Etične dileme v psihološkem ocenjevanju
Pričujoči članek se posveča etičnim dilemam, ki se lahko pojavijo v okviru psihološkega ocenjevanja. Psihološko merjenje oz. ocenjevanje se izvaja s psihodiagnostičnimi pripomočki, med katere sodijo vprašalniki, testi in lestvice, ki merijo različne psihične lastnosti, doživljanje in vedenje. Psihodiagnostični pripomočki temeljijo na zajemanju skrbno izbranih vzorcev vedenj, kar omogoča primerjanje posameznika z drugimi. Poleg primerjanja omogočajo tudi razvrščanje posameznikov glede na izbrano sposobnost ter razvrščanje ljudi v tipe ali kategorije (npr. različni tipi osebnosti, osebe s klinično pomembnimi težavami in ne-klinične skupine). Z njihovo pomočjo lahko raziskujemo tako normativne kot tudi ne-normativne pojave. Nujno je, da so veljavni (res merijo tisto, čemur so namenjeni) in zanesljivi (tisto kar merijo, merijo z dovolj visoko točnostjo) ter, da jih psihologi aplicirajo na predpisan standardiziran način. S tem zagotovijo, da vsak udeleženec testiranja dobi enake informacije in enake možnosti, kar prispeva k poštenosti in pravičnosti uporabljenega pripomočka. Psihodiagnostična sredstva uporabljajo psihologi na različnih področjih – klinična praksa, področje izobraževanja, zaposlovanja itd. (Društvo psihologov Slovenije, 2020). Na spletni strani slovenskega Centra za psihodiagnostična sredstva lahko najdemo prevedene in prirejene teste inteligentnosti, teste specifičnih sposobnosti, osebnostne vprašalnike, teste stališč, interesov, vrednot, razvojne preizkuse, klinične teste in vprašalnike za učitelje (Center za psihodiagnostična sredstva, 2020).
Upoštevanje etičnih načel med slovenskimi psihologi
V študiji iz leta 2000 sta avtorja T. Zupan in Bucik skušala odgovoriti na vprašanje, kakšno je stanje na področju poklicne etike slovenskih psihologov. Študijo sta izvedla na vzorcu že zaposlenih psihologov in na vzorcu študentov psihologije. Glavni namen je bil ugotoviti, ali res velja, da psihologi v primeru etičnih dilem in kršenja etičnih načel storijo manj, kot bi lahko ali kot bi morali. To je bila ena ključnih ugotovitev preteklih raziskav drugih avtorjev. Vprašalnik, ki so ga izpolnjevali udeleženci raziskave, je zajemal naslednja področja: zaupnost (arhivi, posredovanje podatkov), informirano soglasje, konflikt interesov, usposobljenost, razmere glede poklicne etike v ustanovah, kjer so psihologi zaposleni in stanje na različnih področjih dela psihologov. Udeleženci so med najpogostejšimi problemi glede zaupnosti navajali posredovanje podatkov posredno vključenim, težave z arhivi (kako dolgo hraniti dokumentacijo) in uporabo podatkov v pedagoške namene. Udeleženci so omenili tudi etične dileme s področja poklicne neodvisnosti. Kot že omenjeno, sta se avtorja v raziskavi ukvarjala z različnimi etičnimi vidiki psihološkega dela, vendar se bom za namene tega članka v večji meri osredotočila na tiste podatke, ki se povezujejo s psihološkim testiranjem.
Skoraj polovica psihologov, ki je sodelovala v raziskavi, je poročala o tem, da so že opazili ali slišali, da so drugi psihologi brez dovoljenja avtorja razmnoževali psihodiagnostična sredstva (odgovorne liste, priročnike itd.), poročali pa so tudi o nepravilnostih na področju testiranja. Malo več kot polovica udeležencev pa je tudi že naletela na nedovoljeno razmnoževanje strokovne literature. Razlogi za to verjetno tičijo v pomanjkanju finančnih sredstev, namenjenih psihodiagnostičnim sredstvom (npr. v organizacijah, kjer so zaposleni), poenostavljanje postopkov in pomanjkanje ustreznih psihodiagnostičnih sredstev na našem tržišču. Rezultati so potrdili tudi sum, da psihologi v primerih etičnih kršitev storijo manj, kot bi morali. Avtorja Lacey in Schwartz (1996; v: Zupan in Bucik, 2000) sta med razlogi za razkorak med vrednotami in vedenjem psihologov navedla nezadostne realne zmožnosti in vire, nezadostno samorazumevanje, omejeno in nerazvito sposobnost samointerpretacije, sledenje skupinskim normam in namerno samoprevaro (Zupan in Bucik, 2000).
