Pes, človekov najboljši prijatelj

Psi že od nekdaj veljajo za vrsto živali, ki je ljudem zelo blizu. Zadnjih nekaj tisoč let budno pasje oko spremlja človeka. Psa smo sprejeli v svoj dom, mu ponudili zavetje in toplino, v zameno pa nam je zagotovil varnost in nas (sploh v zadnjih letih) postavil v središče svojega sveta. Udomačevanje psov se je začelo pred 15 tisoč leti (Wang idr., 2015) in velja za največji biološki ter genetski eksperiment v zgodovini. Vsi psi izvirajo iz vrste sivih volkov, ki veljajo za eno najbolj sodelovalnih in družabnih živalskih vrst na našem planetu. Ravno zato so bili predniki psov primerni za sobivanje z ljudmi. Ljudje smo jih začeli kmalu načrtno pariti in vzgajati, zato so psi postali ena najbolj raznolikih vrst na planetu – tako nekatere pasme tehtajo npr. le 1 kilogram, medtem ko lahko druge tehtajo tudi do 70 kilogramov. Pasme se med seboj močno razlikujejo tako po telesnih značilnostih kot tudi po temperamentu – nekateri psi so npr. čuvaji, nekateri imajo vlogo pastirjev, drugi pa so predvsem privrženci aktivnosti, ki se najbolje izvajajo v ležečem položaju na kavču (Jensen idr., 2016).

Psi s svojimi lastniki oblikujejo zelo posebno vez. Na lastnika so navezani na podoben način, kot so otroci navezani na svoje starše (Ainsworth in Bell, 1970). Psi se namreč raje zadržujejo v bližini osebe, na katero so navezani, kot v bližini osebe, na katero niso. Poleg tega imajo nagnjenje, da v nevarnih in kočljivih situacijah vzdržujejo bližino z osebo, na katero so navezani (Scandurra idr., 2016, v D’Aniello idr., 2017). Zaradi tesne vezi, ki se je izoblikovala med človekom in psom, so raziskave, ki nam nudijo vpogled v pasji svet, vse prej kot redke. Podobno kot imamo ljudje težnjo po ocenjevanju lastne osebnosti, nas zanima tudi, v katerih osebnostnih lastnostih se med sabo razlikujejo naši zvesti spremljevalci. Tako so raziskovalci začeli z ocenjevanjem osebnosti psov, pri čemer predlagajo, da sledimo podobnim kriterijem kot pri merjenju osebnostnih lastnosti ljudi (Gosling in Vazire, 2002). Pri tem pa se pojavlja težava konsenza med raziskovalci, saj nimamo splošno sprejete taksonomije za preučevanje osebnostnih lastnosti psov. Za preučevanje se torej uporabljajo vprašalniki osebnosti, ki so prilagojeni kontekstu življenja psov, rešujejo pa jih njihovi lastniki. Pri ocenjevanju pa moramo imeti v mislih tudi razliko med znotrajvrstnim in medpasemskim primerjanjem, saj lahko vrsta primerjave spremeni njen pomen (Gosling, 2001). Nemški ovčar, ki ne laja na vsakogar, ki se sprehodi mimo hiše njegovega lastnika, je namreč lahko glede na ostale pripadnike svoje pasme slabši čuvaj, glede na celotno pasjo populacijo pa svojo nalogo vendarle opravlja nadpovprečno učinkovito. Pri ocenjevanju osebnosti psov se moramo zavedati, da ocena osebnosti ne odraža le vedenja psa, temveč tudi zaznave in pojmovne sposobnosti ocenjevalca ter vidike odnosa med ocenjevalcem in psom (Gosling, 1998).

