‘Čutim te’ – vloga zrcalnih nevronov pri empatiji

Septembra 2019 je Slovenija, kot že mnogokrat poprej, postala navijaška dežela. Vsi smo stiskali pesti za odbojkarje in skupaj upali na čim boljše rezultate. Zdelo se je, da nas je šport ponovno povezal. Takrat sem zasledila kar nekaj člankov in kolumn, ki so opisovali zmožnost identificiranja ‘običajnih’ ljudi s športniki. Ti njihove uspehe in poraze doživljajo kot bi se to zares dogajalo njim in ne bi tega samo opazovali. Počutijo se, kot da bi sami ravno zadeli gol, ali pa preleteli mejo 250 m v Planici. Prav iz slednjega sem dobila idejo o preučevanju vživljanja ljudi v situacije, kar je eno izmed značilnosti empatije. Zanimalo me je tudi kakšno vlogo pri tem igrajo možgani. Tako sem svoje raziskovanje empatije povezala z znanjem o zrcalnih nevronih, ki veljajo za njen biološki temelj. Želela sem ugotoviti, kakšno je razumevanje empatije skozi prizmo zrcalnih nevronov.

Glavni namen mojega raziskovanja je bilo ugotoviti, kakšna je povezanost med stopnjo empatije pri posamezniku in izraženostjo zrcalnih nevronov. Ule (2009) empatijo opisuje kot racionalno in čustveno dogajanje, ki temelji na sposobnosti postavljanja v položaj drugega in vživljanja vanj. Definiranja empatije se je lotilo veliko različnih znanstvenih ved, zaradi česar opredelitve niso vedno povsem enake. Vsem je skupno, da je empatija  razumljena kot sposobnost občutenja in razumevanja stanja drugega (Simonič, 2010). Empatija tako igra ključno vlogo v socialnih interakcijah, je pomembna za razvoj altruizma in naj bi predstavljala osnovo za moralno odločanje. Z zavedanjem kompleksnosti empatije so se znanstveniki usmerjali tudi v raziskovanje razvojnih, kognitivnih, evolucijskih in nevroloških aspektov empatije. Tako lahko najdemo vedno več dokazov o evolucijski in nevrofiziološki podlagi empatije, novejše raziskave pa so odkrile tudi gensko zasnovo empatije. Ravno določeni geni in hormon oksitocin naj bi vplivali na to, da so nekateri ljudje bolj empatični kot drugi. V telesu empatijo omogoča več sistemov, ki so se razvili tekom evolucije (Menegatti, 2018).

Vprašanje, kako smo ljudje sposobni tako hitro in instinktivno razumeti misli, čustva in občutke drugih, je že dolgo zanimalo nevroznanstvenike, filozofe ter posebej močno psihologe. Odgovor na to vprašanje so konec 90. let prejšnjega stoletja našli na univerzi v Parmi in ga poimenovali zrcalni nevroni. Do odkritja so prišli povsem po naključju, ko so merili možganske aktivnosti pri opicah. Zanimalo jih je, kakšni nevroni se aktivirajo ko npr. opica seže po rozini in jo poje. Vmes je isto dejanje izvedel tudi eden izmed znanstvenikov in ugotovili so, da so naprave zaznale isto nevronsko aktivnost če je opica sama segla po hrani oz. je le opazovala znanstvenika pri dejanju. Pojav je pritegnil zanimanje številnih raziskovalcev in, ker so se možgani enako odzivali pri enakih-zrcalnih-aktivnostih opice in drugih bitij v njeni okolici, so ga poimenovali zrcalni nevroni (Dolenc, 2006).

Sistem zrcalnih nevronov sestavljata dve območji možganov: ventralno območje motorične skorje in rostralni del spodnjega temenskega lobula. Podoben sistem so s slikovnimi metodami, kot je funkcijska magnetna resonanca, s katero lahko spremljamo aktivnost različnih predelov možganov v mirovanju ali med izvajanjem različnih nalog (fMRI), dokazali tudi pri ljudeh (Bregant, 2013).

