Partnerska razmerja z žrtvami spolnega nasilja
Partnerska razmerja z žrtvami spolnega nasilja
»Svojega očeta sem imela najraje na svetu. Bil je moj zaščitnik; ko mi je kdo želel storiti kaj žalega, se je vedno postavil zame. Ko je šlo kaj po zlu, sem se vedno lahko zanesla nanj. Zaupala sem mu, le kako ne bi! Saj je družina, mar ne? Še zdaj ne znam opisati, kaj vse se mi je pletlo po glavi, ko me je posilil – na začetku sploh nisem dojela, da se mi je zgodilo nekaj zelo, zelo slabega. // Občutek imam, da se mojega telesa lahko polasti prav vsak. Niti najmanj nadzora ne čutim nad seboj, nad tem, kaj želim dati in česa ne. Ena od najintimnejših izkušenj, ki bi zame morala biti vir užitka, je lahko vsakogaršnja, prežeta s toliko nasilja in nadzora. // Potrta sem, ker s partnerjem nikoli ne moreva imeti spolnih odnosov, brez da bi čutila votlo slabost v trebuhu in popoln gnus. Ne morem uživati v partnerjevi nežnosti, niti pri samozadovoljevanju, ker mi pred oči skačejo prizori nasilnega posiljevanja … najhuje od vsega je, da se mi ne zdi, da bi v čem drugem sploh lahko še kdaj uživala. Sama sebi se gabim. // Ranjena sem na načine, ki jih niti sama ne razumem.«
Tako svojo izkušnjo opisuje ena izmed žrtev spolnega nasilja, s katero sem imela priložnost spregovoriti.
Ena najbolj perečih težav sveta, edinstvena po svoji vseprisotnosti in naravi, je spolno nasilje. Kot spolno nasilje označujemo kakršno koli spolno dejanje, namen doseči spolno dejanje, nezaželene spolne opazke ali pristope ter dejanja povezana s spolnim izkoriščanjem neke osebe, neodvisno od razmerja med žrtvijo in storilcem ali okolja, kjer se spolno nasilje zgodi (Krug, Mercy, Dahlberg in Zwi, 2002).
Glede spolnega nasilja obstaja veliko napačnih predstav. Raje kot da bi se lotila vsake od njih, bi izpostavila eno ključnih dejstev, na katerem bi moralo temeljiti vsakršno razumevanje spolnega nasilja. Spolno nasilje je zares nasilje, ki vključuje dejanja, na videz povezana s spolnostjo in tudi pušča posledice, ki močno vplivajo tudi na spolno življenje žrtev. A vzrok samega spolnega nasilja je težnja po izražanju moči in nadvlade nad žrtvijo in nima nikakršne zveze s spolnostjo kot takšno (Krug, 2002).
Žal je spekter izkušenj žrtev spolnega nasilja izredno obsežen, zato je zelo težko opredeliti specifične načine pomoči in vodila za odnos do žrtev. V mislih moramo imeti naslednje:
- Žrtve spolnega nasilja so lahko moški in ženske vseh starosti.
- Spolno nasilje se lahko izvaja v različnih okoljih (vojska, zapori, šola, psihiatrije, bolnišnice, doma, na prostem, v delovnem okolju, …), če pa govorimo o splošnejših oblikah spolnega nasilja, ki se izvajajo preko različnih zakonov (npr. prepoved splava), pa je nasilje lahko vezano na celotna državna ozemlja.
- Storilci so lahko popolni neznanci, večinoma pa so storilci žrtvi znane osebe.
- Spolno nasilje se izvaja na različne načine (posilstvo, zloraba, napad, izsiljevanje, genitalno izmaličenje, prepoved kontracepcije, spolno suženjstvo, trgovanje z odraslimi in otroci, prisilna poroka, v vojni, … ).
- Žrtve občutijo posledice različnih intenzitet, trajanj in vrst. Na posledice vplivajo kultura, zakonodaja, podpora bližnjih in osebnostne dispozicije žrtev.