Med neetičnimi dejanji, za katera so udeleženci vedeli (storil jih je npr. njihov kolega v organizaciji, kjer so bili zaposleni), so naštevali: kršenje zaupnosti, psihologove naloge je izvajal nepsiholog, razmnoževanje psihodiagnostičnih sredstev in literature, nepravilnosti na področju testiranja, konflikti interesov (družabni stiki in denar), nestrokovnost in psihične težave psihologa, nekorekten odnos do obravnavanca, informirano soglasje, trpinčenje otroka v družini.
Kot najpogostejši vzrok ignoriranja neetičnega delovanja kolega so udeleženci navajali nepripravljenost za prevzemanje odgovornosti. Med razlogi ignoriranja so tudi strah pred posledicami, nejasna navodila za strokovno ravnanje, nezainteresiranost nadrejenih in nejasna navodila za ukrepanje ob kršitvi. Kršenje etičnega kodeksa pa so najpogosteje pripisovali neizkušenosti in neinformiranosti o poklicni etiki. Kljub kršenju Kodeksa poklicne etike psihologov na področju psihodiagnostike, pa se je med največjimi etičnimi problemi v Sloveniji leta 2000 zaznalo opravljanje nalog, za katere nekateri psihologi niso bili usposobljeni in kršenje zaupnosti, kar v Kodeksu poklicne etike psihologov (2018) spada pod Načelo strokovne kompetentnosti. Udeleženci so zaradi občutka nezadostne informiranosti predlagali, da bi se organiziralo dodatna izobraževanja s področja etike, v obliki diskusij in obravnav praktičnih primerov (Zupan in Bucik, 2000). Novejših slovenskih raziskav, ki bi se ukvarjale s tem, v kolikšni meri slovenski psihologi upoštevajo etična načela, žal ni.
Za delo psihologa je izrednega pomena poznavanje in upoštevanje celotnega Kodeksa poklicne etike psihologov (2018), vendar pa se bom v nadaljevanju dotaknila le nekaterih točk, vezanih na uporabo psihodiagnostičnih sredstev in psihološkega testiranja, ki so večinoma navedena v poglavju Načela odgovornosti psihologa. Točka 3.7 govori o odgovornosti psihologa za možne napake in zlorabe psiholoških podatkov in psihodiagnostičnih pripomočkov. Točka 3.9 poudarja pomembnost zaupnega varovanja sredstev za psihološko ocenjevanje, naslednja (3.10) se nanaša na to, kdo lahko uporablja pripomočke za psihološko ocenjevanje – izključno usposobljeni psihologi, pod mentorstvom pa jih študenti psihologije lahko uporabljajo tudi v času izobraževanja. Informacije o tem, kakšna je zahtevana raven kvalificiranosti za uporabo določenega pripomočka, si lahko vsak prebere na spletni strani Centra za psihodiagnostična sredstva v opisu pripomočka, za katerega se zanima (kategorije A, B, C, D, P, M in X). Ker je zelo pomembno, da psiholog s svojim delom ne povzroča škode posamezniku, mora tudi sam presoditi, ali meni, da mu njegovo teoretično in praktično znanje omogočata strokovno izvedbo psihološkega ocenjevanja in interpretacijo dobljenih podatkov (tudi, ko na podlagi izobrazbe spada v zahtevano kategorijo). V primeru dilem je nujno, da se posvetuje s kolegi psihologi, ki psihodiagnostični pripomoček redno uporabljajo v svoji praksi. Kot omenjata T. Zupan in Bucik (2000) v psihološki praksi pogosto prihaja do prepovedanega razmnoževanja psihodiagnostičnih pripomočkov, kar krši točko 7.11 pri Načelih odgovornosti psihologa.
