Ali se res lahko »spomnimo« dogodkov, ki jih v resnici nismo nikoli doživeli?

Neizmernim sposobnostim našega kognitivnega sistema se velikokrat povsem upravičeno čudimo. Vendar svojim izjemnim sposobnostim navkljub, človeški možgani preprosto niso računalnik, ki bi natančno beležil vse dogodke, ki smo jim priča. Naš spomin je konstrukcija, ki torej nikakor ni replika dejanskih dogodkov, ampak zgolj naša interpretacija le-teh. Je pod vplivom naših preteklih izkušenj, znanja in navsezadnje tudi pričakovanj (Zaragoza, Hyman in Chrobak, 2019).

Vendar pa vsaka sprememba spomina še ni lažen spomin. Ta termin je bil prvič uporabljen leta 1994 in je definiran kot spomin na dogodek ali del dogodka, ki ga posameznik ni nikoli doživel, vendar se vseeno nahaja v njegovem spominu (Pezdek in Lam, 2007). Bernstein, Godfrey in E. Loftus (2009) poročajo, da je fenomen precej pogost.

Enega izmed bolj odmevnih eksperimentov, ki dokazuje obstoj lažnega spomina, sta izvedli E. Loftus in J. Pickrell (1995). V eksperimentu je sodelovalo 24 udeležencev. V sodelovanju s sorodniki udeležencev sta vsakemu podali tri opise dogodkov iz otroštva, ki so se jim zgodili. Zadnji, četrti dogodek je bil ta, da so se udeleženci kot otroci izgubili v trgovini. Dogodek je bil lažen, vendar sta ga eksperimentatorki naredili kar se da verjetnega. Sorodnike sta povprašali o tem, kje so v času otroštva udeleženca običajno nakupovali in kdo je običajno hodil v trgovino z udeležencem. Vse štiri dogodke sta nato posredovali udeležencem in jih na intervjujih spraševali, česa se o dogodkih spomnijo in kako prepričani so, da so se vsi dogodki res zgodili. Kar 6 od 24 udeležencev, to je 25 %, je trdilo, da se lažnega dogodka spomni. Ti rezultati kažejo, da s pomočjo sugestije pri nekaterih ljudeh lahko spodbudimo nastanek lažnih spominov.

Vemo torej, da pojav lažnega spomina obstaja, vendar ostaja vprašanje, kako do pojava pride. Trenutno obstaja več teorij o tem, ki pa so med seboj zelo različne in se osredotočajo na zelo različne vidike lažnega spomina. Ena izmed zgodnejših teorij je teorija vir-monitoring okvirja (Johnson, 1993), ki trdi, da so lažni spomini preprosto napaka našega kognitivnega sistema in nastanejo, ko želimo dogodek procesirati tako, kot se je zgodil v resnici, vendar je informacij premalo, so zmedene ali pa jih napačno interpretiramo. Zato naj bi vsi lažni spomini bili vsaj delno sestavljeni tudi iz pravilnih informacij (Johnson, Hashtroudi in Lindsay, 1993). Nekoliko novejša je teorija nejasne sledi, ki sta jo predstavila Brainerd in V. Reyna (2002). Temelji na razliki med dejanskim dogodkom, kot se je ta odvil, ter izkušnjo tega istega dogodka. Dve osebi lahko torej enak dogodek dojameta povsem različno in se ga pozneje tudi spominjata drugače. Konsenza o točnem mehanizmu nastanka lažnih spominov, tudi zavoljo njihove kompleksnosti in raznovrstnosti, zaenkrat torej še ni.

