Branje

Eno od pomembnih in zanimivih dejstev, ki ga je dobro upoštevati pri pogovoru o branju, je to, da ljudje nimamo posebne genetske osnove za branje, kot jo imamo na primer za govorjenje (Wolf, 2018). To pomeni, da v možganih nimamo vrojenih posebnih specializiranih struktur za branje. Da lahko beremo, se moramo »zahvaliti« nevroplastičnosti naših možganov, saj z vajo tako oblikujemo svoje možgane, da smo kasneje zmožni uspešno izvajati ta kompleksen kognitivni proces.

Proces branja se začne z usmerjanjem pogleda v besedilo. Z očmi se premikamo od besede do besede, vendar pa to premikanje ni zvezno, temveč bi ga prej lahko opisali kot skakajoče. Naše oči se namreč gibajo v serijah premikov naprej in nazaj, tem premikom pravimo sakade. Gre za kratke ali dolge skoke čez besedilo, vmes med skoki pa pride do fiksacije oči na določenem delu besedila (Dehaene, 2009; Eysenck in Keane, 2015; Wolf, 2007). Le tiste črke in besede, na katerih pride do fiksacije, so dovolj jasno izostrene, da jih lahko preberemo, saj je med sakadnimi premiki vid oslabljen – zamegljen. Zato konstantno »skačemo« z očmi levo in desno po besedilu in z ustavljanjem pogleda na besedah ostrimo sliko (Dehaene, 2009). Zanimivo je, da pri boljših bralcih pride do krajše fiksacije, poleg tega pa delajo daljše sakadne premike, kar je eden izmed dejavnikov, da berejo hitreje kot manj izkušeni bralci (Rayner, Juhasz in Pollatsek, 2005).

Slika besede torej pade na mrežnico, od tam gre v možganih najprej v primarni vidni korteks, nato pa se vidni predeli povezujejo s predeli, zadolženimi za branje. Tukaj ne gre za linearen proces oziroma za enosmerno potovanje informacije, temveč za paralelen in bolj razvejan proces, saj je vključenih zelo veliko različnih možganskih predelov. Okcipitalno-temporalni predel na primer (znan tudi kot vidno področje besednih oblik, ang. visual word form area) je področje, v katerem pride do vidne prepoznave črk. To področje je pogosto kritični dejavnik pri čisti aleksiji, torej pri nezmožnosti branja, saj možgani pri poškodbi tega predela niso več zmožni prepoznavati črk. Pri vidni prepoznavi črk poleg okcipitalno-temporalnega področja sodeluje tudi angularni girus. Po prepoznavi črk se nadaljujejo višji procesi, kot so dostop do artikulacije in dostop do pomena. Pri teh procesih sodelujejo strukture v frontalnem režnju, Brockovo in Wernickejevo področje in še mnogi drugi predeli (Dehaene, 2009). Pri tem gre seveda za aktivnost ogromnega števila možganskih struktur, oblikovanih je zelo veliko povezav, zaradi česar se zaenkrat še ne da natančno razumeti vseh procesov, ki potekajo v možganih med branjem.

Pomembno vlogo pri branju, predvsem pa pri učenju branja, ima fonologija (Van Orden in Kloos, 2005). Če si predstavljamo povprečnega 6-letnika, ki se uči brati, si pomaga s tem, da na glas izgovarja črke, jih poveže v besede in nato v stavke. Kasneje otrok bere na glas, ko mu gre to dovolj dobro, pa poskusi brati po tiho, s tem da vključuje notranji oziroma tihi glas. Tudi v odrasli dobi, ko bralci ne berejo več na glas, se kaže vidna vloga fonologije. Najbolj jasno je vidna pri izvajanju notranjega govora med branjem, obstajajo pa tudi drugi eksperimentalni dokazi, ki kažejo na pomembnost fonologije. Kljub temu pa nekateri znanstveniki menijo, da fonološki proces ni tako pomemben pri branju in zagovarjajo t. i. »weak phonological model« (npr. Coltheart idr., 2001, v: Eysenck in Keane, 2015). Nekateri eksperimenti so namreč pokazali, da se da dostopati do pomena besede, tudi če je dostop do fonoloških informacij o besedi onemogočen (Hanley in McDonnell, 1997, v: Eysenck in Keane, 2015). Prav tako so v študiji pacienta z možganskimi poškodbami, ki je imel močno okrnjeno fonološko procesiranje, ugotovili, da je vsemu navkljub lahko dostopal do pomena vizualno predstavljenih besed (Han in Bi, 2009, v: Eysenck in Keane, 2015). Vendarle pa je nekoliko več dokazov v prid trditvi, da je fonološko procesiranje pri branju pomembno.