Poleg same osebnosti psov so se raziskovalci veliko ukvarjali tudi s tem, kaj nanjo najbolj vpliva. Nekatere raziskave ugotavljajo, da lastnikova osebnost vpliva na osebnost in vedenje psa (O’Farrell, 1995, v Klinar in Avsec, 2013), medtem ko druge poudarjajo visoko dedljivost osebnostnih potez in prejšnjo idejo zavračajo (Podberscek in Serpell, 1997). Slednje potrjuje tudi dejstvo, da so si bolj genetsko podobni psi bolj podobni po osebnosti (npr. psi istih pasem imajo podoben temperament). Raziskava (Klinar in Avsec, 2013) ugotavlja, da vseeno obstajajo korelacije med osebnostnimi lastnostmi lastnikov in njihovih psov (npr. pozitivna korelacija med ekstravertnostjo/odprtostjo psov in ekstravertnostjo lastnikov). Bolj ekstravertni lastniki kažejo več zanimanja, navdušenja in samozavesti, kar lahko v psih povzroči višjo motivacijo po učenju, psi so bolj družabni in učljivi. Rezultati torej potrjujejo hipotezo o povezanosti osebnostnih lastnosti lastnikov z lastnostmi njihovih psov. Psi se po nekaterih lastnostih razlikujejo glede na starost (starejši psi so bili ocenjeni kot manj ekstravetrni/odprti) in pasmo (do pomembnih razlik je prišlo pri nevroticizmu, usmerjenemu navzven in navznoter, ter pri vestnosti). Na ocene psov pa pri nekaterih lastnostih lahko vplivajo tudi osebnostne lastnosti njihovih lastnikov. Možno je, da je to vzrok povezave med osebnostnimi lastnostmi lastnikov in psov – bolj nevroticistični lastniki so na primer bolj občutljivi na vedenja, povezana z nevroticizmom, zato jih v večji meri zaznajo in o njih poročajo. Možno pa je tudi, da lastniki izberejo psa tiste pasme, katere značilnosti so bolj v skladu z njegovimi (Klinar in Avsec, 2013). Glede rezultatov raziskav je torej treba biti kritičen in previden.

Kljub splošnemu prepričanju, da so psi zmožni pomagati človeku v kočljivih situacijah (v nujnih primerih, npr. ob srčnem napadu), raziskave (Roberts in Macpherson, 2016) tega ne podpirajo. V eksperimentu so lastniki psov zaigrali simptome srčne kapi, medtem ko so sprehajali svoje pse. Lastnik se je prijel za prsa, padel na tla in na tleh ostal nepremično šest minut. V bližini dogajanja sta se nahajala en ali dva opazovalca, ki ju je pes videl. Psi so ob tem dogajanju ostali v bližini svojega lastnika brez vidnih znakov iskanja pomoči. Noben pes ni pristopil do opazovalca ali skušal nuditi pomoči lastniku. Kljub temu je možno, da psi niso razumeli, da lastnik potrebuje pomoč – lahko, da so mislili, da lastnik spi ali da gre za igro. V nadaljevanju so izdelali eksperiment z drugačnimi pogoji, v katerih je bilo očitneje prikazano, da lastnik potrebuje pomoč. Raziskava se je odvijala v dveh prostorih – v enem je bil opazovalec, v drugega pa je lastnik peljal svojega psa, nakar se je na lastnika prevrnila polica s knjigami. Lastnik je nato eksplicitno ukazal psu, naj poišče pomoč. Noben pes ni iskal pomoči za svojega lastnika. Kljub temu pa vemo, da so psi sposobni heroičnih dejanj nudenja pomoči človeku. Možno je, da v dejanskih primerih ogroženosti psi le to zaznajo na podlagi vonja. Ko smo v nevarnosti, ljudje namreč proizvajamo mnoge hormone, povezane s stresom, na podlagi katerih morda sklepajo, kdaj pomoč zares potrebujemo.

