Problematika »umorov iz časti« kot manifestacija ekstremnega zatiranja žensk – primer Irana

V noči na 21. maj 2020 je v severni provinci Gilan v Iranu oče umoril komaj 14-letno hči Romino, saj je bila v razmerju s fantom, ki ga družina ni odobravala, in je želela z njim pobegniti. Policija je Romino in njenega fanta dva dni pred tem pridržala in jo nato poslala nazaj k njeni družini, čeprav je dekle izrazilo, da jo je strah za svoje življenje zaradi očetovega temperamenta. Reza Ashrafi, dekličin oče, ni uspel prepričati Rominine matere, da bi hčer prisilila v samomor, ker je s poskusom pobega »onečastila« družino, zato jo je med spanjem obglavil s srpom. Grozljiv umor je priznal, medtem ko je v roki še vedno držal krvavo orodje. Iranski mediji poročajo, da se je Ashrafi, preden je obglavil hčer, posvetoval z odvetnikom, da bi ugotovil, kakšna kazen ga čaka (Esfandiari, 2020). Če je moški v Iranu kriv za umor svoje hčere, je kazen med tremi in desetimi leti zapora, ne pa smrtna obsodba ali plačilo diyeh (krvni denar) kot za »običajne« primere umora (BAMF, 2020).

Rominina smrt je opozorila na prepogosto prakso t. i. »umorov iz časti« v Iranu, o katerih mediji ne poročajo veliko in so pogosto zamolčani. Iran pa je le ena izmed številnih držav, v katerih prihaja do takih praks. Države, v katerih se še izvršujejo omenjeni umori so Egipt, Irak, Jordan, Kuwait, Brazilija, Libanon, Maroko, Nizozemska, Danska, Pakistan, Bangladeš, Indija, Katar, Švedska, Sirija, Francija, Nemčija, ZDA in Združeno kraljestvo (v teh dveh med priseljenci), Uganda, Italija, Turčija, Izrael in Jemen. Po poročilih UNFPA ocenjujejo, da je iz razlogov časti letno ubitih 5.000 žensk (Singh, 2016).

V naslednjem prispevku želim izpostaviti tematiko umorov iz časti in opozoriti, da kljub prikritim in neobstoječim poročilom ne gre za posamične primere, temveč za širši sistemski problem, s katerim se srečujemo tudi v Evropi. Za lažje razumevanje tematike bom problematiko predstavila na primeru Irana, kot »šolskega primera« opredmetenja žensk, ki vodi v skrajna dejanja nasilja nad ženskami in v številnih primerih rezultira v njihovi smrti.

Zgodovina aktivizma žensk v Iranu in iransko pravo

Iran ima dolgo zgodovino ženskega aktivizma. Žensko družbeno gibanje se je začelo na začetku leta 1905 med ustavno revolucijo, ko je široko-segajoče družbeno gibanje zahtevalo nadzor nad absolutno močjo dinastije Qajar. Leta 1910 je bil objavljen prvi ženski časnik. Med vladavino dinastije Pahlavi od leta 1920 do 1979 so ženske močno napredovale v izobraževanju, zaposlovanju in politični participaciji. Prva skupina žensk se je leta 1935 vpisala v teheransko univerzo, leta 1963 so ženske dobile volilno pravico, v letu 1968 je bila imenovana prva ženska ministrica za šolstvo. Velik korak nazaj za ženske pravice in njihovo samostojnost je pomenila iranska revolucija leta 1979, ki je privedla do islamizacije države, slednja pa do spremembe pravnega sistema. Pravo regulira način oblačenja žensk (npr. obvezno nošenje hidžaba), uzakonja določene islamske tradicije (npr. starost, pri kateri se lahko posameznik poroči) in podeljuje moškim avtoriteto nad ženskami, ki naj bi temeljila na »družinskih vrednotah«. Ženske so v Iranu diskriminirane že po pravu, ki jim ne določa enakih pravic kot moškim. Če npr. avto zbije pešca, je kazen za voznika in odškodnina žrtvi polovična, če gre za peško (Parsa, 2020).

