Vpliv koronavirusa na obsesivno-kompulzivno motnjo

Koronavirus že nekaj časa križa naše načrte, povzroča tesnobo, stres – veliko o tem res ni treba razpravljati, saj smo vsi na istem. Kamorkoli gremo, vidimo opozorila o držanju razdalje med ljudmi, ko gremo od doma, so se sedaj seznamu ključi, telefon, denarnica pridružili še maska in razkužilo. Po televiziji in ostalih medijih lahko vsak dan spremljamo novo stanje, število novih okužb, število umrlih, nove spremembe ukrepov in podobno. Precej stresno obdobje, res je. Si predstavljate, kako je to šele stresno in škodljivo obdobje za posameznike, ki so že prej trpeli zaradi duševne motnje? Npr. za tiste, ki imajo obsesivno kompulzivno motnjo (v nadaljevanju OKM)? Kako se oni spopadajo s trenutno situacijo? V nadaljevanju se bom posvetila prav tem vprašanjem.

Najprej hitro preglejmo, kaj točno OKM sploh je. Zanjo vas je verjetno že večina slišala, morda tudi v kakšnem znanem filmu, npr. v filmu Bolje ne bo nikoli, kjer glavni igralec Melvin vsako ključavnico petkrat zavrti preden jo odklene, vsako luč petkrat ugasne in prižge itd.. OKM se pojavlja tudi v različnih priljubljenih serijah, kot npr. v seriji Monk, kjer gospod Monk pri zdravniku preliva kri v epruvetah, dokler ni v vseh epruvetah gladina krvi zravnana, natančno poravnava pribor na mizi in podobno. To je le nekaj primerov vedenja, značilnega za OKM.

Besedi obsesija in kompulzivnost prav tako najverjetneje poznate že od prej, a se obsesija v primeru OKM ne nanaša na razne obsedenosti s športi, kariero, ličenjem, temveč ta pomeni vsiljene misli, podobe ali impulze, ki se pojavljajo precej pogosto in so za posameznika neprijetni. Kompulzivnost lahko v vsakdanjem življenju razumemo kot neko togo in neprilagodljivo vedenje kot npr. kompulzivno tedensko preverjanje stanja na računu, na ravni OKM pa kompulzivnost opisuje različna vedenja in rituale, ki jih posameznik izvaja tudi večkrat na dan, z namenom zmanjšanja stiske, povzročene s strani obsesij. Večina ljudi s to motnjo je bistrih in inteligentnih, a motnja vsiljuje nek dvom, nelagodje in strah, ki premagajo logične misli (Clark, 2020).

Dve posledici OKM, ki povzročata največ težav, sta občutek sramu in želja po izogibanju vseh možnih tveganj. Sram je rezultat nenavadnih in družbeno nesprejemljivih vsiljenih misli in vedenj, ki jih povzroči OKM, kot je npr. nenadzorovano razmišljanje o privlačnosti svetnikovega kipa v cerkvi. Izogibanje tveganjem pa se kaže npr. v večurnem čiščenju, drgnjenju in razkuževanju posameznikove okolice. Nekatere osebe z OKM so zelo vraževerne, konstantno izvajajo rituale, ki naj bi jih obvarovali pred nesrečo. Način razmišljanja osebe z OKM poskuša ustvariti iluzijo, da lahko predvidimo in se izognemo vsem tveganjem, ki nam jih življenje pošlje nasproti. Vendar pa to vseeno ne ustvari večje varnosti, kvečjemu se ta zmanjša (Clark, 2020).

OKM je zelo raznolika, pri različnih osebah se lahko različno izraža. Različne pojavnosti lahko razdelimo v naslednje podtipe: preverjanje in dvom, strah pred okužbo in onesnaženjem, kopičenje, neprimerne misli (religiozne, seksualne in nasilne), vraževerje, potreba po simetriji. Vsak podtip se lahko izrazi sam ali pa se jih kombinira več hkrati (Clark, 2020). Najpogostejše se OKM izraža v strahu pred okužbo oz. kontaminacijo (Poli, Melli in Radomsky, 2019), ki je tudi osrednja tema tega članka. Razmišljanje, ki ga narekuje OKM, seveda močno pretirava pri oceni tveganja in dojema umazanijo in mikrobe kot zelo nevarne – vsakič, ko se posameznik s to vrsto motnje z nekom rokuje, pomisli na to, da bo verjetno zbolel. Take misli lahko vodijo do temeljitega večurnega umivanja, ritualnega pranja posode, iskanja umazanije, izogibanja predmetov ali ljudi, za katere ocenijo, da so nečisti, izogibanja javnim straniščem, večurnega čiščenja z agresivnim čistili, nesposobnosti jesti drugje kot doma, uničevanja oblek, ki naj bi bile okužene in nošenja zaščitne obrazne maske (Clark, 2020). Zaradi trenutne situacije z virusom covid-19 so posamezniki s tem podtipom motnje doživljali največ težav, saj se je pri večini bolnikov stanje motnje poslabšalo ali povzročilo dodatno anksioznost ter distres (Rivera in Carballea, 2020).