- Spolno nasilje ima lahko različno trajanje – variira od enkratnega doživljanja spolnega nasilja, do večkratnega doživljanja spolnega nasilja, v obeh primerih pa je to lahko kratkotrajno ali dolgotrajno.
Posledice spolnega nasilja pomembno zaznamujejo odnose z drugimi ljudmi. Pogosto je načet odnos z družino, prijatelji, dosedanjimi znanci, a včasih je najbolj težavno vzpostavljati romantične odnose s partnerji. Ta razmerja so specifična zaradi unikatne čustvene dinamike in spolnih odnosov.
Komunikacija v razmerju
Kljub temu da so posledice spolnega nasilja izredno težke, je lahko vsako partnersko razmerje uspešno, kadar se partnerja aktivno poslušata in trudita z deljenjem lastnih misli, čustev ter izkušenj.
Kadar se znajdete v razmerju z osebo, ki je imela izkušnjo spolne zlorabe, ji je potrebno zagotoviti, da se o tem lahko pogovarja kadar želi, brez obsodb, ter da jo pozivate, naj svojo izkušnjo deli z vami, da bi jo bolje razumeli. Če žrtev o tem trenutno ne želi govoriti, ji jasno povejte, da ne želite vršiti pritiska nadnjo in boste počakali na trenutek, ko bo pripravljena na pogovor.
Pripovedi o izkušnji spolnega nasilja niso nikoli prijetne ali preproste za poslušalca. Ko vam žrtev enkrat začne pripovedovati o svoji izkušnji, morate imeti v mislih, da je žrtev, ne glede na navidezno zbranost in umirjenost, zagotovo vznemirjena in je v to vložila veliko truda, zato je ena najhujših napak, ki jih lahko storite na tem mestu, da žrtev prekinete pri govoru, ker ne morete prisluhniti njeni zgodbi. Čeprav je vsebina izredno temačna in vam žrtev veliko pomeni, morate imeti v mislih, da je žrtevtista, ki nosi največje breme in je vaša dolžnost, da ji prisluhnete, saj je to glavni začetni korak na poti k uspešnemu odnosu.
Ko vam žrtev zaupa svojo izkušnjo, pogosto ne veste, kako se odzvati. Na noben način ne nakazujte, da je žrtev kakorkoli odgovorna za to, kar se ji je zgodilo, ravno tako pa je ne obravnavajte kot ranljive in nemočne. Žrtvi pokažite, da ste hvaležni, da je izkušnjo delila z vami in da cenite moč, ki jo je zbrala, da vam zaupa. Na tem mestu je dobro, če žrtev vprašate, ali ima kakšne posebne želje ali zahteve. Te se lahko nanašajo na vse od spolnih odnosov pa do komunikacije.
Ključni element pri razumevanju partnerja je empatija. Medtem ko je empatija nekaterim ljudem skoraj samoumevna, drugim ni, kar je lahko precej kočljivo, kadar smo v razmerju z žrtvijo spolnega nasilja. Če niste zmožni razumeti te bolečine in spremljajočih posledic, se bo žrtev počutila veliko huje – ne zgolj, da jo lahko, če ste neprevidni, užalite, pač pa njeno izkušnjo popolnoma minimizirate in nekaj, kar je žrtvi popolnoma spremenilo življenje, označite kot malenkost. Če ste neempatični, je najbolje, da si poskusite pristno predstavljati izkušnjo, v vseh njenih podrobnostih, kako se dogaja vam, na vašem telesu. Na ta način se lahko naučite sočustvovanja in partnerja bolje razumete.
