Od kritike lastne stroke do krščanstva: Mowrerjeva pot razumevanja duševnih stisk

Mowrer je bil psiholog, ki je 20. stoletje zaznamoval predvsem s kritiko psihoanalize in svojo teorijo tesnobe in krivde. V dobi, v kateri sta klinična psihologija in psihiatrija že skorajda »dobili boj« z religijo, je Mowrer stroko pretresel s svojimi pozivi k vrnitvi krščanskih prvin moralnega življenja in jih skušal vnesti v svoje psihološko delo. Njegova pojmovanja tesnobe in krivde so se močno spreminjala glede na njegove življenjske dogodke in lastne izkušnje z duševno stisko. V članku bom predstavila njegovo potovanje od behaviorističnih pogledov do izključno religijsko osnovane teorije, na koncu pa ga je pot zanesla celo k evgeniki.

Mowrer se je rodil leta 1907 v zelo verno protestantsko okolje. Pri 13 letih mu je umrl oče, po njegovi smrti pa je mama zbolela za depresijo, zaradi česar je bila manj prisotna v sinovem življenju. Leto kasneje je tudi sam doživel hudo depresivno epizodo, ki jo je pripisal »seksualnim perverzijam«, kot jih je sam imenoval, kasnejši avtorji pa na podlagi njegovih zapisov predpostavljajo, da je mislil homoseksualnost (Page, 2017). Skozi celotno mladostništvo je imel težave z ekstremnimi občutki krivde in tesnobe. Težave s sprejemanjem svoje seksualnosti je zadržal zase, z depresijo pa se je boril tudi skozi celotno srednjo šolo. Že tekom svojega izobraževanja se je navdušil nad psihologijo, po doktoratu pa se je zaposlil na raziskovalnem inštitutu na Yalu, kjer je sodeloval z več strokovnjaki, ki so se trudili psihoanalitične ideje prevesti v jezik behaviorizma (Lemov, 2005, v: Page, 2017). Ob tem se je tudi sam začel bolj zanimati za psihoanalizo in se vključil v terapevtski proces kot klient, kjer se je tri leta trudil delati na svoji seksualnosti in agresiji. Še posebej pa se je ukvarjal s tesnobo, ki je bila predmet njegovega zanimanja tudi v profesionalnem življenju (Page, 2017).

Mowrer (1939) je v okviru svojega eksperimentalnega dela udeležence izpostavljal bolečim dražljajem. Ugotovil je, da je tesnobo in napetost povzročalo pričakovanje dražljaja, bolečina pa je pravzaprav prinesla olajšanje, ker posameznik ni bil več v negotovosti. Mowrer je ob sodelovanju s psihologi, ki so poudarjali pomen gonov, tesnobo primerjal z lakoto, žejo in podobnimi goni. Ojačanje oz. učenje se namreč zgodi, ko nekemu odzivu sledi zmanjšanje tega gona in napetosti – naučimo se torej lahko, da nam prehranjevanje zmanjša lakoto. Podobno kot goni naj bi motivirala tudi tesnoba. Dejanja, ki ta občutja zmanjšajo, so nagrajena in posameznik se tako nauči določenih vedenjskih odzivov. Danes vemo, da na podoben način deluje učenje izogibalnih vedenj, ki jih pogosto pripisujemo anksioznim motnjam. Posamezniki, ki se z njimi soočajo, lahko razvijejo varovalna vedenja (angl. safety behaviours), ki združujejo razne strategije, s katerimi poskuša posameznik preprečiti, se izogniti ali minimizirati občutke tesnobe (Blakey in Abramowitz, 2016). Strah pred samo mislijo na tesnobne občutke pa lahko povežemo tudi z Mowrerjevimi ugotovitvami (1939), da lahko že pričakovanje bolečega ali nevarnega dražljaja povzroča hudo napetost in tesnobo. Po njegovem mnenju naj bi bila tesnoba priučena, ne instinktivna. V glavni meri jo je videl kot adaptivno prilagoditev, saj naj bi posameznika učila vedenj, ki so zanj manj ogrožajoča, in ga s tem zaščitila. Po drugi strani pa je priznaval tudi obstoj neadaptivne tesnobe, kot primera pa je navedel nevrotske simptome in, presenetljivo, religijo. Tako nevrotski simptomi kot religija lahko namreč pripomorejo pri zmanjševanju občutij tesnobe, a hkrati ne razrešujejo izvornega problema.

