»Zaodrje« slušnih halucinacij
Izraz slušne halucinacije uporabljamo za poimenovanje ponavljajočih se prisluhov. Raziskano je, da 2 do 10 % ljudi sliši glasove (McGrath idr., 2015, v Kay, Kendall in Dark, 2017). Nekaterim se prisluhi pojavljajo periodično, bodisi vsak dan, tedensko, mesečno, drugim pa ob pomembnejših življenjskih dogodkih. Prisluhe doživljajo v obliki besede, stavka ali celo pogovorov (Chadwick, Sambrooke, Rasch in Davies, 2000, v Kay idr., 2017). Glasovi so lahko invazivni in kritični ter tako posledično nevarni posamezniku, ki se ob njih počuti nemočnega. Lahko pa so prijazni, spodbudni, skrbni in osebe z njimi z veseljem sodelujejo v pogovoru (Delespaul, de Vitres in Van Os, 2002, v Kay idr., 2017). V naši kulturi je pojav močno stigmatiziran in se prepogosto povezuje z duševnimi motnjami. V nekaterih kulturah pa je prepoznan kot normativna izkušnja (Larøi idr., 2014).
Avditorne halucinacije so zaznave glasov, ki jih drugi ljudje v okolici ne slišijo. Njihov izvor ni v zunanjem zaznavanju, osebe, ki jih doživljajo, pa jih običajno ne morejo obvladovati (Slade in Bentall, 1988, v Kay idr., 2017). Naša družba jih največkrat prepoznava le kot simptome različnih duševnih motenj, predvsem shizofrenije in disociativne motnje. Približno 70 % posameznikov s shizofrenijo in 70-90 % posameznikov z disociativno motnjo doživlja slušne halucinacije (McEnteggart, Barnes-Holmes, Egger in Barnes-Holmes, 2016). Pojavljajo pa se tudi pri drugih motnjah, kot so: posttravmatska stresna motnja (50 % primerov), mejna osebnostna motnja (32 % primerov), bipolarna motnja (7 % primerov) in depresija (McEnteggart idr., 2016). Vendarle pa resnica ni tako črno-bela. Veliko ljudi, ki sliši prisluhe, namreč nima duševnih bolezni. Ker pojav še ni dovolj raziskan je prevečkrat viden le iz patološkega vidika, kar povzroča stigmatizacijo (Ludici, Faccio, Quarato, Neri in Castelnuovo, 2017).
Nevropsihološke raziskave so skozi leta privedle do nastanka številnih modelov, ki bi pojasnili nastanek avditornih halucinacij. Med slednjimi so: okvarjen notranji govor, vpliv na možganska kortikalna področja jezika, napaka pri spominu ter zgodnja okvara senzornega zaznavanja (Ludici idr., 2017).
Prvi model, torej model okvarjenega notranjega govora bi lahko poenostavljeno opisali kot lastno razmišljanje v besedah (Stephane idr., 2001). Larøi in Woodward (2007, v Larøi, De Haan, Jones in Raballo, 2010) sta opredelila dve dimenziji notranjega govora, ki sta pomembni za opisovanje prisluhov. To sta: lasten/ne-lasten notranji govor in zunanje/notranje pojavljanje govora. Kombinacija teh dveh dimenzij nam predstavi štiri različne tipe kognitivnih pojavov (Larøi idr., 2010). Prvi je zdrav in normativen notranji govor, ki ga predstavljajo sanjarjenje, spomini, ideje itd. Pojavlja se v notranjosti in posameznik ga sliši kot lastni glas. Preostale kombinacije po tem modelu pa predstavljajo tri tipe halucinacij. Torej lasten, »zunanji« notranji govor; ne-lasten, »notranji« notranji govor in ne-lasten, »zunanji« notranji govor. Pri prvem oseba sliši svoj glas izven sebe, pri drugem doživlja notranji govor v svoji glavi, vendar ga ne dojema kot lastnega in pri zadnjem oseba sliši tuji glas v okolici. Alderson-Day idr. (2014) so v študiji (N =156) želeli prikazati povezavo med samopodobo, slišanjem tujih glasov znotraj notranjega govora ter disociacijami. Disociacije so nezmožnost normalne integracije misli, občutkov in doživetij v lastno zavest in spomin (Bernstein in Putnam, 1986, v Alderson-Day idr., 2014). Ugotovili so, da se pri negativni samopodobi in več disociacijah pogosteje pojavlja prisotnost drugih glasov v notranjem dialogu.
