Metoda šest klobukov razmišljanja – kako bolj učinkovito izvesti sestanek

Gre za metodo lateralnega razmišljanja, pri kateri posamezniki svoje poglede in misli razvijajo samo v eno smer naenkrat, hkrati pa se dopolnjujejo in ne skušajo zavreči mnenja drugih ljudi (de Bono, 2018). To vedno počnejo v skladu s klobukom, ki si ga nadenejo. Z vidika simbolike klobuk nakazuje posameznikovo vlogo in ljudi ne razvršča v kategorije, temveč določa smeri razmišljanja, kjer so pravila obnašanja znana. Pri metodi šestih klobukov razmišljanja je bistveno izkoristiti izkušnje in znanje vseh udeležencev. Metoda posameznikom omogoča, da naenkrat razmišljajo samo v eno smer, saj je težko istočasno razmišljati v različne smeri (de Bono, 2005).

Metoda predvideva klobuke šestih različnih barv: bele, rdeče, črne, rumene, zelene in modre, vsak od njih pa ima različne specifične značilnosti. Klobuki udeležencem omogočajo lažjo vizualno predstavo in enostavnejše razumevanje problema iz različnih stališč (de Bono, 2005).

Beli klobuk je nevtralni klobuk, pri katerem gre za neposredno ukvarjanje s podatki in informacijami. Zajema zgolj dejstva, brez mnenj in interpretacije, torej objektivne podatke. Pri njem ne govorimo o verjetnosti ali prepričanju, podatki morajo biti preverjeni. Zelo pomembno je, da se ideje in mnenja ostalih jemlje kot dejstvo in se jih uporablja za razširitev obstoječega znanja o problemu, ki ga obravnavamo. Ko uporabljamo beli klobuk, torej odgovarjamo na vprašanja, katere informacije že imamo in katere nam še manjkajo ter kako jih bomo dobili. Vprašati se moramo tudi, kateri podatki so pomembni in kakšna je njihova vrednost (de Bono, 2005).

Rdeči klobuk zajema občutja, čustva in intuicijo. Je nasprotje belega, gre za neracionalni vidik razmišljanja. Ta klobuk čustva legitimizira, zato lahko z njim povemo, kaj čutimo. Omogoča nam, da preklapljamo iz čustvenega področja na nečustveno in obratno, ter da raziskujemo čustva drugih. Uporaba lahko teče brez razlage, zakaj kdo nečesa (ne) mara, saj so čustva namreč lahko nelogična in zato jih ne opravičujemo ali utemeljujemo. Zajema tako navadna čustva (strah, odpor) kot tudi zapletene sodbe (intuicija, slutnja, estetsko občutenje). Čustva postanejo del »zemljevida« razmišljanja, ki ga ustvarimo z informacijami in so del vrednotnega sistema (de Bono, 2005). Oblikuje se mnenje, ki ga lahko zapišemo kot:  ocena + interpretacija + intuicija = občutek (Mulej in Mulej, 2007).

Črni klobuk je pomemben klobuk, saj z njim izpostavimo potencialne skrbi in slabosti glede obravnavanega področja, naše ideje pa morajo biti utemeljene, logične in jasne. Pri njem se torej sprašujemo o težavah in slabostih idej, o izzivih tematike, o tem, kaj ni v skladu s politiko in strategijo, o vzroku neujemanja z etiko in vrednotami, o tem, kaj ne bo delovalo itd. Razmišljamo torej o tveganju. Komentarji pod črnim klobukom morajo biti prav tako odvisni od konteksta. Lahko ga uporabimo kot del ocene predloga oziroma prejšnje rešitve ali pa kot začetek načrtovanja. Slednje naredimo tako, da se vprašamo, katere slabosti moramo premagati. Nasprotje črnemu klobuku je rumeni klobuk (de Bono, 2005).

