Serge Moscovici – socialni psiholog, in še mnogo več…

V petek, 15. novembra 2019, je minilo 5 let, odkar je umrl Serge Moscovici – eden izmed ljudi, ki so zaslužni za utemeljitev mnogih konceptov v socialni psihologiji in tudi za utemeljitev socialne psihologije kot znanosti. V članku smo naredile kratek pregled njegovega življenja in dveh glavnih področij dela, in sicer vpliva manjšin in teorije socialnih reprezentacij. Na koncu sledi še seznam njegovih knjig.

Življenjepis

Rodil se je leta 1925 v Braili v Romuniji, v družini trgovcev žita. Z očetom sta se pogosto preseljevala, tako je prišel tudi v Bukarešto. Tam pa je leta 1938 doživel vpliv antisemitizma, izključili so ga iz šole, temu je sledil tudi Bukareški pogrom leta 1941. Med drugo svetovno vojno se je učil francoščino in prebiral filozofske spise. Leta 1948 je po potovanju čez Madžarsko, Italijo in Avstrijo prišel v Pariz. Tam je delal v industriji z oblačili in obutvijo. Tragične dogodke, ki jih je doživel med vojno in mladostjo ter so zaznamovali celotno njegovo življenje, je opisal v avtobiografiji »Chronicle of years lost« (Pérez, Kalampalikis, Lahlou, Jodelet in Apostolidis, 2015). Po prihodu v Pariz je leta 1949 diplomiral iz psihologije. Privlačil ga je tečaj psihiatra in psihoanalitika Daniela Lagacheja o psihologiji socialnega življenja, zato se je vpisal na doktorski študij pod njegovo supervizijo. Poleg tega se je srečal z Jeanom Stoetzlom, socialnim psihologom, kar je prispevalo k nadaljnjemu Moscovicijevemu metodološko – raziskovalnemu razvoju (Pérez idr., 2015).

Moscovici je nekaj svojih glavnih konceptov razvil s pomočjo drugih literarnih in znanstvenih del (npr. knjige, ki so jih prodajali na bregovih reke Seine in esej Roberta Lenobleja o pojmu izkušnje). Lagache ga je spodbudil in predlagal štipendijo Francoskega nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje, ki je Moscovicija nagradilo leta 1952. Naslednje leto je objavil svoj prvi članek. Leta 1961 je zagovarjal svojo doktorsko tezo o psihoanalizi in njeni zastopanosti v družbi. Istega leta je tudi ponovno diplomiral na Ecole Pratique des Hautes Etudes (Pérez idr., 2015).

Bil je eden izmed prvotnih ustanoviteljev European association for experimental social psychology (EAESP), ki danes deluje pod imenom EASP oz. Evropsko združenje za socialno psihologijo. Leta 1965 je postal njen prvi predsednik in urednik njene uradne revije (EJSP) skupaj z Leonom Festingerjem, Johnom Lanzetto, Ragnarjem Rommetveitom in Stanleyem Schachterjem. Kmalu so se pridružili še Henri Tajfel, Harold Kelley in Morton Deutsch (Pérez idr., 2015). Njegova ključna vloga v organizaciji se kaže še danes. Leta 2017 je EASP podelila prvo srebrno Moscovicijevo medaljo. Nagrado prejme avtor ali avtorji članka, knjige ali poglavja v knjigi, ki inovativno prispeva k razvoju socialne psihologije (EASP, 2019).

Prejel je številna vabila kot gostujoči predavatelj. Gostoval je v Ameriki, Franciji, Švici in drugod. V začetku leta 2000 je prišlo do mednarodnega priznavanja njegovega dela in po njegovih besedah tudi dela ljudi okoli njega. Pojavilo se je z ustvarjanjem številnih raziskovalnih centrov v različnih državah, kjer so se učili, razpravljali in predelovali njegove ideje ter ustvarjali akademske skupnosti. Sem spadajo dvoletne mednarodne konference, Evropsko doktorsko usposabljanje in Moscovicijevi centri (Pérez idr., 2015).

Priznanje njegovega dela je v svetu zelo pomembno. Med letoma 1980 in 2012 mu je bilo podeljenih 16 častnih diplom, večinoma v Evropi pa tudi v Latinski Ameriki. Prejel je tudi šest mednarodnih nagrad v čast vsem njegovim vidikom razmišljanja. Umrl je v Parizu, 15. novembra 2014 (Pérez idr., 2015).

V nadaljevanju bomo predstavile dva izmed njegovih glavnih konceptov.