Drugi model, model možganskih področij jezika, se prav tako močno povezuje z notranjim govorom. Veliko stvari ostaja še negotovih, a študije so pokazale, da je ustvarjanje notranjega dialoga pri halucinacijah povezano z okvarjenim delovanjem povezave med Wernickovim in Brocovim predelom za govor. Prav tako pa se povezuje z nepravilnim delovanjem suplementarnega motornega polja ali SMP (Stephane idr., 2006, v Stephane, Burton, Meriwhether in Yoon, 2018). Slednji je med drugim odgovoren za samoiniciativna dejanja (Brugger idr., 2015, v Stephane idr., 2018). Rezultati nakazujejo, da se okvara delovanja govornega področja odraža v povečani percepciji notranjega govora, nepravilno delovanje SMP-ja pa v zaznavanju tega govora, kot da pripada drugi osebi.
V modelu napake pri spominu prisluhi nastanejo kot posledica nezmožnosti inhibicije (zaviranja) nastajanja neprostovoljnih spominov. Slednje povzroča pretirano pojavljanje vsiljivih spominov, ki vodijo do pojava slišanja drugih glasov. Pri zadnjem modelu, zgodnji avtomatični okvari senzornega zaznavanja, pa gre za okvarjeno slušno zaznavanje in okvarjeno podzavestno kopičenje informacij iz okolja. To pripelje do napačne interpretacije glasov oziroma prisluhov (Rosenfeld idr., 2011, v Ludici idr., 2017). Prisluhi so osebam s slušnimi halucinacijami pomembni, najsi je njihova vloga dobra ali slaba, vendar pa se nanje odzivajo in se z njimi spoprijemajo zelo različno. Birchwood in Chadwick (1997; Chadwick in Birchwood, 1994) sta dejala, da je način posameznikove interakcije s prisluhi odvisen od zaznane moči in namena prisluhov (Strauss idr., 2018). Medtem ko nekateri aktivno interagirajo z glasovi, na primer v obliki prijetnih pogovorov, se jim drugi upirajo s preziranjem, prepiri ali vpitjem. Rezultati so pokazali, da je interakcija v obliki sodelovanja povezana z nižjo stopnjo anksioznosti ter depresivnosti, upiranje pa je v pozitivni povezanosti z njima (Chadwick, Lees in Birchwood, 2000a). »Ukazne« halucinacije so ponavadi vsiljive, kritične in sovražne. V 48 % primerov vodijo tudi do nevarnih in škodljivih dejanj proti sebi ali drugim (Shawyer, Mackinnon, Farhall, Trauer in Copolov, 2003, v Kay idr., 2017). Po drugi strani pa so glasovi lahko prijazni, spodbudni in lahko celo nudijo podporo (Delespaul, de Vitres in van Os, 2002, v Kay idr., 2017).
Poleg namena in jakosti vplivanja glasov pa se kaže precejšnja variabilnost tudi v obsegu in načinu njihovega doživljanja. Lahko gre za redke ali dolgoletne dnevne izkušnje, ki se lahko pojavijo v obliki posameznih besed, stavkov ali pogovorov (Chadwick idr., 2000b, v Kay idr., 2017). V norveški študiji (Krakvik idr., 2015) (N = 2533) so želeli proučiti značilnosti pojavljanja avditornih halucinacij v splošni populaciji. Udeležencev, ki so poročali, da so vsaj enkrat v življenju doživeli prisluhe, je bilo 170. To predstavlja 7,3 % celotnega vzorca, od tega pa jih je 1,1 % poiskalo klinično pomoč. Rezultati so pokazali, da 0,88 % sliši glasove dnevno, 1,01 % nekajkrat v tednu, 1% nekajkrat v mesecu, 3,32 % na mesečni ter 2,77 % na letni ravni. Ugotovili so tudi, da so osebe, ki doživljajo prisluhe (še posebej tiste, ki so poiskale pomoč), večkrat poročale o hudih življenjskih dogodkih, kot npr. smrt starša, spolna zloraba, ustrahovanje .
Zdravljenje slušnih halucinacij najpogosteje poteka v mednarodno priznani obliki kognitivno- vedenjske terapije za psihozo (angl. CBTp). Gre za terapevtski pristop, ki je bil ustvarjen specifično za avditorne halucinacije pri duševnih motnjah, torej pri patološkem pojavljanju prisluhov (Turkington, Dudley, Warman in Beck, 2006, v Kay idr., 2017). Poteka v kliničnem okolju, kjer po uradni diagnozi psihotične bolezni sledi terapija (Kay idr., 2017). Veliko oseb pa prisluhov ne doživlja kot posledice psihične motnje in ne potrebuje klinične obravnave. Njihova številčnost je spodbudila nastanek skupnosti in omrežja skupin kot so »Hearing Voices Network« (HVN) in »InterVoice«, ki deluje tudi v Sloveniji. HVN je mednarodna mreža podpornih skupin, ki delujejo po principu vključitve, sprejetja in okrevanja. Ljudje s podobnimi izkušnjami delijo svoja doživetja drug z drugim. Skupine delujejo na normalizaciji pojava in možnosti obvladovanja situacije s pomočjo podpore (Kay idr., 2017).