Raziskave so se v preteklosti osredotočale tudi na raziskovanje pasjega mišljenja in kažejo, da imajo psi do neke mere razvito teorijo uma. To so raziskovalci (Petter, Musolino, Roberts in Cole, 2009) ugotovili s preiskovanjem, ali psi zaznajo človekov poskus zavajanja. Pse so zavedli tako, da so psom ponudili dve posodi (eno s hrano in eno prazno), nato pa so eksperimentatorji psom nakazali, da je hrana v prazni (napačni) posodi. Ugotovili so, da so se psi v eksperimentu uspešno izogibali tistemu, ki jih je zavajal, kar kaže na to, da razumejo namere za človekova dejanja. Kljub temu pa je možno, da so se psi preprosto naučili, kateri eksperimentator jih bo zavedel in kateri ne, in o tem, katera posoda je polna, sklepali na podlagi tega. Pri raziskovanju metakognicije so ugotovili, da imajo psi težave pri iskanju informacije, potrebne za doseganje cilja, če jim ta informacija ni neposredno dostopna (McMahon, Macpherson in Roberts, 2010). Psi so v raziskavi morali izbirati med štirimi škatlami. V eni izmed škatel je bila hrana – škatla je bila označena z belo liso. Psi so se hitro naučili, katera škatla vsebuje hrano na podlagi prepoznavanja bele lise. V prvem pogoju so psi v začetnem položaju videli, katera škatla ima belo liso, in so za pridobivanje hrane vedno izbrali pravo škatlo. V naslednjem pogoju pa so raziskovalci škatle obrnili, tako da pes iz začetnega položaja ni videl, katera škatla ima belo liso. Psi v tem pogoju niso uspeli predvideti, katera škatla ima hrano, niti niso poskusili pogledati na drugo stran škatel, kar bi jim omogočilo spremembo perspektive in pridobivanje informacije za uspešno reševanje naloge. Nadalje so raziskovali sposobnost diskriminacije števil (Macpherson in Roberts, 2013). Prikazali so jim dve skledi in v njiju dali hrano. V eni skledi je bilo več hrane kot v drugi. Predpostavka raziskovalcev je bila, da bodo izbrali skledo z več hrane, če so sposobni diskriminacije števil, vendar psi tega niso bili sposobni.

Raziskovalce najbolj zanimajo lastnosti pasjega mišljenja, ki omogočajo zelo učinkovito komunikacijo z njimi. Psi so v procesu udomačevanja postali eksperti za razumevanje človekovega vedenja. Zmožni so slediti naši pozornosti (Virányi, Topál, Gácsi, Miklósi in Csányi, 2004), ločiti svojo perspektivo od človeške (Maginnity in Grace, 2014), prepoznavati človeška čustva (Müller, Schmitt, Barber in Huber, 2015) ipd. Zelo so občutljivi na človeške geste in druge signale (npr. verbalne), s katerimi se sporazumevamo (Scandurra idr., 2017). Raziskave (Huber, Racca, Scaf, Virányi in Range, 2013) kažejo tudi, da so psi sposobni razlikovati in prepoznavati ljudi na podlagi njihovih obrazov. Prepoznavanje obrazov pri psih je podobno kot pri primatih – spontano usmerjajo svojo pozornost na oči obraza, ki ga skušajo prepoznati (Somppi, Törnqvist, Hänninen, Krause, in Vainio, 2012). Psi iz človekovega obraza pridobijo precej več informacij kot le informacijo o človekovi identiteti. S spremljanjem naše pozornosti in gest (Kaminski in Nitzschner, 2013) pridobijo pomembne socialne informacije, ki jim omogočajo uspešno sporazumevanje in razumevanje našega vedenja (Huber, 2016).

Obstajata dve hipotezi, ki razlagata, zakaj nas psi tako dobro razumejo, in sicer hipoteza o udomačenju (»Domestication Hypothesis«) ter dvostopenjska hipoteza. Prva zagovarja, da so psi razvili genetske dispozicije, ki jim omogočajo razvoj spretnosti za lažje sporazumevanje z ljudmi (Miklósi in Topál 2013). Druga hipoteza pa pravi, da se psi naučijo komunicirati z ljudmi zato, ker so jim izpostavljeni že v zgodnjih fazah življenja (Udell in Wynne 2008). Obstajajo tudi teorije in hipoteze, ki vključujejo oba pristopa in zagovarjajo, da na sposobnost komuniciranja psov in ljudi vplivajo tako evolucijski kot tudi razvojni dejavniki (Gácsi et al. 2009, v D’Aniello idr., 2017). Na močno vez med človekom in psom kažejo rezultati raziskav prekomodalnih reprezentacij pri psih (Adachi, Kuwahata in Fujita, 2007). Prekomodalne reprezentacije so reprezentacije lastnikov, ki jih imajo psi v svojem spominu, in integrirajo informacije različnih modalnosti (npr. lastnikov obraz, vonj, barva glasu…). Znanstvenike je zanimalo, ali lahko psi integrirajo informacije različnih modalnosti, natančneje, ali so psi sposobni povezati glas svojega lastnika z njegovim obrazom. Psom so najprej predvajali posnetek glasu njihovega lastnika, nato pa so eni skupini psov še pokazali njegovo sliko, drugi pa sliko neznanega človeka. V skladu s pričakovanji so ugotovili, da so psi dlje gledali sliko osebe v pogoju, ko osebe na sliki niso poznali, saj so bili zaradi neskladnosti dražljajev (glede na zvok so namreč pričakovali sliko lastnika) presenečeni.

