Jaz ali mi?

Vsak izmed nas se je verjetno že kdaj spraševal, kdo sploh je, odgovor na to vprašanje pa pravzaprav predstavlja posameznikova identiteta. Po Eriksonu (1968, cit. v Zupančič, 2004) je identiteta način, na katerega posameznik organizira svoje pretekle in sedanje identifikacije, značilnosti, želje in usmeritve, ki najbolje označujejo njega samega. Predstavlja osrednjo komponento osebnosti (Taylor in Goritsas, 1994), ki se začne razvijati že v obdobju dojenčka, najbolj intenzivno pa se oblikuje v mladostništvu. Identiteta je praviloma ena sama, vendar lahko v njenem razvoju pride tudi do motenj (Zupančič, 2004).

Ena izmed takšnih motenj identitete je multipla osebnost, ki so jo kasneje preimenovali v disociativno motnjo identitete, da bi se izognili zmedi pri razlikovanju med motnjami osebnosti in disociativnimi identitetnimi motnjami (Erić, 2012; Erzar, 2007). Pri njej namreč ne govorimo o več osebnostih znotraj ene osebe (kot bi sklepali iz poimenovanja »multipla osebnost«), ampak o fragmentaciji ali razdrobljenosti identitete, kjer sta znotraj posameznika prisotni vsaj dve različni identiteti oz. stanji osebnosti (Devillé, Moeglin, in Sentissi, 2014; Erić, 2012; Hartmann in Benum, 2019). Njihova prisotnost je posledica nezmožnosti integriranja raznih delov identitete, spomina in zavesti (Markič, 2018). Kako pa potem sploh obravnavamo posameznike s to motnjo? Ali njihovo osebnost razumemo kot skupek med seboj povezanih identitet, ki so  enakovredne (»mi«), ali kot skupek med seboj povezanih, a samostojnih identitet, kjer je ena izmed njih glavna (»jaz«)? Za odgovore na ta vprašanja se mi zdi pomembno, da najprej razumemo, kaj pomeni pojem disociacija in kako se motnja sploh razvije.

Disociacija predstavlja miselni proces, pri katerem gre za pretrganje povezav v mišljenju, spominu, čutenju, dejanjih in občutju identitete. Vključuje širok spekter pojavov, ki se gibljejo na nekem kontinuumu. Od blagega sanjarjenja, zamaknjenosti, občutka, kot da si v filmu, do hudih in kroničnih oblik, ki jih spremljajo občutja derealizacije, izguba spomina (amnezija) in posameznikova izguba stika z doživljanjem sebe, kar lahko doseže stopnjo nefunkcionalnosti in tako preide v patologijo. Med hujše oblike disociacije spada tudi disociativna motnja identitete, kjer so deli identitete med seboj disociirani. Posamezniki z disociativnimi motnjami tako nimajo popolnega stika z dogajanjem okoli sebe, kdo so, kateri so njihovi spomini in zakaj sploh počnejo nekaj v določenem trenutku. Svet se jim zdi oddaljen in nerealen (Erzar, 2007).

Vzrok za nastanek disociativne motnje identitete po navadi predstavlja huda razvojna travma v otroštvu, največkrat fizična, psihična in/ali spolna zloraba pa tudi zanemarjanje (Brand, 2009; Erić, 2012; Sar, 2011). Tu pomembno vlogo igra naravna težnja po pobegu iz neprijetnih razmer oz. disociacija (Erzar, 2007), ki omogoča, da lahko ti posamezniki normalno funkcionirajo v vsakdanjem življenju (Russell, 2018). Žrtve hudih zlorab se velikokrat zatečejo v namišljeni svet in se tako odcepijo od neznosnih izkušenj (Vermetten, in Spiegel, 2014). Na nek način se prepričajo, da se v resnici to ne dogaja njim, ampak nekomu drugemu – druga stanja osebnosti so tista, ki so prisotna v zanje neznosnem okolju (Brown, 2001; Erzar, 2007). Seveda ne razvijejo disociativne motnje identitete vsi posamezniki, ki so izpostavljeni takšnim okoliščinam, saj imajo pri tem pomembno vlogo tudi posameznikove osebnostne značilnosti in njegove reakcije na samo travmo (Pogorevc in Stojanović, 2014). Disociacija se pojavlja pri vseh starostih, še posebej značilna pa je za otroke v situacijah, v katerih beg ali boj nista možna oz. kjer ni nobene odrasle osebe, ki bi jih lahko zaščitila (Hartmann in Benum, 2019). Predstavlja prilagoditveno strategijo, saj lahko posamezniki na ta način »pobegnejo« ogrožajoči realnosti (Bryant, 1995). Ti delčki, ki se odcepijo od prvotne identitete, tako predstavljajo alternativna stanja osebnosti, ki jih imenujemo tudi alter egi in na nek način odražajo čas v razvoju, v katerem so posamezniki doživeli travmo (Leonard in Tiller, 2016; Merckelbach, Devilly, in Rassin, 2002).