Na splošno se ženske še naprej soočajo z uveljavljeno diskriminacijo v družinskem in kazenskem pravu, tudi v zvezi s poroko, ločitvijo, zaposlitvijo, dedovanjem in političnim položajem (Amnesty International, 2020). Medtem ko zakon predpisuje stroge kazni (vključno s smrtno kaznijo) za posilstvo, posilstvo v zakonski zvezi ni priznano kot kaznivo dejanje. Prav tako ni posebnega zakona, po katerem bi bilo nasilje v družini, ki se po mnenju domačih sogovornikov pogosto pojavlja v celotni iranski družbi, kaznovano. Žrtve, ki želijo prijaviti nasilje v družini, morajo zato vložiti pritožbo zaradi telesnega napada. V okviru te pa mora žrtev napada predstaviti dve odrasli priči, kar predstavlja visok dokazni standard, ki je ženskam težko dosegljiv. Policija in sodniki pogosto obravnavajo primere nasilja v družini kot notranje družinske zadeve, zato se vanje ne želijo vmešavati. Kadar je vložena pritožba, policija navadno vpleteni strani spodbudi k poravnavi in žrtev vrne k svojemu nasilniku (DFAT, 2020). Islamski kazenski zakonik (IPC) ne kriminalizira kaznivih dejanj iz časti. »Umori iz časti« pa se lahko v okviru IPC preganjajo kot »običajni« umor, vendar v skladu z islamskimi načeli obstaja možnost pravne omilitve – IPC zmanjšuje kazenske sankcije za očete in sorodnike, ki družinske člane umorijo ali fizično poškodujejo iz časti (Home Office, 2017).

Umori iz časti

Ni zanesljivih statističnih podatkov o razširjenosti kaznivih dejanj iz časti v Iranu. Čeprav se izvršujejo v vseh vrstah družin iz različnih družbenih razredov in izobrazbe, je bolj verjetno, da se dogajajo v najbolj oddaljenih provincah, med iranskimi etničnimi manjšinami, ki živijo v bližini obmejnih območij, in med neizobraženimi ljudmi. Verjetnost umorov iz časti se zmanjšuje z izobraževanjem, urbanizacijo in dostopnostjo do storitev socialne varnosti (Home Office, 2017).

Human Rights Watch (HRW) umore iz časti definira kot maščevalna dejanja, ki se navadno končajo s smrtjo in jih zagrešijo družinski člani zoper ženske, za katere domnevajo, da so onečastile družino. Ženska lahko postane žrtev iz različnih razlogov, ki vključujejo zavrnitev dogovorjene zakonske zveze, biti žrtev spolnega napada, željo po ločitvi od zakonca (tudi če je nasilen) ali pa iz razloga (domnevne) nezvestobe. Za izvršitev takšnega umora zadostuje zgolj dojemanje, da se je ženska vedla na način, ki se smatra kot »nečasten« za družino (Tare, 2012). Umore iz časti pogosto izvršijo le na podlagi lažne obtožbe ali suma. Ženska lahko postane žrtev samo na podlagi suma, da je onečastila družino, ali pa že zgolj na podlagi govoric, ki pričajo v prid temu brez kakršnega oprijemljivega dokaza. Pomembno je le, kako skupnost gleda na pojem časti, ki se jo po splošno sprejetem mnenju da očistiti le s krvjo (Ruane, 2000).

Koncept »časti« je globoko zakoreninjen v družbenem sistemu, ki ženskam in dekletom nalaga posebna vedenjska pravila. »Čast« moškega je sestavljena iz dveh glavnih komponent: njegovega ugleda, ki ga determinirajo njegova dejanja v skupnosti, in zvestobe ali nedolžnosti ženskih članic njegove družine. Ogrožena druga komponenta njegove »časti« ga spodbudi k dejanjem, s katerimi bi jo zavaroval. Če je ta komponenta ogrožena zaradi spolnih aktov družinske članice, jo mora moški ubiti, da si povrne »čast«. Morilec je navadno mož, brat, stric, oče ali sin ženske, ki je domnevno onečastila družino (Boon, 2006).

Čeprav na temo prisotnosti ali odsotnost psihopatologije v umorih iz časti ni bilo narejenih nobenih podrobnih raziskav, obravnave številnih tovrstnih primerov nakazujejo na možnost, da gre za psihopatološki proces. V veliko obstoječih poročilih medijev je razviden psihopatski značaj med morilci. Osebnostne lastnosti, sploh psihopatske, se kažejo v obliki brezobzirnega ravnanja v zvezi z varnostjo žensk, ravnanja v neskladju s pravom in pomanjkanja obžalovanja. Obseg prisotne psihopatologije je v razponu vse od osebnostne motnje pa do psihoze. Razvoj posameznikove psihe oblikujejo kulturni arhetipi, tradicionalne miselnosti, sistem prepričanj in okolje, močno zaznamovano z religijo. Pri tem pa je pomembno preučiti vsak konkreten primer posebej, saj prisotnost znakov, ki kažejo na neko osebnostno motnjo, ni dovolj, da bi posameznika spoznali za neprištevnega in mu s tem zmanjšali kazen oz. mu kazen oprostili. Umorov iz časti tudi ne smemo zamenjevati s t. i. »zločini iz strasti«, ki so naklepni le do določene mere, medtem ko so prvi navadno premišljena, dobro načrtovana in naklepna dejanja, pri katerih moški umori žensko sorodnico, da bi obvaroval družinsko čast (GOC, 2016).

