»Nekaj za vsakogar«: Barnumov učinek

»STRELEC: Poglejte v svoje življenje ter sprejmite odgovornost samo zase, za čustva, dejanja in odločitve. Za druge to nima smisla, saj je neuresničljivo. Ne osebno in ne poslovno.«

(Horoskop za torek, 18. februarja, Svet24.si).

»BIK: Samski ste zmedeni in ne veste, čemu bi dali prednost. Občutek imate, da ne potrebujeta nikogar, pa vendar praksa kaže drugačno sliko. Vzemite si čas zase in za temeljit razmislek. Vezani boste pozorni, da s svojimi dejanji ne boste prizadeli partnerja. Veste, da on takega obnašanja ne podpira, zato se brzdajte.«

(Dnevni horoskop za torek, 18. februarja, Žurnal24.si)

»RIBI – Zdravje: Sivi dnevi in dolge noči znajo nežne ribice zazibati v melanholijo. Uprite se ji, povzpnite se na bližnji hrib in se prepustite sončnim žarkom. Največ energije boste imeli spomladi in poleti.«

(Veliki letni horoskop 2020, Delo.si)

»VODNAR: Danes ne bo prisotnih toliko napetosti kot v preteklih dneh. Pazite na zdravje, ukvarjajte se z rekreacijo. Privlači vas nekaj, kar je od vas oddaljeno, drugačno od povprečja.«

(Horoskop, Dnevnik, 18. 2. 2020, str. 23)

Če se sprašujete, zakaj ste ravnokar prebrali napovedi horoskopov, verjetno niste edini. Ne, Panika nima nove rubrike s horoskopi – za razliko od skorajda vseh popularnih časopisov in revij. Gre le za poskus prikaza kako nespecifične in trivialne so običajno napovedi horoskopov – verjetno se, čeprav morda po horoskopu sploh niste nobeno od zgoraj omenjenih znamenj, vsaj deloma najdete v vseh štirih opisih. Opisi in napovedi, ki jih najdemo v horoskopih, so namenoma zastavljeni čim širše in čim bolj nespecifično, kar povečuje verjetnost, da se nam bo zdela vsebina našega horoskopa vsaj verjetna in morda celo povsem pravilna. Gotovo ‘ribe’ niso edine, v katerih znajo »sivi dnevi in dolge noči« vzbuditi melanholijo, prav tako se verjetno lahko strinjamo, da nasvet, da naj sprejmemo »odgovornost samo zase« ni primeren zgolj in samo za ‘strelce’. V ozadju tovrstnih horoskopov in podobnih paranormalnih praks (npr. napovedovanje prihodnosti, branje aure, grafologija) je pogosto uporaba t.i. Barnumovega učinka (včasih imenovanega tudi Forerjev učinek).   

Barnumov učinek

Izraz Barnumov učinek se nanaša na nagnjenje posameznikov, da določen opis osebnosti dojamejo kot opis njihove specifične in unikatne osebnosti. Opis dojamejo kot unikaten, čeprav je v resnici sestavljen iz trditev, ki so tako splošne, da veljajo za skorajda vse ljudi (Mason in Budge, 2011). Izraz je skoval Paul Meehl (1956), učinek pa je poimenoval po P. T. Barnumu, ameriškemu cirkuškemu animatorju (angl. showman), ki je vedno govoril, da je v njegovih nastopih »nekaj za vsakogar« (Mason in Budge, 2011). Prvi je ta učinek demonstriral Forer (1949) v svojem klasičnem eksperimentu, v katerem je študentkam_om (N = 39) razdelil osebnostni vprašalnik in jim povedal, da bo vsak na podlagi rezultata na vprašalniku dobil kratek opis svoje osebnosti. Teden kasneje jim je Forer razdelil omenjene opise osebnosti in študentke_e pozval k upoštevanju zasebnosti, da naj si v miru preberejo svoje opise in o njih ne razpravljajo z drugimi. Vsak je moral dobljen opis oceniti na lestvici od 0 do 5 glede na točnost, torej v kolikšni meri ta opis res velja za njega oz. njegovo osebnost (0 = najmanj 5 = največ). Velika večina študentk_ov je svoje opise ocenila z oceno 4 ali več; le 5 oseb je opis ocenilo z ocenami 2 ali 3 (Forer, 1949). V resnici je Forer (1949) vsem razdelil identičen opis osebnosti, ki je bil sestavljen iz naslednjih desetih trditev:

1. Imate veliko potrebo po tem, da bi vas drugi ljudje imeli radi in vas občudovali.
2. Imate tendenco k temu, da ste kritični do sebe.
3. Imate še veliko neporabljenih kapacitet, ki jih niste izkoristili v svoj prid.
4. Sicer imate nekaj osebnostnih slabosti, vendar ste jih na splošno zmožni kompenzirati.
5. Vaše spolno prilagajanje vam je predstavljalo težave.
6. Medtem ko ste navzven disciplinirani in samokontrolirani, ste navznoter bolj zaskrbljeni in negotovi.
7. Včasih imate resne dvome o tem, ali ste sklenili pravilno odločitev ali naredili pravilno stvar.
8. Radi imate določeno količino sprememb in raznolikosti; ko vas ovirajo omejitve, postanete nezadovoljni.
9. Nase gledate kot na neodvisnega misleca in ne sprejemate trditev ostalih brez zadovoljivih dokazov.
10. Ugotovili ste, da ni pametno biti preveč iskren pri razkrivanju sebe drugim.

Z eksperimentom je Forer pokazal, da smo ljudje nagnjeni k temu, da splošne trditve (navedene zgoraj) o osebnosti sprejmemo kot točen opis naše unikatne osebnosti (Forer, 1949). Tudi kasnejša replikacija Forerjeve študije je prišla do podobnih zaključkov: študentje so opise osebnosti glede na točnost, pravilnost ocenili kot »dobre« in »odlične« večkrat, kot bi lahko pričakovali po slučaju (Lattal in Lattal, 1967). Replikacija je vključevala tudi pogoj, v katerem je eksperimentator študentom 15 minut govoril o številnih pomanjkljivostih testa osebnosti (na podlagi katerega naj bi bile izdelane ocene), preden jim je razdelil opise osebnosti. Tudi v tem pogoju so študenti dobljene opise označili kot »dobre« in »odlične« večkrat, kot bi pričakovali zgolj po slučaju (Lattal in Lattal, 1967).

Raziskave

Različne pregledne študije o Barnumovem učinku prepoznavajo podobne spremenljivke, ki so pomembne za razlago učinka. Dickson in Kelly (1985) na primer izpostavljata naslednje ugotovitve: (1) udeleženci raziskav opise osebnosti, sestavljene iz Barnumovih trditev, zaznavajo kot točne in pravilne opise njihovih osebnosti, (2) udeleženci bolj sprejemajo opise, ki naj bi bili izdelani specifično zanje. Pomembna je tudi ugotovitev, da so (3) udeleženci sposobni razlikovati med točnostjo in unikatnostjo Barnumovih opisov, ko se jim to specifično naroči. (4) Udeleženci zaželene (pozitivne) opise hitreje in lažje sprejmejo kot točne opise svoje osebnosti kot pa nezaželene (negativne) opise. (5) Obstaja tudi nizka korelacija med tipom vprašalnika oz. metodo ocenjevanja in ocenami točnosti opisov – opise, ki naj bi bili izdelani na podlagi projekcijskih tehnik, udeleženci ocenjujejo kot bolj točne v primerjavi z opisi, ki naj bi izhajali iz drugih metod, (6) ocene točnosti opisov pa niso povezane s postopkom ocenjevanja (primerjali so razliko med ocenjevanjem s strani računalnika in s strani raziskovalca). Ugotovili so tudi, da (7) ocene točnosti niso povezane s statusom ocenjevalca (ni pomembno ali je ocenjevalec ugleden raziskovalec, psiholog ali pa študent); izjema je le primer, ko je opis, ki ga dobijo udeleženci, negativen – takrat opise ocenjujejo kot bolj točne, če naj bi jih izdelala oseba z višjim statusom, npr. psiholog (v primerjavi z osebo z nižjim statusom, npr. študentom).