Vpliv manjšin (Minority Influence)

Empirične analize so pokazale, da tradicionalne ugotovitve o prevladi večine nad manjšino veljajo le v določenih situacijah, in sicer, ko je socialni kontekst vnaprej določen in podan ter manjšina ni imela možnosti za njegovo spremembo (Ule, 2009). To spoznanje je povzročilo dvom vrste raziskovalcev v ustaljeno teoretsko paradigmo o odnosu med manjšino in večino. Tudi Serge Moscovici je eden izmed tistih, ki je najbolj vplival na spremembo ustaljene paradigme. Slednji je razvil koncept po katerem je socialni vpliv dvosmeren proces – od zgoraj navzdol (od večine k manjšini) in od spodaj navzgor (od manjšine k večini). Med tema dvema vplivoma obstajajo razlike. Večina deluje na manjšino neposredno in eksplicitno (s politično in ekonomsko močjo), vpliv manjšine na večino pa je posreden in subtilen (deluje s svojo inovativnostjo in privlačnostjo). Posredni vpliv manjšine se pogosto izkaže kot močnejši kot neposredni vpliv večine (Moscovici, 1976).

Vpliv manjšine na večino sloni v njenem konsistentnem in prepoznavnem stilu obnašanja oziroma delovanja. Konsistentno delovanje manjšine v odnosu do večine ustvari pri članih večine nek občutek negotovosti glede njihovih lastnih mnenj, stališč, norm. A konsistentnost sama v obnašanju manjšine ni tako pomembna. Pomembno je, da to konsistentnost zazna večina. Slednja nato manjšini pripisuje enotnost in skupinsko identiteto. Ko to manjšina prepozna, se njena konsistentnost še poveča (Ule, 2009). Konsistentnost v obnašanju manjšine je nujen, vendar ne zadosten pogoj za vpliv na večino. Poleg tega moramo upoštevati še celotni socialni kontekst in proces socialnega vplivanja (Mugny, 1984). Tudi vpliv manjšine ima svoje meje. Če se manjšina vede rigidno, dogmatsko in ni pripravljena sklepati razumnih kompromisov, lahko izzove zavračanje. Primer takšnega negativnega učinka so skrajne skupine Zahodne Evrope, ki so delovale po letu 1970 (na primer Rdeče brigade, ki so s svojim terorizmom, rigidnostjo in dogmatizmom od sebe odvrnile večino).

Teorija socialnih reprezentacij (Theory of Social Representations)

Moscovici družbo vidi kot središče, izhodišče preučevanja in ne le kot podlago raziskovanju individualnih procesov (Miell in Wetherell, 1998). Pojem socialnih reprezentacij zajema produkte in procese karakterizacije, ki izvirajo iz splošnega človeškega razmišljanja (»zdrave pameti«, če hočemo). So nekakšen set praktičnega sklepanja in razmišljanja v družbenem dogajanju in imajo svoj stil in logiko (ICSR, 2008). Dva glavna procesa pri nastajanju socialnih reprezentacij sta konkretizacija in sidranje. Sidranje vključuje kategorizacijo in poimenovanje procesov, ki služita temu, da nečemu damo smisel in to povežemo z že obstoječim znanjem. Konkretizacija pa se nanaša na transformacijo abstraktnega koncepta v oprijemljiv predmet ali sliko (Augustinos, Walker in Donaghue, 2014).

Nekatere izmed glavnih značilnosti teorije socialnih reprezentacij (Miell in Wetherell, 1998):

• Socialne reprezentacije obstajajo tako na individualni kot na družbeni ravni in prevevajo vse vidike družbenega življenja in skupnosti.
• Skozi teorijo socialnih reprezentacij ljudje, skupine in družbe dobivamo smisel o svetu v katerem živimo, nudijo pa nam tudi zmožnost komunikacije.
• O socialnih reprezentacijah lahko razmišljamo kot o širokem sistemu prepričanj, na katerem temeljijo naša vedenja.
• Teorija socialnih reprezentacij ne more ponuditi univerzalnih ali posplošljivih spoznanj. Pomembni so specifični socialni, zgodovinski in kulturni kontekst.
• Socialne reprezentacije se ustvarjajo in spreminjajo tekom aktivnosti v vsakdanjem življenju.

Kritika socialnih reprezentacij (povzeto po Černigoj, 2000)

1. Nejasnosti pri opredelitvi samega pojma socialnih reprezentacij in njihovega odnosa do drugih podobnih konceptov.Težave z opredelitvijo se pojavljajo že od njegovih prvih del naprej, jasne in enoznačne opredelitve pa nimamo niti danes. Gre za vprašanje, kaj sploh je socialna reprezentacija. Nejasno naj bi bil opredeljen odnos socialnih reprezentacij do podobnih konceptov. Moscovici nejasnosti svoje teorije ne poskuša zanikati, ampak pravi, da je to prednost. Meni, da je eden izmed glavnih problemov socialne psihologije kompulzivna potreba po produciranju teorij, ki obravnavajo le posamezne izolirane mehanizme.
2. Nejasnosti glede vloge socialnih reprezentacij v »veliki« socialni psihologiji.Socialne reprezentacije najprej pojmuje kot fenomene, ki jih je treba razložiti in ne kot fenomene, ki bi lahko razlagali druge pojave. Hkrati v istem članku trdi, da predstavljajo socialne predstave neodvisne, eksplanatorne spremenljivke. So spremenljivke, nedoločene in abstraktne, njihove vsebine pa so mnogo šibkejše in povezane med seboj z večjo variabilnostjo. Moscovicijev odgovor na kritiko je bil, da so kolektivne reprezentacije najprej pojmovane abstraktno, socialna psihologija pa jih mora natančneje razložiti, kar pa še ne pomeni, da ne morejo igrati eksplanatorne funkcije.
3. Nejasnosti glede ravni preučevanja socialnih reprezentacij. Kritika se nanaša na procese vsidranja in objektifikacije ter na motivacijo za ustvarjanje socialnih predstav. Vse to naj bi imelo  premalo temeljev na individualno-psiholoških konceptih. Kot primer avtor kritike tukaj navaja, da se skupina ne more bati neznanega, tega neznanega se lahko bojijo samo posamezni člani skupine.

