Prikaz psihopatije v medijih in filmski industriji

Mediji osebe s psihopatijo predstavljajo zelo odmevno, najpogosteje v obliki hladnokrvnih morilcev. Realnost je nekoliko drugačna, saj je verjetnost, da vsak izmed nas pozna tako osebo, precej velika. Tega pa se morda niti ne zavedamo, saj je tak posameznik lahko uspešen podjetnik, odvetnik ali politik, kar se ne sklada z našo predstavo in z našim mnenjem o psihopatiji, ki smo ga oblikovali preko medijev. Skozi članek vam bova podala nekaj primerov popularnih filmov in TV-serij, v katerih so glavni liki osebe z antisocialno osebnostno motnjo. Prikazala vam bova tudi, kako je bila antisocialna osebnostna motnja predstavljena v različnih obdobjih filmske industrije. Laične teorije psihopatije se primarno oblikujejo na podlagi medijske konceptualizacije te motnje, zato meniva, da je predstava psihopatije v medijih bistvenega pomena (Berryessa in Goodspeed, 2019).

Psihopatija je psihološki konstrukt, ki opisuje kronično amoralno in antisocialno vedenje, pomanjkanje empatije in zavesti ter zmožnost laganja in manipuliranja brez občutenja krivde ali nelagodja (Cleckley, 1982, v: Hesse, 2009). Ena izmed ključnih značilnosti je vztrajen vzorec neupoštevanja in kršenja pravic drugih, ki se začne že v otroštvu ali zgodnjem mladostništvu. Termin psihopatija je pogosto uporabljen kot sinonim za antisocialno osebnostno motnjo in sociopatijo. Vsak izmed navedenih terminov je definiran nekoliko drugače, vendar je vse, kar bo v tem članku rečeno, moč posplošiti na vsakega izmed njih (Hare in Neumann, 2008, v: Hesse, 2009).

Koncept zlobne, agresivne in sebične človeške pošasti predstavlja močno strukturo za snovanje zgodbe, ki je za širše občinstvo še posebej privlačna. Ravno zato je drugo svetovno vojno veliko lažje pripisati zlobi Adolfa Hitlerja kot pa številnim kompleksnim procesom finančnih kriz, vzponu komunizma in drugim dejavnikom (Hesse, 2009). Psihopatski karakter v filmu praviloma igra vlogo zlobneža in ta upodobitev se posledično prenese tudi na predstavo splošne populacije (Hesse, 2009), kar je oblikovalo dolgo zgodovino stigmatizacije oseb s psihopatskimi značilnostmi. Stigma je nekakšna nalepka, ki jo prilepimo posamezniku ali skupini, če ta oziroma te ne dosegajo socialnih norm, kot jih postavlja družba, v kateri ta živi. Tako takšni posamezniki pogosto začnejo gledati nase na način, kot jih dojema družba, zato želijo svojo motnjo prikriti ali zavračajo zdravljenje (Crisp, 2004, v: Kuklec, 2010). Stigmatizacija prinese več negativnih posledic za posameznike, ki trpijo za duševnimi boleznimi. V raziskavi so Cox idr. (2013, v: Durand, Plata in Arbone, 2017) ugotovili, da so osebe, pri katerih so porotniki zaznali, da imajo nekatere psihopatske značilnosti, dobile višje in strožje kazni ter so bile pogosteje obsojene na smrtno kazen.