Med drugo svetovno vojno se je Mowrer ponovno soočal s krizo zaradi skrivanja svoje homoseksualnosti. Odločil se je za ponoven vstop v terapevtski proces, a je kmalu obupal, saj ni videl nobenega napredka. V tem obdobju sta imela pomemben vpliv nanj psihiatra Harry Stack Sullivan in Frieda Fromm-Reichmann, ki sta se ukvarjala z medosebnimi vidiki duševnih bolezni (Mowrer, 1966, v: Page, 2017). Mowrerja sta navdušila nad idejo, da mora tudi sam urediti medosebne odnose s svojimi bližnjimi. Page (2017) v svojem članku zapiše, da je Mowrer zaradi tega leta 1945 svoji ženi priznal vse o svoji »perverziji«, kot je temu sam pravil, in ji priznal tudi nezvestobo. Soproga mu je odpustila, Mowrer pa je ugotovil, da je bilo to priznanje zanj bolj terapevtsko in učinkovito kot vse ure, ki jih je zapravil v terapevtskem procesu, v napačnem prepričanju,  da je svoja nagnjenja preveč potlačeval. Zaključil je, da v resnici vzrok njegovih težav sploh ni bila represija, temveč sta njegova tesnoba in trpljenje izvirala iz krivde, ki jo je čutil zaradi svojih grehov, spoved ženi pa ga je odrešila te krivde. Mowrer naslednjih osem let zares ni doživljal hujših zlomov, vendar se je njegova potreba po priznavanju grehov skozi čas potencirala.. To obdobje v njegovem življenju je predvsem pomembno zato, ker se je zaradi te izkušnje usmeril nazaj h krščanski religiji, ki navsezadnje že od svojih začetkov poudarja pomen spovedi in etičnega življenja. V svojih delih je začel pozivati k temu, da bi se morala psihologija vrniti k verskemu razumevanju vedenjskih motenj, razvil pa je tudi versko osnovano teorijo o tesnobi zaradi krivde, ki je zaznamovala njegovo naslednjo življenjsko obdobje.

Mowrer je bil po svoji izkušnji prepričan, da je odkril glavni princip duševnega zdravja. Potlačevanje in stroge socialne norme po njegovem mnenju niso bile tiste, ki so povzročale psihološke motnje, temveč so bile pravi vir težav krivice in neetična ravnanja (Mowrer, 1950, v: Page, 2017). Njegovo prepričanje je bilo popolnoma nasprotujoče glavnim mislecem tistega obdobja, Mowrer pa je še posebej nasprotoval Freudu. Opazil je, da je njegova teorija podobna Freudovi zgodnji teoriji o tesnobi, v kateri je predpostavljal, da tesnobo povzroča preveč potlačen libido, njegova energija pa se pretvori v tesnobne občutke (Freud, 1962, v: Starkstein, 2018), vendar je Mowrer njegovo teorijo popolnoma obrnil na glavo. Tesnoba po njegovem mnenju ni potlačen libido, temveč potlačen superego – gre za potlačevanje moralne sile in krivde, ki se potem namesto v krivdo pretvori v tesnobo. Nevrotikom torej ne moremo pomagati tako, da jih odrešimo krivde, temveč jih moramo pripraviti do tega, da dosežejo standarde moralnega vedenja in vesti (Mowrer, 1950, v: Page, 2017). Stern in Karson (1955) sta se na njegove trditve odzvala s kritiko, da je takšna odgovornost posameznika za vsa dejanja, kot jo opisuje Mowrer, predmet etike in prava in niti približno ne sodi v znanosti, kot je psihologija. Uporaba koncepta odgovornosti v psihološki teoriji namreč ne more biti empirično preverjena, ampak lahko temelji zgolj na predpostavkah. Mowrer se je zares dosti ukvarjal s konceptom odgovornosti, saj je kasneje kritiziral tudi Rogersovo nedirektivno terapijo prav zato, ker od svojih klientov ni zahteval, da naj se zavejo odgovornosti svojih dejanj (Mowrer, 1961, v: Page, 2017). Eden od glavnih problemov Mowrerjeve teorije je bil v tem, da je Mowrer Freudovo teorijo napačno interpretiral, saj psihoanalitiki niso trdili, da bi moral id imeti popolnoma proste roke in da bi morali superego popolnoma uničiti, ampak so pozivali k bolj kohezivnemu delovanju (Loomis, 1962).