Glavni značilnosti motnje sta obsežna amnezija, ki se je ne da pojasniti s splošno pozabljivostjo, in prisotnost dveh ali več identitet (Erić, 2012). Obstaja neka »originalna« identiteta oz. osebnost, ki je večino časa glavna, okoli nje pa se oblikujejo alternativna stanja osebnosti (Apter, 1991; Bob, 2004). »Originalna identiteta« naj se ne bi spominjala travmatičnih dogodkov, ki so dostopni večini ostalih alternativnih stanj, saj so dejansko ta tista, ki so travmo »doživljala« (Bryant, 1995). Vsako izmed identitet si lahko zelo poenostavljeno predstavljamo kot različne osebe s svojimi spomini (oz. dostopom do spomina), s svojim načinom mišljenja in čustvovanja, vedenjem, telesnimi kretnjami ter besednjakom. Alternativna stanja osebnosti imajo lahko celo različno pisavo, ton glasu, naglas, vzorce možganske aktivnosti in imena (Erzar, 2007; Merckelbach, Devilly in Rassin, 2002; Tsai, Condie, Wu in Cheng, 1999). Vsaka izmed njih je organizirana okoli prevladujočega afekta (Erić, 2012).

Vsa stanja oz. sistem spremenjenih stanj osebnosti skupaj z interakcijami med njimi tvorijo osebnost posameznika (Erić, 2012). Zanimivo je, da se lahko posamezne identitete drugih identitet zavedajo ali pa ne in glede njih tudi nimajo nobenega spomina (Bryant, 1995). Tako lahko posamezne identitete obstajajo hkrati – pride do deljene zavesti, kjer je ena navadno dominantna in določa čas, ki ga imajo druge na voljo za »nadzor« nad skupnim telesom, lahko pa se izmenjujejo, ne da bi pri tem vedele druga za drugo (Erzar, 2007). Čeprav je možno, da je v zavesti prisotnih več identitet hkrati, pa je v določenem času navzven vidna le ena (Erić, 2012). Alternativna stanja, ki imajo stike, lahko med sabo sodelujejo, se pogovarjajo, pogajajo za kontrolo nad skupnim telesom, prav tako pa se lahko med njimi razvijejo medosebni odnosi; npr. močnejši ščitijo šibkejše, med sabo so lahko v konfliktu (Russell, 2018). Poleg vidnih alternativnih stanj pa obstajajo tudi skrita, ki se nikoli ne pokažejo, vendar implicitno vplivajo na druge (Brown, 2001).

Po navadi se identitete nahajajo v polariziranih, nasprotujočih si parih (npr. ena zelo zadržana, umirjena, druga pa komunikativna in družabna), lahko so nasprotnega spola, velikokrat pa je vsaj en alter ego otrok (Brown, 2001; Bryant, 1995). Za nekatere je značilno, da imajo celo svojo, alternativno avtobiografsko zgodbo, ki vpliva na vedenje posameznih stanj osebnosti, in zato lahko močno nasprotujejo terapiji, saj jo doživljajo kot grožnjo. Ne želijo se namreč zliti ali integrirati v eno z drugimi identitetami (Brown, 2001). Pri zdravljenju te motnje je  ključnega pomena, da posamezniki sprejmejo in spoznajo različna notranja (alternativna) stanja, saj to pomembno prispeva k zmanjšanju razcepljenosti identitete (Hartmann in Benum, 2019).