Kako pa deluje sistem branja, po kakšnem sistemu naši možgani prepoznavajo črke, besede in stavke? Pri odgovoru na to je dobro vedeti, da obstaja vrsto znanstvenih modelov, kako razvozlavamo črke, zelo veliko jih temelji na Selfridgeovi teoriji o Pandemonium modelu. Ta model predlaga inovativno metaforo zasedanja skupščine demonov. Vsak demon predstavlja določeno besedo in vsakič, ko misli, da je v dražljaju prisotna njemu ustrezna beseda, na glas kriči. Tisti demon, ki kriči najglasneje, je na koncu zmagovalec in tako je izbrana tudi ustrezna beseda. Tako tekmovanje pa poteka na več nivojih – najprej na nivoju orientiranosti črt, nato na nivoju črk in nato na nivoju besed, temu ustrezno pa obstajajo različni specializirani demoni za vsak nivo.

Prvi v procesu branja so »feature« demoni oz. demoni za osnovne lastnosti, ki zaznavajo orientiranost črt. Na tej stopnji obstajajo demoni za navpično črto, za vodoravno črto, demon za polkrog itd. Pri zaznavi črke L bosta najglasneje kričala demon za navpično ravno črto in vodoravno ravno črto. To bo na naslednji stopnji, »letter« oz. črkovnih demonov najbolj aktiviralo demona za črko L, ki bo kričal najglasneje. Zraven bodo zaradi aktivacije navpične in vodoravne črte verjetno kričali tudi demoni za črke T, E, I, F. Po kratkem obračunu, kdo kriči najglasneje, bo zmagal demon črke L, to pa bo vplivalo na naslednji nivo. Na naslednji nivo, nivo besednih demonov seveda vpliva več črk, torej npr. črke L, I, P in A. Pri takem vzorcu bi verjetno prišlo do tekmovanja med besedama LIPA in LEPA in SIPA ipd., na koncu pa bi zmagal najglasnejši demon, torej tisti za besedo LIPA (Dehaene, 2009).

Sedaj ko smo obdelali osnovne procese, zaradi katerih smo sploh zmožni razvozlavati pomen, ki stoji za črkami, pa si poglejmo še, o čem govorimo, ko govorimo o globokem branju. Za globoko branje gre, ko se v branje potopimo in mu posvetimo vso svojo pozornost. Pri tem procesu si to, kar preberemo, povsem jasno naslikamo pred očmi, se čustveno vpletemo, obenem pa tudi vključimo zahtevne analitične procese, kot so iskanje analogij, sklepanje in kritična analiza (Wolf, 2018).

Prva značilnost globokega branja je slikovitost predstavljanja. To je zmožnost, da natisnjene črke in besede pretvorimo v povsem jasno sliko v svoji domišljiji (Wolf, 2018). Med branjem nam avtorjeve zapisane besede dovolijo, da vstopimo v njegov svet, z našo domišljijo pa si po besedah ustvarjamo slike in prikaze tega, kar je avtor zapisal.

Jasno naslikan prizor pred očmi pomaga, da lažje občutimo eno izmed pomembnejših lastnosti globokega branja – empatijo. Z namišljenimi književnimi junaki sočustvujemo in se z njimi identificiramo. Pri tem gre za fenomen, saj se lahko v drugega človeka vživimo in z njim čutimo kljub temu, da se nikamor ne premaknemo in da ves čas sedimo samo v družbi knjige in fotelja (Wolf, 2018). Več kot beremo, bolje se naučimo empatije, saj spoznamo zelo različne poglede na svet in izkusimo, kaj pomeni biti nekdo drug. Zelo lepo je empatijo pri poglobljenem branju povzel ameriški pisatelj George R. R. Martin, ko je v knjigi Ples z zmaji (2012) zapisal, da bralec živi tisoč življenj, kdor ne bere, pa živi le eno.

Z branjem se močno razvija tudi splošno znanje. Na primer: več pesmi iz nekega obdobja, kot jih preberemo, več pesniških simbolov bomo poznali, lažje si bomo pesmi razlagali, celo lažje bomo s tem pridobljenim znanjem pisali. Z vsako knjigo, ki jo preberemo, se znanje torej nalaga v »rezervoar« znanja (Wolf, 2018), ki vpliva, da na to, kar na novo preberemo, pogledamo s kritičnega vidika že pridobljenega znanja.