Zanimivo je, da je Mowrer zaradi svoje izkušnje »priznanja grehov« popolnoma predelal svoje prvotno, bolj behavioristično usmerjeno razumevanje tesnobe. V okviru svoje nove teorije ni ponudil nobenih dokazov za svoje trditve, skliceval pa se je zgolj na krščanska načela (Page, 2017). Bil je namreč prepričan, da so njegove lastne duševne težave izhajale iz potlačene krivde, ki jo je čutil zaradi svojih spolnih želja, in da ga je priznanje svoji ženi odrešilo te krivde. Lahko bi rekli, da je na nek način padel v past posploševanja na podlagi svojega lastnega primera in izkušenj. Kljub temu lahko še vedno vidimo nekaj kontinuitet iz njegove prvotne teorije tesnobe. Anksioznost je še vedno bila znak, da je bilo v posameznikovem življenju nekaj narobe (npr. da je koga izdal, da kaj skriva), tesnobo pa je še vedno dojemal kot adaptivno, saj je prisilila ljudi, da so se »popravili«. Tesnobna občutja so bila način kazni, ki si jo je posameznik sam nakopal. Najboljši način za ohranjanje dobrega duševnega zdravja je potemtakem popolna konformnost socialnim normam in zahtevam družbe, kot največje mislece o tesnobi in krivdi pa je izpostavljal pisce Stare Zaveze (Mowrer, 1950, v: Page, 2017). V več pogledih je torej samo preoblikoval svojo prvotno razumevanje tesnobe v bolj krščansko obarvan odtenek svoje teorije, kar je zanimiv preobrat glede na to, da je sprva trdil, da je religija ena izmed neučinkovitih načinov za spoprijemanje s tesnobo, ker ne rešuje izvornega problema.

V tem obdobju je Mowrer nase opozoril tudi medije. Na znanstvenem srečanju leta 1947 (Page, 2017) je skupaj z drugimi strokovnjaki predstavil svoja prepričanja, njegov govor pa je bil najbolj medijsko pokrit. Postal je medijska osebnost, objavljali so članke o njegovih težavah, njegovih lastnih izkušnjah v terapevtskem procesu, njegovih hobijih, počitniških destinacijah itd. Pozornost je najbolj pritegnil zato, ker je kot psiholog, kar je bila navsezadnje njegova primarna izobrazba, nasprotoval psihoanalizi in klinični psihologiji nasploh. V svojem govoru je namreč naslovil skrbi mnogih vernikov, da bo stroka nadomestila religiozna in tradicionalna prepričanja. Prav klinična psihologija in psihiatrija sta predstavljali svojevrstno grožnjo krščanski religiji, saj sta se ukvarjali z dušo, jazom in človeškimi odnosi tako, kot se druge znanosti niso (Page, 2017). Predvsem pa je bilo »problematično« to, da so misleci, kot so bili Freud, Horney in Fromm, s svojimi idejami začeli osvobajati seksualnost, še posebej žensko seksualnost, s čimer so izzivali same temelje krščanske doktrine (Page, 2017). Freud je že v začetku prejšnjega stoletja povzročil šok v takratni zelo konservativni viktorijanski družbi s svojo teorijo o seksualnem gonu, kasneje pa je trdil tudi, da imajo že otroci in tudi dobro vzgojene odrasle ženske takšne potrebe (Moulton, 1975), kar je sprožilo velik odziv. Karen Horney pa je bila ena prvih, ki je opozorila na Freudovo zelo falo-centrične poglede in napisala devet esejev o ženskah (Moulton, 1975). Šla je celo tako daleč, da je namesto Freudove zavisti zaradi penisa uvedla moško zavist maternice, ker naj bi strah pred močjo materinske figure moškim povzročala veliko stisko (Miletic, 2002). Mnogi so bili zaskrbljeni zaradi takšnega izzivanja krščanske doktrine in Mowrer je svoje poglede tudi javno izražal (Mowrer, 1950; v: Page, 2017).