Danes je znano, da gre za posebno vrsto nevronov v človeških možganih in tudi v možganih drugih primatov, ki omogočajo učenje od drugih oseb, oponašanje in ponavljanje, hkrati pa tudi vživetje v dogajanje drugega, čemur bi lahko rekli sočustvovanje (Dolenc, 2006). Zrcalni nevroni so tesno povezani s fenomenom empatije, saj smo z njihovo pomočjo razjasnili kako nam uspe uganiti čustva in misli drugih (Ibrčič, 2014). Sistem zrcalnih nevronov predstavlja biološko podlago za empatijo. Ko opazujemo, kako nekomu zdravnik zabada iglo v žilo, tudi sami začutimo bolečino. Ko prijatelju pogine ljubljena domača žival, tudi mi postanemo žalostni. Ko nam nekdo pripoveduje, da je znanec uspešno opravil izpit, si zlahka predstavljamo njegovo veselje. Če po televiziji opazujemo, kako nekdo je pico, pa si predstavljamo njen okus in postanemo lačni (Radovanovič, 2016).

Velikokrat me je fasciniralo, kako ogled določene slike ali filma pri posameznikih sproži povsem različna občutja. Določena stvar se nekoga zelo dotakne, drugega pa pusti povsem ravnodušnega. Ogled grozljivke pri nekomu spodbudi popolno vživetje v situacijo in povzroči občutek, da se mu to zares dogaja, nekomu drugemu pa se isti prizori ne zdijo nič posebnega. Tako sem se domislila, da bi lahko domnevno izraženost zrcalnih nevronov ugotavljala s pomočjo 5-stopenjske ocenjevalne lestvice slik in kratkih posnetkov, kjer bi posamezniki označili ali ob ogledu doživljajo predvsem ugodje (ocena 5) oz. neugodje (ocena 1). Odločila sem se za izbor 3 slik in 2 kratkih posnetkov. Izbrala sem sliko poškodovanega nohta in rajske plaže ter posnetka okušanja slastne hrane in moškega, ki se nenadoma vreže v prst. Pri njih sem apelirala na skrajne ocene neugodja oz. ugodja, ki sem jih na podlagi lastnih izkušenj pričakovala. Slika plaže in posnetek okušanja naj bi predstavljala predvsem nekaj prijetnega, slika poškodovanega nohta in posnetek rezanja pa nekaj neprijetnega. Sliko 3-Kosilo na vrhu nebotičnika (angl. Lunch atop a Skyscraper) sem izbrala, ker je delovala ambivalentno, saj je lahko v večji meri apelirala tako na ugodje kot neugodje. Že ko sem razmišljala, da bi jo vključila v raziskavo in jo pokazala sošolki, je ta ob njej začutila veliko ogroženost, ker se boji višine, meni osebno pa predstavlja predvsem pozitivne adrenalinske občutke, ker me spominja na zabaviščne parke iz otroštva.

Stopnjo empatije pri posamezniku sem ugotavljala s pomočjo vprašalnika Kvocient empatije (angl. The Empathy Quotient, Baron Cohen, 2004), ki sem ga prevedla in nekoliko priredila. V vzorec sem zajela 79 oseb (30 dijakov in 49 dijakinj).

Najprej me je zanimalo, ali bodo ženske, v skladu s stereotipom, v povprečju res bolj empatične od moške populacije. V vsakdanjem življenju namreč pogosto slišimo, da ženske veliko lažje, hitreje in bolj učinkovito prepoznavajo in razumejo čustva drugih, se vanje vživijo in znajo nuditi pomoč v ustreznih situacijah. Medtem naj bi bili moški pri tem veliko bolj nerodni, počasni, in tako rekoč ‘slepi’. Najvišje število možnih točk pri vprašalniku empatije je bilo 80. Najnižji dosežen rezultat je bil 15, najvišji pa 71. Povprečje pri obeh spolih je znašalo okrog 44, pri ženskah je bil rezultat višji od skupnega povprečja (46,57), pri moških pa nižji (41,20). Rezultati so bili precej skladni s tistimi, ki jih je vprašalnik S. B. Cohena ovrednoti za povprečne rezultate (večina ženske populacije naj bi dosegla 47, večina moške pa 42 točk). Hipoteza se je izkazala za pravilno, saj so imele dijakinje v povprečju kar za 5 točk višje rezultate pri vprašalniku empatije od dijakov.

