Profiliranje storilca: uporabna metoda forenzične psihologije?

Vsak izmed nas se je že srečal s filmi in serijami o forenzičnih psihologih, ki z enim pogledom na prizorišče kriminalnega dejanja vedo, kdo je storilec. Prikazujejo (dramatizirano in fiktivno) metodo profiliranja. Koliko resnice se skriva v tej metodi, ki je očarala javnost?

Profiliranje prestopnikov je orodje, ki se uporablja v namene raziskav. Je tehnika identifikacije glavnih osebnostnih in vedenjskih karakteristik prestopnika (osebnostnih lastnosti, vedenjskih vzorcev in demografskih značilnosti), na podlagi analize njegovih oz. njenih kriminalnih dejanj (Fox in David, 2018). Popularno je tako v popularni kulturi, kot v namene policijskega dela.

Različni strokovnjaki še zdaleč niso enotni v načinu konstruiranja profila. Nekateri forenzični psihologi uporabljajo bolj intuitiven pristop in klinično oceno, medtem ko drugi uporabljajo bolj sistematične metode – instrumente in programe – na podlagi empiričnih principov (Alison in Barrett, 2004). Tradicionalno uporabljen (in tudi močno promoviran v medijih) je pristop, kjer forenzični psiholog sestavi seznam karakteristik prestopnika, glede na oceno tipa prestopnika, kot ga razbere iz prizorišča zločina. Različna zločinska dejanja imajo svoje tipološke sisteme, na primer štirje razredi vlomilcev, ki so jih definirali Vaughn, DeLisi, Beaver in Howard (2008). Tu ločijo mlade vsestranske (young versatile), brezdomce (vagrant), usmerjenje k drogam (drug‐oriented), in spolne plenilce (sexual predators). Ta metoda izgublja svojo moč v očeh psihologov, ki ugotavljajo njene nezanesljivosti, a zaradi ‘hollywoodskega efekta’, kot sta ga imenovala Canter in Youngs (2003), ostaja privlačen v javnosti in uporabljan v policijske namene. Kljub široki razširjenosti metode v takšnih in drugačnih filmih ter serijah je uporabnost te metode pod vprašajem.

V tradicionalnem profiliranju se raziskovalci vprašajo ‘kaj, zakaj, kdo?’ (Pinizzotto in Finkel, 1990). ‘Kaj?’ predstavlja material na prizorišču kriminala. Ta se poveže z motivi, ki poskušajo odgovoriti na vprašanje ‘zakaj?’ je do dejanja prišlo. Iz razlage motivacije se orišejo karakteristike, ki bi tej naj ustrezale, in s tem razložile ‘kdo?’ je prestopnik. Torej, če ima storilec za dejanje motiv X, potem ima karakteristike A, B in C. Tehnika torej predpostavlja, da so karakteristike osebe konsistentne ne le v tem dejanju, temveč zmeraj prisotne. Zanemarja tudi okoliščine in širši kontekst. Lastnosti prestopnika razširi v ne kriminalne aspekte osebe in njen vsakodnevni življenjski slog.

Že v začetku razvoja prakse profiliranja, so forenzični psihologi poudarjali, da metoda ni univerzalno uporabna. Pinizzotto (1984) je mnenja, da je profiliranje smiselna tehnika le v primerih, v katerih storilec kaže lastnosti, ki se smatrajo za psihopatološke. Najuporabnejša je v primerih sadističnega mučenja, spolne zlorabe, evisceracije (odstranitev prebavil, notranjih organov ali notranjega dela organa), posmrtnega rezanja in zabadanja, požiga brez motiva, ubojev iz motiva poželenja in pohabljanja, kriminalnih ritualov in posilstev. Pinizzotto doda, da je psihološki profil storilca le eden izmed orodij in ni magična rešitev. Gre za aplikacijo teoretičnih spoznanj vedenjske in psihodinamske teorije v realno situacijo.

Eden glavnih problemov tradicionalnega profiliranja je zmotno prepričanje, da človeka lahko postaviš v ozko tipologijo. Osmišljanje vedenja je kompleksen in nizko zanesljiv proces. Metoda se močno naslanja na predpostavko, da je vedenje konsistentno in skladno z določenim tipom. Empirične raziskave (Cervone in Shoda, 1999) pa kažejo, da kontekst močno vpliva na vedenje. Zmotna prepričanja o profilu, lahko preiskavo preusmerijo na napačno pot. V preiskavah policijski preiskovalci sestavijo več možnih narativov, s katerimi poskušajo zožiti polje osumljencev. Psihološki profil lahko pomaga razlagati možne motive in zakrpa luknje v narativih, kar pa v prekomerni uporabi lahko močno omeji možnost odkrivanja resnice.

