S hipnozo nad glavobol
Vsakega izmed nas zagotovo kdaj boli glava. Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da so glavoboli ena izmed najpogostejših nevroloških obolenj – kar 75 % odraslih oseb med 18. in 65. letom starosti poroča, da jih je v zadnjem letu vsaj enkrat bolela glava, najpogostejša tipa glavobola pa sta migrena ter tenzijski glavobol (WHO, 2011). Raziskave kažejo, da je kvaliteta življenja ljudi s pogostimi glavoboli pomembno slabša ter da imajo glavoboli negativen vpliv na delovno uspešnost, družinsko in socialno življenje (Lipton idr., 2003; Breslau in Rasmusen, 2001; v Milling, 2014). Glavobole sicer lahko učinkovito zdravimo, vendar žal vse prepogosto ostajajo ne-diagnosticirani in nezdravljeni (WHO, 2011). Načinov zdravljenja glavobolov je veliko. Uspešno se jih lahko obvlada s protibolečinskimi zdravili, vendar jih nekateri posamezniki iz različnih razlogov (alergije, stranski učinki, osebna prepričanja, …) ne smejo ali ne želijo jemati in se raje zatekajo k ne-farmakološkim oblikam zdravljenja, npr. masaže, fizioterapija, akupunktura itd. (Flynn, 2018). V tem prispevku se bom osredotočila na eno izmed najstarejših, a (zaenkrat še) nekonvencionalnih metod, ki pa je podkrepljena z veliko znanstvenimi in empiričnimi dokazi o učinkovitosti pri lajšanju in odpravljanju bolečine (med drugim tudi glavobolov). To je medicinska hipnoza.
Ob besedi »hipnoza« marsikdo pomisli na izgubo kontrole nad svojim vedenjem ter izgubo lastne volje. Morda celo na odrskega nastopača z uro na vrvici, ki jo pozibava pred očmi nemočnega prostovoljca, ta pa pridno uboga vsak njegov ukaz ter izvaja dejanja, ki jih drugače ne bi. Mnogi hipnozo uvrščajo med psevdoznanost in verjamejo, da jo izvajajo samo šamani, »čarodeji« in podobni samooklicani »zdravilci«. V resnici pa je medicinska hipnoza znanstveno utemeljena metoda, ki se jo že več stoletji uporablja za zmanjševanje in odpravo številnih psihičnih, fizičnih ter psihofizičnih težav. Hipnoza že nekaj časa velja za zelo učinkovito metodo zdravljenja različnih oblik bolečin, vključno s kronično bolečino (Patterson in Jensen, 2006; v Milling, 2014).
Kaj pravzaprav sploh je hipnoza? Lahko hipnotično stanje enačimo s spanjem? Se zavedamo samega sebe? Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti, za katerega so značilne usmerjena pozornost, zmanjšano zunanje zavedanje ter povečana sugestibilnost. V hipnotičnem stanju torej ne spimo, ravno obratno. Večina ljudi namreč poroča o povečanem občutku zavedanja, koncentracije in pozornosti. Gre torej za budno stanje, v katerem se človek globoko sprosti, pozornost usmeri stran od zunanjega dogajanja, to pa omogoči podzavestnemu delu duševnosti, da sprejema terapevtove sugestije. Slednje mu omogoča, da postopoma spreminja tiste svoje lastnosti, ki so zanj destruktivne ali nezaželene, brez analitičnih in tesnobnih razmišljanj. Hipnoterapevt po pripravi klienta izvede postopek hipnotične indukcije (npr. z relaksacijo, preusmeritvijo pozornosti, disociacijo, …) in klientu tako omogoči, da »pade« v t. i. hipnotični trans – šele tedaj se lahko izvaja terapija s sugestijami. Na koncu sledi faza zbujanja iz transa, ko se klient povrne nazaj v predhipnotično stanje – tako telesno, kot tudi mentalno (Elkins, Barabasz, Council in Spiegel, 2015). Na tak način se torej lahko posameznik v hipnotičnem transu osredotoči na svojo bolečino in jo spremeni – bodisi v smislu tolerance, intenzitete, kvalitete ali lokacije (Jensen in Patterson, 2014).