V medijih se skozi čas spreminja način, kako ti predstavljajo osebe s psihopatijo. Medtem ko so v preteklosti ozaveščali javnost, da bi morali nemudoma končati življenje vsakega, ki ga diagnosticirajo kot »psihopata«, danes prevladujejo nekoliko drugačne predstave o psihopatiji. Več je zgolj nekakšnih nasvetov, kako delati s takšnimi osebami in opozoril, da so taki posamezniki zaposleni tudi v večjih korporacijah (Keesler in DeMatteo, 2017). S tem, ko se javnost in mediji osredotočajo zgolj na negativne vidike psihopatije, pogosto pozabijo na nekatere adaptivne vidike. Nekateri izmed teh so, da so osebe s psihopatijo praviloma imune na stres, strah in anksioznost (Durand, Plata in Arbone, 2017). Še nekoliko večji vpliv na zaznavanje oseb s psihopatijo pa imajo filmi in serije. Kot v medijih je tudi tukaj prišlo do zasuka, kako predstavljajo osebe s psihopatijo. V zgodovini filmov so se izmišljeni »psihopati« pojavljali v vlogah serijskih morilcev in kultnih voditeljev. Raziskovalca Leistedt in Linkowski (2014) sta analizirala značilnosti 126 izmišljenih »psihopatov« v znanih filmih (npr. Schindler’s List, Titanic, The Silence of the Lambs). Ugotovila sta, da so nekatere napačne predstave psihopatije v filmih vplivale na napačno zaznavanje psihopatije v javnosti. Ker je bilo poznavanje duševnih bolezni tekom 20. stoletja slabše, je bila psihopatija v medijih predstavljena pretirano ekstravagantno in izprijeno. Izrazit primer take upodobitve je film A Clockwork Orange (1971), kjer je glavni lik Alex DeLarge predstavljen kot sadističen, nepredvidljiv, seksualno sprevržen in emocionalno nestabilen posameznik, s kompulzijo po udejstvovanju v naključnem nasilju in bizarnem vedenju (Leistedt in Linkowski, 2014). V 60. letih se je motiv psihopata pričel pojavljati predvsem v žanru grozljivk, kjer so bili psihopati pogosto označeni kot kanibali ali nekrofili. Sočasno pa se je pojavil tudi lik socialno funkcionalnega psihopata s seksualno motivirano potrebo po ubijanju, ki je bil prisoten v filmih, kot so Psycho (1960) in Pepping Tom (1960). V 80. in 90. letih pa so številni serijski morilci, kot so Wayne Gacy, Jeffrey Dahmer in Ted Bundy navdahnili oblikovanje »elitnega psihopata« oziroma psihopata s skoraj nadčloveško sposobnostjo manipuliranja in izrazito izraženim intelektom. Doctor Hannibal Lecter v filmu The Silence of the Lambs (1991) je primer take nerealistične, a hkrati senzacionalne in ikonične figure. Osebe s psihopatijo so bile v tem obdobju na splošno prikazane kot visoko ekstravagantne in inteligentne, poleg tega pa so izražale visoko stopnjo mirnosti, preračunljivosti in nadzora nad lastnim vedenjem. Nujen element pa je bila tudi želja in sposobnost po mučenju ali ubijanju ljudi. Te lastnosti načeloma niso značilne za osebe s psihopatijo, saj so te praviloma izrazito impulzivne in v svojem vedenju navzven ne odstopajo od množice. Nekateri izmed najbolj zloglasnih psihopatov v filmih iz prejšnjega tisočletja sploh niso bili psihopati, temveč osebe s psihozo, saj so bili izrazito distancirani od realnosti oziroma je bilo njihovo vedenje posledica halucinacij. Primera takih karakterjev sta Norman Bates iz filma Psycho (1960) in Travis Bickel iz filma Taxi Driver (1976).

Na prelomu tisočletja se je upodobitev psihopata ponovno spremenila, tako so izmišljeni serijski morilci v filmih iz 20. stoletja  v 21. stoletju dobili vlogo »antiherojev« oziroma protagonistov. Upodobitve oseb z antisocialno osebnostno motnjo so postale vse bolj človeške, ranljive in realne ter se v marsikaterem primeru oddaljile od upodobitev serijskih morilcev oz. »človeških pošasti«. Prikazi psihopatije so posledično postali bolj skladni s psihopatološkimi in kliničnimi opredelitvami in osredotočeni na bistvene simptome psihopatije, kot so pomanjkanje empatije in osebnostne globine, zgolj površinski šarm in potreba po stimulaciji (Leistedt in Linkowski, 2014). To spremembo dobro ponazori lik Toma Ripleya v filmu The Talented Mister Ripley (1999), ki ilustrira, kako osebe s psihopatijo uporabljajo šarm in manipulacijo za snovanje zanje koristnih odnosov. V filmu gre Tom Ripley brez misli na posledice do ekstremnih mer, da bi pridobil privilegije bogatega prijatelja. Tom vseskozi izkorišča odnose in situacije sebi v prid, vendar nima jasnih dolgoročnih načrtov, ki bi presegali težnjo po iskanju udobja. Poleg tega pa zaradi pomanjkanja empatije ni zmožen oblikovati globjih odnosov. Tekom filma je pogosto tudi impulziven in manipulativen (Hesse, 2009). Tudi lik psihopatskih morilcev je doživel preobrazbo, ki je bolj skladna z modernim pojmovanjem psihopatije. Primer take predstave je film No Country for Old Men (2007), v katerem je glavni lik Anton Chigurh prikazan kot psihopat nezmožen občutenja ljubezni, empatije, sramu ali krivde, nezmožen psihološkega uvida in učenja iz predhodnih izkušenj. Zdi se neprizadet s strani katerekoli emocionalnosti ali človečnosti. Dober primer je tudi film Henry – Portrait of a Serial Killer (1991), ki pa se osredotoča predvsem na lastnosti psihopatije, kot so: impulzivnost, nestabilnost, nezmožnost načrtovanja prihodnosti, emocionalna plitkost in nesposobnost uvida. Ta predstava je veliko bolj realna od predhodnih upodobitev ekstravagantnih psihopatskih serijskih morilcev (Leistedt in Linkowski, 2014). Uveljavljati se je pričela tudi figura »uspešnega psihopata«, ki temelji na prikazih neiskrenih, manipulativnih, opurtunističnih poslovnežev. Najbolj znan prikaz te vrste je Gordon Gekko v filmu Wall Street (1987), v ta sklop pa bi lahko uvrstili tudi aktualno serijo Succession (2018), ki prikazuje družino Roy, ki ima v lasti medijsko korporacijo. Vsi glavni karakterji, Logan, Kendall, Shiv in Roman imajo številne psihopatske lastnosti, kot so: manipulativnost, pomanjkanje empatije, površinski šarm, nagnjenost k dolgočasju in težave pri vzpostavljanju medosebnih odnosov. V tem prikazu »uspešnega psihopata« je moč začrtati številne vzporednice z delovanjem psihopatov v realnem svetu. V modernejših upodobitvah psihopatije imajo torej psihopati določene slabosti in omejitve, ki so veliko bolj skladne s kliničnim pojmovanjem psihopatije (Leistedt in Linkowski, 2014).