Žrtve so si različne glede na to, kako pogosto govorijo o svoji izkušnji. Nekatere svoje misli zadržijo zase, druge pa svoje misli delijo, saj jim je tako lažje. Pri komunikaciji o izkušnjah je pomembno, kako poslušamo žrtev. Ravno tako kot pri izkazovanju sočutja so tudi pri aktivnem poslušanju ljudje različno spretni, zato ni odveč, če v različnih virih poiščete vodila za aktivno poslušanje. Eden novejših modelov, model LAFF (McNaughton, Hamlin, McCarthy, Head-Reeves in Schreiner, 2008), vključuje štiri poučne korake. Prvi korak vas usmerja k temu, da pozorno poslušate in izkazujete sočutje, tako da se odzivate na govorca z izjavami, ki izkazujejo vašo zaskrbljenost glede težave. Ne smete pozabiti, da je namen takšnega poslušanja, da bolje razumete problematiko govorca. Drugi korak pravi, da morate postavljati vprašanja, s katerimi bi lahko izboljšali vaše razumevanje situacije. Dokler postavljate vprašanja, ki so spoštljiva, izkazujejo skrb in sogovorca ne zasipate z njimi, so vprašanja dobrodošla, saj z njimi kažete, da govorcu sledite. V zadnjih dveh korakih poskusite določiti osrednji namen pogovora in indikacije na morebitne težave, ki ste jih odkrili ter se vprašajte, katere težave so v dosegu vaših zmožnosti pomoči in katere niso. Kadar so težave znotraj dosega, se o tem pogovorite in sprašujte po podrobnih smernicah, kadar niste prepričani, kaj bi bil pravi korak. Primer takšnega vprašanja bi bil »Kaj lahko storim, da bi se z menoj počutil/a varno?«
Pogosto je težko razpoznati in se oddaljiti od težav, ki niso znotraj vaših zmožnosti pomoči. Zato se partnerji žrtev zapletejo v mreže težav, ki so jih žrtve imele že nekaj časa, preden so spoznale svoje trenutne partnerje. Vloga partnerjev ni, da poskusite »popraviti« ali zaceliti neko osebo. Res je, vaša dolžnost je, da nudite žrtvi oporo, a morate se zavedati, da svojemu partnerji niste vi povzročili bolečine. Največ, kar lahko storite, je, da svojemu partnerju nudite oporo in jim zagotovite, da se ne bodo sami soočali s svojo bolečino in strahovi, saj jim boste ob strani, vedno na voljo (McNaughton, 2008).
Žrtve spolnega nasilja včasih čutijo posledice, ki potrebujejo pomoč strokovnjakov, ki so spretni v komunikaciji in so poučeni o posledicah spolnega nasilja, zato je ključno, da svoje partnerje spodbujate tudi pri takšnih korakih v življenju – čeprav včasih že zdravo romantično razmerje lahko močno pripomore k izboljšanju stanja žrtev, težave včasih tečejo veliko globlje in so veliko bolj trdovratne, zato, kadar vaša pomoč ni zadostna, ne smete kriviti sebe.
Dandanes smo zasuti z dostopom do različnih virov, ki jih lahko najdemo v knjižnicah, na internetu itd. Če preverite, ali je kateri od teh zanesljiv vir informacij, si lahko preberete več o posledicah, ki jih nosi spolno nasilje, o tem, na kakšne načine in katere sfere življenja vpliva, včasih pa lahko naletite na koristne nasvete za pomoč žrtvam. Več informacij kot zberete o tej temi, lažje boste navezali stik z žrtvijo in dobili vpogled v določene vidike, ki se jih prej niste zavedali.
Pri pogovoru s partnerji, ki so žrtve spolnega nasilja, se je potrebno izogibati izjavam, ki opravičujejo dejanje storilca, izražajo dvom o tem, da se je spolno nasilje res zgodilo, ki žrtev pozivajo k temu, da naj oprostijo svojemu storilcu, ki kakorkoli prelagajo povod za spolno nasilje na žrtev, naj žrtev neha govoriti ali misliti o spolnem napadu, ker jim to dela škodo, ter da je celotna izkušnja del usode ali načrta višje sile. Kadar partner kaže posledice, kot je npr. slaba samopodoba, tega ne smemo primerjati s slabo samopodobo osebe, ki ni žrtev spolnega nasilja, saj partnerjeva izvira iz spolnega nasilja in je, klub navidezni podobnosti, popolnoma drugačnih razsežnosti, kar velja tudi za ostale posledice spolnega nasilja (Fair Heaven Rape Crisis Center).
