Psihološko ozadje zalezovanja

Obsesivno »zasledovanje« oziroma zalezovanje (angl. stalking) posameznika je pogosta tema v popularni kulturi, saj je prisotno v mnogih priljubljenih romanih, pesmih in filmih (Cupach in Spitzberg, 2004). Vse do 90. let prejšnjega stoletja je bilo zalezovanje asociirano predvsem s slavnimi osebnostmi in njihovimi zalezovalci, vendar je v zadnjih dveh desetletjih to kaznivo dejanje postalo skrb vzbujajoče javno vprašanje (Diette, Goldsmith, Hamilton, Darity in McFarland, 2014). Ti odmevni in včasih usodni primeri zalezovanja slavnih oseb so ustvarili družbeno, politično in zakonodajno zavest o tem zločinu (Spitzberg, Nicastro in Cousins, 1998). V svojem prispevku se bom osredotočila predvsem na to, kaj zalezovanje v resnici je, na lastnosti zalezovalcev ter vzroke, ki jih motivirajo, da se poslužijo takšnih dejanj.

Raziskovanje zalezovanja je pravzaprav mnogokrat zelo težko. Temeljni problem je, da natančen dogovor o definiciji tega kaznivega dejanja še ne obstaja in posledično prihaja do nestrinjanj pri opredeljevanju tega, katera dejanja se smatrajo kot zalezovanje. Na to težavo naletimo predvsem pri osebah, ki zalezujejo bivšega partnerja, saj so meje med primernim in neprimernim vzpostavljanjem kontakta zelo zabrisane. Določena dejanja lahko nekateri posamezniki doživljajo kot vsiljiva in neprimerna, nekateri pa kot popolnoma upravičena in ustrezna. Ravno zaradi tega je težko opredeliti in uskladiti vsa vedenja, ki bi jih lahko potencialno smatrali kot zalezovanje (Haugaard in Seri, 2004). A vseeno obstajajo določena merila, s katerimi lahko definiramo, ali je posameznikovo vedenje zalezovanje. Dejanje se opredeljuje kot zalezovanje, če je a) večkrat usmerjeno k določenemu posamezniku (»tarči«), b) vsiljivo in nezaželeno ter c) tarči povzroča strah in zaskrbljenost. Iz teh treh glavnih značilnosti zalezovanja sta Westrup in Fremouw (1998) strnila definicijo: »Zalezovanje je nezaželeno, ponavljajoče se in vsiljivo nadlegovanje in/ali grozeče vedenje, usmerjeno proti določenemu posamezniku« (str. 255).

Kljub veliki variabilnosti dejanj, ki jih lahko označimo kot zalezovanje, je vseeno mogoče določiti najpogostejše oblike zalezovalnega vedenja. Mednje štejemo telefoniranje, pošiljanje pisem, nezaželenih daril in drugih predmetov, komuniciranje preko interneta, sledenje, približevanje in opazovanje žrtve, širjenje govoric, grožnje, povzročanje materialne škode, fizične napade in druge vrste nezaželenega vedenja (Giorgi-Guarnieri in Norko, 2007). Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Mullen, Pathé, Purcell in Stuart (1999), ki kot najpogostejša vedenja zalezovalcev navajajo nadlegovanje preko telefona, opazovanje in sledenje žrtvi, fizičen napad ter pristopanje k tarči.