Obvladovanje ter zaznavanje bolečine je tisto področje, ki je v okviru hipnoze oz. hipnoterapije podprto z največ empiričnimi dokazi (Del Casale idr., 2015). Thompson in sodelavci (2019) so izvedli najobširnejšo meta-analizo o učinkovitosti hipnoze kot tehnike lajšanja bolečine do sedaj. Ugotovitve 85 kontroliranih študij (s skupno 3632 udeleženci) ponujajo prepričljive dokaze o znatnih analgetskih učinkih hipnoze oz. ugotavljajo, da ima hipnoza optimalne učinke pri lajšanju bolečine, zlasti kadar je usmerjena na populacijo zmerno do visoko sugestibilnih posameznikov (torej tistih, ki so za sugestije že v začetku bolj dovzetni) ter kadar terapevt uporablja direktne sugestije (npr. »Začutite, kako vaša bolečina v glavi postaja vedno manj pekoča in manj intenzivna.«) nasproti indirektnim (npr. »Mogoče boste lahko začutili, kako vaša glava postaja lažja in kako se vaša bolečina hladi.«). Pri nizko sugestivnih posameznikih so učinki hipnoze na lajšanje bolečine minimalni. Razlike v učinkovitosti intervencije med skupinama zmerno/visoko ter nizko sugestibilnih oseb naj bi bile posledica razlik v možganski strukturi ter možganski aktivaciji kot odgovor na hipnotsko indukcijo (Thompson idr., 2019). Možganski mehanizmi v ozadju hipnotskih sugestij so bolj podrobno razloženi v nadaljevanju prispevka.
Flynn (2018) se v svoji pregledni meta-študiji ukvarja izključno s preučevanjem protibolečinskih učinkov hipnoze pri glavobolih. Učinkovitost takšne oblike intervencije podpira z dokazi iz številnih placebo kontrolnih študij, ki so pokazale, da ima hipnoza statistično superiorne ali vsaj ekvivalentne učinke v primerjavi z običajno uporabljanimi metodami zdravljenja (npr. zdravila, relaksacija, avtogeni trening ipd.). Posamezniki v intervencijski skupini v primerjavi s posamezniki v kontrolni skupini poročajo o pomembnem upadu intenzitete glavobolov, kot tudi o upadu števila »bolečih« dni in ur. Milling (2014) v svojem preglednem članku navaja, da se je v študijah, ki so primerjale tiste osebe z glavoboli, ki so se zdravile s hipnozo, z osebami, ki se sploh niso zdravile, hipnoza vedno izkazala kot potencialno zelo učinkovita metoda lajšanja tovrstnih bolečin (tako pri migrenah, kot tudi tenzijskih glavobolih). Ko pa so primerjali učinke hipnoze z učinki biofeedbacka in avtogenega treninga, pomembnih razlik ni bilo. Prav tako so ponovno ugotovili, da je učinek hipnoze na lajšanje bolečine povezan s sugestibilnostjo osebe – višja, kot je sugestibilnost, večji je učinek. Pri posameznikih z nizko sugestibilnostjo hipnoza nima pomembnih analgetskih učnikov. Podobno ugotavlja tudi Hawkings (2001), ki navaja, da povprečna oseba, ki je deležna hipnotske intervencije za lajšanje glavobola, poroča o 75% večjem protibolečinskem učinku v primerjavi z udeleženci v kontrolni skupini (ob kontroli nivoja sugestibilnosti).
Kakšni pa so možganski mehanizmi v ozadju teh učinkov? Danes vemo, da v naših možganih nimamo enega samega bolečinskega centra, temveč da je izkušnja bolečine povezana z aktivacijo in interakcijo več predelov v centralnem, kot tudi v perifernem živčnem sistemu – vsak predel oz. struktura prispeva k celostni zaznavi bolečine in njeni regulaciji (Apkarian, Hashimi in Baliki, 2011 v Jensen in Patterson, 2014). S pomočjo tehnik slikanja možganov so raziskovalci ugotovili, da so talamus ter primarni in sekundarni somatoseznorni korteks odgovorni za senzorno-diskriminatorni del izkušnje bolečine, amigdala ter anteriorni cingulatni korteks za čustveno-motivacijsko komponento bolečine, prefrontalni korteks pa za kognitivno-evalvacijski vidik bolečine (Lee in Puyin, 2012; Del Casale idr., 2015). Hipnoza modificira percepcijo in toleranco do bolečine tako, da vpliva na aktivnost kortikalnih in subkortikalnih področji ter struktur v možganih, ki so povezani z zaznavanjem bolečine. Analgezija, inducirana s hipnozo, torej vpliva na različna področja živčnega sistema, nima enega samega, unilateralnega mehanizma (Jensen in Patterson, 2014).