Pri stanjih osebnosti lahko v grobem ločimo dve skupini: nevtralna in čustvena stanja. Prva so funkcionalna in se travm po navadi niti ne spomnijo, druga pa so ravno nasprotna, saj odražajo boleče psihološke probleme posameznika in so tako fiksirana na travmatične dogodke, zato pogosto doživljajo čustva obupa, groze pa tudi sovraštva do sebe (Leonard in Tiller, 2016). Zaradi neustrezno procesiranih travmatičnih dogodkov imajo posamezniki občutek, da se ti še vedno dogajajo (Hartmann in Benum, 2019).

Podobni občutki in čustva, ki jih posamezniki povezujejo s travmatičnimi izkušnjami, lahko povzročijo preskok v alter ego (Brown, 2001). Ti preskoki oz. prehodi so lahko zelo izraziti ali pa bolj subtilni in neopazni. Zanje so značilne mikrodisociativne epizode, kot npr. nenadne spremembe v miselnem toku. Poleg tega pa jih spremljajo še kognitivne, vedenjske in fizične spremembe (kot npr. hiter trepet in poudarjeno zavijanje z očmi) (Erić, 2012).

Posamezniki z disociativno motnjo identitete imajo pogosto slušne in vizualne halucinacije. Pri slušnih gre za glasove, ki jih posamezniki slišijo v notranjosti in se navadno prepoznavajo kot alternativne identitete. Pod vidne halucinacije pa se uvrščajo »flash-backi« travmatičnih dogodkov in občutja, kot da se travma dogaja vedno znova (Erić, 2012). Za posameznike s to motnjo so značilne tudi težave s spanjem (nočne more, izogibanje spanja), saj v sanjah ti podoživljajo travmatične izkušnje (Dimitrova idr., 2020). Sanje so pomembne zato, ker disociirani deli identitete velikokrat z njihovo pomočjo komunicirajo z »originalno« identiteto. Ti deli lahko v ta namen celo ustvarijo in organizirajo sanje ter opozorijo na globoko skrito travmo, ki se je spomni le eno alternativno stanje. Poleg tega pa so sanje ključnega pomena za odkrivanje in identificiranje skritih alter egov (Bob, 2004). Posamezniki z disociativno motnjo identitete velikokrat sebe naslavljajo s prvo osebo množine ali pa o sebi govorijo v tretji osebi, kar jim omogoča neko distanco (Brown, 2001; Pogorevc in Stojanović, 2014).

Kako so potem organizirana vsa alternativna stanja znotraj posameznika? Čeprav lahko alter ege poenostavljeno razumemo kot različne posameznike z različnimi psihološkimi in fiziološkimi značilnostmi, pa so ti med sabo vseeno tesno povezani, ker izhajajo iz iste osebe (Erić, 2012). Kako pa so stanja dejansko povezana med seboj? Ali so enakovredna ali ne? Dokaz, ki bolj kaže na to, da so identitete med seboj enakovredne, je, da ima lahko vsaka izmed njih alternativno avtobiografsko zgodbo, zaradi česar se upirajo integraciji z ostalimi stanji, saj sebe ne vidijo kot del nekoga drugega, ampak bolj kot samostojno »osebo« (Brown, 2001). Prav tako pa se lahko posamezna stanja osebnosti drugih sploh ne zavedajo in se izmenjujejo, ne da bi pri tem vedela druga za drugo, kar nakazuje na to, da med njimi ni nobena glavna, ki bi določala, koliko časa imajo druge nadzor nad skupnim telesom (Bryant, 1995; Erzar, 2007). Po drugi strani si lahko alter egi delijo zavest, kjer stanja med sabo komunicirajo in se pogajajo, ena pa je dominantna in večino časa odloča (Erzar, 2007), kar pa bolj kaže na drugo možnost – da stanja osebnosti niso enakovredna. Tudi proces razvoja motnje, kjer se alternativna stanja oblikujejo okoli originalne identitete, nekako bolj potrjuje drugo možnost povezanosti, saj prvotna identiteta vseeno ostaja glavna (Apter, 1991; Bob, 2004). Na slednji način povezanosti kažejo še sanje, saj lahko z njihovo pomočjo alter egi komunicirajo z osnovno osebnostjo (ustvarijo sanje) in ne obratno (Dimitrova idr., 2020), ter oblikovanje medosebnih odnosov med identitetami, kjer npr. močnejši ščitijo šibkejše (Russell, 2018).