Iz tega sem sklepala, da se bodo ocene dijakinj pri ocenjevanju slik in posnetkov bolj približevale skrajnim ocenam ugodja/neugodja, kar bi bil domnevni pokazatelj višje izraženosti zrcalnih nevronov. Največje razlike so bile vidne pri drugi sliki-noht (0,32 je znašala razlika med žensko in moško povprečno oceno) in tretji-Kosilo na vrhu nebotičnika (razlika 0,44) ter na prvem posnetku-rezanje (razlika 0,56). Razlike v aritmetični sredini med moško in žensko populacijo so bile zelo opazne pri neugodnih situacijah (noht, rezanje), medtem, ko so bile razlike pri pričakovano ugodnih situacijah zelo majhne (pri sliki plaže le 0,02, pri posnetku okušanja 0,12). Glede na dobljene rezultate so bile izrazite razlike vidne predvsem pri neugodnih dražljajih, kjer so se ocene dijakinj bolj približevale oceni 1. Oba spola pa sta enako ugodno doživljala pričakovano ugodne dražljaje. Iz tega sem sklepala, da neprijetne situacije ženske doživljamo bolj neugodno od moških, medtem ko razlike med spoloma niso opazne pri prijetnih situacijah.

Da bi rezultate empatije lahko povezala z domnevno izraženostjo zrcalnih nevronov, sem osebe razdelila v 2 skupini glede na število točk pri vprašalniku empatije; skupino z višjo izraženo stopnjo empatije, v kateri je bilo 41 oseb, in skupino z nižjo izraženo stopnjo empatije, v kateri je bilo 38 oseb. Posamezniki, ki so dosegli višje število točk na vprašalniku empatije so dosegali ocene, ki so nakazovale na višjo stopnjo izraženosti zrcalnih nevronov. Največje razlike v povprečnih ocenah ugodja oz. neugodja so se pojavljale pri sliki 2-noht (0,52 med obema skupinama) in sliki 3-Kosilo na vrhu nebotičnika (0,6), deloma tudi pri filmu 1-rezanje (0,26). Domnevala sem, da bodo tisti z višjo stopnjo izražene empatije, dosegali bolj skrajne ocene ugodja/neugodja. Slednje se je izkazalo za resnično, čeprav so bile razlike spet bolj opazne pri neprijetnih dražljajih. Prijetne dražljaje pa sta obe skupini doživljali podobno ugodno, kar sem ugotovila že pri razločevanju med spoloma.

Še posebej me je zanimalo, kakšna občutja bodo dijaki doživljali pri sliki 3-Kosilo na vrhu nebotičnika, ki je lahko izzvala tako ugodje kot neugodje. Iz rezultatov sem ugotovila, da je se je večina pri njej odločila za oceno 3, kar je pomenilo srednjo oceno. Pričakovala sem, da pri tej sliki močne povezave med stopnjo izraženosti empatije in domnevno izraženostjo zrcalnih nevronov ne bo, vendar je bila korelacija od vseh 3 slik in 2 posnetkov pri njej največja (zmerna negativna). Skupina z višjo stopnjo empatije je dražljaj doživljala kot bolj neugoden od tiste z nižjo stopnjo empatije.

