Kje je meja med navijačem in huliganom?

29. maja 1985 je v Belgiji na stadionu Heysel skupina navijačev nogometnega kluba Liverpool prebila ograjo, ki jih je ločevala od navijačev Juventusa. 39 pristašev Juventusa je v dogodku izgubilo življenje pod težo stotine navijačev, ki so jih stisnili ob betonsko steno. 7. maja 2019 je na stadionu Anfield 60.000 navijačev Liverpoola v en glas prepevalo pesem »You’ll never walk alone«, po zmagi nad ekipo Barcelone in posledični uvrstitvi v finale Lige prvakov. Ob pogledu na prizor se še nevtralnemu opazovalcu naježi koža. Ta dva dogodka predstavljata različne obraze navijaštva. A kako lahko pristaši istega nogometnega kluba v enem trenutku predstavljajo vse, kar je s svetom narobe, v drugem trenutku pa služijo kot promocija za tovarištvo in enotnost?

Navijač je oseba, ki spremlja določen šport, moštvo ali atleta in z njim čuti določeno povezanost (Wann, Melnick, Russel in Page, 2001, citirano v: Jackobson, 2003). Navijaštvo pa so Hirt, Zillman, Erickson in Kennedy (1992) definirali kot pripadnost, pri kateri je velika mera emocionalne pomembnosti vezana na članstvo v skupini (citirano v: Jackobson, 2003). Že sama definicija navijaštva je torej močno povezana s procesom identifikacije. Identifikacija je zmožnost posameznika, da se obravnava kot objekt oz. izvajalec neke vloge, preko katere se  klasificira ali kategorizira v odnosu z ostalimi klasifikacijami ali kategorizacijami (Stets in Burke, 2000, citirano v: Jackobson, 2003). V našem primeru to pomeni, da posameznik sam sebe obravnava kot navijača določenega moštva (npr. navijača kluba FC Porto), preko česar se klasificira v določeno skupino (npr. skupino navijačev kluba FC Porto) glede na njegovo  odnos z vsemi drugimi skupinami (npr. skupino navijačev kluba Sporting CP ali skupino oseb, ki jih portugalski nogomet ne zanima). Preko identifikacije z nekim moštvom in posledično z navijaško skupino tega moštva posameznik oblikuje občutek pripadnosti skupini. To identifikacijo navijači izkazujejo preko kolektivnega vedenja, posledica katerega je občutek pripadnosti. Slednji za večino navijačev predstavlja primarno ugodnost navijaštva, saj je povezan z večjo mero socialnih interakcij in posledično višjim socialnim in psihološkim blagostanjem. Športne množice namreč navijačem omogočijo, da obogatijo svoja socialno-psihološka življenja preko (kvazi)intimnih odnosov in občutka pristne pripadnosti skupini, ki spodbuja tovarištvo in enotnost (Melnick, 1993, citirano v: Jackobson, 2003). Identifikacija torej preko kategorizacije in samokategorizacije pogojuje članstvo v določeni skupini, ki ima neposreden vpliv na posameznikovo socialno identiteto in posledično tudi na njegovo samopodobo. Pozitivna socialna identiteta je namreč osnova za oblikovanje pozitivne samopodobe (Tajfel, Billig, Bundy, Flament, 1971). Navijaštvo je zato pogosto sredstvo za krepitev lastne socialne identitete in posledično samopodobe, preko asociacij z zmagovalnimi ekipami in distanciranja od neuspešnih ekip.

Na podlagi te ugotovitve sta se oblikovala tudi s tem povezana koncepta: kopanje v reflektirani slavi in distanciranje od reflektiranega poraza (Wann, Waddill, Polk in Weaver, 2011). Težnja po zviševanju lastne samopodobe predstavlja poleg občutka pripadnosti najmočnejši razlog za nastanek navijaštva. Ob analizi razlogov za navijaštvo je pomembno omeniti tudi vpliv vzgoje. Socializacijski proces ima predvsem v okviru družine očiten vpliv na oblikovanje pripadnosti določenemu moštvu. Večina navijačev je že v otroštvu izpostavljena kulturi navijaštva, kar vzpodbuja identifikacijo z določeno ekipo in posledično poveča možnost, da otrok kasneje postane navijač (Wann, Hackathorn in Sherman, 2017). Vzemimo za primer mojo lastno izkušnjo. Ko sem bil star šest let, mi je oče kupil dres nogometnega kluba Liverpool, ki je imel na hrbtni strani napisan priimek takratnega kapetana Stevena Gerrarda. 15 let kasneje še vedno spremljam vsako tekmo Liverpoola in moj najljubši igralec je še vedno Steven Gerrard.