Na vprašanje o tem, kako so stanja osebnosti pri posamezniku z disociativno motnjo identitete povezana, je torej težko enoznačno odgovoriti, vendar pa se na podlagi literature vseeno bolj nagibam k temu, da med seboj niso enakovredna. Identitete so tako med sabo povezane, a kljub temu samostojne, med njimi pa obstaja neka »originalna identiteta«, ki je tudi dominantna in večino časa odloča o pomembnih stvareh.

 

Literatura:

Apter, A. (1991). The problem of who: Multiple personality, personal identity and the double brain. Philosophical Psychology4(2), 219 – 248.

Bob, P. (2004). Dissociative processes, multiple personality, and dream functions. American Journal of Psychotherapy58(2), 139 – 149.

Brand, B. L., Classen, C. C., Lanins, R., Loewenstein, R. J., McNary, S. W., Pain, C. in Putnam, F. (2009). A naturalistic study of dissociative identity disorder and dissociative disorder not otherwise specified patients treated by community clinicians. Psychological Trauma: Theory, Research, Practice, and Policy, 1, 153 – 171.

Brown, M. T. (2001). Multiple personality and personal identity. Philosophical Psychology14(4), 435 – 447.

Bryant, R. A. (1995). Autobiographical memory across personalities in dissociative identity disorder: A case report. Journal of Abnormal Psychology104(4), 625 – 631.

Devillé, C., Moeglin, C. in Sentissi, O. (2014). Dissociative disorders: between neurosis and psychosis. Case reports in psychiatry2014.

Dimitrova, L., Fernando, V., Vissia, E. M., Nijenhuis, E. R., Draijer, N. in Reinders, A. A. (2020). Sleep, trauma, fantasy and cognition in dissociative identity disorder, post-traumatic stress disorder and healthy controls: a replication and extension study. European journal of psychotraumatology11(1) , 1705599.

Erić, L. (2012). Disociativna motnja identitete. V L. Erić (ur.), Psihodinamična psihiatrija. Del 5, somatoformne, disociativne in razpoloženjske motnje (str. 123 – 156). Ljubljana: Hermes IPAL.

Erzar, T. (2007). Duševne motnje: psihopatologija v zakonski in družinski terapiji (str. 97 –119). Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Hartmann, E. in Benum, K. (2019). Rorschach assessment of two distinctive personality states of a person with dissociative identity disorder. Journal of personality assessment101(2),      213 – 228.

Leonard, D. in Tiller, J. (2016). Dissociative identity disorder (DID) in clinical practice–what you don’t see may hurt you. Australasian Psychiatry24(1), 39 – 41.

Markič, V. (2018). Disociativne in konverzivne motnje v otroštvu in mladostništvu. V M. Drobnič Radobuljac in P. Pregelj (ur.), Zbrana poglavja iz otroške in mladostniške psihiatrije. Del 4, Psihotične motnje v razvoju osebnosti, identitete in govora, odvisnosti (str. 57 – 62). Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za psihiatrijo.

Merckelbach, H., Devilly, G. J. in Rassin, E. (2002). Alters in dissociative identity disorder: Metaphors or genuine entities?. Clinical Psychology Review22(4), 481 – 497.

Pogorevc, J. in Stojanović, M. (2014). Množičnost kot posledica travme (disociativna motnja identitete). V M. Muršec (ur.), Psihiatrični utrinki: zbornik prispevkov / tretje psihiatrično srečanje za zdravnike specialiste in specializante splošne in družinske medicine (str. 53 – 60). Maribor: Univerzitetni klinični center.

Russell, J. (2018). Genesis of a dissociative child: how ‘I’can become ‘us’ and back again. Journal of Child Psychotherapy44(2), 150 – 167.

Sar, V. (2011). Developmental trauma, complex PTSD, and the current proposal of DSM-5. European Journal of Psychotraumatology2(1), 5622.

Taylor, S. in Goritsas, E. (1994). Dimensions of identity diffusion. Journal of Personality Disorders8(3), 229 – 239.

Tsai, G. E., Condie, D., Wu, M. T. in Cheng, I. (1999). Functional magnetic resonance imaging of personality switches in a woman with dissociative disorders. Harvard Review of Psychiatry, 7, 119 – 122.

Vermetten, E. in Spiegel, D. (2014). Trauma and dissociation: implications for borderline personality disorder. Current psychiatry reports16(2), 434.

Zupančič, M. (2004). Razvoj identitete in poklicno odločanje v mladostništvu. V L. Marjanovič Umek in M Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 571 – 588). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.