Tjaden in Thoennes (1998) navajata, da naj bi bilo zalezovanje spolno nevtralen zločin, a so ženske kljub temu pogostejše tarče in moški pogostejše storilci. Tako naj bi bile štiri od petih žrtev zalezovanja ženske. Na podlagi več raziskav lahko določene lastnosti pogosteje pripišemo zalezovalcem kot pa splošni populaciji, zato nanje lahko gledamo kot na nekakšne indikatorje zalezovalnega vedenja ali dejavnike tveganja za pojav zalezovanja. Za zalezovalce naj bi bilo značilno, da so v preteklosti že imeli težave s kriminalom in kaznivimi dejanji ter z uporabo in zlorabo drog. Za nekatere storilce so značilne tudi motnje razpoloženja ali osebnostne motnje, in sicer predvsem mejna (angl. borderline), narcistična, antisocialna ter obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja. Zalezovanje mnogokrat asociiramo tudi z duševno motnjo, imenovano erotomanija. Zanjo je značilno, da je posameznik prepričan, da je določena oseba (večinoma iz višjega socialnega in finančnega položaja) vanj strastno zaljubljena. Običajno so zalezovalci brezposelni ali pa imajo nestabilno delovno preteklost. Zalezovalno vedenje korelira z mnogimi osebnostnimi značilnostmi in čustvi, kot so jeza, sovražnost, potreba po nadzoru, izkoriščevalnost in tudi ljubosumnost. Velik dejavnik tveganja predstavlja družinsko okolje, saj ima mnogo zalezovalcev izkušnje z nasiljem v družini (Cupach in Spitzberg, 2004). V študiji Gentile (2002) je kar 67 % zalezovalcev poročalo, da so v otroštvu doživeli zlorabo. Prestopniki so manj pogosto poročeni ali v dolgotrajni zvezi in imajo tudi slabše socialne veščine in kompetence. Pred kratkim končano ljubezensko razmerje je prav tako eden izmed dejavnikov tveganja, da se bo oseba poslužila zalezovalnega vedenja. Po končani zvezi se namreč prekineta povezanost in podpora, ki sta ju partnerja nudila drug drugemu, kar sproži željo po ponovni pridobitvi intimnosti z bivšim partnerjem. Ta primanjkljaj intimnosti lahko posameznik poskuša nadomestiti z nezaželenim in pretiranim vzpostavljanjem kontakta, kar lahko privede tudi do zalezovanja (Cupach in Spitzberg, 2004). Zato ne preseneča dejstvo, da je bil v približno 60 % vseh primerov zalezovanja storilec predhodno v intimni zvezi z žrtvijo (Diette idr., 2014). Prav tako so mnogi zalezovalci bolj izobraženi in inteligentnejši od ostalih prestopnikov (Westrup in Fremouw, 1998).

In kaj zalezovalce pravzaprav motivira, da pričnejo prakticirati takšna skrajno neprimerna in vsiljiva dejanja? Vodijo jih predvsem želja po premoči nad drugim, vzbujanju strahu, ljubezni ter potreba po nadzoru. Cupah in Spitzberg (2004) sta na podlagi mnogih raziskav sestavila štiri kategorije motivov, zaradi katerih zalezovalci najpogosteje zalezujejo. Prva kategorija navaja, da storilce vodijo notranji vzgibi oziroma nagoni in čustva. Sledi ji druga, ki opisuje, da je glavni motivator želja po nadziranju in premoči nad nekom. To poskušajo doseči z manipuliranjem, dominacijo in izolacijo tarče. Tretji izvor zalezovalnega početja so predvsem osebnostne motnje in motnje v razpoloženju, zaradi katerih se zalezovalci mnogokrat poslužijo agresivnega in odklonskega vedenja. Zadnjo kategorijo motivatorjev predstavljajo kontekstualni vplivi. V glavnem so to stresorji, kot so konec intimnega razmerja, brezposelnost, smrt in bolezen (Cupah in Spitzberg, 2004). Zaradi izjemno heterogenih lastnosti in motivov zalezovalcev je mnogo avtorjev zasnovalo različne tipologije in podtipe zalezovalcev, vendar do sedaj še ne obstaja splošno sprejet pristop k razvrščanju zalezovalcev. Tipologije zalezovalcev običajno vključujejo različne dejavnike, vključno z motivacijo zalezovalca, naravo odnosa zalezovalca in žrtve, značilnostmi žrtve, s psihiatrično diagnozo zalezovalca in škodo, ki je bila storjena žrtvi (Pinals, 2007).

