Tudi mladi lahko izgorimo

Občutek stresa zaradi najrazličnejših razlogov je v naših življenjih nekaj vsakdanjega. Na stresne dogodke se ljudje odzovemo z burnimi čustvi, ki so različna pri pozitivnih in negativnih dogodkih. Od tega, naše sposobnosti reševanja težav in razmerja med lastnimi zahtevami ter zahtevami okolja, je odvisno, ali bo naš stres škodljiv (negativen) ali pa ga bomo obvladali in nas bo spodbudil (pozitiven) (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Dolgotrajna izpostavljenost negativnemu stresu, bodisi na delovnem mestu, v šoli ali kje drugje, in neustrezno obvladovanje le-tega pa lahko vodita v izgorelost. Sprva je bila izgorelost preučevana kot pojav v poklicnih okoljih, kot jo je opisal Freudenberger (1975), ki jo je preučeval v zdravstvu, in raziskovala Maslach (1976) v kadrovskih službah (Maslach, Schaufeli in Leiter, 2001). Obstaja pa vse več študij, ki jo prepoznava v izobraževalnih okoljih (Norez, 2017). Na nekatere dijake in študente ima velik vpliv in na njih pusti mnoge posledice. Večina literature tematiko obravnava le kot problem na področju dela, zato sem želela s tem člankom perspektivo zamenjati in izgorelost predstaviti še na drugačen način.

Čeprav pri natančnem definiranju izgorelosti strokovnjaki niso popolnoma enotni, obstaja skupna splošna opredelitev. Večina raziskav podpira trditev, da je izgorelost sindrom, za katerega so značilni čustvena izčrpanost, depersonalizacija in zmanjšan občutek osebne izpolnitve (Maslach, Schaufeli in Leiter, 2001, v Tušak in Blatnik, 2017). Čustvena izčrpanost se kaže kot pomanjkanje energije in občutek izpraznjenih emocionalnih zalog. Depersonalizacija se izrazi v odnosu do drugih ljudi, do katerih se izgoreli ljudje obnašajo kot do predmetov. Znižan občutek osebne izpolnitve pa se kaže kot manjši občutek sposobnosti in uspešnega doseganja ciljev ter negativna samopodoba (Tušak in Blatnik, 2017). Izgorelosti se ne sme enačiti s stresom, čeprav sta pojma povezana. Stres je poimenovanje za stanje, ko je oseba izpostavljena psihičnim in fizičnim obremenitvam, izgorelost pa je posledica dolgotrajne izpostavljenosti negativnemu stresu in previsokih zahtev okolice (Bratina, 2005, v Tušak in Blatnik, 2017). Ljudje, ki trpijo za izgorelostjo, so mnogokrat frustrirani, počutijo se izčrpane, ujete in preobremenjene, poleg tega pa izgubijo veselje za delo, ki so ga prej imeli (Tement, 2014).

Danes se v splošnem izgorelost obravnava iz dveh različnih izhodišč. Prvi je klinični pogled, kjer je izgorelost obravnavana kot duševna motnja in se pri raziskovanju vzrokov omejuje na osebnostne značilnosti posameznikov. Večje tveganje za izgorelost imajo osebe z nizkim samospoštovanjem, ki slabše obvladujejo svoja čustva, pa tudi osebe, ki so zelo ambiciozne in perfekcionistične ter imajo do dela nerealna pričakovanja (Maslach, Schaufeli in Leiter, 2001; Tement, 2014). Drugo izhodišče je organizacijski pogled na izgorelost, ki med glavne vzroke izgorelosti uvršča predvsem delovne zahteve, se pravi časovne pritiske, nadure, nejasno definirane vloge, čustveno zahtevno delo in podobno, ter pomanjkanje delovnih virov – socialne podpore, svobode odločanja ali gotovosti zaposlitve. Med dejavnike izgorelosti se po novejših raziskavah uvršča tudi težave pri usklajevanju dela in zasebnega življenja ter pomanjkanje počitka v prostem času (Rantanen, Kinnunen, Mauno, Tement, 2013, v Tement, 2014). Mladi so v šolskem okolju izpostavljeni mnogim od teh dejavnikov. Časovni pritiski so med izobraževanjem pogosto prisotni predvsem pri študentih, ki morajo obiskovati predavanja in vaje, pisati poročila, se pripravljati na izpite, opravljati študentsko delo … Zdravniške pomoči za težave, ki jih sami ne morejo rešiti, pa včasih prav zaradi pomanjkanja časa ne poiščejo (Shaikh in Deschamps, 2006, v Petrova Yordanova, 2015). Vsi mladi ne prejmejo enake socialne podpore in pomoči iz svojega okolja. Tisti študenti, ki so po svojem mnenju deležni šibkejše okoljske podpore in pomoči, pogosteje izkazujejo znake izgorevanja (Planinc in Žunko, 2017). Ti dejavniki seveda bolj vplivajo na tiste z osebnostnimi lastnostmi značilnimi za izgorelost, kar pomeni da so ti še toliko bolj izpostavljeni.