Zaupanje v razmerju
Za trenutek si predstavljajte, da oseba, ki ste ji zaupali s svojim življenjem, nad vami vrši spolno nasilje. Oseba, ki bi vas pred ravno takšnimi zločini morala zaščititi. Kmalu ugotovite, da niste varni niti v okolju, kjer bi varnost morala biti samoumevna. Nekako, morda popolnoma nezavedno ter nebesedno, si postavite vprašanje: Komu pa sploh lahko zaupam?
Težave z zaupanjem vzniknejo že pri spolnem nasilju s strani neznanca, toliko bolj intenzivne pa so, kadar je storilec nekdo, ki mu je žrtev prej zaupala. Zmotne so predstave, da se pomanjkanje zaupanja vedno kaže kot odpor do romantičnih razmerij ali splošna nezaupljivost do ljudi, ki žrtve po spolu ali drugih kazalcih spominjajo na storilca. Čeprav so tudi tovrstni odzivi možni, žrtve spolnega nasilja pravzaprav pogosto vstopijo v razmerja s partnerji, a se nezaupanje lahko kaže zelo posredno, morda kot vseprisoten občutek, da partner ni odkrit, zvest, dovolj predan razmerju, da ima v ozadju skrite namene, lahko pa se izraža tudi preko občutka, da jih bo partner izkoristil in zapustil (Briere in Runtz, 1991).
Kadar ste v partnerskem odnosu z nekom, ki vam ne zaupa ali pa je to zaupanje zelo krhko, je to zelo naporno, saj se neprestano soočate s partnerjevimi dvomi, poizvedovanjem in nezadovoljstvom. Zaupanje je odnos, ki ga ima neka oseba do druge, ne da bi za vsako situacijo, nasičeno z zaupanjem, iskala dokaze. Če ima žrtev občutek, da počnete nekaj slabega za njenih hrbtom, ni rešitev, da ji pokažete npr. vsa svoja sporočila z ljudmi, s katerimi ste v stiku. Čeprav je to na videz najlažji način vzpostavljanja trenutnega miru, se dolgoročno ne izide, saj vaš partner začne svoje zaupanje temeljiti na dokazih. To pomeni, da boste vsakič, ko za situacijo ne bo na voljo dokaza, nečesa krivi. Zaupanje mora izhajati iz žrtve same in temeljiti na občutku, da vam žrtev lahko zaupa, vendar prvi korak sloni na vas. Najslabše, kar lahko storite žrtvi, je, da celotno vzpostavljanje zaupanja preložite nanjo in to označite kot žrtvin problem, ki nima kaj opraviti z vami.
Najprej se morate vprašati, kako zares ste predani žrtvi. Kaj skrivate v ozadju? Morda kakšno osebo, dogodke, čustva, … ? Razlikovati je potrebno med zasebnostjo in prikrivanjem. Če svojemu partnerju prikrivate reči, ki bi lahko zamajale ravnovesje vašega razmerja, je nujno, da se prikrivanje preneha. Več škode storite s tem, kadar partnerju prikrivate stvari, tudi kadar mislite, da delate dobro. Da bi ustvarili dobro podlago za zaupljivo razmerje, je potrebno, da najprej dobro poznate same sebe ter da pred partnerjem ničesar ne skrivate. Če to počnete, premislite, kje je smisel razmerja z nekom, s komer ne želite deliti svojega življenja (Firestone, Firestone in Catlett, 2002).
Ko začnete s partnerjem deliti svoje izkušnje, je pomembno, da uporabljate svoje besede smotrno – ne obljubljajte preveč in se držite svojih besed. Ne le, da se morajo vaše besede ujemati z dejanji, pač pa so dejanja in njihova doslednost pomembna za to, da bi vaše besede sploh imele težo (Firestone, 2002).