Njegova dela:

• La psychanalyse, son image, son public, PUF, 1961/ new edition 1976 / Its image, its public, Polity Press, 2008
• Reconversion industrielle et changements sociaux. Un exemple: la chapellerie dans l’Aude, Armand Colin, 1961
• L’expérience du mouvement. Jean-Baptiste Baliani, disciple et critique de Galilée, Éditions Hermann, 1967
• Essai sur l’histoire humaine de la nature, Groupe Flammarion, 1968/1977
• Hommes domestiques et hommes sauvages, Union Générale d’éditions, 1974
• La société contre nature, UGE-Seuil, 1972 / Society against nature: the emergence of human societies. Hassocks, Harvester Press – Atlantic Highlands, N.J., Humanities Press, 1976
• Social influence and social change, Academic Press, 1976
• Psychologie des minorités actives, Presses Universitaires de France, 1979
• L’Age des foules: un traité historique de psychologie des masses, Fayard, 1981/ The age of the crowd: a historical treatise on mass psychology. Cambridge, Cambridge University Press, 1985
• Changing conceptions of conspiracy(with C.F. Graumann), New York: Springer, 1987
• La Machine à faire les dieux, Fayard, 1988
• La Machine à faire les dieux, Fayard, 1988 / The invention of society: psychological explanations for social phenomena, Cambridge, Polity Press, 1993
• Social Representations: Explorations in Social Psychology(edited by Gerard Duveen), Polity Press, 2000
• De la Nature. Pour penser l’écologie, Métailié, 2002
• Réenchanter la nature(Interviews with Pascal Dibie), Aube, 2002
• The Making of Modern Social Psychology:The Hidden Story of How an International Social Science was Created(with Ivana Markova). Polity Press, 2006.
• Raison et cultures(edited by Nikos Kalampalikis). Editions de l’EHESS, 2012
• Le scandale de la pensée sociale(edited by Nikos Kalampalikis). Editions de l’EHESS, 2013

Zaključek

Moscovici (1989) je individualistični in eksperimentalni tradiciji očital, da je socialno psihologijo skrčila na podpodročje splošne psihologije. V resnici pa bi morala socialna psihologija po njegovem mnenju zavzemati centralno mesto v družboslovju in predstavljati most med drugimi znanstvenimi vejami. Morala bi biti ena izmed velikih družboslovnih znanosti, ki bi lahko razločila socialno mišljenje, jezik, religije, kolektivno vedenje, oblikovanje skupin in komunikacijo. To bi bila znanost, katere naloga bi bila pravzaprav tisto, kar ostale družboslovne znanosti zaradi prevelike kompleksnosti zanemarjajo: pojasniti kontinuiteto med individualnimi in kolektivnimi fenomeni.

Serge Moscovici ima ključno vlogo v evropski socialni psihologiji. Njegovi znanstveni prispevki, kot so teorija socialnih reprezentacij, ali njegov poudarek na neskladnost (non-conformity) in vpliv aktivnih in konsistentnih manjšin, imajo širok vpliv na socialnopsihološko razmišljanje in so vplivali na teorije in raziskave v številnih drugih smereh.

Literatura

Augustinos, M., Walker, I. in Donaghue, N. (2014).  Social cognition: An integrated introduction.Sage.

Černigoj, M. (2000). Predstavitev in kritika teorije socialnih predstav. Psihološka obzorja, 9(1), 23–38.

European Association of Social Psychology (EASP). (2019). Serge Moscovici Medal. Pridobljeno s https://www.easp.eu/about/awards/serge-moscovici-medals/

International Conference of Social Representation (ICSR). (2008). Social representation theory. Pridobljeno s http://www.9icsr-indonesia.net/eng/bg_sr.htm

Miell, D. in Wetherell, M. (ur.). (1998). Doing social psychology.Sage.

Moscovici, S. (1976). Social influence and social change. Academic Press.

Moscovici, S. (1989). Preconditions for explanation in social psychology. European Journal of Social Psychology, 19(5), 407–430.

Mugny, G. (1984). The Influence of Minorities; Ten Years Later. V: Tajfel, H. (izd.), The Social Dimension. European Developments in Social Psychology. Cambridge University Press.

Pérez, J., Kalampalikis, N., Lahlou, S., Jodelet, D. in Apostolidis, T. (2015). In memoriam Serge Moscovici (1925–2014).

Ule, M. (2009). Socialna psihologija: analitični pristop k življenju v družbi. Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.