Čeprav je bolečina večplastni fenomen, lahko s specifičnimi hipnotskimi sugestijami pravzaprav ciljamo točno določene možganske predele ter na tak način dosežemo točno določen željen učinek oz. izid, povezan z lajšanjem določenega vidika bolečine. Sugestije, usmerjene v zmanjšanje čustvene neprijetnosti bolečine, so povezane s povečano aktivnostjo zgolj v anteriornem cingulatnem korteksu, in ne tudi v drugih možganskih predelih, saj je anteriorni cingulatni korteks tisti predel, ki je odgovoren za procesiranje čustev. Sugestije, usmerjene v zmanjšanje dejanske fizične intenzitete bolečine, povzročajo povečano aktivnost zgolj v SI (Rainville, Duncan, Price, Carrier in Bushnell, 1997). Sugestije, ki vključujejo priklic prijetnih avtobiografskih spominov ali spodbujajo vizualizacijo prijetnih izkušenj, pa povzročijo hiperaktivacijo v predfrontalnem korteksu (Del Casale idr., 2015). Izbira hipnotskih sugestij s točno določeno vsebino je torej ključnega pomena pri lajšanju željene modalitete bolečine.
Nevrofiziološki procesi, asociirani s celostnim zaznavanjem bolečine, pa niso povezani zgolj s predelom, ampak tudi s splošnim nivojem možganske aktivnosti. Nevroni v kortikalnih strukturah se prožijo z različnimi frekvencami – hitrost proženja je odvisna od možganskega stanja. Ko čutimo bolečino, se večina nevronov proži relativno hitro (t. i. z beta frekvencami), manjšina pa se jih tedaj proži s počasnejšimi frekvencami (t. i. alfa frekvence). Hipnotske sugestije povzročijo spremembe v nivoju možganske aktivnosti, in sicer zmanjšanje relativne beta aktivnosti ter povečanje relativne alfa aktivnosti (Williams in Gruzelier, 2001; v Jensen in Patterson, 2014). Hipnotske sugestije torej spremenijo funkcioniranje možganov na celični ravni.
Sedaj ko poznamo posplošeno nevrofiziološko ozadje bolečine ter hipnotskih učinkov na lajšanje različnih modalitet bolečine, lahko spregovorimo še o konkretnih tehnikah, s pomočjo katerih dosežemo možganske spremembe in posledično želeni analgetski učinek. Ena izmed najučinkovitejših tehnik je t. i. preokvirjanje bolečine oz. perceptualna alteracija. Gre za to, da izkušnjo bolečine transformiramo v neko drugo obliko ali drugačno intenziteto z uporabo senzornih primerjav in metafor. Nezavestnemu delu duševnosti narekujemo, kako naj zaznava bolečino. Z ustrezno sugestijo lahko terapevt klientu pomaga, da upočasni frekvenco utripajoče bolečine in jo postopoma popolnoma ustavi. Hipnoterapevt lahko klientu tudi npr. sugerira, da pekočo, gorečo bolečino »ohladi« (npr. naj si predstavlja, kako plava v hladnem gorskem tolmunu ali pa kako leži v snežni kopici), ali nasprotno, bolečino, ki jo klient opisuje kot hladno in skelečo, »segreje« (npr. naj si predstavlja, kako ga greje toplo sonce ali pa kako se namaka v topli kopeli). Uporaba temperaturne metafore je izredno učinkovita, saj zaznave bolečine in temperature potujejo skozi isti spinotalamični trakt, zato lahko klient s transformacijo »temperaturnih« zaznav hkrati spreminja zaznavo bolečine (Hammond, 1990). Drugi način preokvirjanja bolečine je tudi tehnika ocenjevanja intenzitete bolečine na lestvici od 0 (brez bolečine) do 10 (najhujša možna bolečina). Ko klient poda oceno, mu hipnoterapevt sugerira, naj si predstavlja, kako bi se počutil v primeru, da bi bila njegova bolečina za npr. dve stopnji nižja. Tako lahko klient preokviri svojo izkušnjo bolečine, kot tudi premaga vse-ali-nič mišljenje, ki je pogosti spremljevalec bolečine (Jensen in Patterson, 2014).
