbolov. Otrok potrebuje takšne simbolne podobe, ki mu bodo zagotavljale, da rešitve za probleme, s katerimi se v sebi spopada (npr. Ojdipov kompleks), obstajajo. Tako bo posameznik vedel, da je srečen izhod možen, kar mu bo dalo pogum za spoprijemanje s tovrstnimi težavami (Goljevšček, 1985). Torej simboli izražajo pomen, ki je globlji od njihove zunanje podobe. Posameznik iz njih črpa oseben pomen in jih naredi uporabne v svojem življenju (Ličen, 1998).

Ena izmed teorij o nastanku pravljic v preteklosti predpostavlja, da izhajajo najstarejše pravljice iz posvetitvenih obredov, ki so jih izvajala primitivna ljudstva. Po tem, ko jih ljudstva niso več izvajala, so si začeli o njih pripovedovati (Ličen, 1998). Ker so pravljice nastale v času, ko ljudje pisave še niso poznali, so se prenašale od ust do ust, prehajale so iz roda v rod. Pri ustnem prenašanju so morali pripovedovalci zgodbo prilagajati glede na poslušalčev način življenja, okus in mišljenje. Na ta način so se pripovedi začele spreminjati in preoblikovati, kar je bilo skladno tudi s spreminjanjem načina življenja (Pahor, 2014). Po drugi strani pa psihoanalitično orientirane teorije menijo, da pravljice ne temeljijo na resničnih dogodkih, temveč, da so to naši notranji predelani dogodki (Ličen, 1998).

Otroka preko standardnega vstopnega stavka odpeljejo iz stvarnega v čudežni svet, s katerega pa je na koncu tudi pripeljan nazaj. Pravljični junak se vrne v življenje, ki je srečno, vendar pa ni čudežno. Pravljice otroku pokažejo, da je možna paleta različnega ravnanja, od manj do bolj ustreznega, ter ga nikoli ne silijo v izbiro, ki bi morala biti dokončna. Na večna človeška vprašanja mu odgovarjajo sugestivno, torej služi k oblikovanju celotne otrokove osebnosti. Poleg tega mu posredujejo upanje v prihodnost, zanesljivost ter zaupanje v srečen konec (Goljevšček, 1985). Pravljice otroku omogočijo, da v virtualni resničnosti preigravajo realne življenjske situacije, tako dobre kot slabe, in na ta način ustvarijo ravnovesje med strahom in pogumom. Doživljanje in razumevanje pravljice je odvisno od vsakega posameznika posebej. Nekateri psihoanalitiki so mnenja, da bi odrasli morali razumevanje in interpretiranje pravljice prepustiti otroku (Mileva Blažić, 2016).

Psihoanalitična razlaga pravljic po Bruno Bettelheimu

Na področju psihoanalitičnega preučevanja pravljic je bil eden izmed vodilnih psihologov Bruno Bettelheim, ki je pravljice razumel le in izključno kot otroško literaturo. Pripisal jim je mnogo pozitivnih učinkov na otrokov razvoj. Menil je, da so pravljice zelo pomembne pri otrokovi vzgoji. Opredelil jih je kot prvorazredno vzgojno sredstvo, ki otroku omogočajo, da dojame svoje notranje konflikte na različnih stopnjah razvoja ter jih s pomočjo fantazije izživi in razreši. V obliki nekakšnega duhovno raziskovalnega potovanja razčlenijo in pojasnijo otrokov notranji kaos, hkrati pa ga tolažijo in mu pokažejo ustrezno pot k zrelosti v njemu dostopni obliki. Preko pravljic otrok tudi pridobiva paleto življenjskih lekcij in odkriva smisel življenja. Avtor meni tudi, da otrok preko prebiranja pravljic razvija svoj karakter in odkriva lastno identiteto. Posredujejo mu neke vrste gotovost, s katero mu sporočajo, da je srečno življenje mogoče le v povezavi z drugimi ljudmi ter če se je posameznik pripravljen boriti z ovirami, ki jih na poti sreča.

