24,  Prispevki dijakov

Sanje slepih in slabovidnih ljudi

Najprej je treba opredeliti, kdo sploh so ljudje z okvarami vida. To so osebe, pri katerih omejenih vidnih zaznav ni mogoče popraviti z očali ali lečami. Slepe osebe so tiste, ki imajo pet odstotkov vida ali manj in iz okolja ne morejo sprejeti dovolj vidnih informacij, ki bi jim omogočale orientacijo v prostoru. Pri gibanju se zato opirajo na tip in sluh. Slabovidne osebe so tiste z manj kot 30 odstotki običajne vidne zmožnosti in še sprejemajo nekaj vidnih informacij. Težave, s katerimi se soočajo, so odvisne od stopnje okvare vida (Albreht, Zapušek Černe, Krištof in Černe, 2016). Sanje lahko opredelimo kot slike, podobe in subjektivne senzacije, ki jih doživljamo med spanjem. Najbolj polne sanje in tiste, ki si jih najbolj zapomnimo, sanjamo v REM fazi – faza, ko je naš spanec najgloblji, zaprte oči se hitro premikajo, srčni utrip in dihanje nista konstantna, paralizirajo pa se tudi mišice, da zaradi sanj ne bi bili fizično aktivni in se pri tem poškodovali (Bryant, b. d.).

Pri sanjah slepih in slabovidnih ljudi me je najprej zanimalo to, ali se v sanjah zavedajo svoje slepote oziroma slabovidnosti. Tako sem oblikovala svojo prvo hipotezo:
Slepi in slabovidni se v sanjah zavedajo svoje slepote oziroma slabovidnosti.

Glede vsebine sanj so nekatere raziskave pokazale, da se ta pretirano ne razlikuje od vsebine sanj videčih ljudi, a zanimivo je, da so slepi ljudje večkrat doživljali nočne more, ki so bile največkrat povezane s strahom glede njihove prikrajšane vidne izkušnje (npr. strah pred izgubo psa vodiča, pred tem, da se izgubijo). To pa zato, ker naj bi nočne more opozarjale na grožnje iz življenja, ki naj bi se jim izogibali (Huges, 2014). Na podlagi tega sem izoblikovala še drugo hipotezo, ki se glasi:
Slepe osebe večkrat doživljajo nočne more povezane z občutkom ogroženosti zaradi lastne slepote oziroma slabovidnosti kot slabovidne osebe.

Pri videčih ljudeh je vid prisoten v skoraj vsakih sanjah, občutki sluha so prisotni v 40-60 %, občutki tipa v 15-30 %, občutki vonja in okusa pa v manj kot 1 % sanj. Iz raziskav je znano tudi, da je prisotnost nevizualnih predstav večja pri slepih kot pri videčih osebah (Maeidi, Jennum, Ptito in Kupers, 2014). Slepe in slabovidne osebe se precej zanašajo na ostale čute, ki ne vključujejo vida. Na podlagi teh podatkov sem v svoji raziskovalni nalogi izoblikovala dve hipotezi – četrto in peto, ki se nanašata na čutila, in sicer:
Slepi in slabovidni, ki so oslepeli pred sedmim letom večji del sanj zaznavajo z vonjem, sluhom, tipom in okusom kot pa ljudje, ki so oslepeli kasneje – po sedmem letu.
Slepi največji del sanj zaznavajo s sluhom in tipom, najmanjši del pa zaznavajo z vonjem in okusom.

Mejo sedem let sem si izbrala, ker iz literature vemo, da ljudje, ki so oslepeli pred sedmim letom le občasno doživljajo vizualne predstave, tisti, ki so oslepeli kasneje pa doživljajo vizualne podobe v sanjah, a se njihova jasnost in pogostost s časom zmanjšuje (Huges, 2014). Na podlagi tega podatka sem oblikovala še tretjo hipotezo:
Dalj časa kot je oseba slepa, manj je vizualnih predstav v sanjah.