Večina zgoraj naštetega nam v teh časih verjetno zveni znano, saj smo mnogo teh vedenj sedaj posvojili kar vsi po svetu. Ko je svetovna zdravstvena organizacija razglasila svetovno pandemijo (WHO; Mahase, 2020), so razne ustanove izdale navodila, s katerimi naj bi grožnjo okužbe zmanjšali. Ljudje smo začeli izvajati nova vedenja, ki so postala del naše vsakdanje rutine. Posvojili smo nove higienske navade, kot so pogostejše pranje perila, čiščenje pakirane nakupljene hrane, nošenje maske, razkuževanje prostorov in rok, pogostejše prezračevanje (Pozza, Mucci in Marazziti, 2020). Te prilagoditve ne vplivajo samo na naše trenutno življenje, ampak bodo verjetno postale normalizirane, kar bi lahko sprožilo ali okrepilo obsesivno razmišljanje in kompulzivno vedenje (Rivera in Carballea, 2020).

Ravno zaradi tega situacija, ki je nastala zaradi koronavirusa (karantena, ukrepi itd.), predstavlja stresen dogodek, ki lahko sproži psihopatološke simptome tudi v ljudeh, ki prej niso imeli diagnoze OKM, so bili pa že prej ranljivi na tem področju. Zelo pomembno je, da med kritičnimi obdobji, kot je to obdobje pandemije, zgodaj identificiramo in preprečimo možen pojav OKM (Pozza idr., 2020).

V določenih populacijah je tveganje za razvoj simptomov strahu pred kontaminacijo med covid-19 obdobjem višje. Med tvegane populacije štejemo prvostopenjske sorodnike (otroci, bratje/sestre, …) oseb z OKM, saj so bili med odraščanjem verjetno izpostavljeni podobnim prepričanjem kot oni ali pa so lahko bolj ranljivi zaradi genetske podobnosti (Chacon, Bernardes, Faggian, Batistuzzo, Moriyama, Miguel in Polanczyk, 2018, cit. v Pozza idr., 2020). Med bolj ranljive populacije spadajo tudi osebe z OKM, ki so pravkar zaključile uspešno terapevtsko zdravljenje, saj veliko novih zdravstvenih ukrepov lahko povzroči ponoven pojav simptomov (Dèttore in O’Connor, 2013, v Pozza idr., 2020). Zaradi socialnega distanciranja se pri ljudeh lahko pojavijo tudi mnogi depresivni simptomi, kar predstavlja večjo dovzetnost za OKM (Wu, McGuire, Martino, Phares, Selles in Storch, cit. v Pozza idr., 2020), hkrati pa na pojav simptomov OKM lahko vpliva tudi povečano druženje z družino ali zakonski distres (Tibi, Van Oppen, van Balkom, Eikelenboom, Rickelt, Schruers in Anholt, 2017, cit. v Pozza idr., 2020). Še ena ranljiva skupina so starejši ljudje, na katere bi prav tako morali biti pozorni, saj so bolj dovzetni za pojav strahu pred kontaminacijo. Raziskave so pokazale, da so starejše ženske in tisti z oslabljenimi kognitivnimi sposobnostmi bolj dovzetni za razvoj obsesivno kompulzivnih simptomov (Dell’Osso, Benatti, Rodriguez, Arici, Palazzo, Altamura, … in Lanzagorta, 2017; Prouvost, Calamari in Woodard, 2016, cit. v Pozza idr., 2020). Bolj pozorni bi morali biti tudi na nosečnice, saj sta njihovo psihološko blagostanje in stopnja distresa zelo pomembna. V primerjavi z drugimi ženskami so v vsakem primeru bolj ranljive za OKM, saj se med nosečnostjo pogosto pojavlja strah pred kontaminacijo in vsiljene misli oz. podobe o namernemu škodovanju otroka (Lawrence, Craske, Kempton, Stewart in Stein, 2017, cit. v Pozza idr., 2020). Še ena ranljiva skupina je zdravstveno osebje, saj so ti posamezniki stalno izpostavljeni kontaminaciji, poleg tega pa jih lahko travmatizirajo smrti bolnih pacientov in kolegov. Zaradi tega lahko strah pred kontaminacijo postane večji, prav tako pa posameznike v tej skupini bremeni velika odgovornost, saj lahko okužijo svoje bližnje. Vse našteto je lahko potencialni faktor tveganja za razvoj OKM. OKM se pogosteje pojavi pri posameznikih, pri katerih se pojavijo obsesivna prepričanja (tudi perfekcionizem, intoleranca negotovosti), pretiran občutek odgovornosti, pretiravanje, kontroliranje misli. V trenutnem stanju bi OKM lahko pomembno spodbudili pretiravanje, intoleranca negotovosti in pretiran občutek odgovornosti. Prav tako je potrebno upoštevati tudi druge dejavnike (npr. anksioznost, prekomerno zanašanje na družinske člane) (Pozza idr., 2020).