Predvsem v zadnjih desetletjih pa je postal moderen tudi trend upodobitve psihopata kot protagonista. Tudi ti protagonisti, kot prej antagonisti, imajo nekatere lastnosti, ki niso značilne za psihopatijo, a so karakterjem dodane z namenom oblikovanja bolj privlačnega glavnega lika. Popoln prikaz tega trenda je serija Dexter (2004), v kateri je istoimenski glavni junak serijski morilec, ki svoje manipulativne in antisocialne tendence usmerja naproti drugim antisocialnim osebam, ki so pobegnile sodnemu sistemu. V tej seriji so predstavljene zgolj določene lastnosti psihopatije, kot so: pomanjkanje empatije in krivde, površinski šarm, nezmožnost ljubezni in preračunljivost. Dexter celo sam sebe pogosto opredeli kot psihopata ali sociopata, kljub temu da je v marsikateri lastnosti popolno nasprotje psihopata, saj je odgovoren, zadržan v spolnih aktivnostih, nima grandioznega prepričanja o lastni vrednosti, prav tako ni impulziven in ima dolgoročne načrte ter jasne predstave o smislu lastnih kriminalnih vedenj. Podoben primer je tudi serija You (2018), v kateri nastopa glavni lik Joe, ki ima številne psihopatske značilnosti. V eni izmed epizod spozna, da ima njegova muza številne psihopatske tendence, ki jih Joe kljub lastnim psihopatskim značilnostim obsoja. To lahko povežemo z raziskavo Furnhama, Richardsa in Paulhusa (2013, v: Snyder idr., 2019), ki je prikazala, da so ženske z lastnostmi temne triade (med katere poleg makiavelizma in narcisizma spada tudi psihopatija) zaznane kot manj socialno zaželjene v primerjavi z moškimi. Razlog, zakaj so ženske deležne večje nesprejemljivosti, je morda ta, da so največkrat videne v komuni vlogi (katere značilnosti so čustvenost, nežnost, vdanost, skrb za druge itd.), ki morda bolj odstopa od značilnosti temne triade, kot pa agentna vloga (asertivnost,  agresivnost, dominantost, neodvisnost od drugih itd.), ki je bolj značilna za moške (Jonason idr., 2012, v: Snyder idr., 2019). Če se vrnemo na naš zgornji primer iz serije You, je to lahko ena izmed razlag, zakaj je Joe težje razumel in sprejel, da je Love morilka. Vseeno pa je reakcija Joa prikaz neskladnosti med fikcijsko upodobitvijo psihopatije in realnostjo. Durand, Plata in Arbone (2017) so namreč v eni izmed raziskav prišli do ugotovitve, da se višja raven psihopatskih značilnosti ujema z nižjo stopnjo stigmatizacije psihopatsko naravnanega vedenja. To si lahko razlagamo na dva načina, in sicer, čeprav so osebe s psihopatijo nezmožne sočustvovati z drugimi, se lahko še vedno vživijo v lik drugega, preko kognitivnega vidika, ki pri njih ni poškodovan (Mullins-Nelson, Salekin in Leistico, 2006, v: Durand, Plata in Arbone, 2017). Še drug način, kako bi to razložili, pa je, da osebe s psihopatskimi značilnostmi agresivno vedenje zaznavajo kot bolj normalno oz. manj negativno, če jih primerjamo z ostalo populacijo. Zato je možno, da takšne osebe izrazijo manj strahu proti posameznikom, ki prav tako izražajo psihopatske značilnosti, kar posledično lahko vodi v nižjo raven stigmatizacije (Lilienfeld idr., 2012, v: Durand, Plata in Arbone, 2017). V teh prikazih psihopatije so torej izpostavljene zgolj lastnosti psihopatije, ki se ujemajo s predstavo protagonista in imajo potencial, da oblikujejo gledalcu privlačnega psihopata. Prikazi psihopatije v filmski industriji torej praviloma ostajajo fikcijski (Leistedt in Linkowski, 2014), kljub temu da se oddaljujejo od upodobitev »človeških pošasti«. Večinoma se osredotočajo zgolj na kombinacije psihopatskih lastnosti, ki so privlačne za oblikovanje skrivnostnih zlobnežev ali pa privlačnih protagonistov na filmskih platnih. Ena izmed študij (Keesler in DeMatteo, 2017) je raziskovala, ali se pojavljajo razlike v zaznavanju oseb s psihopatijo, če se te pojavijo v vlogi antagonista ali v vlogi protagonista. Ugotovili so, da se večina udeležencev raziskave ni strinjala z avtorji filmov in serij, da je oseba »psihopat«, če je bila ta v vlogi protagonista, medtem ko je večina temu potrdila, če je bil ta predstavljen v vlogi antagonista. Če se je protagonist vedel na način, ki je nakazoval na psihopatske značilnosti, so to udeleženci prepoznali kot njegovo pomanjkljivost. To, da večina udeležencev ni mogla uvideti, da je lahko protagonist tudi »psihopat«, si lahko razlagamo na način, da so skozi predstavljanje oseb s psihopatijo v medijih, filmih in serijah ljudje lahko naučeni, da so zgolj antagonisti tisti, ki so lahko »psihopati«.