V moji raziskavi je sodelovalo 19 oseb, od tega 14 slepih in pet slabovidnih, vsi sodelujoči so člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica in so se prostovoljno odzvali na povabilo za sodelovanje v raziskavi. Povprečna starost udeležencev je bila 53 let. Z vsemi sodelujočimi sem opravila polstrukturiran intervju, ki sem ga sestavila sama na podlagi hipotez, obsegal pa je naslednja štiri vprašanja:

  1. Če pomislite na vsebino svojih sanj, kako pogosto bi lahko rekli, da sanjate o svoji slepoti/slabovidnosti, v svojih sanjah obstajate kot slepa/slabovidna oseba?
  2. Kako pogosto doživljate nočne more, ki so vsebinsko povezane s strahovi glede vaše prikrajšane vidne izkušnje? Opišite primer nočne more.
  3. Na lestvici od 1 do 5 za posamezen občutek ponazorite, v kolikšni meri zaznavate vsebino sanj z določenim občutkom, če 1 pomeni najmanjši del, 5 pa največji.
  4. Če določen del sanj zaznavate z vizualnimi predstavami (z vidom), kako bi jih opisali?

Prvo hipotezo sem ovrgla, saj je 74 % sodelujočih odgovorilo, da se ne zavedajo svoje slepote oz. slabovidnosti v sanjah,  le 26 % pa se je zaveda. Kar nekaj oseb je navedlo pešanje vida proti koncu sanj – lahko sklepam, da je to pešanje vida povezano z REM fazo. Ker gre za konec sanj, lahko predvidevamo, da gre tudi za konec REM faze, spanec ni več tako globok in pride do vdora realnosti. Tako se slepa oseba ponovno zaveda svoje slepote v sanjah. Pri ostalih, ki se svoje slepote v sanjah sploh ne zavedajo, gre najbrž za tako intenzivno in dolgotrajno REM fazo, da čisto nič zavestnega ne prodre v nezavedno – sanje. Ker pa največkrat sanjamo o lastnih strahovih in željah, je sama vsebina sanj najbrž odvisna tudi od tega, koliko pozornosti namenijo svoji slepoti oz. slabovidnosti v realnem življenju. Če se oseba s svojo slepoto nauči živeti in jo sprejme, ji v vsakdanjem življenju ne bo več posvečala toliko pozornosti in posledično se ta slepota ne bo pojavljala niti v sanjah. Ker je večina mojih intervjuvancev slepih že več časa, lahko predpostavim, da so svojo slepoto in slabovidnostjo v veliki meri že sprejeli.

Drugo hipotezo, vezano na doživljanje nočnih mor slepih oseb zaradi lastne slepote ali slabovidnosti, sem potrdila. 50 % slepih oseb in le 20 % slabovidnih oseb je odgovorilo, da takšne nočne more, povezane s slepoto oziroma slabovidnostjo, doživljajo. Nekaj oseb je navedlo kar nekaj zanimivih primerov, kot npr. »Doživljala sem nočne more, da sem izgubila psa vodiča in da se ta ni vrnil ali da me ni več prepoznal.« Slepe osebe so v ostalih raziskavah večkrat sanjale agresivno vedenje, ki je bilo usmerjeno proti njim samim, najpogosteje zato, ker so se počutili kot breme ostalim ali celo samim sebi. Agresivnost je lahko eden izmed razlogov, zakaj slepe osebe večkrat doživljajo nočne more. Prav tako izgubo vida smatramo kot travmatični dogodek, ki kasneje lahko sproži nočne more. Seveda pa veliko vlogo igra tudi čustveno stanje posameznika in kako je posameznik sprejel svojo izgubo vida (Meaidi, Jennum, Pitto in Kupers, 2014).

Tretjo hipotezo, povezano s trajanjem slepote in pogostostjo vizualnih predstav v sanjah, sem ovrgla, saj je 29 % udeležencev, pri katerih se je trajanje slepote gibalo med 24 in 57 let odgovorilo, da so vizualne predstave jasne; 14 % udeležencev s trajanjem slepote 14 in 19 let je odgovorilo, da so vizualne predstave nejasne; 29 % s trajanjem slepote v razponu od 6 do 62 let, da so predstave jasne in nejasne; ter 29 % v razponu od 18 let do 42 let trajanja slepote, da vizualnih predstav ni. V raziskavi, izvedeni na Danskem, pa so bili rezultati nekoliko drugačni, saj so rezultati potrdili hipotezo, ki pravi, da dlje kot je oseba slepa, krajše in šibkejše so vizualne predstave v sanjah (Meaidi idr., 2014). Osebe, ki so sodelovale v moji raziskavi, so navajale, da jasno vidijo spomine iz otroštva, to pa zato, ker so v dolgotrajnem spominu shranjene le vizualne predstave iz časov preden so oslepele, in kasneje vizualnih predstav niso več doživljale. Slepe osebe, ki so oslepele ob rojstvu, tako nimajo možnosti tvorjenja vizualnih predstav iz spomina, saj jih niso nikoli doživele. Pomembna meja za učinkovito spominjanje naj bi bila dve leti in pol starosti, saj raziskave kažejo, da osebe, ki so oslepele pred tem letom, niso zmožne priklicati doživetih vizualnih predstav iz spomina. Sposobnost vizualnega sanjanja je namreč tesno povezana z možganskim razvojem, ki se dokončno razvije med petim in sedmim letom starosti (Meaidi idr., 2014).