Mowrer je bil v svojem t.i. verskem obdobju izvoljen za predsednika Ameriškega psihološkega združenja (APA). V tem obdobju je ponovno izkusil močno depresivno epizodo, zaradi samomorilnih teženj pa se je dal sprejeti tudi v psihiatrično institucijo (Mowrer, 1966, v: Page, 2017). Ob zaključku zdravljenja je ponovno spremenil svojo teorijo, saj mu psihoanaliza ni pomagala, spoved njegovi ženi pa tudi ni imela dolgoročnih učinkov, saj ni preprečila njegovega zadnjega zloma. Tako se je še bolj obrnil h krščanstvu, celotna družina se je pridružila prezbiterijanstvu (eni izmed kalvinističnih usmeritev znotraj protestantizma), Mowrer pa je postal prepričan, da priznanje svojih grehov zgolj enemu ali dvema človekoma ni dovolj. Tako je začel širšemu krogu svoje družine, prijateljev in starim kolegom priznavati svoje skrivnosti in »prekrške« v povezavi s spolnostjo (Mowrer, 1966, v: Page, 2017).

S svojim vse večjim zanimanjem in predanostjo religiji se je postopno vse bolj oddaljeval od psihologije, prenehal je s svojim raziskovalnim delom in začel odkrito kritizirati stroko. Mowrer (1961, v: Page, 2017) je zagovarjal prepričanje, da so grešna dejanja tista, ki so ljudi pošiljala v pekel na zemlji: nevrozo in psihozo. Prav tako je menil, da, ker je greh tisti, ki zares povzroča težave, pravzaprav niso psihologi, psihiatri in socialni delavci tisti, ki so kompetentni za pomoč ljudem, temveč bi morala to še naprej početi Cerkev (Mowrer, 1966, v: Page, 2017). Na vsak način se je trudil zagovarjati svojo teorijo o tesnobi in krivdi, kar ga je pogosto pripeljalo do zelo seksističnih interpretacij posameznih primerov. Primere žensk in otrok, ki so bili žrtve posilstev in so zaradi tega imeli težave z duševnim zdravjem v svojih nadaljnjih obdobjih, ni sprejel kot izjeme v svoji teoriji, kljub temu da žrtve takšnih travm niso ničesar zagrešile same, ampak so zgolj žrtve dejanj drugih. Mowrer se s tem ni strinjal in je njihove težave vneto zagovarjal v luči svoje teorije: če imajo te ženske in otroci težave, očitno trpijo zaradi zaslužene krivde (Mowrer, 1961, v: Page, 2017). Sodobni trendi v stroki so seveda drugačni.

Na podlagi svoje lastne izkušnje priznanja je Mowrer ustvaril novo obliko skupinskih terapij, kjer so upoštevali načeli spovedi in restitucije oz. povračila. Skupaj s svojo ženo sta vodila skupinske terapije, smer pa sta kasneje poimenovala integritetna terapija (Mowrer, 1966, v: Page, 2017). Od članov skupine je bilo pričakovano, da so radikalno iskreni drug z drugim o vseh aspektih svojega življenja. Med srečanji so morali priznavati svoje prekrške, drugi člani pa so to osebo zasliševali o podrobnostih in jo izzivali, silili k temu, da se je kesala svojih grehov. Spodbujano je bilo kričanje, agresija in preklinjanje, tiste, ki se niso držali svojih zapovedi, pa so lahko celo sankcionirali (Mowrer, 1966, v: Page, 2017). Njegovo integritetno terapijo sta kasneje nadgradila Landon in Nahon (Landon in Nahon, 1992, v: Landon in Nahon, 2018), ki sta poudarjala pomen odločitev, vrednot in moralnosti in razvila svoj integritetni model. Podobno kot Mowrer tudi onadva poudarjata iskrenost, odgovornost in pomen čustvenega zaključka (angl. emotional closure).