Žrtve kaznivih dejanj iz časti so najpogosteje poročene ženske, ki so osumljene izvenzakonskega razmerja, vendar so to lahko tudi samske ženske ali deklice ne glede na starost. Žrtve so poleg žensk lahko tudi moški. Ženske, ki so nezaposlene, nepismene in živijo v revnejših pogojih so bolj podvržene temu, da postanejo žrtve (GOC, 2016). V patriarhalnih družbah je nasilje moških normalizirano in ženske so naučene, da je nasilje del zasebnega življenja vsakogar, zato se od njih pričakuje, da bodo molčale in bodo poslušne ter predane svojemu zakonskemu življenju ter ohranjale družinsko čast. Če se ženske uprejo nasilju v družini, so izločene iz družbe. V takšnih situacijah nekatere ženske zaznajo, da nimajo vpliva ali moči, da bi spremenile moško nasilno vedenje (Naghavi idr., 2019).

V primerih kaznivih dejanj iz časti so predvsem ženske v stanju nemoči, zato je pomembno, da se obstoja teh dejanj zavedamo. Zdi se, da so nam dejanja ekstremnega nasilja iz razlogov časti dovolj oddaljena, vendar to ni res. Kot je bilo že omenjeno prihaja do opisanih umorov tudi v Evropi, poleg tega pa ženske, ki so priča takšnim dejanjem, v iskanju varnega zatočišča pribežijo v Evropo, vključno s Slovenijo, iz Irana in drugih območij bližnjega vzhoda s podobnim režimom.

Namen tega prispevka je opozoriti na še obstoječe prakse grozljivih umorov iz časti, predvsem pa tudi na njihov izvor, ki ima svoje korenine tudi v podrejenem obravnavanju in zatiranju žensk. Iz tega razloga sem predstavila kratko zgodovino žensk v Iranu ter izpostavila nekaj pomembnih točk njihovega pravnega sistema in njihove miselnosti. Menim namreč, da je eden izmed glavnih vzrokov za številne ženske žrtve kaznivih dejanj iz časti prav neenakopravnost žensk in moških. Z obzirom na to želim spodbuditi mišljenje, da imamo vsi enake pravice, in da kakršnokoli nagibanje tehtnice v eno ali drugo smer lahko povzroči skrajne in tragične posledice.

 

Literatura:

Amnesty International. (2020). Human Rights in Iran: Review of 2019. Human Rights in Middle East and North Africa – Review in 2019, 23–27. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://www.ecoi.net/en/file/local/2024802/MDE1318292020ENGLISH.PDF

Australian Government – Department of Foreign Affairs and Trade. (2020). DFAT Country Information Report – Iran, 10–21. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://www.ecoi.net/en/file/local/2029778/country-information-report-iran.pdf

BAMF (Federal Office for Migration and Refugees). (2020). Briefing Notes Group 62 – Information Centre for Asylum and Migration. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://www.ecoi.net/en/file/local/2033599/briefingnotes-kw24-2020.pdf

Boon, R. E. (2006). They Killed Her for Going out with Boys: Honor Killings in Turkey in Light of Turkey’s Accession to the European Union and Lessons for Iraq. Hofstra L. Rev.35, 815.

Coomaraswamy, R. (2002). Integration of the Human Rights of Women and the Gender Perspective. Violence against Women. Report of the Special Rapporteur on Violence against Women, its Causes and Consequences. Cultural Practices in the Family that Are Violent towards Women. United Nations. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: http://www.unhcr.org/refworld/docid/3d6ce3cc0.html

Home Office: Country Policy and Information Note – Iran. (2017). Honour Crimes Against Women, 4–14. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://assets.publishing.service.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/653537/CPIN_-_Iran_-_Honour_crimes_October_2017_ex.pdf

Muhammad, A. A. in D. P. M. (2013). Preliminary Examination of So-called” honour Killings” in Canada, 24–33. Departmend of Justice Canada. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://www.justice.gc.ca/eng/rp-pr/cj-jp/fv-vf/hk-ch/p4.html

Naghavi, A., Amani, S., Bagheri, M. in De Mol, J. (2019). A Critical Analysis of Intimate Partner Sexual Violence in Iran. Frontiers in psychology10.

Parsa, F. (2020). The Role of Women in Building Iran’s Future. Middle East Institute, zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://www.mei.edu/publications/role-women-building-irans-future

RFE/RL – Radio Free Europe/Radio Liberty. (2020). Gruesome Death Of Iranian Teenager Shows Shame of ‘Honor’ Killings. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://www.ecoi.net/en/document/2030928.html

Ruane, R. A. (2000). Murder in the name of honor: Violence against women in Jordan and Pakistan. Emory Int’l L. Rev.14, 1523.

Singh, R. N. (2009). Honor Killings. Britannica. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: https://www.britannica.com/topic/honor-killing

Tare, P. (2012). Honour killings as multiple violation of Woman’s Human Rights. Zadnji dostop dne 21. avgust 2020, dostop na: SSRN 2868979.