Pravljice tudi pripomorejo k otrokovi reakciji na eno izmed pomembnejših življenjskih dilem: ali bo v življenju sledil principu užitka, ki je nagnjen k čimprejšnji zadovoljitvi potreb in izražanju negativnih čustev proti vsem, ki mu to onemogočajo, ali pa bo življenje reorganiziral tako, da bo preko premagovanja frustracij dosegel trajno zadovoljitev. Poleg tega pravljice močno polarizirajo dobro in zlo. Zlo je na koncu vedno premagano in pregnano, medtem ko krepost zmaga. Vendar pa otroku sporočilo predajo posredno preko situacij, ki mu omogočajo lastno interpretacijo zaključka (Goljevšček, 1985).

Bettelheim je menil, da model ljudske pravljice omogoča psihoanalitično gledano vpogled v globlji smisel življenja. Poudarjal je učenje premagovanja notranjih problemov in urejanje kaosa v življenju. Zagovarjal je psihoanalitično razlago, ker posamezniku omogoča sprejemanje življenja v celoti, tudi z vsemi problemi, ki pridejo zraven. To lahko naredi le, ko nima občutka poraženosti ali potrebe po izogibanju družbenim problemom. Njegovo delo Rabe čudežnega – o pomenu pravljic vsebuje prvine spolnosti v motivu živalske neveste ali živalskega ženina. Razlagal je, da je spolni nagon – eden izmed ključnih nagonov v življenju. Ko otrok skozi pravljico in njeno simboliko spoznava spolnost, pride do spoznanja, da je slednja del življenja in se je ne rabi bati. Pomembno je, da nasprotnega spola ne doživlja kot strašno bitje (žival, zver), marveč kot komplementarni del. Na podlagi psihoanalitične razlage Bettelheima je v Grimmovih pravljicah, kot so Žabji kralj, Pepelka, Sneguljčica idr., spolnost prikazana preko simbolov rdečih vrtnic, vboda, kapljic krvi, poljuba itd. Izpostavlja pa tudi družbeni problem, kjer se vodilna kultura trudi zmanjšati pomen temne plati človeštva ter predstavlja nauk o tem, kako izboljšati posameznika in svet, v katerim živi (Mileva Blažić, 2016).

Pravljice kot sredstvo pomoči

Pravljice so otrokom zelo blizu, saj so napisane v jeziku in na način, ki ga otrok razume. Posledično močno vplivajo na različna področja otrokovega življenja in so uporabne pri psihoterapiji, biblioterapiji in igralni terapiji. Izbira pravljice pa je odvisna od določenih dejavnikov. V prvi vrsti sta stiska, ki jo otrok doživlja, in izbor tematike, ki bo pripomogla k reševanju tovrstnega problema. Pomembno je upoštevati, da so pravljice najprimernejše za otroke, ki so stari med 3 in 8 let, saj so takrat za njih najbolj dovzetni in imajo na njih največji učinek. Tudi vsebino pravljic je treba skrbno izbrati, saj ni vsaka primerna za kateregakoli otroka. Manjši problemi so primernejši za mlajše otroke, medtem ko temne in strašljive probleme “rešujejo” starejši otroci. Pri pravljicah je tudi zaželeno, da so ustrezno likovno opremljene, imajo srečen konec, vsebujejo določeno sporočilo ter določena mera poznavanja in priljubljenosti med otroci (Avsec in Rode, 2015).