Tehniki preokvirjanja je podobna tudi tehnika imaginacije – klientu se npr. sugerira, naj si predstavlja kakšne barve in/ali oblike je njegova bolečina. Nato pa naj si predstavlja, kako se ta barva in oblika spreminjata (npr. barva postaja manj močna, nasičena, oblika se manjša, postaja manj robustna, koničasta ipd.) sočasno z manjšanjem intenzitete bolečine. Uporaba imaginacije in metafor pri lajšanju bolečin temelji na več principih. Prvič, bolečina se lahko pri posamezniku nadaljuje, ampak bi ta moral čutiti razliko med bolečino samo ter med vzburjenim nelagodjem. Nato sam loči ta občutek prizadetosti/nelagodja od dejanske fizične bolečine. Drugič, s hipnozo dobi posameznik izkušnjo, ko se bolečinski signal pretvori v drugačno percepcijo tekmujočih senzacij, kot so odrevenelost, skelenje, toplota ali mraz. Tretjič, oseba se ne »bori« z bolečino – s tem bi vso svojo pozornost usmerila na bolečino, kar bi rezultiralo v še večji anksioznosti in depresivnosti, prav tako bi se povečala fizična napetost, kar bi povzročilo še hujši občutek bolečine (Hammond, 1990).
Bolečino lahko ublažimo tudi z distrakcijo. Hipnoterapevt klientu sugerira, naj se osredotoči na neboleče dele telesa ali pa uporabi tehniko regresije in ga s sugestijami popelje nazaj v čas, ko ta bolečina še ni bila prisotna. Tehniko distrakcije lahko torej vodimo z uporabo prijetnih domišljijskih ali preteklih predstav, pričakovanj za prihodnost ter tudi s fizičnim dotikom. Vse našteto bolečino »oddalji«, saj se možgani začnejo ukvarjati z impulzi, ki niso neposredno povezani z bolečino, ta pa tako postane »manj pomembna«. Hipnotska indukcija povzroči premik pozornosti stran od zunanjih senzornih informacij, kar zmanjša nadzorovanje senzornih namigov ter posledično zmanjša bolečino (Jensen in Patterson, 2014).
Tehnika distrakcije je tesno povezana s tehniko disociacije. Ko je oseba v hipnotičnem transu, lahko hipnoterapevt s sugestijami usmerja osebo v drug čas ali kraj, kjer ne čuti bolečine in nelagodja. V stanju disociacije ločimo bolečino od telesa. Občutek je podoben sanjam – fizično smo prisotni, mentalno pa smo nekje popolnoma drugje (npr. na rajskem otoku, kjer smo brez skrbi in obveznosti). Na tak način se oddaljimo od bolečine, kar olajša njeno doživljanje (Hammond, 1990).
Ključnega pomena pri uravnavanju bolečine je tudi tehnika avtohipnoze. Če si želimo dolgoročnih učinkov hipnoze na zmanjšanje bolečine, moramo opisane tehnike in sugestije izvajati redno. Praktično pa je skoraj nemogoče, da bi hipnoterapevt klientu dnevno induciral hipnotsko stanje, kaj šele večkrat na dan. Zato je koristno, da se klienti naučijo, kako si lahko z uporabo teh tehnik pomagajo sami (Thompson, 2019).