Rumeni klobuk zajema optimizem, predstavlja konstruktivno razmišljanje, pozitivne in logične vidike. Izpostavlja torej prednosti predloga, z njim odkrivamo koristi, ideje in priložnosti. Uporabljamo ga pred črnim klobukom, saj na ta način nekoliko otežimo iskanje slabosti. Zato, da iskanje pozitivnih lastnosti ni pretirano, pa je pomembno tudi, da se vprašamo po dejanju, ki sledi sklepu in po oceni verjetnosti, da se uresniči. Misleci morajo biti pri razmišljanju z rumenim klobukom učinkoviti in tudi kreativni. Pod kreativnost beležimo nove predloge in inovacije. Z uporabo rumenega klobuka mislec navaja in opisuje priložnosti, pri razmišljanju z zelenim klobukom pa skuša najti nove načine za najučinkovitejši izkoristek teh priložnosti (de Bono, 2005).

Zeleni klobuk upodablja kreativnost, ki je ključni del razmišljanja. Mišljenje z zelenim klobukom je ključno pri sestavljanju skupnega zemljevida. Z njim poskušamo razmišljati izven dosedanjih okvirjev, spodbijamo obstoječe stanje ali pa iščemo nove priložnosti, izbire in alternative. Ocenjevanje pri zelenem klobuku nadomesti ukrepanje. Tako lahko ugotovimo, kaj te ideje prinašajo oziroma kakšne so možne rešitve. Za učinkovito ukrepanje je potrebna tudi provokacija (de Bono, 2005). Pri ustvarjalnem mišljenju z zelenim klobukom veljajo osnovna pravila (3P-pristop) in sicer, da ima vsaka ideja svojo vrednost (pozitivnost), da je več idej boljše in da gradimo na njih (plodnost) ter, da je lažje narediti »noro« idejo bolj izvedljivo, realno, kot pa narediti dolgočasno idejo zanimivo (porednost) (de Bono, 2005b, citirano v: Celcer, 2018).

Modri klobuk je klobuk nadzora. Spremlja proces mišljenja posameznikov. Njegova naloga je vzpodbujanje k razmišljanju in opozarjanje na neprimerne kritike. Pri mišljenju z modrim klobukom je najpomembnejše to, da se osredotočamo in točno definiramo problem. Pri tem si lahko pomagamo z vprašanji raziskovalnega tipa (odprta vprašanja) in vprašanji zaprtega tipa. Modri klobuk ponavadi nosi moderator ali vodja. Ta se lahko tudi odloči, ali bodo s to barvo klobuka podajali predloge tudi ostali člani skupine, saj ni nujno, da z modro barvo razmišljajo vsi (de Bono, 2005). De Bono (2005) meni, da je samostojno razmišljanje precej odvisno od organizirane strukture modrega klobuka in je ključno pri izbiranju smeri na sestavljenem zemljevidu.

Med sestankom si vsi posamezniki nadenejo vse klobuke, o njih pa govorijo neposredno, saj je lažje reči: »potrebovali bi zeleni klobuk,« kot pa »potrebujemo več kreativnosti.« Moderator, ki nosi modri klobuk, določi cilj in namen ter načrt celotnega poteka srečanja. Strukturira dnevni red in izbere zaporedje klobukov, ki ga lahko po potrebi prilagaja. Določi tudi čas vsakega klobuka in pazi, da vsi enako sodelujejo. Skrbi za prijetno in sproščeno vzdušje ter razvije zaupanje med člani. Zagotovi, da so klobuki pravilno uporabljeni, usmerja tudi tok razmišljanja in ohranja rdečo nit. Na koncu opredeli nadaljnje korake (de Bono, 2005).

Metodo lahko uporabljamo na dva načina, in sicer ločeno ali zaporedno. Pri prvem načinu lahko uporabimo le enega izmed klobukov na zahtevo določenega vidika razmišljanja. Pri zaporednem načinu pa klobuke uporabljamo zaporedno enega za drugim z namenom podrobnejše obravnave neke tematike. Vsak klobuk lahko uporabimo enkrat ali večkrat, če je to potrebno. Zaporedje lahko tvori različno število pokrival, ni pa potrebno uporabiti vseh klobukov. De Bono (2005) loči med vnaprej določenimi in razvijajočimi se zaporedji. Pri prvih je zaporedje določeno že na začetku sestanka, dovoljene pa so tudi vmesne manjše spremembe. Pri razvijajočem se pa se zaporedje prvega in vseh nadaljnjih klobukov določa med razpravo.