Spodnje kategorije so predstavljene za olajšanje brskanja po spletu in so povzete po Centru za psihodiagnostična sredstva (2020):
kategorija A: testi so enostavni za uporabo in jih lahko uporabljajo univ. dipl. psih. (po prejšnjem sistemu – velja tudi v nadaljevanju) in mag. psih. (po bolonjskem sistemu – velja tudi v nadaljevanju)
kategorija B: testi so zahtevnejši v smislu interpretacije in jih lahko uporabljajo univ. dipl. psih. in mag. psih.
kategorija C: za izvajanje testov je potrebno dodatno usposabljanje in jih lahko uporabljajo univ. dipl. psih. in mag. psih.
kategorija D: za teste je potrebno specializirano usposabljanje in specializacija, uporabljajo jih lahko univ. dipl. psih. in mag. psih.
kategorija P: teste lahko uporabljajo pedagogi-psihologi
kategorija M: teste lahko uporabljajo tudi strokovnjaki s področja medicine
kategorija X: teste uporabljajo tudi drugi strokovnjaki (npr. pedagogi, socialni pedagogi)
Etične dileme pri podajanju povratne informacije
Zamislite si situacijo, da izvajate medicinsko raziskavo, kjer pri enem od udeležencev, ki je član kontrolne skupine zdravih udeležencev z eno od preiskav, ki je del raziskovalnega protokola, odkrijete, da ima udeleženec nenavadno tvorbo v tkivu. Če in na kakšen način bi udeleženca o tem obvestili, pri tem pa imejte v mislih, da se je on udeležil raziskave z mislijo, da je popolnoma zdrav (kar so bili tudi vključitveni pogoji)?
Članek avtoric M. Lefaivre, T. Chambres in C. Fernandez (2007) izpostavlja in opisuje etične dileme, ki se lahko pojavijo, ko psiholog pri psihološkem testiranju in ocenjevanju v raziskovalne namene opazi, da rezultati nekega udeleženca (otroka) odstopajo od normativnih vrednosti na posameznem vprašalniku, testu ali lestvici. Dilema se pojavlja v zvezi s tem, ali staršem otroka podati individualizirano povratno informacijo v takšnem primeru in če ja, kdaj in na kakšen način jim jo podati. Kako spoštovati otrokovo pravico do zasebnosti in hkrati upoštevati starševsko moralno in legalno obvezo, da poskrbi za otrokovo blagostanje? Članek se je torej osredotočil na predstavitev etičnih standardov in vodil, ki so lahko v pomoč psihologom v etičnih dilemah, vezanih na podajanje povratne individualizirane informacije in na opisovanje možnih vplivov, ki jih imajo lahko tovrstne etične dileme na raziskovalni proces.
Problematiko podajanja individualizirane povratne informacije po psihološkem testiranju lahko primerjamo z etičnimi pomisleki, ki se porajajo zdravnikom, ko npr. po slučaju odkrijejo, da ima oseba bolezen, tumor ali pa, ko se pri genetskem testiranju izkaže, da ima oseba genetsko okvaro. Avtorji članka navajajo, da v preteklosti niso obstajale enotne smernice o podajanju individualizirane povratne informacije in da je pojavljanje tovrstne prakse znotraj različnih strok precej nekonsistentno. Obstajala pa so splošna priporočila, ki so navajala, katere informacije morajo biti navedene v povzetku (povratni informaciji), in sicer, da morajo biti udeleženci o možnosti povratne informacije obveščeni že v informiranem soglasju ter da povratno informacijo lahko prejmejo šele po tem, ko so rezultati študije pregledani s strani zunanjega ocenjevalca (Fernandez, Kodish in Weijer, 2003, v: Lefaivre, Chambers in Fernandez, 2007).
Raziskovalci morajo pri vseh odločitvah, vezanih na raziskavo, upoštevati splošna etična načela spoštovanja človeškega dostojanstva, njegovih pravic in skrbi za njegovo dobrobit. V nadaljevanju navajam nekaj argumentov v prid podajanja individualiziranih povratnih informacij, ki so jih v članku izpostavile avtorice M. Lefaivre, T. Chambres in C. Fernandez (2007). Eden izmed argumentov se nanaša na to, da morajo raziskovalci udeležence dojemati kot »resnične« osebe in ne zgolj kot »pripomočke« za dosego svojih raziskovalnih ciljev. Izpostavljeno je tudi, da veliko ljudi meni, da udeleženci študije, ki na vprašalnikih izrazijo tvegana vedenja ali samomorilne tendence, s tem skušajo na nek način zaprositi za pomoč. Zato, četudi so bili podatki zbrani v raziskovalne in ne v klinično-diagnostične namene, morajo raziskovalci resno upoštevati vedenja, čustva in doživljanja udeležencev ter tem udeležencem zagotoviti informacije o tem, kje lahko poiščejo pomoč (upoštevanje načela skrbi za dobrobit). Eden izmed argumentov v prid podajanja povratnih informacij pa je tudi ta, da se udeleženci lahko počutijo izkoriščene ali pozabljene v poteku študije in jim z nudenjem povratne informacije lahko damo občutek vrednosti in pomembne vloge pri raziskavi.