Zaključimo torej lahko, da je hipnoza nadvse učinkovita in privlačna intervencija pri lajšanju različnih oblik bolečin, tudi glavobolov, in je tako varna alternativa farmakološkim izdelkom, saj nima nikakršnih negativnih stranskih učinkov, kadar je seveda pravilno izpeljana. Ravno nasprotno – večina klientov poroča zgolj o pozitivnih učinkih, in sicer povečanje občutka (samo)kontrole, boljši spanec, izboljšanje splošnega fizičnega in psihičnega blagostanja ter povečano splošno zadovoljstvo z življenjem. Poleg tega je, v primeru uporabe avtohipnoze ali predhodno ustvarjenih avdio-posnetkov hipnotske indukcije in sugestij, optimalna metoda tudi iz finančnega vidika (Thompson, 2019). Na žalost pa hipnoterapija oz. uporaba hipnoterapevtskih tehnik trenutno še ni dostopna v okviru javnega zdravstva in zato potenciali te oblike zdravljenja še niso dodobra izkoriščeni. Poleg tega je težava tudi v dejstvu, da zaradi slabega nadzora in neurejene zakonodaje hipnoterapijo pogosto ponujajo posamezniki, ki za to niso ustrezno usposobljeni in izobraženi. Neustrezno izvajanje terapij in neustrezno podajanje hipnotskih sugestij ima lahko namreč hude posledice in negativne stranske učinke, med drugim so tudi tesnoba, panični napadi, zmanjšana spominska sposobnost in sposobnost koncentracije, depersonalizacija, vrtoglavica, nespečnost, razdražljivost itd. (Gruzelier, 2000). Zato se moramo pred izbiro hipnoterapevta dobro pozanimati o njegovi izobrazbi in usposobljenosti. V Sloveniji se za hipnoterapevta lahko izobrazijo zdravniki, zobozdravniki, psihologi in psihoterapevti ter drugi medicinski delavci, izobraževanje pa poteka v okviru Društva za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS). Društvo deluje po statutu in kodeksu etike, ki je usklajen s kodeksom etike Evropskega združenja za Hipnozo (Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije, b.d.). Za konec pa je potrebno poudariti še en pomemben vidik (kakršnekoli) telesne bolečine – ta je pogosto opozorilni znak, da nekaj v našem telesu ne deluje, kot bi moralo. Blaženje in odpravljanje bolečine torej nikoli ni dovolj – vedno je potrebno ugotoviti, kaj se dejansko skriva v ozadju.
Literatura
Del Casale, A., Ferracuti, S., Rapinesi, C., Serata, D., Caltagrione, S. S., Savoja, V., Piacentino, D., Callovini, G., Manfredi, G., Sani, G., Kotzalids, G. D. in Girardi, P. (2015). Pain perception and hypnosis: Findings from recent functional neuroimaging studies. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 63(2), 144–170.
Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije. (b.d.). Pridobljeno s https://www.hipnoza-dmhs.si.
Elkins, G.R., Barabasz, A.F., Council, J.R. in Spiegel, D. (2015). Advancing Research and Practice: The Revised APA Division 30 Definition of Hypnosis. American Journal of Clinical Hypnosis, 57(4), 378-385.
Gruzelier, J. (2000). Unwanted effect of hypnosis: A review of the evidence and its implications. Contemporary Hypnosis, 17(4), 163–193.
Flynn, N. (2018). Systematic review of the Effectiveness of Hypnosis for the Management of Headache. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 66(4), 343–352.
Hammond, D. C. (1990). Handbook of hypnotic suggestions and metaphors. New York: W. W. Norton & Company.
Hawkings, R. M. F. (2001). A systematic meta-review of hypnosis as an empirically supported treatment for pain. Pain Reviews, 8, 47–73.
Jensen, M. P. in Patterson, D. R. (2014). Hypnotic approaches for chronic pain management. American Psychologist, 66(2), 167–177.
Lee, J. S., & Pyun, Y. D. (2012). Use of hypnosis in the treatment of pain. The Korean journal of pain, 25(2), 75–80.
Milling, L. S. (2014). Hypnosis in the Treatment of Headache Pain: A Methodological Review. Psychology of Consciousness: Theory, Research and Practice, 1(4), 431-444.
Rainville P., Duncan, G. H., Price, D. D., Carrier, B. in Bushnell, M. C. (1997). Pain affect encoded in human anterior cingulate but not somatosensory cortex. Science, 277, 968–971.
Thompson, T., Terhune, D. B., Oram, C., Sharangparni, J., Rouf, R., Solmi, M., Veronese, N. in Stubbs, B. (2019). The effectiveness of hypnosis for pain relief: A systematic review and meta-analysis of 85 controlled experimental trials. Neuroscience and Biobehavioural Reviews, 99, 298–310.
World Health Organization. (2011). Atlas of headache disorders and resources in the world 2011. Geneva, Switzerland: WHO 2011.