Študije izgorelosti med študenti so v primerjavi s študijami izgorelosti na različnih delovnih mestih v manjšini. Večina jih preučuje študente višjih izobraževalnih nivojev, ki se pripravljajo na kariero v zdravstvu ali drugih visoko zahtevnih področjih (Norez, 2017). Pregled več študij na temo izgorelosti med študenti medicine je zaznal prisotnost izgorelosti pri 27 do 75 odstotkih med različnimi skupinami (Fares, Al Tabosh, Saadeddin, El Mouhayyar in Aridi, 2016). Slovenska raziskava, ki je med drugim ugotavljala pogostost sindroma izgorelosti med gimnazijci, ugotavlja prisotnost visoke stopnje izgorelosti pri 6,7 odstotkih gimnazijcev (Slivar, 2001). Vseslovenska raziskava o izgorelosti je celo odkrila, da dijaki in študenti, takoj za menedžerji, izgorevajo najpogosteje (Pšeničny, 2008). Raziskava šestih fakultet Univerze v Ljubljani je pri kategoriji čustvena izčrpanost ugotovila srednjo stopnjo izgorelosti pri skoraj dveh tretjinah študentov. Višji odstotek visoke stopnje izgorelosti so našli med študenti Medicinske fakultete in Fakultete za strojništvo (Videmšek, 2019). Na podlagi teh študij se jasno vidi, da dijaki in študenti izgorevajo v veliki meri. Podatki o slovenski stopnji izgorelosti so kar zaskrbljujoči, kažejo celo na to, da so mladi med izobraževanjem drugi najbolj ogroženi.

Znaki izgorelosti so lahko na začetku težko prepoznavni, saj se kažejo na več različnih področjih vsakdanjega življenja. Pojavljajo se na področju telesnega delovanja, čustvenega doživljanja, vedenja ali mišljenja (Maslach, 2003, v Tušak in Blatnik, 2017). Neredko ljudje opozorilna znamenja prezrejo in se začnejo še bolj truditi, namesto da bi se razbremenili in spočili. Počutijo se tesnobno in ujeto, težko jim je ob misli, da ne bi zmogli vsega (Pšeničny, 2011). Zaznajo lahko znake, kot so izbruhi telesne izčrpanosti ali kronična utrujenost. Pojavijo se lahko tudi psihosomatske motnje, kot so nespečnost, želodčne in prebavne težave, glavoboli, bolečine po telesu, težave s srcem in dihanjem ter upad energije in splošne aktivnosti. V čustvenem doživljanju izgorelih lahko zasledimo umik v medosebnih odnosih, kronično pritoževanje, neodločnost, osiromašenje čustvenega odnosa do sodelavcev (ali sošolcev), žalost, obup, občutje nemoči, tesnobo ali celo depresijo in druge težave (Tušak in Blatnik, 2017). Vedenjske težave se lahko kažejo v nestrpnosti, nevljudnosti, žaljivosti, konfliktnosti in drugih nezaželenih lastnostih v delovnem (šolskem) in zasebnem življenju (Tušak in Blatnik, 2017). Posledice na delovnem mestu se kažejo kot odmaknjenost od dela, opravljanje le nujnih obveznosti, pogostejše odsotnosti, slabše opravljanje dela, v skrajnem primeru tudi odpoved (Maslach in Leiter, 2002, v Golmajer, 2013). Posledice izgorelosti pa prizadenejo tudi sodelavce izgorelega, organizacijo in njegovo družino (Maslach, 2003, v Tušak in Blatnik, 2017). Ker te posledice veljajo tudi v šolskem okolju, bi odpoved pomenila opustitev izobraževanja oziroma izključitev iz izobraževalne ustanove. Sodelavce lahko prevedemo v sošolce, organizacijo pa v izobraževalno ustanovo. Vse te posledice izgorevanja so skrajno negativne za vse vpletene.