Glede na ugotovitve raziskav bi lahko pričakovali, da razvito pasje mišljenje omogoča prepoznavanje človeških čustev. Na tem področju raziskave niso dosledne. Nekatere kažejo, da psi težko sklepajo o naših čustvih le iz obraznih izrazov, pri pripadnikih iste vrste pa lahko (Racca, Guo, Meints in Mills, 2012, v Huber, 2016). Kljub temu pa obstajajo primeri, ko psi pokažejo empatiji podobno vedenje ob srečanju s človekom, ki joka (Custance in Mayer, 2012). Možno je, da v teh in podobnih primerih psi na človekovo čustvo sklepajo iz govorice njegovega telesa. Novejša raziskava (Müller, Schmitt, Barber in Huber, 2015, v Huber, 2016) sicer ugotavlja, da so psi zmožni sklepati o naših čustvih zgolj iz naših obraznih izrazov, vendar to pripisuje okoljskim dejavnikom. V raziskavi so raziskovalci testirali pse in ugotovili, da so nekateri psi navsezadnje sposobni diskriminirati med čustvenimi obraznimi izrazi pri različnih vrstah. Kljub temu pa psom to povzroča izziv, saj lahko podobni obrazni izrazi pomenijo popolnoma drugačno čustvo pri različnih vrstah (npr. kazanje zob pri ljudeh pomeni veselje, pri psih pa agresijo). Iz tega lahko sklepamo, da so se diskriminiranja naučili preko življenja z ljudmi. Možno je, da so nasmeh na človeškem obrazu povezali z njegovo telesno govorico in se tako naučili, da nasmeh pomeni veselje. Raziskava torej ne dokazuje, da psi razumejo in prepoznavajo obrazne izraze ljudi sami po sebi, vendar so se tega verjetno naučili.

S katerimi mehanizmi si psi poleg obrazne mimike in telesne govorice pomagajo pri prepoznavanju naših čustvenih stanj? Raziskovalci (D’Aniello idr., 2017) so preučevali medvrstni prenos informacij o posameznikovih čustvih preko kemičnih signalov, ki sestavljajo posameznikov telesni vonj (McClintock, 2000; Stevenson, 2009; Wyatt, 2015, v D’Aniello idr., 2017) in nosijo mnogo informacij. V povezavi z vonjem so bile izvedene tudi nevrološke raziskave, ki ugotavljajo, da različni vonji različno aktivirajo specifična področja pasjih možganov (Berns, Brooks in Spivak, 2015). Vonj znanega človek aktivira pasji kavdatni nukleus (Berns, Brooks in Spivak, 2015), kar kaže na to, da imajo psi pozitiven čustveni odziv, kadar zaznajo vonj znane osebe (Panskepp, 2004; Bekoff, 2007, v D’Aniello idr., 2017). Raziskava (Siniscalchi, d’Ingeo in Quaranta, 2016) ugotavlja, da psi uporabljajo svoje nosnice asimetrično v odvisnosti od tega, kakšno čustveno valenco ima zaznan vonj. Svojo desno nosnico uporabljajo za vonj, ki nastane kot posledica stresne situacije, medtem ko levo uporabljajo v situacijah, ko je v ozračju prisoten strah.