Pomembno je izpostaviti tudi kritike raziskovanja Barnumovega učinka, med katerimi je glavni ta, da zaznana točnost opisov osebnosti ni le posledica naivnosti, temveč lahko ljudje neresnične opise osebnosti sprejmejo kot pravilne in točne tudi zato, ker dejansko držijo (Poškus, 2014). Poškus (2014) predlaga model, ki zajema dve komponenti sprejemanja opisov osebnosti: racionalni oz. objektivni del, ki je direktno povezan z dejanskimi lastnostmi osebe in naivni oz. subjektivni del, ki odraža Barnumov učinek. Ocena opisa osebnosti zajema oba omenjena aspekta, Poškus (2014) pa predlaga, da je naloga raziskovalca, da racionalni del loči od Barnumovega učinka. Nadaljnjim raziskavam predlaga, da ne zbirajo le splošne ocene opisov osebnosti, temveč tudi ocene posameznih trditev znotraj opisa, saj bodo tako lažje ločile med racionalnim sprejemanjem opisov osebnosti kot točnih in med Barnumovim učinkom.

Harris in Greene (1984) sta preizkušala zmožnost študentov, da razločijo med dejanskimi, trivialnimi in napačnimi (netočnimi) povratnimi informacijami. Ugotovila sta, da so študentje trivialne opise (Barnumove opise) ocenjevali kot bolj točne v primerjavi z dejanskimi opisi (izdelane na podlagi vprašalnika) in napačnimi opisi osebnosti. To je pričakovano, saj so trditve znotraj trivialnega opisa osebnosti resnične in točne za skorajda vse ljudi. Pomembnejša ugotovitev raziskave je, da so študentje brez težav trivialne opise ocenili kot manj unikatne in manj uporabne v primerjavi z drugimi vrstami opisov (Harris in Greene, 1984). Tudi Greene (1977) je v svoji raziskavi ugotovil, da študentje brez težav trivialne opise prepoznajo kot nespecifične, ko se jim naroči, da ocenijo njihovo unikatnost.

V vsakdanjem življenju

Barnumov učinek uporabljajo številni, ki se ukvarjajo s psevdoznanstvenimi področji, morda najbolj opazen pa je pri astrologiji. Splošnost in nespecifičnost astroloških opisov je pokazal že Forer (1949), ki je v svoji, že prej opisani, študiji opis osebnosti izdelal na podlagi trditev, ki jih je našel v naključnih knjižicah, ki so vsebovale napovedi in opise astroloških znamenj. Barnumov učinek in zaznano veljavnost napovedi horoskopov sta v svoji študiji raziskovali tudi C. S. Fichten in B. Sunerton (1983). Udeleženci so morali oceniti uporabnost napovedi za astrološka znamenja v dveh pogojih – v enem so bile napovedi označene s pripadajočim znamenjem, v drugem pa udeleženci niso vedeli, na katero znamenje se posamezna napoved nanaša. Raziskava je ugotovila, da v primeru, ko udeleženci niso vedeli, kateri opis spada h kateremu znamenju, opis, ki je pripadal njihovemu znamenju, niso označili za nič bolj osebno uporabnega kot napovedi za preostala znamenja. V pogoju, ko so udeleženci vedeli, kateri opis spada h kateremu znamenju, pa so opis za svoje znamenje označili kot bolj osebno uporaben v primerjavi z drugimi opisi (Fichten in Sunerton, 1983). Rezultati kažejo na to, da je eden izmed možnih razlogov, zakaj ljudje verjamejo v astrologijo poznavanje lastnega astrološkega znamenja. Ko ljudje svoj znak poznajo, so lahko namreč bolj motivirani, da ignorirajo napovedi, ki se ne ujemajo z dejanskim stanjem in se osredotočijo le na tiste napovedi, ki so točne. Kot povzameta avtorici, se je lažje spomniti situacije »ko je moj horoskop napovedal, da moram paziti na nesreče, sem si zlomila nogo,« kot pa se je spomniti »ko je moj horoskop napovedal, da moram paziti na nesreče, nisem imela nesreče« (Fichten in Sunerton, 1983). ‘Iluzorne korelacije’ veliko lažje ustvarimo med dvema spremenljivkama, ki sta prisotni kot pa med eno spremenljivko, ki je prisotna, in eno, ki je odsotna (Fichten in Sunerton, 1983).