Zaporedje klobukov moramo določiti tako, da bo smiselno, saj ne obstaja samo eno možno, pravo zaporedje. Nekatera zaporedja so lahko zato bolj primerna za raziskovanje, druga bolj za sprejemanje odločitev. Ponavadi srečanje začnemo in končamo z modrim klobukom – zakaj smo tukaj, kakšen je naš namen, o čem bomo razmišljali, kakšen cilj želimo doseči, kakšno bo ozadje razmišljanja. Kaj sledi modremu klobuku pa je odvisno od problematike, če je ta na primer čustveno napeta, bomo najprej uporabili rdeči klobuk, če pa tematika ne izzove nobenih čustvenih reakcij, rdečega klobuka ne bomo uporabili. Pomembno je tudi, da rumeni klobuk uporabimo pred črnim, saj na ta način nekoliko otežimo iskanje slabosti. Rdeči klobuk lahko uporabimo tudi po zaključnem modrem (de Bono, 2005).

Med samim srečanjem je pomembno, da udeleženci sledijo pravilom in govorijo v skladu s klobukom. Moderator oziroma vodja jih, kot že povedano, opozarja, če naredijo napako, prav tako pa tudi nakaže spremembe glede menjave klobukov (de Bono, 2005).

De Bono (2005) priporoča, da enemu klobuku ne namenimo preveč časa, saj to omejuje besedičenje. Najbolje je, da se ravnamo po pravilu manj je več oziroma ena minuta na klobuk za posameznika na skupino. Čas pa lahko, glede na udeležence, vedno tudi podaljšamo. Rdečemu klobuku namenimo najmanj časa, saj si želimo čustvene reakcije, pri kateri posebna razlaga ali utemeljitev ni potrebna.

Možna je tako individualna kot tudi skupinska uporaba metode, vendar so skupinske razprave  običajno bolj učinkovite (de Bono, 2005). Metoda prinaša takojšnje rezultate, prav tako pa zmanjša nasprotovanja in spodbuja sodelovanje med člani skupine (Rizvi, 2011). Posameznikom omogoča osredotočeno in konstruktivno razmišljanje ter predstavitev vseh zornih kotov (de Bono, 2005), posledično pa pripomore k izboljšavi timskega dela. Reševanje problemov je z de Bonovo metodo značilno krajše kot bi bilo sicer. Z njeno pomočjo se lahko osredotočimo zgolj na en vidik naenkrat, poleg tega pa nas vodi skozi preklapljanje iz enega v drugi način razmišljanja. Udeležencem pa prav tako pomaga mišljenje razširiti iz enodimenzionalnega v celobarvno (Rizvi, 2011). Raziskovanje težave z metodo šest klobukov razmišljanja naj bi bilo nevtralno in objektivno. Prav tako pa se nam z njeno uporabo zdi, da se odločitve sprejemajo same od sebe (de Bono, 2005).

Literatura:

Celcer, P. (2018). Ustvarjalno razmišljanje in raba USOMID metode in Metode šestih klobukov v izbranem podjetju (Magistrsko delo). Ekonomsko-poslovna fakulteta UM. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=69677

De Bono, E. (2005). Šest klobukov razmišljanja. Ljubljana: New moment, d.o.o.

De Bono, E. (2018). Paralelno razmišljanje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Mulej, M. in Mulej, N. (2007). De Bonova metodologija “šest klobukov razmišljanja” in Mulejeva metodologija ustvarjalnega sodelovanja “USOMID” v novi kombinaciji. Organizacija, 1(40), 34–41.

Rizvi, A. A., Bilal, M., Ghaffar, A. in Asdaque, M. (2011). Application of six thinking hats in education. International Journal of Academic Research, 3(3), 775–779.