Metoda predpostavlja homologijo, ki pravi, da imajo posamezniki, ki so storili enako kriminalno dejanje in za seboj pustili podobno prizorišče kriminala, med seboj tudi enake karakteristične vzorce. Bolj podobna sta si dva storilca po osebni zgodovini in osebnosti, bolj podobno se bosta vedla med izvedbo dejanja. Takšni sklepi niso v skladu z modernim pogledom na osebnost. Na vedenje sodobni psihologi gledajo kot pogojevane vzorce, ki so pod vplivom specifične situacije posameznika. Osebe delujejo bolj po opisu če … potem …, ne pa po strogih in konstantnih tipoloških značilnostih (Shoda, Mischel in Wright, 1994). V praksi se pogosto uporablja starost, socio-demografski status in predhodne obsodbe, vendar predpostavka homologije med temi ni najstabilnejša. Mokros in Alison (2002) sta z raziskavo na posiljevalcih ugotovila, da vedenja ne moremo statistično korelirati z omenjenimi lastnostmi.

Po drugi strani  so zagovorniki tradicionalnega profiliranja dokazali določeno mero stalnosti v vedenju prestopnikov. Ta stalnost se pojavi predvsem v vedenju med samim kriminalnim dejanjem. Konsistentnost se je večinoma pokazala na primerih posilstva (Mokros in Alison, 2002). Te raziskave pa vseeno kažejo nihanje v vedenju storilca, kadar primerjamo njegova kazniva dejanja. To avtorji razlagajo z okoliščinami in z dinamičnimi lastnostmi ponovitev dejanja. Vedenje znotraj dejanja je še zmeraj slabši napovednik storilca, kakor geografska lokacija dejanja.

Davis, Wittebrood in Jackson (1998) so uspešno povezali nekatere karakteristike storilcev s specifičnimi dejanji. Trije najbolj obetavni napovedni modeli za profil posiljevalca so bili napoved na osnovi pretekle obsodbe za vlom, preteklega nasilnega vedenja in preteklih posilstev. Ugotovili so na primer, da imajo posiljevalci, ki so vdrli v stanovanje žrtve, petkrat bolj verjetno preteklo obsodbo za vlom, kakor da bi bilo to njihovo prvo kriminalno dejanje. Prav tako ima 85 odstotkov vseh posiljevalcev že pretekle kriminalne izkušnje. Kljub temu avtorji niso uspeli sestaviti regresijskega modela, ki bi statistično pomembno povezoval lastnosti dejanja z osebnimi karakteristikami.

Zakaj je profiliranje kljub vsemu tako popularno? Alison in Barrett (2004) sta izpostavila, da strokovnjaki področja vedo, da je tradicionalno profiliranje le redko uporabno za usmerjanje preiskave v pravo smer, še redkeje pa vodi v identifikacijo storilca. Bartol (1996) je z anketiranjem policijskih psihologov ugotovil, da jih 70 odstotkov dvomi v uporabnost in veljavnost profiliranja. Pinizzotto (1984) je analiziral 192 kazenskih primerov, med katerimi je bilo 88 rešenih, in odkril, da je bil v 15 primerih profil uporaben za identifikacijo prestopnika. Kljub temu je bilo v več kot 60 odstotkih primerov profiliranje prepoznano kot uporabno, saj je razširilo razumevanje storilca in v več kot polovici primerov služilo kot dodatno potrdilo prepričanja policije (Copson, 1995). Policija profila torej ne razume kot nujen del preiskave, a hkrati velik delež nasvete forenzičnih specialistov oceni kot uporabne. V Copsonovi raziskavi so policijski preiskovalci izpostavili 4 tipe najuporabnejših nasvetov, ki jih razberejo iz sestavljenih profilov: napovedane karakteristike neznanega storilca; informacije, ki razširijo razumevanje storilčevega vedenja in tudi stopnjo nevarnosti v prihodnosti; strategije intervjujev in povezovanje serije kriminalnih dejanj z vedenjskimi lastnostmi.