Človeški kemosignali, povezani s strahom, so pri psih povzročili višjo aktivacijo srca kot nevtralni vonji ali kemosignali, povezani z veseljem (Siniscalchi idr., 2016). V raziskavi so D’Aniello in sodelavci (2017) skupino psov izpostavili človeškim vonjavam, pridobljenih v pogojih veselja in strahu. Pse so v sobi, ki jim ni bila znana, izpostavili vonjavam in jim medtem merili srčni utrip. Poleg tega so beležili tudi vedenje psov. S statistično analizo so nato raziskovalci skušali na podlagi srčnega utripa psov in njihovega vedenja napovedati, katero vonjavo so psi vohali, kar jim je tudi uspelo. Ugotovili so, da so človeški kemosignali močno vplivali na srčni utrip in vedenjske spremembe pri psih. Psi so imeli višji srčni utrip v primeru, ko so bili kemosignali pridobljeni v primeru strahu, kot v primerih veselja ali nevtralnega čustva. Glede na naravo kemičnih signalov človeškega vonja pa so psi celo prilagajali svoje vedenjske odgovore. Ko so bili izpostavljeni kemičnim signalom srečnih posameznikov, so psi pokazali večji interes za nenzanca, ki je bil poleg psa in njegovega lastnika v sobi, saj so kemični signali sreče povzročili, da so bili psi bolj samozavestni v okolju in so ga začeli raziskovati. Ko so bili izpostaljeni kemičnim signalom prestrašenih ljudi, so psi iskali uteho pri svojem lastniku in svojo pozornost močneje osredotočili nanj. To lahko interpretiramo tako, da so psi na svoje lastnike navezani (podobno kot otroci na starše) in ostajajo v njihovi bližini v primerih, ko so izpostavljeni nevarnosti.

Kot kažejo raziskave, psi na naša čustva sklepajo na več različnih načinov. S skrbnim opazovanjem našega vedenja, učenjem in uporabo svojih smrčkov so sposobni delce informacij integrirati v celoto, ki jim omogoča narediti sklep o našem čustvenem stanju. Zakaj pa si pravzaprav psi prizadevajo razumeti človeka in njegovo delovanje? Sposobnost prepoznavanja in reagiranja na čustva ima pozitivne posledice tako za človeka kot tudi za psa, saj omogoča bolj fleksibilno prilagajanje na zahteve okolja (Nelson in Russell, 2013). Če pes na primer zazna, da je lastnik vesel, bo bolj samozavestno raziskoval svoje okolje. Če pri lastniku zazna negativno čustvo, bo zaradi morebitne grožnje bolj previden. Psi torej prilagajajo svoje vedenje tudi glede na zaznano čustvo (Merola, Prato-Previde in Marshall-Pescini, 2012, v D’Aniello idr., 2017) lastnika.

Delovanje pasjega mišljenja je vse prej kot enostavno. Razvite imajo napredne možganske mehanizme, ki so omogočili, da se je skozi zgodovino oblikoval tesen odnos med dvema vrstama, ki mnogim posameznikom vsakodnevno prinese mnogo užitka. Psi so kot vrsta s svojo vztrajnostjo, budnim opazovanjem in prilagajanjem z ljudmi vzpostavili odnos, ki ga ne zasledimo pri nobeni drugi vrsti. To je odnos zaupanja, topline in vzajemne skrbi. Vez psa s človekom je edinstvena in z gotovostjo lahko trdim, da je pes človekov najboljši prijatelj.

Reference

Adachi, I., Kuwahata, H., in Fujita, K. (2007). Dogs recall their owner’s face upon hearing the owner’s voice. Animal Cognition, 10, 17–21. doi:10.1007/s10071-006-0025-8

Ainswoth, M. D. In Bell, S. (1970). Attachment, exploration, and separation: illustrated by the behaviour of one-year-olds in a strange situation. Child Development, 41, 49-67.

Berns, G. S., Brooks, A. M. in Spivak, M. (2015). Scent of the familiar: an fMRI study of canine brain responses to familiar and unfamiliar human and dog odors. Behavioural Processes, 110, 37–46.

Custance, D. In Mayer, J. (2012). Empathic-like responding by domestic dogs (Canis familiaris) to distress in humans: an exploratory study. Animal Cognition, 15, 851-859.

D’Aniello, B., Semin, G. R., Alterisio, A., Aria, M. in Scandurra, A. (2017). Interspecies transmission of emotional information via chemosignals: from humans to dogs (Canis lupus familiaris). Animal Cognition, 21, str. 67–78.

Gosling, S. D. (1998). Personality dimensions in spotted hyenas (Crocuta crocuta). Journal of Comparative Psychology, 112, 107–118.

Gosling, S. D. (2001). From mice to men: What can we learn about personality from animal research? Psychological Bulletin, 127, 45– 86.

Gosling, S. D. in Vazire, S. (2002). Are we barking up the tree? Evaluating a comparative approach to personality. Journal of Research in Personality, 36, 607–614.