Strokovnjaki bi morali poleg podrobnejšega opazovanja teh skupin vsem, pri katerih bi se simptomi izkazali za premočne oz. bi ušli izpod nadzora, ponuditi pomoč. Med koronavirusom se je telemedicina izkazala za zelo uporabno, saj so stiki z zdravnikom omejeni, raziskave pa so pokazale, da je kognitivno vedenjska terapija učinkovita tudi preko telefona ali računalnika, saj lahko tudi na ta način posamezniku pomagamo pri spoprijemanju z vsiljenimi mislimi, kompulzivnimi vedenji, obsesivnimi prepričanji, zavedanjem o simptomih, kvaliteto življenja in depresivnimi značilnostmi. Ta način je tudi učinkovitejši, tako časovno kot stroškovno (Pozza idr., 2020).

Pri delu z osebo z OKM je sploh v teh časih pomembno, da terapevt ostane miren, da ji pojasni, da bo verjetno pandemija trajala dlje časa, zato je potrebno stres poskušati obvladovati (s pomočjo tehnik sproščanja, raznih vaj itd.). Svetovati ji je potrebno, naj čim manj časa porabi za brskanje po spletu, saj jo lahko mešane informacije spravijo v  negotovost in povzročijo anksioznost. Ponudi se ji lahko zanesljive vire informacij, kjer gre za pristne in nepristranske novice. Če se izkaže, da so simptomi za osebo prehudi, se mu lahko dodeli skrbnika. (Fineberg idr., 2020). Ena izmed uspešnejših oblik pomoči pri spoprijemanju z OKM je izpostavljanje dražljajem in nato preprečevanje samodejnih odgovorov – posameznika postopoma izpostavljamo viru strahu oz. anksioznosti. Tak postopek pa za situacijo covid-19 ne bi bil izvedljiv, predvsem zaradi dejanske nevarnosti izpostavitve virusu in pravil glede socialnega distanciranja. Med tem časom se je za ljudi z OKM praktično nemogoče spopasti se z njihovimi strahovi (Rivera in Carballea, 2020).

Nekateri posamezniki z OKM so v tem obdobju sicer izrazili dvom glede učinkovitosti terapij, saj se zdaj vsi obnašajo podobno, kot so se oni prej, pravijo, da so bili oni tisti, ki so imeli ves čas prav (Fineberg idr., 2020). To seveda ne drži popolnoma, se bo pa zaradi nastale situacije verjetno zmanjšala stigma o kroničnih bolnikih z OKM, saj si sedaj skoraj vsi pogosto in skoraj ritualno umivamo roke, se izogibamo bližine ljudi in izvajamo razne druge higienske ukrepe. Znano pa je, da socialna stigma, sram in strah negativno prispevata k slabšanju OK simptomov (Pozza idr., 2020).

Da torej odgovorim na začetna vprašanja – obdobje koronavirusa je lahko zelo škodljivo za posameznike z OKM, saj lahko sproži nove simptome ali pa poslabša že prej prisotne. Škodi lahko tudi tistim, ki prej niso imeli postavljene diagnoze OKM in sproži OK simptome. Pomembno je take posameznike opaziti, jim pomagati in skušati preprečiti pojav oz. poslabšanje teh simptomov. Edina svetla nit, ki jo lahko potegnemo iz tega dogajanja, je, da bo javnost bolnike z OKM v prihodnosti mogoče lažje sprejemala, saj smo si v tem težkem obdobju postali malo bolj podobni.

 

Literatura:

Clark, D. A. (2020). Cognitive-behavioral Therapy for OCD and Its Subtypes. Guilford Publications.

Fineberg, N. A., Van Ameringen, M., Drummond, L., Hollander, E., Stein, D. J., Geller, D., … in Rodriguez, C. I. (2020). How to manage obsessive-compulsive disorder (OCD) under COVID-19: A clinician’s guide from the International College of Obsessive Compulsive Spectrum Disorders (ICOCS) and the Obsessive-Compulsive Research Network (OCRN) of the European College of Neuropsychopharmacology. Comprehensive Psychiatry.

Mahase, E. (2020). Covid-19: WHO declares pandemic because of “alarming levels” of spread, severity, and inaction. British Medical Journal (Clinical Research Ed.), 368, 1036.

Poli, A., Melli, G. in Radomsky, A. S. (2019). Different disgust domains specifically relate to mental and contact contamination fear in obsessive-compulsive disorder: Evidence from a path analytic model in an Italian clinical sample. Behavior therapy50(2), 380–394.

Pozza, A., Mucci, F. in Marazziti, D. (2020). Risk for pathological contamination fears at coronavirus time: Proposal of early intervention and prevention strategies. Clinical Neuropsychiatry17(2).

Rivera, R. M., in Carballea, D. (2020). Coronavirus: A trigger for OCD and illness anxiety disorder?. Psychological Trauma: Theory, Research, Practice, and Policy, 12(S1), S66.