Čeprav je pogosto neprijetno, je neposrednost v izkazovanju lastnih čustev do partnerja, tudi negativnih, ključna. Svoje občutke, misli, dvome, vprašanja in frustracije vpletite v pogovor s svojim partnerjem in jih izrazite na nenapadalen, konstruktiven način. Morda zveni paradoksalno, a ko ste s partnerjem odkriti tako glede negativnih kot pozitivnih misli, s to popolno odkritostjo močno poglabljate tako svojo bližino kot intimnost s partnerjem (Firestone, 2002).
Skupaj z neposrednostjo pri izkazovanju sodi tudi neposrednost pri poslušanju – stiske, misli, dvome in čustva svojih partnerjev morate resnično poslušati in jih upoštevati. Tudi če se z izjavami partnerjev ne strinjate, jih spoštujte in sprejmite, da ste s partnerjem dve ločeni osebi, ki vsaka na svoj unikaten način vidi situacijo (Firestone, 2002).
Spolnost
Sestavni del partnerskega razmerja so vsekakor prijetni in varni spolni odnosi, ki so pomemben del našega mentalnega zdravja, zato so težave, ki jih žrtve izkušajo na področju spolnosti, izvor mnogih frustracij v razmerju. Težave na področju spolnosti so zelo različne (npr. neuspešen spolni odziv ali izostanek orgazma, hipna ugasnitev vzburjenja in nesproščenost ob spolnem odnosu) in so v tesnih, včasih tudi zapletenih povezavah z drugimi posledicami spolnega nasilja (npr. nizka samopodoba in posttravmatska stresna motnja), pogosto pa spolne odnose spremljajo občutki sramu, gnusa, strahu, jeze, odpora in drugi. Ker so žrtve pod velikim pritiskom spolnih stereotipov, določene vidike in posledice spolnega nasilja ločujemo po spolu (Van Berlo in Ensink, 2000).
Kot posledici se lahko pojavita spremembi v doživljanju potrebe po spolnosti in dejanska frekvenca spolnih odnosov, ki jih imajo žrtve. Hiposeksualnost (zmanjšana potreba po spolnih odnosih, ki sledi spolnemu nasilju) in dejanska frekvenca spolnih odnosov sta zaradi stereotipnih predstav bolj obremenjujoča za moške, hiperseksualnost (povečana potreba po spolnih odnosih, ki sledi spolnemu nasilju) in dejanska večja frekvenca spolnih odnosov pa sta bolj obremenjujoča za ženske. Omenjene posledice se pojavljajo tako pri moških kot pri ženskih žrtvah (Rentoul in Applebom, 1997).
To, da žrtve čutijo tako intenzivne posledice spolnega nasilja na področju spolnega življenja, ni moč pojasniti zgolj s tem, da imata spolni napad in spolni odnos skupno področje – človeško spolnost. Žrtve med spolnim napadom velikokrat doživijo odziv, ki se popolnoma križa z naravo situacije – včasih začutijo spolno vzburjenje, v nekaterih primerih pa celo dosežejo orgazem (to sta posledici sistemov inhibicije ter ekscitacije, ne pa želje po spolnem odnosu s storilcem) (Levin in Van Berlo, 2004).
V največjo pomoč bo, če se s svojim partnerjem temeljito pogovorite o tem, kaj je zanje sprejemljivo in česa si želijo. Pri pogovoru o tovrstnih težavah morate biti strpni, odprtega uma in v oporo partnerju, saj so zlasti težave v spolnih odnosih lahko tiste, ki sprožijo plaz slabih spominov in frustracij.