Delno pojasnilo za nezaželeno vedenje zalezovalcev lahko podamo s povzemanjem teorije navezanosti, ki predstavlja koristen razlagalni okvir za razumevanje nezaželenih odnosov. Teorija predpostavlja, da dostopen in odziven skrbnik zagotavlja otroku občutek varnosti, kar mu omogoča uspešno raziskovanje okolja. Motnje v navezanosti med otrokom in skrbnikom povzročajo otroku stisko, kar vodi do tega, da si ta želi ponovno vzpostaviti bližino s skrbnikom ali pridobiti njegovo pozornost (Cupah in Spitzberg, 2004). Nefunkcionalna navezanost v zgodnjih razvojnih fazah ima lahko v poznejšem življenju potencialno problematične posledice (Patton, Nobles in Fox, 2010). Slog navezanosti, ki se oddaljuje od varnega, povečuje nagnjenost k obsesivnemu iskanju odnosov. Zaradi neustreznega okolja, ki so ga v otroštvu za posameznike ustvarili starši, ti nato v odraslem življenju hrepenijo po bližini in intimnosti, izkazujejo manično in obupno usmerjenost v iskanje tesnih odnosov, so obsesivno zaskrbljeni glede tega, da bi bili zavrnjeni in zapuščeni, pogosto doživljajo stanja ljubosumja in jeze ter kažejo negativne vzorce vedenja pri razreševanju konfliktov v razmerju. Zaradi pomanjkanja potrditve in intimnosti v otroštvu nato v odraslem življenju posamezniki to pogostokrat iščejo na neprimerne načine, ki lahko vodijo tudi v zalezovanje (Cupah in Spitzberg, 2004). Dandanes pa so zaradi digitalne in informacijske revolucije zalezovalci pridobili nova orodja, s katerimi lahko nadzorujejo žrtev in vdirajo v njeno zasebnost. Pojavilo se je spletno zalezovanje oziroma »cyberstalking«, ki je vrsta zalezovanja, pri kateri zalezovalec sledi svoji žrtvi z uporabo interneta, elektronske pošte ali katerekoli druge elektronske komunikacijske naprave (Spitzberg in Hoobler, 2002).

Za pojavom zalezovanja se torej skriva zelo raznoliko vedenje, kar je tudi prva ovira pri njegovem raziskovanju. Mnogih oblik vedenja, ki jih lahko označimo kot zalezovanje, se primarno poslužujejo moški. Na podlagi nekaterih raziskav lahko zalezovalcem kot skupini pripišemo določene pogostejše skupne lastnosti in motive za zalezovanje, ki se razpirajo vse od želje po premoči nad drugim do potrebe po nadzoru. Današnji tehnološki napredek pa igra v prid tudi zalezovalcem, saj jim omogoča nove načine nadzorovanja njihovih žrtev. Raziskovanje zalezovanja je trenutno šele v začetnih fazah, saj gre za relativno nov fenomen, o katerem marsikaj še ni znano.

 

Literatura:

Cupach, W. R. in Spitzberg, B. H. (2004). The dark side of relationship pursuit: From attraction to obsession and stalking. Mahwah, NJ: Lawrence Erlbaum Associates Publishers.

Diette, T. M., Goldsmith, A. H., Hamilton, D., Darity Jr, W. in McFarland, K. (2014). Stalking: Does it leave a psychological footprint?. Social Science Quarterly95(2), 563—580.

Gentile, S. R., Asamen, J. K., Harmell, P. H. in Weathers, R. (2002). The stalking of psychologists by their clients. Professional Psychology Research & Practice, 33, 490—494.

Giorgi-Guarnieri, D. in Norko, M. A. (2007). Stalking: Introduction, Definition, and Epidemiology. V D. A. Pinals (ur.), Stalking: Psychiatric perspectives and practical approaches (str. 3–24). New York: Oxford University Press.

Haugaard, J. J. in Seri, L. G. (2004). Stalking and other forms of intrusive contact among adolescents and young adults from the perspective of the person initiating the intrusive contact. Criminal Justice and Behavior31(1), 37—54.

Mullen, P. E., Pathé, M., Purcell, R. in Stuart, G. W. (1999). Study of stalkers. The American Journal of Psychiatry, 156(8), 1244—1249.

Patton, C. L., Nobles, M. R. in Fox, K. A. (2010). Look who’s stalking: Obsessive pursuit and attachment theory. Journal of Criminal Justice38(3), 282—290.

Pinals, D. A. (2007). Stalking: Classification and Typology. V D. A. Pinals (ur.), Stalking: Psychiatric perspectives and practical approaches (str. 27–60). New York, NY: Oxford University Press.

Spitzberg, B. H. in Hoobler, G. (2002). Cyberstalking and the technologies of interpersonal terrorism. New media & society4(1), 71—92.

Spitzberg, B. H., Nicastro, A. M. in Cousins, A. V. (1998). Exploring the interactional phenomenon of stalking and obsessive relational intrusion. Communication Reports11(1), 33—47.

Tjaden, P. G. in Thoennes, N. (1998). Stalking in America: Findings from the national violence against women survey. Washington, DC: US Department of Justice, Office of Justice Programs, National Institute of Justice.

Westrup, D. in Fremouw, W. J. (1998). Stalking behavior: A literature review and suggested functional analytic assessment technology. Aggression and Violent Behavior3(3), 255—274.