Četrto hipotezo sem ovrgla. Rezultati so pokazali, da tisti, ki so oslepeli pred sedmim letom, večji del sanj zaznavajo le s tipom, sluhom, okusom, tisti, ki so oslepeli kasneje, pa večji del sanj zaznavajo z vonjem. Izrazitejši sluh lahko pojasnijo testi, ki razlikujejo tone in lokalizacijo zvoka. Na teh testih so v podobnih raziskavah boljše rezultate dosegali tisti, ki so oslepeli v zgodnjem otroštvu, kot pa tisti, ki so oslepeli kasneje. Tip je izrazit zaradi Braillove pisave, na katero se zanašajo vsi slepi, prav tako pa je tip eden glavnih pripomočkov, s katerim slepi odkrivajo predmete okoli sebe. Slepi, ki so oslepeli kasneje, naj bi se manj zanašali na vonj in okus, dominiral naj bi tip, kar potrjujejo tudi moji rezultati. Rezultati ostalih raziskav sicer kažejo, da je tudi vonj izrazitejši pri prej oslepelih, saj so na testih dosegali boljše rezultate pri prepoznavanju določenih vonjev v okolju (Meaidi idr., 2014).

Pri zadnji hipotezi so rezultati pokazali, da slepi res največji del sanj zaznavajo s sluhom, nato s tipom, najmanjši del pa z vonjem in okusom. Ker so v vsakdanjem življenju slušni in čutni dražljaji navadno bolj intenzivni od ostalih, sem predvidevala, da je tako tudi pri slepih osebah in da se to odraža tudi v sanjah, čeprav imajo zaradi svoje prikrajšanosti bolje izostrena ostala čutila kot videče osebe.

V svoji raziskavi sem torej ugotovila, da se največkrat slepe in slabovidne osebe v sanjah ne zavedajo svoje prikrajšanosti, da se nočne more povezane s slepoto v večji meri pojavljajo pri slepih kot pri slabovidnih, da se pogostost vizualnih predstav pri slepih ne manjša s časom, da slepi, ki so oslepeli prej, večji del sanj zaznavajo s tipom, sluhom, okusom kot tisti, ki so oslepeli kasneje, in da slepe osebe na splošno večji del sanj zaznavajo s sluhom in tipom, manjši pa z vonjem in okusom.

Poudariti je potrebno, da moj vzorec ni reprezentativen, ker eksperimentalni skupini nista bili izenačeni glede na relevantne spremenljivke (število, spol …), vzorec je premajhen in zgolj iz ene regije in posledično rezultatov ne morem posploševati na celotno populacijo. Moja raziskava je bila zgolj poskus razumevanja sanj slepih in slabovidnih oseb, saj je to področje še precej neraziskano. Menim, da bi lahko poglobljeno razumevanje sanj slepih in slabovidnih in iskanje razlik med njihovimi sanjami in sanjami videčih dodalo ogromno vrednost k razumevanju sanj na sploh, saj jih človeštvo že mnogo let raziskuje, a jim še kar ne mora priti do dna.

Literatura

Albreht, A., Zapušek Černe, A. Krištof, P. in Černe, D. (2016). Z belo palico po mestu. Ljubljana: Zavod DOSTOP.

Bryant, W. C. (b. d.). What are dreams? Pridobljeno (11.2.2020) s  https://science.howstuffworks.com/life/what-are-dreams.htm

Ferry, Y. (9. maj 2018). Bela palica – Kako slepi sanjajo [Video]. Pridobljeno (11.2.2020) s https://www.youtube.com/watch?v=KKvWGYwv_7Y

Huges, V. (2014). How the blind dream. Pridobljeno (11.2.2020) s https://www.nationalgeographic.com/science/phenomena/2014/02/26/how-the-blind-dream

Meaidi, A., Jennum, P., Ptito, M. in Kupers, R. (2014). The sensory construction of dreams and nightmare frequency in congenitally blind and late blind individuals. Sleep medicine, 15(5), 586 ­- 595.