Znanje ima pomembno vlogo v naslednjem koraku globokega branja – pri analitičnih procesih. Pogosto se pojavi raba analogij in sklepanja – pri razvozlavanju metafor in simbolov v leposlovju in pri razumevanju sklepanja v neleposlovnih delih (Wolf, 2018). Na primer pri branju različnih kriminalk bralec sam poskuša razvozlati primer, sklepa, kje in kako se je zgodilo zločinsko dejanje. Globoko branje krepi tudi kritično analizo, ki jo lahko definiramo kot moč, da preverimo lastna prepričanja in prepričanja drugih in jih zavržemo, če se nam ne zdijo dovolj trdna (Edmundson, 2004, v: Wolf, 2018). Z branjem si lahko ustvarimo jasno lastno mnenje in stališče, ki ga lahko s spoznavanjem različnih mnenj in argumentov spreminjamo. Wolfova (2018) trdi, da gre pri kritični analizi pri branju v njenem bistvu za sintezo in integracijo čustev in misli ter argumentov, ki jih pridobimo pri branju. Rezultat tega je lahko dobra podlaga za razumevanje in sprejemanje novega razumevanja sveta.

To so glavni procesi globokega branja. Vendarle pa se je v zadnjem obdobju v centru pozornosti znanosti znašel predvsem vpliv digitalizacije na branje. Klasično knjigo vse pogosteje zamenjujejo bralniki in e-knjige, poleg tega pa se že v šolah pogosto namesto učbenikov na mizah znajdejo tablice in računalniki.

Digitalno dobo je jasno zaznamoval prehod besedil iz knjige na zaslon. Na ekranih so besedila večinoma krajša in zahtevajo manj pozornosti. Kovač in van der Weel (2018) ugotavljata, da se je čas za branje dolgih besedil prerazporedil na krajša besedila in gledanje televizije in filmov. Pri branju z zaslonov po ugotovitvah znanstvenikov pride do slabšega razumevanja kot pri branju tiskanih oblik besedil (Kovač in van der Weel, 2018). Ko beremo z ekrana naj bi namreč večkrat uporabljali branje s preletom, poleg tega pa ima skrolanje dokazano negativen vpliv na razumevanje prebranega (Singer in Alexander, 2017, v: Kovač in van der Weel, 2018). Pri branju z ekrana je tudi stopnja pozornosti manjša kot pri branju iz knjige (Delgado idr. 2018, v: Kovač in van der Weel, 2018), kar posledično vodi do tega, da pri branju z ekrana manjkrat beremo na način globokega branja. Ko beremo besedilo na zaslonu, besedilo slabše razumemo in mu namenjamo manjši razpon svoje pozornosti, kot ko beremo tiskano knjigo.

To bi lahko imelo ključen vpliv na globoko branje. Wolfova (2018) se boji, da bi ta prehod lahko vodil v izumrtje globokega branja, kar bi pomenilo izjemno škodo za razvoj človeške empatije in kritičnega mišljenja. Na drugi strani pa Kovač in van der Weel (2018) odpirata zanimivo vprašanje kombiniranja globokega branja s hitrim tempom mišljenja, ki smo ga vajeni z interneta – bi iz te kombinacije lahko izšli novi, hitrejši načini branja in celo mišljenja? Kaj digitalni razvoj pomeni za globoko branje, je zagotovo raziskovalno vprašanje, ki si zasluži še več pozornosti in h kateremu bi se znanstveniki še lahko vračali.

Upam, da bo v tekmi z drugimi oblikami preživljanja prostega časa branje knjig preživelo in obdržalo pomembno vlogo, saj predstavlja jedro osebnega, kognitivnega, socialnega in čustvenega razvoja. S posredovanjem ljubezni do branja starejši otrokom posredujejo možnost vstopanja v nove svetove in v nova življenja, dajo jim možnost, da se naučijo in izkusijo nova občutja in situacije. Z branjem se naučimo empatije, kritičnega mišljenja, razvijamo domišljijo, krepimo argumentacijo in oblikujemo lastno osebnost. Gojimo torej ljubezen do branja, daje nam neprimerno več, kot se zdi na prvi pogled.

Literatura:

Dehaene, S. (2009). Reading in the Brain: The New Science of How We Read. New York : Penguin Books.

Eysenck, M., W. in Keane, M., T. (2015). Cognitive Psychology: A Student’s Handbook (7th ed.). New York: Psychology Press.

Kovač, M. in van der Weel, A. (2018). Reading in a post-textual era. First Monday 23(10).

Rayner, K., Juhasz, B., J. in Pollatsek, A. (2005). Eye Movements During Reading. V M. J. Snowling  in C. Hulme (ur.). The Science of Reading: A Handbook (str. 79–97). Oxford: Blackwell Publishing Ltd.

Van Orden, G., C. in Kloos, H. (2005). The Question of Phonology in Reading. V M. J. Snowling  in C. Hulme (ur.). The Science of Reading: A Handbook (str. 61 –78). Oxford: Blackwell Publishing Ltd.

Wolf, M. (2007). Proust and the Squid: The Story and Science of the Reading Brain. New York: Harper, an imprint of HarperCollins Publishers.

Wolf, M. (2018). Reader, Come Home: The Reading Brain in a Digital World. New York: Harper, an imprint of HarperCollins Publishers.