Pravljice so uporabne za pridobivanje vpogleda v otrokovo doživljanje in omogočanje lažjega razumevanja svojih čustev, misli in izkušenj. Na ta način lažje pride z njimi v stik in jih začne predelovati. Preko tega potem tudi lažje predela žalost in jezo. Otroku lahko pomaga tudi tako, da se z njo identificira in izživi določene travme. Ni pa nujno, da poteka identifikacija le z dobrimi junaki. Otrok z avtoritarnim očetom bo lahko tako npr. preko pravljic doživel trenutno olajšanje, ko očeta v pravljici poje krokodil. Prav tako lahko pravljice otroku pomagajo razbremeniti občutek osamljenosti in strahu ter pridobiti občutek zaupanja in varnosti. Razbremenijo ga stisk in ga potolažijo. V domišljijskem svetu namreč ni izpostavljen nobenim ukazom in pridigam, zato lahko najde rešitve za svoje stiske v varnem svetu. Lahko mu tudi pomagajo, da ponovno pridobi občutek pomembnosti. Najbolje je, da so zgodbe personalizirane v smislu, da v njih nastopajo junaki, ki imajo enake značilnosti in težave kot otrok, kateremu je pravljica namenjena. Približajo mu lahko težko razumljive situacije ali pa vplivajo na njegovo mišljenje (Avsec in Rode, 2015).

Pravljice pa niso uporabne le pri delu s posamezniki, temveč so učinkovite tudi kot sredstvo učenja in socializacije pri delu v skupini. Spodbudijo lahko povezanost otrok, njihove medsebojne odnose in druženje. Približajo jim določene vrednote, kot sta npr. mir in strpnost do drugih, ter spodbudijo empatijo. Uresničevanje tega je mogoče preko pravljic s socialnimi tematikami, ki omogočajo usmeritev otrok k strpnosti do sebi “drugačnih” ter uporabi komunikacije, ki ni nasilna do drugih. Tematike, kot so nasilje, slepota, revščina in kulturna raznovrstnost, omogočajo otroku, da ovrže določene stereotipe, kar pripomore k preprečevanju nastanka predsodkov. Zelo pomemben pa je tudi pogovor, ki ga ima otrok po prebrani pravljici o sami vsebini (Avsec in Rode, 2015).

Oblikovanje pozitivnega bralnega okolja v zgodnjem in srednjem otroštvu je torej pomembno za razvijanje učinkovite bralne in kulturne pismenosti (Medved Udovič, 2006). Pravljica predstavlja bogat vir otrokovega intelektualnega, moralnega, čustvenega in socialnega dozorevanja brez nepotrebnega izključevanja, moraliziranja in ocenjevanja. Vsebinsko se dotikajo in ukvarjajo s široko paleto človekovih problemov in notranjih stisk, predvsem pa s tistimi, s katerimi se skozi odraščanje  spoprijema otrok. Učenje poteka nevsiljivo in spontano preko identificiranja s pravljičnim junakom. Vanje se vživi tako močno, da si predstavlja, da skupaj preživljata stiske in preizkušnje, hkrati pa skupaj slavita zmago nad zlom (Rutar, 2008).

 

Literatura:

Avsec, M., in Rode, N. (2015). Pravljice kot sredstvo v socialnem delu z otroki. Socialno delo, 54(2), 111–121.

Goljevšček, A. (1985). Ljudska pripovedna proza v soočanju z mitsko strukturo. Družboslovne razprave. 2(2), 73–104.

Ličen, N. (1998). So pravljice tudi za odrasle?: Pomen pripovedovanja zgodb v družinskem krogu. Andragoška spoznanja,  4(1/2), 46–50.

Medved-Udovič, V. (2006). Književna vzgoja kot profesionalni izziv bodočih vzgojiteljev/vzgojiteljic in učiteljev/učiteljic. Šolsko polje, 17(1/2), 153–164.

Mileva Blažič, M. (2016). Skriti pomeni pravljic: Od svilne do jantarne poti. Ljubljana. Pedagoška fakulteta.

Pahor, Š. (2014). O pomenu pripovedovanja pravljic. Vzgoja, 16(62), 30–31.

Rutar, P. (2008). Pravljica kot socialnopedagoška intervencija. Socialna pedagogika, 12(3), 293–316.