Težnja po pripadnosti, pozitivna samopodoba ter vpliv vzgoje pa so koncepti, ki so močno prisotni tudi v kontekstu huliganstva. Huliganske skupine se oblikujejo, ko skupina navijačev z visoko ravnjo disfunkcionalnega navijaštva oblikuje svojo lastno kolektivno identiteto na podlagi razlik med »nami« (pripadniki huliganske skupine) in »njimi« (huligani nasprotne ekipe in policijo). Te razlike so posledica samokategorizacije sebe kot pripadnika superiorne skupine in kategorizacije drugih kot pripadnikov inferiornih skupin. Na podlagi teh razlik se tako pojavi sovražnost. Že Tajfel je namreč poudaril, da kategorizacija in samokategorizacija spodbudita sovražnost, saj svojo kategorijo (skupino), tudi če ni prisotnega konflikta interesov, zaznavamo kot boljšo v primerjavi z drugimi (Tajfel idr., 1971). Sovražnost se odraža tudi v skupni praksi vseh huliganov, v nasilni konfrontaciji s huligani nasprotne ekipe, preko katere želijo huliganske skupine izboljšati svoj status v hierarhiji huliganskih opozicij, njihovi člani pa svojo socialno identiteto in posledično svojo samopodobo (Armstrong, 1998, citirano v: Spaaij, 2008). Na delovanje huliganskih skupin ima izrazit vpliv prevladujoča parcialna ideologija poveličevanja maskulinosti. Huliganske skupine poveličujejo maskulino identiteto, snovano na fizični hrabrosti. Izrazit prikaz te ideologije je argentinska navijaška kultura, v okviru katere je nasilje praviloma odobravano in celo poveličevano, saj se interpretira kot odraz maskulinosti. Argentinski nogometni navijači imajo tako izraz aguantar, ki pomeni fizično nasilje proti nasprotniku. Na ta način se navijači ločijo od hijosov (malih fantov) in putasov (homoseksualcev ali »sinov psic«) in tako okolici demonstrirajo, da so macho (pravi moški) in posledično vredni spoštovanja (Alabarces, 2005, Garriga Zucal, 2005, citirano v: Spaaij, 2008). Iz tega primera je razvidno, da hiperheteroseksualna maskulina identiteta huliganov temelji na poudarjanju razlik z nemaskulinostjo.

Ideologija pogojuje tudi niz vrednot, prepričanj in splošnih praks, ki veljajo znotraj določene skupine. To se v okviru huliganstva izraža tako v poveličevanju maskulinosti kot tudi v normah, ki se oblikujejo kot odraz le-te. Norma, ki je skupna vsem huliganskim skupinam, je udejstvovanje v nasilnih konfrontacijah. Poleg tega ima vsaka huliganska skupina tudi svoje specifične norme, ki so pogosto namenjene poudarjanju lastnosti, preko katerih skupina legitimizira svojo samozaznano superiornost nad drugimi skupinami. Vzemimo za primer huligansko skupino nogometnega kluba Espanjol. Skupina ima zelo specifične norme; članom je prepovedano uživanje drog, poleg tega pa se od njih pričakuje vzdrževanje mišičaste in atletske postave. Preko teh dveh norm skupina viša svojo samopodobo in legitimizira svojo predstavo o lastni superiornosti in o inferiornosti drugih (Spaaij, 2008). Samokategorizacija sebe kot superiornega in drugih kot inferiornih pa vodi v oblikovanje predsodkov do »inferiornih« skupin. Ti predsodki imajo pogosto temelje v prevladujoči ideologiji maskulinosti in hiperheteroseksualnosti in so kot taki usmerjeni proti skupinam, katerih delovanje ni skladno s to ideologijo. »Inferiorne« skupine s svojimi drugačnimi ideologijami, vrednotami in normami pri članih »superiornih« skupin vzbujajo dvom o njihovih lastnih prepričanjih in predstavljajo grožnjo njihovi socialni resničnosti. Ta strah pred neznanim in nerazumljivim huliganske skupine izražajo preko nasilja. Kot primer lahko zopet navedemo huligane nogometnega kluba Espanjol. V okviru njihove huliganske skupine so se oblikovali predsodki do »inferiornih« skupin, ki preko svojih drugačnih ideologij, norm in vrednot predstavljajo grožnjo njihovi socialni resničnosti. Posledično pripadniki huliganske skupine Espanjola pogosto izvajajo nasilje nad judi, muslimani, homoseksualci in pripadniki levičarsko usmerjenih skupin (Spaaij, 2008).