Predstave, kjer bi bila psihopatija prikazana v bolj celostni in realni obliki, po možnosti brez vključitve klišejskega in stereotipnega lika serijskega morilca, so redke, a skrajno pomembne, saj ima popularna medijska podoba psihopatije obsežen vpliv pri oblikovanju laičnih teorij psihopatije. Vloge medijev seveda ne smemo zanemariti, saj te še vedno predstavljajo pomemben vir znanja in informacij, ki jih uporabljamo za boljše razumevanje sveta. Pri tem pa ne smemo pozabiti na pomembnost kritičnega ovrednotenja informacij, saj to kar vidimo na filmskih platnih in slišimo po radiu, ni nujno odraz realnosti. V primeru, da kritično mišljenje zanemarimo, lahko odpremo vrata stigmatizaciji posameznikov, ki imajo antisocialno motnjo osebnosti. V prihodnjih raziskavah bi bilo zanimivo bolj podrobno raziskati razlike v zaznavanju psihopatije glede na spol osebe, ki te značilnosti ima in pa morebitne medkulturne razlike v medijskih prikazih psihopatije.

Literatura

Berryessa, C. in Goodspeed, T. (2009). The brain of Dexter Morgan: The science of psychopathy in Showtimeˈs season 8 of Dexter. American Journal of Criminal Justice, 44(6), 962–978.

Durand, G., Plata, E. M. in Arbone, I. (2017). Negative attitudes towards psychopaths: The role of oneˈs own psychopathic traits. Personality and Individual Differences, 109, 72–76.

Hesse, M. (2009) Portrayal of psychopathy in the movies. International Review of Psychiatry. 21(3), 207–212.

Keesler, M. E. in DeMatteo, D. (2017). How Media Exposure Relates to Laypersonsˈ Understanding of Psychopathy. Journal of Forensic Sciences, 62(6), 1522–1533.

Kuklec, V. (2010). Stigmatizacija pacientov z različnimi diagnozami s strani zaposlenih v zdravstveni negi. Obzornik zdravstvene nege, 44(3), 195–201.

Leistedt, S. J. in Linkowski, P. (2014). Psychopathy and the Cinema: Fact or Fiction? Journal of Forensic Sciences, 59(1), 167–174.

Snyder, G. K., Smith, C. V., Paul, A. L., Øverup, C. S. in Davis, T. M. (2019). Characters We Love to Hate: Perceptions of Dark Triad Characters in Media. Psychology of Popular Media Culture, 8(4), 420–428.