Poskuse preprečevanja izgorelosti lahko razdelimo na individualni pristop, ki je usmerjen na posameznika, in organizacijski pristop, usmerjen na organizacijo (Maslach, 2003, v Tušak, Blatnik, 2017). Najučinkovitejši modeli za intervencijo so tisti, ki upoštevajo oboje, se pravi posameznika in delovno situacijo (Tušak, Blatnik, 2017). Posameznik lahko nekaj preventivnih ukrepov sprejme na osebni ravni. Preverjanje svoje stopnje izgorelosti, kar vključuje prepoznavanje njenih znakov, preverjanje okoliščin, ki predstavljajo tveganje, in osebnostnih značilnosti ter vrednot so razmisleki, ki jih lahko vsak opravi zase. Pomaga lahko tudi delitev aktivnosti na tiste, ki izčrpavajo, in na tiste, ki energijo vračajo, pri čemer je pomembno ravnotežje med obojimi. Počitek je po večjih naporih potreben, zato je pomembno, da si ga zagotovimo dovolj. Pogosto ljudje na poti v izgorelost težko zavrnejo prekomerne obremenitve, zato je potrebno postavljanje omejitev in realnih ciljev. S prepoznavanjem svojih dosežkov utrjujemo zaupanje sami vase, kar preprečuje izgorelost (Pšeničny, 2008). Izobraževalne ustanove lahko veliko pripomorejo z zmanjševanjem dejavnikov, ki povzročajo izgorelost iz organizacijskega vidika, in ustvarijo zdravo okolje za učenje. Pri srednješolcih se je za uspešno izkazalo spodbujanje pozitivnega odnosa do prihodnosti in pa skrb za splošno dobro počutje dijakov (Aypay, 2017). Dijaki manj izgorevajo na šolah, kjer imajo občutek, da jim šolsko osebje lahko pomaga pri njihovih težavah (Salmela-Aro, Kiuru, Pietikäinen in Jokela, 2008, v Meylan, Meylan, Rodriguez, Bonvin in Tardif, 2020). Medicinske šole bi svojim študentom lahko pomagale tako, da bi jim omogočile več ustvarjalnega dela in s tem v njih vzbudile radovednost ter jim pomagale ohraniti perspektivo. Študentom bi moralo biti na voljo tudi več izobraževanja o obvladovanju stresnih situacij (Pathipati in Cassel, 2018).

Če na kratko povzamem, je izgorelost sindrom, ki se kaže v treh glavnih vidikih – čustveni izčrpanosti, depersonalizaciji in zmanjšanemu občutku osebne izpolnitve. Možni vzroki izgorelosti lahko izvirajo iz osebnostnih značilnosti posameznika ali pa iz delovnih zahtev. Izgorelost ima hude posledice, ki obsegajo fizično in psihično zdravje, zato je ne smemo jemati zlahka. Z dobro seznanjenostjo o tem sindromu ga lahko pri sebi ali drugih preprečimo ali pa vsaj omilimo njegove negativne učinke. Ker se ne pojavlja le na delovnem mestu, moramo biti nanj pozorni tudi v šolskem okolju. Potrebno je, da se ozaveščenost o tej tematiki širi tudi med dijaki in študenti, saj je to prvi korak, s katerim se lahko izognemo stanju izgorelosti. Čeprav smo mladi in včasih mislimo, da zmoremo vse, svojega duševnega zdravja vseeno ne smemo zanemariti.