Kot že omenjeno, pa je podajanje individualiziranih povratnih informacij lahko tudi tvegano in ima lahko velik vpliv na potek raziskave. Možnost pridobitve individualne povratne informacije lahko vpliva na starševsko odločitev o tem, ali bo otrok sodeloval v raziskavi ali ne. Zato morajo biti starši v obveščenem soglasju seznanjeni tudi z možnostjo odklona povratne informacije. Nekateri starši si morda ne želijo povratne informacije, ker nočejo, da bi bile neke značilnosti njihovih otrok etiketirane ali patologizirane. Možnost povratne informacije lahko k udeležbi privabi nekatere udeležence, ki priredijo svoje odgovore v smeri primernosti za udeležbo v raziskavi, z namenom, da so posredno deležni neke psihodiagnostične obravnave (razlog je lahko npr. dolga čakalna doba pri kliničnih psihologih). Slednje lahko negativno vpliva na raziskavo, saj dobimo pristranske podatke. Zelo pomembno je, da se raziskovalci in udeleženci zavedajo, da je raziskovalni protokol običajno precej krajši kot psihodiagnostična ocena posameznika in da so kriteriji za razdelitev udeležencev v skupine drugačni od kriterijev za razdelitev v klinične skupine. Slednje se nanaša tudi na to, kako izrednega pomena je, da raziskovalci po nepotrebnem ne etiketirajo otrok, saj to lahko močno vpliva na njihov odnos s starši in lahko celo privede do samoizpolnjujočih se prerokb. Raziskovalci morajo biti pri poročanju staršem pozorni tudi na čas podajanja povratnih informacij (značilnosti posameznih razvojnih obdobij in situacij, v katerih je trenutno otrok ter njihova spremenljivost) in na možnost kasnejše ponovitve raziskave (učinek učenja, ki lahko prispeva k nezanesljivim rezultatom) (Lefaivre, Chambers in Fernandez, 2007).
Dolžnost vsakega psihologa je obvestiti Društvo psihologov Slovenije (DPS), če opazi kršenje Kodeksa poklicne etike psihologov. Znotraj tega je oblikovana tudi Komisija za etična vprašanja, ki vam oz. nam lahko pomaga v primeru različnih etičnih dilem. Na njihovi spletni strani pa lahko najdemo tudi dve etični dilemi, vezani na psihološko testiranje in bi bilo dobro, da si ju preberete (Društvo psihologov Slovenije, 2020). Glede na to, da so v raziskavi T. Zupan in Bucika (2000) udeleženci poročali, da si želijo dodatnega izobraževanja s področja etike (predvsem obravnavo praktičnih primerov), bi bilo morda smiselno, da bi bilo na spletni strani predstavljenih več etičnih dilem. Četudi je raziskava omenjenih avtorjev stara 20 let, je poznavanje etičnih načel pri psihološkem delu še vedno izrednega pomena in menim, da se z razvojem in spreminjanjem tako psihologije kot tudi drugih področij človekovega življenja, pojavljajo tudi nove etične dileme.
Viri:
Center za psihodiagnostična sredstva. (2020). Pridobljeno s https://www.center-pds.si/Katalogtestov.aspx
Društvo psihologov Slovenije. (2018). Kodeks poklicne etike psihologov. Ljubljana.
Društvo psihologov Slovenije. (2020). Pridobljeno s http://www.dps.si/za-javnost/psiholosko-testiranje/
Društvo psihologov Slovenije. (2020). Pridobljeno s http://www.dps.si/za-psihologe/etika/pogosta-vprasanja-in-eticne-dileme/.
Lefaivre, M, Chambers, C. T. in Fernandez, C. V. (2007). Offering parents individualized feedback on the results of psychological testing conducted for research purposes with children: Ethical issues and recommendations. Journal of Clinical Child and Adolescent Psychology, 36(2), 242–252.
Zupan, T. in Bucik, V. (2000). Etični problemi pri praktičnem delu psihologa. Psihološka obzorja, 9(4), 25–43.