Kljub trudu podpornih skupin pa ostaja pojav slušnih halucinacij stigmatiziran, tudi med osebami, ki so prisluhe doživele. McEnteggart idr. (2016) so v svoji študiji z različnimi poskusi, testi in vprašalniki želeli ugotoviti, kako se strah in sprejetje slišanja glasov odražata med ljudmi, ki tega niso doživeli, in med tistimi, ki so. Rezultati so pokazali, da je doživljanje prisluhov bolj zastrašujoče in težje sprejeti osebi, ki tega še ni doživela. Osebe, ki slišijo glasove, pa težje sprejmejo ter se bolj bojijo doživljanja tega pojava pri drugih.
Obravnavanje slušnih in drugih vrst halucinacij je tudi različno med kulturami. V nekaterih kulturah in religijah je to povsem normativen pojav, ki v očeh javnosti ne odraža duševnih motenj. Pri avtohtonih plemenih (Cashinahua, Siona in Schuar plemena) iz Amazonije so halucinacije celo zaželjene. Mnenja so, da so te duhovni vodnik skozi življenje in jih tako stimulirajo s pomočjo halucinogenega pripravka »Ayahuasca«. V drugih družbah se halucinacije obravnavajo tudi kot stik z duhom, bogom, umrlimi, itd. (Larøi idr., 2014).
Slišanje glasov je za mnoge le drugačna oblika dialoga s samim seboj, ki je nastal zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Lahko pa so znak duševne motnje ali pretekle travme. Obstajajo dobri, spodbujajoči, prijazni ter zastrašujoči in vsiljivi prisluhi, ki so lahko enkratni ali ponavljajoči. Za boljše razumevanje in destigmatizacijo pa je pomembno nadaljnje delovanje podpornih skupin in morda nastanek nove oblike terapije, ki pojava ne bi obravnavala zgolj patološko.
Reference
Alderson-Day, B., McCarthy-Jones, S., Bedford, S., Collins H., Dunne, H., Rooke, C., …Fernyhough, C.(2014). Shot through with voices: Dissociation mediates the relationship between varieties of inner speech and auditory hallucination proneness. Consciousness and Cognition, 27, 288–296.
Chadwick, P., Lees, S. in Birchwood, M.(2000). The revised Beliefs about voices questionnaire (BAVQ-R). British Journal Of Psychiatry, 177, 229–232.
Kay, G., Kendall, E. in Dark, F.(2017). Are hearing voices networks compatible with cognitive behavioural therapy for psychosis? AUSTRALIAN SOCIAL WORK, 70(3), 312–323.
Krakvik, B., Larøi, F., Kalhovde, A. M., Hugdahl, K., Kompus, K., Salvesen, Ø. …Vedul-Kjels, E.(2015). Prevalence of auditory verbal hallucinations in a general population: A group comparison study. Scandinavian Journal of Psychology, 56, 508–515.
Larøi, F, De Haan, S., Jones, S. in Raballo, A.(2010). Auditory verbal hallucinations: Dialoguing between the cognitive sciences and phenomenology. Phenomenology and the Cognitive Sciences, 9, 225–240.
Larøi, F., Luhrmann, T. M., Bell, V., Christian, W., Deshpande, S., Fernyhough, C., …Woods, A.(2014). Culture and hallucinations: Overview and future directions. Schizophrenia Bulletin, 40(4), 213–220.
Ludici, A., Faccio, E., Quarato, M., Neri, J. in Castelnuovo, G.(2017).Getting better acquainted with auditory voice hallucinations (AVHs): A need for clinical and social change. Frontiers in Psychology, 8.
McEnteggart, C., Barnes-Holmes, Y., Egger, J. in Barnes-Holmes, D.(2016). A pilot study of the relations within which hearing voices participates: Towards a functional distinction between voice hearers and controls. Association for Behavior Analysis International, 66, 611–626.
Stephane, M., Barton, S.N. in Boutros, N.N.(2001). Auditory verbal hallucinations and dysfunction of the neural substrates of speech. Schizophrenia Research, 50, 63–80.
Stephane, M., Burton, P., Meriwhether, D. in Yoon, G.(2018). “Other” tags for “Self”-generated speech in patients with auditory verbal hallucinations, an fMRI study. Schizophrenia Research, 202, 410–411.
Strauss, C., Hugdahlc, K., Watersf, F., Haywarda, M., Blessc, J.J., Falkenbergc, L.E. …Thomas, N. (2018). The beliefs about voices questionnaire – revised: A factor structure from 450 participants. Psychiatry Research, 259, 95–103.
