Hvaležnost pod drobnogledom

Psihologija se zadnjih nekaj desetletij postopoma oddaljuje od striktnega preučevanja zgolj negativnih vidikov človekovega delovanja in svoje povečevalno steklo usmerja tudi v preučevanje in odkrivanje pozitivnih vidikov in dejavnikov, ki le-te spodbujajo. Posebej veliko zanimanje je psihologija pokazala za posameznikovo subjektivno blagostanje, na katerega pa ima glede na ugotovitve mnogih raziskav pomemben vpliv tudi hvaležnost (Watkins, Woodward, Stone in Kolts, 2003).

Opredelitev hvaležnosti ni enoznačna, saj jo avtorji opredeljujejo različno – kot čustvo, pogled na svet, moralno vrlino, navado, osebnostno lastnost ali kot mehanizem reševanja problemov (Emmons in McCullough, 2003). Latinski izvor besede hvaležnost pomeni »kar ima opraviti s prijaznostjo, radodarnostjo, darili, lepoto podarjanja in prejemanja oziroma prejemati nekaj zastonj« (Pruyser, 1976 v: Emmson in McCullough, 2003). Skupni imenovalec vseh pojmovanj hvaležnosti je pojmovanje hvaležnosti kot psihološke prvine (bodisi čustvo, pogled na svet, vrlina ali kaj drugega), za katero je značilno, da posamezniki opazijo in cenijo pozitivne aspekte njihovih življenj (Siriois in Wood, 2017). Hvaležnost se torej pojavi, kadar posameznik zaznava nekaj oziroma nekoga kot izvor oziroma vzrok pozitivnih vidikov in dogodkov v njegovem življenju.

Preučevanje in odkrivanje značilnosti ter uporabnosti koncepta hvaležnosti je raziskovalcem zaradi nekonsistentnosti definicije povzročalo veliko težav. Avtorji, ki so hvaležnost pojmovali kot življenjsko orientacijo, so ugotovili, da usmerjenost v hvaležnost povečuje subjektivno blagostanje posameznikov, saj povišuje verjetnost doživljanja pozitivnih čustev in občutek zadovoljstva z življenjem (Puente-Diaz in Cavazos-Arroyo, 2014). Presenetljivo avtorji v raziskavah niso uspeli dokazati direktnega vpliva hvaležnosti na negativna čustva. To pomeni, da s prakticiranjem hvaležnosti lahko spodbujamo porast pozitivnega čustvovanja, ne moremo pa neposredno zmanjšati doživljanja negativnih čustev. Pri prevzetju življenske orientacije hvaležnosti naj bi vseeno prišlo do zmanjšanja negativnih čustev. Do tega posredno vodi povišano subjektivno blagostanje, ki pa je posledica pozitivnih čustev in višjega življenskega zadovoljstva (Puente-Diaz in Cavazos-Arroyo, 2014). Watkins idr. (2003) so hvaležnost preučevali kot dispozicijsko lastnost, ki vpliva na to, kako pogosto posameznik doživlja čustva hvaležnosti. Tudi ta skupina raziskovalcev je ugotovila, da se hvaležnost kot predispozicijska lastnost, ki povzroča pogostejše doživljanje hvaležnosti, pozitivno povezuje s subjektivno zaznanim blagostanjem. Hvaležnost se torej ne glede na to, kako jo pojmujemo v raziskavah, konsistentno izkaže kot pomembna za posameznikovo subjektivno blagostanje.