Ker zaenkrat še ne vemo, kako točno pride do pojava lažnih spominov, se je smiselno vprašati, zakaj do njih sploh pride. E. Newman in Lindsay (2009) razmišljata, da je ena razlaga, zakaj pojav obstaja, preprosto to, da so lažni spomini neizogiben stranski produkt, v sicer večji meri dobro funkcionalnega, vendar fleksibilnega spomina, ki običajno dobro zakodira tudi precej kompleksne dogodke. Vseeno pa se lahko nadalje vprašamo, zakaj sploh obstaja fleksibilnost spomina, če vodi v napake, kot so lažni spomini. R. Byrne (2002) predlaga, da nam ravno ta sposobnost omogoča ustvarjanje mentalnih reprezentacij, ki niso nujno resnične, temveč so nujne za obstoj misli o prihodnosti, refleksije o preteklosti in ustvarjalnost. Vendar se vsi znanstveniki niso zadovoljili zgolj z razlago, da gre za stranski produkt sicer nujnega sistema, temveč predpostavljajo, da imajo lažni spomini tudi sami po sebi pomembno funkcijo. Ross in A. Wilson (2003) menita, da s spominjanjem na preteklost vplivamo tudi na sedanje doživljanje sebe. V kolikor se preteklega sebe lažno spomnimo kot slabšega, lahko to izboljša našo trenutno samopodobo, saj se na osnovi primerjave s preteklostjo ocenimo bolj pozitivno. Avtorici N. Alea in S. Bluck (2003) dodajata, da ima lažni spomin lahko tudi socialne funkcije. S tem ko naše spomine delimo z drugimi na socialno bolj zaželen način, namreč povečamo možnosti dobrih socialnih odnosov.

Lažni spomini imajo torej v našem kognitivnem sistemu določeno funkcijo in v večini primerov niso pretirano škodljivi ali imajo celo pozitiven vpliv na posameznika. Področje, v katerem se največkrat problematizirajo, je vsekakor sodstvo, problematična so predvsem pričanja očividcev. Pogosto lahko druge informacije, ki jih priče prejmejo, na primer raznorazne sugestije kriminalistov, mediji in celo pogovori z drugimi vplivajo na to, v kakšni obliki se bodo spomnile dogodkov, ko jih bodo pred sodiščem morale obnoviti (Zaragoza, Hyman in Chrobak, 2019). Leta 1996 je Nacionalni institut pravice izdal študijo, sestavljeno iz dokumentov več obsodb. Šlo je za ljudi, ki so bili po krivem obtoženi, kar je bilo ugotovljeno naknadno z DNK analizami. Ugotovili so, da je kar 90 % teh nepravilnih obsodb možno povezati z lažnimi spomini, ko so priče obsojenca napačno prepoznale kot storilca (Brainerd in Reyna, 2005).

Znanstveniki v zadnjih letih intenzivno raziskujejo dejavnike, ki korelirajo s količino pojavljanja lažnih spominov. L.Kloft idr. (2019) so izvedli študijo, v kateri so ugotovili, da so uporabniki konoplje pokazali višjo stopnjo lažnih spominov od tistih, ki konoplje niso uporabljali, vendar le, kadar je šlo za nove dražljaje. F. Robin, Bonamy in E. Menetrier (2008) so se posvetili raziskovanju vpliva hipnoze na oblikovanje lažnih spominov. S pomočjo eksperimenta so prišli do zaključka, da so posamezniki z bolj pozitivnim mnenjem o hipnozi bolj nagnjeni k oblikovanju lažnih spominov. V isti študiji so ugotovili tudi, da se je število lažnih spominov v primerjavi s kontrolno skupino zmanjšalo, ko so bili posamezniki hipnotizirani in so dobili navodilo, da naj bodo pozorni. Gallo, K. Foster  in E. Johnson (2009) so v svoji študiji ugotovili, da se lažni spomini pogosteje pojavljajo pri emocionalno obarvanih kot pa nevtralnih dogodkih. Nadalje so avtorji Haj, F. Colombel, Kapagiannis in Hallouj (2020) napisali članek, ki priča o tem, da so pri pacientih z Alzheimerjevo boleznijo lažni spomini pogostejši. Eden izmed dejavnikov je nedvomno tudi starost. Študije kažejo, da so starejši odrasli v primerjavi z mlajšimi odraslimi bolj dovzetni za napačne informacije pri formiranju spominov in da je v splošnem pravilnost obnavljanja spominov pri starejših nižja (Jacoby in Rhodes, 2006). Našteti dejavniki so zgolj nekateri izmed mnogih, ki vplivajo na večjo dovzetnost za oblikovanje lažnih spominov.