 

Literatura:

Aypay, A. (2017). A Positive Model for Reducing and Preventing School Burnout in High School Students. Educational Sciences: Theory & Practice, 17(4), 1345-1359. Pridobjeno s https://files.eric.ed.gov/fulltext/EJ1148371.pdf

Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Pridobljeno s https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/datoteke/ko_te_strese_stres.pdf

Fares, J., Al Tabosh, H., Saadeddin, Z., El Mouhayyar, C. in Aridi, H. (2016). Stress, Burnout and Coping Strategies in Preclinical Medical Students. North American Journal of Medical Sciences, 8(2), 75–81. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4791902/

Golmajer Rajković, N. (2013). Izgorelost študentov ob delu in prezentizem (Magistrska naloga, Univerza na Primorskem, Fakulteta za management). Pridobljeno s http://www.ediplome.fm-kp.si/Golmajer_Rajkovic_Natasa_20131127.pdf

Maslach, C., Schaufeli, W. B., Leiter, M. (2001). Job Burnout. Annual Review of Psychology, 52:397-422. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/publication/211390827_JOB_BURNOUT

Meylan, N., Meylan, J., Rodriguez, M., Bonvin, P., Tardif, E. (2020). What Types of Educational Practices Impact School Burnout Levels in Adolescents?. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(4): 1152. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7068496/

Norez, D. (2017). Academic Burnout In College Students: The Impact of Personality Characteristics and Academic Term on Burnout (Master’s Theses, Fort Hays State University). Pridobljeno s https://scholars.fhsu.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1501&context=theses

Pathipati, A. S., Cassel, C. K. (2018). Adressing Student Burnout: What Medical Schools Can Learn From Business Schools. Academic Medicine, 93(11): 1607-1609. Pridobljeno s https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29538108/

Petrova Yordanova, Y. (2015). Stres in dejavniki stresa med študenti psihologije (Magistrsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta). Pridobljeno s https://core.ac.uk/download/pdf/67585722.pdf

Planinc, Š., Žunko, V. (2017). Izgorevanje med študenti medicine (Univerza v Mariboru, Medicinska fakulteta). Pridobljeno s https://core.ac.uk/download/pdf/160155631.pdf

Pšeničny, A. (2008). Prepoznavanje in preprečevanje izgorelosti. Didakta. Pridobljeno s https://www.burnout.si/uploads/clanki/izgorelost%20poljudni/08_11DidaktaIzgorelost.pdf

Pšeničny, A. (2008). Rezultati vseslovenske raziskave o izgorelosti in recipročni model izgorelosti. Prispevek predstavljen na 8. mednarodni konferenci Globalna varnost. Prispevek pridobljen s https://www.burnout.si/uploads/clanki/IzgorelostStrokovni/08_11GlobalnaVarnostRaziskavaRmi.pdf

Pšeničny, A. (2011). Najbolj izgorevajo menedžerke, dijaki in študenti. Finance, 73, 27. Pridobljeno s https://www.burnout.si/uploads/clanki/izgorelost%20poljudni/11_04FinanceStresIzgorelost.pdf

Slivar, B. (2001). Sindrom izgorelosti, samopodoba in anksioznost pri gimnazijcih. Psihološka obzorja, 10(2), 21–32. Pridobljeno s http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2001_2/slivar.pdf

Tement, S. (2014). Izgorelost: opredelitev, dejavniki in nekatere nevrobiološke osnove. eSiNAPSA, 7. Pridobljeno s http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/2014-7/114/Izgorelost%3A+opredelitev%2C+dejavniki+in+nekatere+nevrobiolo%C5%A1ke+osnove#fn:1

Tušak, M. in Blatnik, P. (2010). Živeti s stresom: Tehnike samopomoči. Maribor: Poslovna založba MB.

Videmšek, N. (2019). SFU. Pridobljeno s http://sfu-ljubljana.si/sl/blog/izgorelost-pri-studentih-neizogibno-zlo-ali-posameznikova-odlocitev