Mowrer je leta 1953 doživel še eno hudo depresivno epizodo, zaradi česar je podvomil v delovanje skupinskih terapij. Ker se je dobro odzval na antidepresive, je sprejel, da imajo duševne bolezni tudi somatsko in genetsko osnovo, kar pa ga je, podobno kot že v preteklosti, zopet vodilo v ekstremizem – postal je močan podpornik evgenike. Prepričan je bil, da bi morali ljudi z duševnimi težavami nekako umakniti iz družbe oz. jim preprečiti razmnoževanje (Mowrer, 1974, v: Page, 2017). Leta 1982 je naredil samomor.

Mowrerjeva kariera je bila res zelo zanimiva. V kontekstu dogodkov in izkušenj v njegovem življenju lahko opazujemo, kako je od behavioristično usmerjene razlage tesnobe prešel na popolnoma versko osnovano teorijo, ki je poudarjala odgovornost in občutke upravičene krivde, na koncu svojega življenja pa je, zopet zaradi lastnih izkušenj z zdravili, začel zagovarjati tudi biološke in genetske osnove duševnih bolezni. Mowrer je z generalizacijo iz svojih lastnih izkušenj šel nekoliko predaleč, saj je bil velik del njegovih prepričanj osnovan na podlagi njegovega lastnega spopadanja s stisko zaradi nesprejemanja svoje spolne usmerjenosti. Kljub temu je bilo verjetno potrebno veliko poguma, da se je javno izpostavil kot nasprotnik lastne stroke. To dobo je zaznamoval kot eden zelo odmevnih kritikov psihoanalize in psihološke stroke nasploh, njegova kariera pa je bila res bogata. Page (2017) pa se pri tem sprašuje, kakšna bi bila Mowrerjeva kariera in kam bi ga zanesla življenjska pot, če bi sprejel svojo seksualnost in če za svoje duševne težave in stiske ne bi krivil samega sebe.

VIRI IN LITERATURA:

Blakey, S. M. in Abramowitz, J. S. (2016). The effects of safety behaviors during exposure therapy for anxiety: Critical analysis from an inhibitory learning perspective. Clinical Psychology Review, 49, 1–15.

Lander, N. R. in Nahon, D. (2018). Decisive Moments of Change: An Integrity Model Perspective. International Journal of Existential Positive Psychology, 7(2), 12.

Loomis, E. A., ur. (1962). Review of The crisis in psychiatry and religion, by O. Hobart Mowrer. Union Seminary Quarterly Review, 18, 101–103.

Miletic, M. P. (2002). The Introduction of a Feminine Psychology to Psychoanalysis. Contemporary Psychoanalysis, 38(2), 287–299.

Moulton, R. (1975). Early papers on women: Horney to Thompson. The American Journal of Psychoanalysis, 35(3), 207–223.

Mowrer, O. H. (1939). A stimulus-response analysis of anxiety and its role as a reinforcing agent. Psychological review, 46(6), 553.

Page, C. (2017). Preserving guilt in the “age of psychology”: The curious career of O. Hobart Mowrer. History of psychology, 20(1), 1.

Starkstein, S. (2018). Sigmund Freud and the Psychoanalytical Concept of Fear and Anxiety. V S. Starkstein, A Conceptual and Therapeutic Analysis of Fear (str. 231–257). Cham: Palgrave Macmillan.

Stern, F. in Karson, S. (1955). A Critique of Mowrer’s Theory of Neurosis. The Journal of Psychology, 39(1), 71–76.