Kako torej razumeti to nestrinjanje glede uporabnosti profilov? Alison, Smith in Morgan (2002) zaznano uporabnost profiliranja kljub odsotnosti empiričnih dokazov o uporabnosti, pripisujejo subjektivni interpretaciji profilov. Policist na nasvet gleda s pristranskim znanjem in lastnimi predvidevanji ter ga zato razume svojim prepričanjem v prid. Alison, Smith, Eastman in Rainbow (2002) so z analizo profilov ugotovili, da je okoli 24 odstotkov predikcij o karakteristikah storilca močno dvoumnih, 55 odstotkov pa je težko ali celo nemogoče potrditi tudi po aretaciji (npr. storilec je pred dejanjem o njem fantaziral). Ena izmed nevarnosti te metode je svobodna interpretacija. Ta pojav je raziskovala študija (Alison idr., 2002), v kateri so sodelovali policisti, forenzični specialisti in drugi posamezniki, poklicno vključeni v pravni sistem. Za študijo je bil sestavljen profil z dvoumnimi in nepreverljivimi podatki. Udeleženci so imeli nalogo raziskovati primer kot pravi umor, za katerega so imeli na voljo podrobnosti kriminalnega dejanja in profil. Razdeljeni so bili na dve skupini, vsaka je za preiskavo dobila drugega osumljenca. Prva skupina je dobila opis dejanskega storilca, druga pa hipotetičnega izmišljenega storilca, ki se je močno razlikoval od dejanskega storilca (a vseeno bil fizično sposoben kriminalnega dejanja). Udeleženci so morali oceniti veljavnost profila, ki so ga dobili in njegovo skladnost z osumljencem. Kljub temu da sta skupini imeli popolnoma drugačna posameznika, je bila povprečna ocena veljavnosti obeh skupaj 5,3 (na lestvici od 1 zelo neveljavno do 7 zelo veljavno). Ne le to, skupina, ki je ocenjevala lažnega osumljenca, je imela nekoliko višje ocene (Mdn = 6), kakor ta, ki je ocenjevala pravega (Mdn = 5). Profila nihče ni ocenil kot neuporabnega. Ti rezultati nakazujejo, da profili veljajo kot uporabni le zaradi tako imenovanega Barnum efekta. Ta se je prvotno uporabljal v govoru o interpretiranju horoskopov, rezultatih psihometričnih testov ipd., kadar posameznik splošne in dvoumne informacije razume kot specifične in točne za opis njega samega. Izdelava smiselne zgodbe je kognitivna hevristična metoda, ki deluje kot poskus razumeti kompleksno in nejasno situacijo.

Odziv javnosti na profiliranje je večinsko pozitiven. Proces spremlja z zanimanjem in mu zaupa. To je še posebej pomembno, kadar imamo opravka s poroto. Horowitz, Bordens, Victor, Bourgeois in Foster-Lee (2001) predlagajo, da je zaupanje profilom posledica strokovnih psiholoških izrazov, ki jih  uporabljajo forenzični psihologi. Udeleženci njihove raziskave so profesionalne priče ocenili kot bolj zanesljive, kadar so uporabljale bolj tehnične izraze. To si lahko razlagamo s tem, da profesionalen in kompleksen jezik povezujemo s profesionalnim in kompleksnim procesom, za katerega smo prepričani, da je potekal pred zasnovo profila. Temu zato tudi bolj zaupamo. Dodaten razlog za uporabo tradicionalnega profiliranja je tudi odgovornost policije, da preišče vse možne sledi. Pritisk javnosti, še posebej pri odmevnih primerih, vodi v uporabo vseh virov, ki jih imajo na razpolago (Alison in Barrett, 2004).

Metaanaliza (Fox in Farrington, 2018) je pokazala, da so v zadnjih letih metode profiliranja z uporabo napredne statistike in sprotno evalvacijo postale veliko bolj kompleksne. Razvijajo se novi pristopi, ki jih forenzični psihologi potrebujejo, ne le zaradi pomanjkljivosti tipološkega pristopa, temveč tudi zaradi trenda spreminjanja storilcev in njihovih tipičnih karakteristik. Ena od modernih metod je profiliranje, bazirano na podatkih (angl. data-based offender profiling), ki uporablja podatkovne baze za reševanje nerešenih primerov, ki že leta stagnirajo (Yaksic, 2020). Velika količina nerešenih primerov na nekem območju lahko pomeni, da so vsaj nekateri med seboj povezani. V zadnjih letih se je razvil model, v katerem sodelujeta raziskovalni novinar in specializirana posebna enota. Vloga novinarja je vzbuditi zanimanje javnosti in s tem širiti zavedanje o nerešenem primeru. Posebna enota pa s pomočjo podatkovnih baz profilira storilca. Cilj je ponovno odprtje primera in njegova razrešitev. Model je bil v praksi uporabljen 17-krat. Yaksic je z analizo teh primerov zaključil, da je profiliranje pomagalo z nadaljevanjem primera. Vseh 17 primerov se je ponovno odprlo, nekateri so s pomočjo profilov pokazali nove možnosti in sledi, več jih je vodilo celo do identifikacije storilca.