Huber, L. (2016). How Dogs Perceive and Understand Us. Psychological science, 25(5), str. 339–344.

Huber, L., Racca, A., Scaf, B., Virányi, Z., in Range, F. (2013). Discrimination of familiar human faces in dogs (Canis familiaris). Learning and Motivation, 44, 258–269. doi:10.1016/j .lmot.2013.04.005

Jensen, P., Persson, M. E., Wright, D., Johnsson, M., Sundman, A., Roth, L. S. V. (2016). The Genetics of How Dogs Became Our Social Allies. Psychological science, 25(5), str. 334–338.

Kaminski, J., in Nitzschner, M. (2013). Do dogs get the point? A review of dog–human communication ability. Learning and Motivation, 44, 294–302. doi:10.1016/j.lmot.2013.05.001

Kinar, N. in Avsec, A. (2013). Osebnostne lastnosti psov in njihovih lastnikov. Psihološka obzorja, 22, str. 80–90. doi: 10.20419/2013.22.379

Macpherson, K., in Roberts, W. A. (2013). Can dogs count? Learning and Motivation, 44, 241–251.

Maginnity, M. E. in Grace, R. C. (2014). Visual perspective taking by dogs (Canis familiaris) in a Guesser–Knower task: Evidence for a canine theory of mind? Animal Cognition, 17, 1375–1392. doi:10.1007/s10071-014-0773-9

McMahon, S., Macpherson, K., in Roberts, W. A. (2010). Dogs choose a human informant: Metacognition in canines. Behavioural Processes, 85, 293–298.

Miklósi, Á. in Topál, J. (2013). What does it take to become ‘best friends’? Evolutionary changes in canine social competence. Trends in Cognitive Science, 17, 287–294. doi: 10.1016/j.tics.2013.04.005

Müller, C. A., Schmitt, K., Barber, A. L. A. in Huber, L. (2015). Dogs can discriminate emotional expressions of human faces. Current Biology, 25, 1–6. doi:10.1016/j.cub.2014.12.055

Nelson, N. L. in Russell, J. A. (2013). Universality revisited. Emotion Revisited, 5, 8–15.

Petter, M., Musolino, E., Roberts, W. A., in Cole, M. (2009). Can dogs (Canis familiaris) detect human deception? Behavioural Processes, 82, 109–118.

Podberscek A. L., in Serpell, J. A. (1997). Environmental influences on the expression of aggresive behaviour in English cocker spaniels. Applied Animal Behaviour Science, 52, 215-227. doi: 10.1016/S0168-1591(96)01124-0

Roberts, W. A. in Macpherson, K. (2016). Of Dogs and Men. Psychological science, 25(5), str. 313–321.

Scandurra, A., Alterisio, A., Marinelli, L., Mongillo, P., Semin, G. R. in D’Aniello, B. (2017). Effectiveness of verbal and gestural signals and familiarity with signal-senders on the performance of working dogs. Applied Animal Behaviour Science, 191, 78–83.

Siniscalchi, M., d’Ingeo, S. in Quaranta, A. (2016). The dog nose “KNOWS” fear: asymmetric nostril use during sniffing at canine and human emotional stimuli. Behavioural Brain Research, 304, 34–41.

Somppi, S., Törnqvist, H., Hänninen, L., Krause, C., in Vainio, O. (2012). Dogs do look at images: Eye tracking in canine cognition research. Animal Cognition, 15, 163–174.

Udell, M. A. in Wynne, C. D. (2008). A review of domestic dogs’ (Canis familiaris) human-like behaviors: or why behavior analysts should stop worrying and love their dogs. Journal of Experimental Analysis of Beahviour, 89, 247–261.

Virányi, Z., Topál, J., Gácsi, M., Miklósi, Á. in Csányi, V. (2004). Dogs respond appropriately to cues of humans’ attentional focus. Behavioural Processes, 66, 161–172. doi:10.1016/j.beproc.2004.01.012

Wang, G.-D., Zhai, W., Yang, H.-C., Wang, L., Zhong, L., Liu, Y.-H., . . . Zhang, Y.-P. (2015). Out of southern East Asia: The natural history of domestic dogs across the world. Cell Research, 26, 21–33. doi:10.1038/cr.2015.147