V okviru navijaške subkulture je pomembno izpostaviti tudi vpliv medijev. Z razvojem tehnologije so namreč navijači postali kreativno udeleženi v nekakšni hibridni vlogi, saj imajo možnost, da so hkrati uporabniki in ustvarjalci medijskih vsebin (McCarthy, 2013). Posledično so se razvili neke vrste navijaški mediji, ki so pod nadzorom navijačev. Ob tem pa se pojavi težava pomanjkljive regulacije, ki vodi do pojava dezinformacij in celo lažnih novic. Navijaški mediji namreč niso del uradnih medijskih platform in kot taki niso zavezani k objektivnemu poročanju ter niso dolžni navajati virov svojih informacij, saj nihče ne nadzoruje njihovega delovanja. V tem kontekstu se pojavlja tudi okvirjanje. Okvirjanje se nanaša na izbor določenih aspektov realnosti, ki se jih v komunikacijskem tekstu bolj izpostavi, na način, da vsebina promovira določeno mišljenje in določeno interpretacijo informacij. Okvirjanje je močno razvidno predvsem pri navijaških spletnih straneh in navijaških kanalih, kjer so informacije predstavljene tako, da je lastna ekipa prikazana v pozitivni, nasprotna pa v negativni luči.

V kontekstu navijaštva pa se okvirjanja občasno poslužujejo tudi komercialni mediji, vendar večinoma le, ko je v ozadju prisotna določena politična motivacija. V Španiji je na primer znana borba med dvema športnima časopisoma: med Marco, ki predstavlja agendo španske oblasti in zato informacije okvirja v prid Real Madrida, in med Mundo Deportivom, ki predstavlja agendo gibanja za samostojno Katalonijo in se posledično poslužuje okvirjanja informacij v prid Barcelone. V kontekstu tega primera je očiten tudi proces polarizacije oz. večanja razlik med skupinama, saj navijaška subkultura služi kot orodje, preko katerega mediji poglabljajo razlike med posameznimi skupinami. S fenomenom medijev je močno povezan tudi fenomen selektivnega procesiranja informacij, ki se nanaša na nagnjenost, da procesiramo zgolj tiste informacije, ki potrjujejo naša prepričanja, saj te informacije dojemamo kot bolj prepričljive.  Posledično se bomo izpostavljali zgolj informacijam, s katerimi se strinjamo, kar naposled le še poglablja naša prepričanja. Preko kognitivne pristranosti, ki jo povzroča selektivno procesiranje informacij, lahko razložimo, zakaj navijači negodujejo ob vsaki odločitvi sodnika, ki škodi njihovi ekipi, tudi po tem, ko počasni posnetek pokaže, da je sodniška odločitev pravilna.

Namen tega sestavka je bil predstaviti vzroke za navijaštvo in izpostaviti nekatere ključne socialnopsihološke koncepte v okviru navijaške subkulture. V članku je obravnavan tudi vpliv ideologije, vzgoje in medijev, z namenom prikaza kompleksnosti tematike. Preko analize pomena identifikacije in občutka pripadnosti je prikazan vzrok za kolektivno vedenje, preko analize huliganizma pa vzrok za nasilno vedenje navijačev.

 

Literatura:

Jacobson, B. (2003). The Social Psychology of the Creation of a Sports Fan Identity: A Theoretical Review of the Literature. Athletic Insight: The Online Journal of Sport Psychology, 5(2).

McCarthy, B. (2013). Consuming sports media, producing sports media: An analysis of two fan sports blogospheres. International Review for the Sociology of Sport, 48(4), 421–434.

Spaaij, R. (2008). Men like us, boys like them: Violence, masculinity, and collective identity in football hooliganism. Journal of Sport & Social Issues, 32(4), 369–392.

Tajfel, H., Billig, M., Bundy, R. In Flament, C. (1971). Social categorization and intergroup behaviour. European Journal of Social Psychology, 1, 149–177.

Wann, D. L., Hackathorn, J. in Sherman, M. R. (2017). Testing the team identification–social psychological health model: Mediational relationships among team identification, sport fandom, sense of belonging, and meaning in life. Group Dynamics: Theory, Research, and Practice, 21(2), 94–107.

Wann, D. L., Waddill, P. J., Polk, J. in Weaver, S. (2011). The team identification–social psychological health model: Sport fans gaining connections to others via sport team identification. Group Dynamics: Theory, Research, and Practice, 15(1), 75–89.