Iskala sem načine, kako bi lahko raziskovala medsebojni vpliv empatije in izraženosti zrcalnih nevronov. Zavedala sem se, da nimam dostopa do naprav, ki bi merile možganske aktivnosti in mi s tem nudile dostop do neposrednega preučevanja izraženosti zrcalnih nevronov. Uporabiti sem morala bolj preproste načine iz vsakdanjega življenja. Rezultati so pomanjkljivi, saj so bili doseženi preko petstopenjske ocenjevalne lestvice s katero sem ugotavljala le domnevno izraženost zrcalnih nevronov. Za bolj natančne rezultate bi lahko uporabila 7 ali 10-stopenjsko lestvico. Metod za raziskovanje je veliko več, najbolj objektivne so seveda tiste z možganskimi meritvami. Svoje hipoteze sem preverjala le pri dijakih svoje gimnazije, zaradi česar vzorec ni reprezentativen in ugotovitev nisem mogla potrditi za splošno veljavne. Za boljši prikaz bi lahko uporabila več posameznikov, bolj uravnotežila razlike v številu med spoloma, primerjala različne starostne skupine oseb. Uporaba slik in posnetkov je le ena izmed možnosti poskusa ugotavljanja izraženosti zrcalnih nevronov. Slike in posnetke sem izbrala subjektivno, na podlagi lastnih izkušenj in doživljanja. Če bi izbrala drugačne slike oz. več različnih slik, bi bili rezultati lahko tudi drugačni. Določeno sliko si ljudje razlagamo vsak po svoje. Že če primerjamo mnenje dveh posameznikov, se to razlikuje. Katera hrana je komu okusna je subjektivno in tudi rajska plaža ima morda za koga slabe strani, če ima na primer alergijo na sonce. Mogoče je na rezultate vplival tudi vrstni red slik, ki sem ga določila povsem po naključju. Dijaki so doživljanja ob slikah in posnetkih ocenjevali subjektivno in velikokrat se zgodi, da posameznik vprašanj ne rešuje resno ali izbere odgovore, ki ne ustrezajo povsem njegovemu dejanskemu občutju. Vprašalnikov empatije je veliko, tako bi morebiti ob izbiri drugega vprašalnika dobila drugačne rezultate. Glede na to, da sem ga prevajala iz angleščine je bilo včasih težko prenesti pomen, ki ga je imelo vprašanje v originalu. Hkrati so si posamezniki  trditve lahko razlagali po svoje. Zanimivo bi bilo videti, kakšni bi bili rezultati, če ne bi izbrala le ene ambivalentne situacije, ki je pomenila tako ugodje kot neugodje in 4, ki so zelo očitno napeljevale na prijetno ali neprijetno situacijo, ampak več ambivalentnih situacij. Glede na najvišjo korelacijo ravno te situacije z vprašalnikom empatije, bi dobila bolj verodostojne izsledke o povezanosti empatije in zrcalnih nevronov, če bi uporabila več različnih situacij, ki bi že v osnovi lahko pomenile hkrati ugodje oz. neugodje.

Zmožnost občutenja drugega in ustreznega odziva v dani situaciji je ena od poglavitnih lastnosti, ki jih mora imeti posameznik, če želi preživeti v družbi. Velikokrat se premalo zavedamo pomena empatije, ki jo ima v večji ali manjši meri izraženo vsak posameznik. Še manj pa je poznano dejstvo, da se biološka osnova za ‘občutenje’ sočloveka skriva v naših možganih, natančneje v zrcalnih nevronih. Moj namen je bil predvsem osvetliti temo iz novega zornega kota ter najti način, ki bi lahko do neke mere podal povezavo med empatijo in doživljanjem ugodja/neugodja v danih situacijah. Predvsem pa sem želela odkriti nove metode iz vsakdanjega življenja, ki bi jih lahko uporabili v nevroznanosti ter v raziskovanju novih področij empatije.

 

Literatura:

Bregant, T. (2013). Zrcalni nevroni. Proteus, 75(7), 303-309.

Dolenc, S. (2006). Zrcalni nevroni. Polet:magazin Dela in Slovenskih novic, 5(30), 28–29.

Ibrčič, A. (2014). Zrcalni nevroni in medosebni odnosi. Kairos, 8(1-2), 126-138.

Menegatti, L. (2018). Vloga empatije pri razumevanju socialne stigme (Zaključna naloga, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije). Pridobljeno s https://www.famnit.upr.si/sl/studij/zakljucna_dela/view/676.

Radovanovič, M. (2016). Pojem empatije v filozofiji – teorija zrcalnih nevronov (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Simonič, B. (2010). Empatija: moč sočutja v medosebnih odnosih. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.

Ule, M. (2009). Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.

Priloge:

Baron Cohen, S. (2004). The Empathy Quotient. Pridobljeno s https://psychology-tools.com/test/empathy-quotient.

Clyde Ebbets, C. (1932). Lunch atop a Skyscraper. Pridobljeno s https://en.wikipedia.org/wiki/Lunch_atop_a_Skyscraper#/media/File:Lunch_atop_a_Skyscraper.jpg.