Za konec se lahko še vprašamo, ali je možno ugotoviti, da je nek spomin lažen. Kim in Cabeza (2007) sta v svoji študiji uporabila DRM paradigmo (Deese, 1959), ki je uveljavljena metoda za eksperimentalno ustvarjanje lažnih spominov. Udeležencem sta nato s pomočjo funkcijske magnetne resonance merila možgansko aktivnost. Ugotovila sta, da kadar so udeleženci močno prepričani, da je lažni spomin resničen, pride do različnih odzivov. Pri pravih prepoznavah je visoko aktiven del možganov, ki mu rečemo medialni temporalni reženj. Ta je izrazito povezan z deklarativnim spominom, ki hrani avtobiografske informacije in informacije o dejstvih, predmetih ter dogodkih. Na drugi strani je pri lažnih prepoznavah bolj aktiven frontoparietalni del možganov, ki ima veliko funkcij, med drugim procesiranje informacij. V laboratorijskih pogojih je torej prepoznava lažnih spominov do določene mere že možna.

Predvsem v okviru sodstva se je dobro zavedati, da ima naš spomin tudi omejitve in napake, ki se kažejo v obliki relativno pogostega pojava lažnih spominov. Naš spomin ni fotoaparat, temveč izrazito kompleksen sistem, ki nam na račun občasno popačene slike omogoča tudi spominjanje preteklosti in domišljanje prihodnosti.

 

Reference

Alea N. in Bluck S. (2003). Why are you telling me that? A conceptual model of social function of autobiographical memory. Memory, 11(2), 165–178.

Bernstein D. M., Godfrey R. D. in Loftus E. F. (2009). False memories: The role of plausibility and autobiographical belief. V K. Markman, W. Klein in J. Suhr (ur.), Handbook of imagination and mental simulation (str. 89–102). Psychology Press.

Brainerd C. J. in Reyna V. F. (2002). Fuzzy-trace theory and false memory. Current Directions in Psychological Science, 11(5), 164–169.

Brainerd C. J. in Reyna V. F. (2005). The Science of False Memory. New York: Oxford University Press.

Byrne R. M. J. (2002). Mental models and counterfactual thoughts about what might have been. Trends in Cognitive Sciences, 6(10), 426–431.

Newman E. J. in Lindsey D. S. (2009). False memories: What the hell are they for? Applied Cognitive Psychology, 23, 1105–1121.

Gallo D. A., Foster K. T. in Johnson E. L. (2009). Elevated false recollection of emotional pictures in younger and older adults. Psychol Aging, 24(4), 981–988.

Haj M. E., Colombel F., Kapogiannis D. in Fallouj K. (2020). False memory in Alzheimer´s disease. Behavioural Neurology, 2020, 1–10.

Jacoby L. L. in Rhodes M. G. (2006). False remembering in the aged. Current directions in psychological science, 15(2), 49–53.

Johnson M. K., Hashtroudi S. in Lindsay D. S. (1993). Source Monitoring. Psychological Bulletin, 114(1), 3–28.

Kim H. in Cabeza R. (2007). Trusting our memories: dissociating the neural correlates of confidence in veridical versus illusory memories. The Journal of Neuroscience, 27(45), 12190–12197.

Kloft L., Otgaar H., Blokland A., Garbaciak A., Monds L. A. in Ramaekers J. G. (2019). False memory formation in cannabis users: a field study. Psychopharmacology, 236, 3439–3450.

Loftus E. F. in Pickrell J. E. (1995). The formation of false memories. Recovered Memories: True and False, 25(12), 720–725.

Pezdek K. in Lam S. (2007). What research paradigms have cognitive psychologist used to study »False memory« and what are the implications of these choices? Consciousness and Cognition, 16, 2–17.

Robin F., Bonamy J. in Menetrier E. (2018). Hypnosis and false memories. Psychology of Consciousness: Theory, Research and Practice, 5(4), 358–373.

Ross M. in Wilson A. E. (2003). Autobiographical memory and conceptions of the self: Getting better all the time. Current Directions in Psychological Science, 12, 66–69.

Zaragoza S. M., Hyman I. in Chrobak M. Q. (2019). False memory. V N. Brewer in A. B. Douglass (ur.), Psychological Science and the Law (str. 182–207). New York: The Guilford Press.