Mnogi avtorji skušajo profiliranje poenotiti. Yaksic (2020) predlaga, da morajo vsi vključeni člani raziskave delovati enotno. Govorjenje in poročanje o profilu mora biti v javnosti močno omejeno, saj lahko vodi v spremembo vedenja, v primeru, da storilec z njim pride v stik. Profiliranje mora biti natančno, forenzični psihologi morajo imeti zanj dovolj časa. Zavedati se moramo, da je največja uporabnost profiliranja v tem, da vzdržuje primere odprte, prispeva nove aspekte kriminalnega dejanja in potencialno zmanjša število osumljencev. Nekateri poudarjajo tudi odgovornost policijskih preiskovalcev, da so pri interpretaciji profilov kritični (Alison, Goodwill in Alison, 2005).

Kaj lahko torej zaključimo glede metode profiliranja? Žal bolj malo. Zaradi neenotnosti metod, podatkov in terminologije na področju, je težko z gotovostjo določiti uporabnost profiliranja. Kot vedno, je človek preveč kompleksen, da bi vedno ustrezno predvideli vse njegove vzorce vedenja. Metaanaliza (Fox in Farrington, 2018) je pokazala, da je sodobno profiliranje v praksi statistično zelo občutljivo in je prineslo od zmernih do močnih veljavnostnih mer povezovanja storilca z dejanjem. Profiliranje je delikaten proces, a če ga uporabljamo prav, je lahko zelo dobro orodje. Tehnika se še vedno razvija in  ne izgleda več tako spekulativno, kakor je bila v svojem začetku. Z nadaljevanjem raziskovanja se lahko metoda še veliko bolj optimizira in standardizira.

Literatura

Alison, L. in Barrett, E. (2004). The interpretation and utilisation of offender profiles: a critical review of ‘traditional’ approaches to profiling. V: J. R. Adler (Ur.), Forensic psychology (str. 58—78). Cullompton: Willan.

Alison, L., Goodwill, A., in Alison, E. (2005). Guidelines for profilers. V: L. Alison (Ur.), The forensic psychologist’s casebook: Psychological profiling and criminal investigation (str. 235—277). Willan Publishing.

Alison, L. J., Smith, M. D. Eastman, O. in Rainbow, L. (2003). Toulmin’s philosophy of argument and its relevance to offender profiling. Psychology, Crime and Law, 9(2), 173—83.

Alison, L. J., Smith, M. D. in Morgan, K. (2003). Interpreting the accuracy of offender profiles. Psychology, Crime and Law, 9(2), 185—95.

Canter, D. in Youngs, D. (2003). Beyond ‘Offender Profiling’: The Need for an Investigative Psychology. V: D. Carson, in R. Bull (Ur.), Handbook of Psychology in Legal Contexts: Second Edition, 2, 171—205.

Cervone, D. in Shoda, Y. (1999). The Coherence of Personality: Social-cognitive bases of consistency, variability and organization. London: GuilfordPress.

Copson, G. (1995). Coals to Newcastle? Part One: A study of offender profiling. Police Research Group Special Interest Series (Paper no.7). London: Home Office Police Department.

Davies, A., Wittebrood, K. in Jackson, J. L. (1998). Predicting the criminal record of a stranger rapist. London: Home Office, Policing and Reducing Crime Unit.

Fox, B. in Farrington, D. P. (2018). What have we learned from offender profiling? a systematic review and meta-analysis of 40 years of research. Psychological Bulletin, 144(12), 1247—1274.

Horowitz, I. A., Bordens, K. S., Victor, E., Bourgeois, M. J. in Forster-Lee, L. (2001). The effects of complexity on jurors’ verdicts and construction of evidence. Journal of Applied Psychology, 86(4), 641—52.

Mokros, A. in Alison, L. (2002). Is offender profiling possible? Testing the predicted homology of crime scene actions and background characteristics in a sample of rapists. Legal and Criminological Psychology, 7, 25—43.

Pinizzotto, A. J. (1984). Forensic psychology: Criminal personality profiling. Journal of Police Science & Administration, 12(1), 32—40.

Pinizzotto, A. J., in Finkel, N. J. (1990). Criminal personality profiling: An outcome and process study. Law and Human Behaviour, 14(3), 215—233.

Shoda, Y., Mischel, W. in Wright, J.C. (1994). Intra-individual stability in the organization and patterning of behaviour: Incorporating psychological situations into the idiographic analysis of personality. Journal of Personality and Social Psychology, 67, 674—87.

Vaughn, M. G., DeLasi, M., Beaver, K. M. in Howard, M. O. (2008). Toward a Quantitative Typology of Burglars: A Latent Profile Analysis of Career Offenders. Forensic sciences, 53(6), 1387—1392.

Yaksic, E. (2020). Evaluating the use of data-based offender profiling by researchers, practitioners and investigative journalists to address unresolved serial homicides. Journal of Criminal Psychology, 10(2), 123—144.