Zaenkrat še ne široko raziskana, a vseeno vsaj konceptualno pomembna razlika znotraj hvaležnosti, se kaže glede na to, ali je posameznik hvaležen neki drugi osebi ali nečemu nečloveškemu, kot je npr. narava in njena lepota, lastno telo ali materialna lastnina (Berger, Bachner-Melman in Lev-Ari, 2019). Ko je posameznik hvaležen drugi osebi npr. za njeno pomoč, prijaznost ali zgolj njeno prisotnost, začnejo v njem delovati evolucijsko pogojeni mehanizmi recipročnosti. To so mehanizmi, ki se pojavijo že zgodaj v otrokovem razvoju in nas usmerjajo k povračilu pozitivnih in negativnih vedenj ter skrbijo za vzpostavljanje in vzdrževanje medsebojnega sodelovanja (Trivers, 1971). Tako se oseba, ki je nekomu hvaležna, čuti obvezana, da to dejanje povrne. V tem konteksu bi lahko torej zmotno menili, da interpersonalna hvaležnost povzroča občutke dolžnosti, ki jim sledi recipročno nudenje pomoči, podpore ali drugih pozitivnih interakcij med dvema posameznikoma, vendar pa temu ni tako, saj med hvaležnostjo in dolžnostjo obstaja pomembna razlika. Hvaležnost spremljajo pozitivna čustva in zmanjšanje negativnih čustev, dolžnost pa negativna čustva in občutki krivde. Povračilo dejanj iz hvaležnosti tako izhaja iz želje, da bi se tudi druga oseba počutila prijetno, povračilo dejanj zaradi občutkov dolžnosti pa je motivirano z željo po zmanjševanju lastnih negativnih čustev (Tsang, 2020).

Medtem ko se medosebna hvaležnost nanaša na hvaležnost za dejanja drugih ljudi, pa je znotrajosebna hvaležnost vezana na sposobnost posameznika, da opazi in zazna pozitivne in prijetne vidike nečloveških elementov, ki ga obdajajo, med drugim tudi pozitivne in prijetne vidike njegove materialne lastnine (Berger idr., 2019). Hvaležnost za materialne dobrine se od materializma razlikuje v tem, da slednji za osrednji cilj življenja postavlja pridobivanje lastnine, finančnih sredstev ter socialnega statusa, medtem ko hvaležnost za materialne dobrine pomeni cenjenje tega, kar posameznik že ima v lasti (Dittmar, Bond, Hurst in Kasser, 2014). Kot omenjeno, hvaležnost povečuje subjektivno blagostanje posameznikov, materializem pa ga pomembno znižuje in vpliva na manjše doživljanje pozitivnih čustev ter manjše zadovoljstvo z življenjem (Puente-Diaz in Cavazos-Arroyo, 2014). Pri prakticiranju hvaležnosti je zato pomembno, da se ne osredotočamo zgolj na materialne dobrine in da ne gojimo zgolj pozitivnih emocij, ki izhajajo iz stvari, ki jih imamo, temveč da hvaležno pogledamo tudi nase, na odnose z drugimi ter na lepote narave, ki nas obdaja.

Hvaležnost, tako kot vsa ostala čustva, pomembno vpliva na našo presojo in sprejemanje odločitev (Lerner, Li, Valdesolo in Kassam, 2015). Kong in Belkin (2019) sta v seriji eksperimentov ugotovila, da občutki hvaležnosti do drugih povzročajo uporabo kognitivnih pristranskosti in v odnosnih dilemah vodijo k sprejemanju odločitev, ki za posameznika v danem trenutku niso najbolj optimalne. Odnosne dileme so situacije, v katerih posameznik izbira med sledenjem željam drugih, s čimer zanemari lastne želje, in med sledenjem lastnim željam ter posledičnim zanemarjanjem tujih želja. Tovrstne dileme torej predstavljajo konflikt med zaščito interesov in želja druge osebe ter med lastnimi interesi, željami ali občutki (Gabriel in Gardner, 1999 v: Kong in Belkin, 2019). Posamezniki, ki so neki osebi hvaležni, značilno pogosteje upoštevajo njene želje, četudi te nasprotujejo njihovim in zanje pomenijo vsaj trenutne negativne občutke, ki so posledica zavrnitve lastnih interesov. Tovrstne odločitve v odnosnih situacijah še dodatno okrepi kognitivna pristranskost, angleško imenovana escalation bias. Zaradi slednje hvaležni posamezniki ostajajo dosledni v sledenju odločitvi o upoštevanju želja drugih, čeprav se je ta odločitev zanje izkazala kot neustrezna (Kong in Belkin, 2019). Do tega pride, saj se posameznikova pozornost ob občutkih hvaležnosti do neke osebe preusmeri od usmerjenosti nase k usmerjenosti na druge in na ohranjanje njihovega odnosa z drugimi (Algoe, 2012 v: Kong in Belkin, 2019). Želja po upoštevanju lastnih in hkrati tujih interesov izhaja iz temeljnih psiholoških potreb in je v večini situacij uresničljiva, vendar pa tovrstna rešitev v mnogih situacijah ni izvedljiva. V teh situacijah hvaležni posamezniki za ceno svojih želja in interesov bolj verjetno sledijo tujim (Kumashiro, Rusbult in Finkel, 2008; Kong in Belkin, 2019).