Vredno je omeniti, da se določeni aspekti Barnumovega učinka lahko uporabljajo tudi v oglaševanju. Oglaševalske kampanje mnogokrat uporabljajo splošne trditve in dejstva, da bi v posameznih strankah vzbudile občutek, da je podjetje z njimi v osebni interakciji – primer tega so npr. priporočila različnih produktov »samo za vas« (Nichols, 2019). Barnumov učinek je uporabljen tudi pri številnih spletnih osebnostnih kvizih, med najbolj priljubljenimi so npr. Buzzfeedovi kvizi (Ndukwu, 2019).

Pomen za psihologijo

V zadnjem času je Barnumov učinek v psihološki literaturi skorajda povsem pozabljen – zaskrbljujoče je, da so bile zadnje obsežne raziskave in metaanalize izvedene pred več kot 20 leti (npr. Dickson in Kelly, 1985; Furnham in Schofield, 1987). Navkljub zmanjšanju interesa za ta pojav, je Barnumov učinek za psihologijo zelo pomemben. Pomembnost učinka je predvsem v tem, da osebe ocene osebnosti, ki vsebujejo Barnumove trditve, označujejo kot zelo točne in pravilne in s tem vprašalnikom oz. različnim metodam dajejo iluzijo validnosti (Dickson, in Kelly, 1985). Kot posledica tega, da klienti ocene osebnosti, ki vključujejo splošne trditve, označujejo kot visoko točne in pravilne, lahko kliniki postanejo bolj nagnjeni k dajanju bolj splošnih povratnih informacij v prihodnosti (Dickson, in Kelly, 1985). Zato je pomembno, da na Barnumov učinek ne pozabimo in smo nanj pozorni tako v vsakdanjem življenju kot bolj specifično v psihološki praksi.

Literatura

Dickson, D. H. in Kelly, W. I. (1985). The Barnum effect in personality assessment: a review of the literature. Psychological Reports, 57, 367—382.

Brez avtorja (2020). Dnevni horoskop za torek 18 februarja. Sneto s: https://www.zurnal24.si/magazin/horoskop-in-numerologija/dnevni-horoskop-za-torek-18-februarja-341914

Fichten, C. S. in Sunerton, B. (1983). Popular horoscopes and the ‘Barnum effect’. The Journal of Psychology, 114, 123—134.

Forer, B. R. (1949). The fallacy of personal validation: a classroom demonstration of gullibility. The Journal of Abnormal and Social Psychology, 44(1), 118—123.

Furnham, A. in Schofield, S. (1987). Accepting personality test feedback: A review of the Barnum effect. Current Psychology, 6, 162—178.

Greene, R. L. (1977). Student acceptance of generalized personality interpretations: A reexamination. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 45(5), 965—966.

Harris, M. E. in Greene, R. L. (1984). Students’ perception of actual, trivial, and inaccurate personality feedback. Journal of Personality Assessment, 48(2), 179—184.

 Lattal, K. A. in Lattal, A. D. (1967). Student ‘gullibility’: a systematic replication. The Journal of Psychology, 67, 319—322.

Mason, O. J. in Budge, K. (2011). Schizotypy, self-referential thinking and the Barnum effect. Journal of Behavior Therapy and Experimental Psychiatry, 42, 145—148.

Meehl, P. E. (1956). Wanted – A Good Cookbook. American Psychologist, 11, 263—272.

Ndukwu, D. (2019). The Barnum Effect: Use Flattery to Instill Belief (Or Why Quizzes Work). KyLeads. Pridobljeno (22.5.2020) s: https://www.kyleads.com/blog/barnum-effect/

Nichols, R. (2019). The Barnum Effect: How it Affects Marketing nad Conversions. AB Tasty. Pridobljeno (30.1.2020) s: https://www.abtasty.com/blog/barnum-effect/

Novak, A. (2020). Horoskop za torek, 18. februarja. Pridobljeno  s: https://novice.svet24.si/clanek/zabava/horoskop/5e4a8b3f7b152/horoskop-za-torek-18-februarja

Poškus, M. S. (2014). A new way of looking at the Barnum effect and its links to personality traits in groups receiving different types of personality feedback. Psychology, 50, 95–105.

R.N. (2020). Veliki letni horoskop 2020. Pridobljeno s: https://www.delo.si/nedelo/veliki-letni-horoskop-2020-263419.html