Žrtvam je potrebno dati dovolj časa, da se sprostijo in vam zaupajo, pozorni pa morate biti na znake, ki vam nakazujejo, kdaj je primerno dajati pobude za spolni odnos. Zelo koristno je, da se na začetku s partnerjem dogovorite za »varno besedo« ali »stop besedo«, s katero vam partnerji lahko dajo znak, da želijo prekiniti s spolnim odnosom. Postopno udejstvovane v spolnih odnosih je ključnega pomena, saj prekinitev spolnega odnosa ne bo storila škode, ki jo lahko nesmotrno vztrajanje. Svojim partnerjem jasno povejte, da se nimajo česa sramovati in da boste skupaj poskusili prebroditi ovire.
Kaj lahko upoštevate pri pomoči partnerjem, ki so žrtve spolnega nasilja?
|
|
Pomoč se začne tako, da podamo roko drugemu. A žal je potrebno storiti več kot to – v svetu moramo razbiti ogromno mitov, ki obkrožajo spolno nasilje in aktivno vplivati na spreminjanje tako zakonodaje kot tudi lastne kulture. Spolno nasilje nikakor ni del kulture, ampak je člen verige krutega zatiranja in podrejanja ljudi, zločin zoper celotno človeštvo. Osredotočiti se moramo na to, da prihodnje generacije in družbo vzgajamo tako, da izkoreninimo (spolno) nasilje. Obrniti moramo hrbet navadam prelaganja krivde na žrtve, ustvariti spodbudno okolje, kjer se bodo žrtve počutile varne, ko spolno nasilje prijavijo. O spolnem nasilju moramo spregovoriti znotraj in izven svojih državnih meja in osvoboditi vsako živo bitje okov groženj spolnega nasilja. Stremeti moramo k svetu, kjer se ljudje ne bodo sprehajali po ulici v strahu, da jih bo nekdo napadel, kjer bo storilec odslužil kazen sorazmerno pošastnosti zločina, kjer ne bomo krivili žensk, da so se premalo oblekle in izzivale moške, ki naj ne bi bili zmožni zadrževati svojih potreb, ko pa so žrtve spolnega nasilja tudi moški, otroci in dojenčki. Prizadevati si moramo za svet, kjer se naših teles ne bo zatiralo z zakoni v korist tiranom.
Kljub temu da spolno nasilje pusti rane, ki ostanejo do konca življenja, nikoli ne smemo pozabiti, da so žrtve večje od svoje travme, da so osebe, ki kljub bolečini in trpljenju pogumno korakajo naprej v življenju, da se ne smilijo samim sebi, ampak svoje izkušnje delijo ravno zato, ker so neustrašne.
Viri
Briere, J., & Runtz, M. (1991). The longterm effects of sexual abuse: A review and synthesis. New directions for mental health services, 1991(51), 3–13.
Fari Heaven Rape Crisis Center – What Not to Say to a Victim of Sexual Assault (n. d.) Zadnji dostop dne 16. 1. 2020: https://www.asafeport.org/programs/direct-services/what-not-to-say-to-a-victim-of-sexual-assault/
Firestone, R., Firestone, L. A. in Catlett, J. (2002). Conquer your critical inner voice. Oakland, CA: New Harbinger.
Krug, E. G., Mercy, J. A., Dahlberg, L. L. in Zwi, A. B. (2002). The world report on violence and health. The lancet, 360(9339), 1083–1088.
Levin, R. J. in van Berlo, W. (2004). Sexual arousal and orgasm in subjects who experience forced or non-consensual sexual stimulation–a review. Journal of Clinical Forensic Medicine, 11(2), 82–88.
McNaughton, D., Hamlin, D., McCarthy, J., Head-Reeves, D. in Schreiner, M. (2008). Learning to listen: Teaching an active listening strategy to preservice education professionals. Topics in Early Childhood Special Education, 27(4), 223–231.
Rentoul, L. in Appleboom, N. (1997). Understanding the psychological impact of rape and serious sexual assault of men: a literature review. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 4(4), 267-274.
Van Berlo, W. in Ensink, B. (2000). Problems with sexuality after sexual assault. Annual review of sex research, 11(1), 235-257.