Hvaležnost je družbi poznana že vrsto let, vendar so jo do nedavnega poudarjale predvsem religije, medtem ko je znanost in psihologija svoj interes zanjo pokazala šele v zadnjih letih. Tako je hvaležnost, ne glede na to, ali jo pojmujemo kot čustvo, življenjsko perspektivo, moralno vrlino, navado ali osebnostno predispozicijo, postala trend sodobne pozitivne psihologije. Raziskovalci so ugotovili mnoge pozitivne učinke prakticiranja hvaležnosti, medtem pa njeni negativni vidiki ostajajo še precej neraziskani, čeprav nam razumska logika narekuje, da lahko tudi nekritična in pretirana raba hvaležnosti vodi v negativne izide. Področje hvaležnosti tako še vedno kljub mnogim raziskavam, ki so proučevale predvsem vpliv slednje na blagostanje in medosebne odnose, ostaja z vidika temnih plati neraziskano in nudi priložnost radovednim umom, da se poglobijo vanj.

Literatura:

Berger, P., Bachner-Melman, R. in Lev-Ari, L. (2019). Thankful for what? The efficacy of interventions targeting interpersonal versus noninterpersonal gratitude. Canadian Journal of Behavioural Science, 51(1), 27–36.

Dittmar, H., Bond, R., Hurst, M. in Kasser, T. (2014). The relationship between materialism and personal well-being: A meta-analysis. Journal of personality and social psychology, 107(5), 879­–924.

Emmons, R. A. in McCullough, M. E. (2003). Counting blessings versus burdens: Experimental studies of gratitude and subjective well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 84(2), 377–389.

Froh, J. J., Kashdan, T. B., Ozimkowski, K. M. in Miller, N. (2009). Who benefits the most from a gratitude intervention in children and adolescents? Examining positive affect as a moderator. The journal of positive psychology, 4(5), 408–422.

Kumashiro, M., Rusbult, C. E. in Finkel, E. J. (2008). Navigating personal and relational concerns: The quest for equilibrium. Journal of Personality and Social Psychology, 95(1), 94–110.

Lerner, J. S., Li, Y., Valdesolo, P. in Kassam, K. S. (2015). Emotion and decision making. Annual review of psychology, 66, 799–823.

Ma, L. K., Tunney, R. J. in Ferguson, E. (2017). Does gratitude enhance prosociality?: A meta-analytic review. Psychological Bulletin, 143(6), 601–635.

Peters, M. L., Meevissen, Y. M. in Hanssen, M. M. (2013). Specificity of the Best Possible Self intervention for increasing optimism: Comparison with a gratitude intervention. Terapia psicológica, 1(1), 93–100.

Puente-Díaz, R. in Cavazos-Arroyo, J. (2019). Influence of Gratitude and Materialism on Two Different Conceptualizations of Subjective Well-being. Universitas Psychologica, 18(3), 1–9.

Trivers, R. L. (1971). The evolution of reciprocal altruism. The Quarterly review of biology, 46(1), 35–57.

Tsang, J. A. (2020). (Un) special Favors: Gratitude for Group-Based Benefits. The Journal of Positive Psychology, 1–11.

Watkins, P. C., Woodward, K., Stone, T. in Kolts, R. L. (2003). Gratitude and happiness: Development of a measure of gratitude, and relationships with subjective well-being. Social Behavior and Personality: an international journal, 31(5), 431–451.