Domišljija kot dodana vrednost realnosti

Domišljija je naša vsakodnevna spremljevalka. Pogosto je zamaskirana v besedo sanjarjenje. Nemalokrat na poti v šolo, službo ali domov razmišljamo o dogodkih, ki se niso zgodili. Lahko so to pretekli dogodki, kjer si zamišljamo, kako bi ti potekali po naših željah ali pa si zamišljamo dogodke, ki se (še) niso zgodili, a si želimo, da bi se. Velikokrat so objekt sanjarjenja osebe oziroma odnosi z osebami. Premišljujemo o osebnosti ter dejanjih ljudi, s katerimi smo si blizu ali si želimo biti blizu, kot npr. družinski člani, prijatelji, partnerji, simpatije… Lahko pa nas domišljija pripelje do presojanja in sklepanja o osebnostnih značilnostih in dejanjih oseb, ki jih ne poznamo, kar se lahko odraža tudi v tako imenovanih stereotipih. Domišljija pozitivno vpliva na izoblikovanje in prepoznavanje naših želja in ciljev. Lahko pa se zgodi, da se meja med domišljijo in realnostjo zabriše, kar nas privede do nerealnih predstav in pričakovanj o dogodkih ter drugih ljudeh.

Običajno sanjarimo v trenutkih, ko si vzamemo odmor od dela, ko se želimo sprostiti, ko gremo sami na sprehod in podobno. Navkljub množici raznovrstnih dražljajev okoli nas blodimo po namišljenih pokrajinah, zgrajenih iz želja, strahov, pričakovanj, spominov in upanja. Sanjarimo, ko aktivno ne opravljamo nobene socialne vloge (Cantó-Milà, Núñez-Mosteo in Seebach, 2016). Cantó-Milà idr. (2016) so Augésovo (1995, cit. v Cantó-Milà idr., 2016) pojmovanje »ne-kraji« parafrazirali ter dane trenutke sanjarjenja tako poimenovali »ne-trenutki«. Da lahko sanjarimo potrebujemo prostorsko ali časovno odmaknjenost od svojih običajnih družbenih vlog. Naša prostorsko-časovna odmaknjenost predstavlja prostor, ki je zgolj in samo naš. V njem ne vladata racionalnost in preračunljivost, a ima kljub temu pomembno vlogo v našem življenju (Cantó-Milà idr., 2016).

Ena od osrednjih potreb je ljubiti in biti ljubljen, zato ne preseneča, da je romantična ljubezen ena od najpogostejših tem sanjarjenj (Cantó-Milà idr., 2016). V »ne-trenutkih« se  izoblikujejo pričakovanja o romantičnem razmerju. Cantó-Milà idr. (2016) je zanimalo ali domišljija s pričakovanji, sanjami ter z njimi povezanimi emocijami močno vpliva na romantična razmerja, med drugim tudi pri ljudeh, ki imajo razmerja na daljavo ter ljudeh, ki so trenutno samski. Intervjuvali so 40 ljudi v različnih mestih v Nemčiji ter Španiji, na zgoraj omenjenih »ne-krajih«, kot so letališče, železniška postaja, kavarna, torej kjer se ljudje lahko prepustijo lastnem toku misli. Spraševali so jih o njihovi ljubezenskih zgodbah, vsakdanjih prepirih ter njihovem sanjarjenju. Udeleženci, ki so bili samski, so pripovedovali o njihovih sanjarjenjih romantičnih razmerij (Cantó-Milà idr., 2016), kot je omenila ena udeleženka raziskave, ponavadi sanja o tem, kako bi bilo v razmerju z moškim, ki ga vsak dan srečuje na vlaku. Za samske je ta način sanjarjenja pomemben, saj si tako izoblikujejo lastne predstave in želje o romantičnem razmerju ter idealnem partnerju.

Iz opisov ljudi, ki so bili v razmerju, pa so Cantó-Milà idr. (2016) ugotovili, da lahko ločimo dve vrsti povezav med domišljijo in odnosom: skupne sanje ter propadle sanje. Skupne sanje pomenijo, da je oseba pri opisovanju priklicala sanjarjenje o bližnji ali oddaljeni prihodnosti kot dejanje, ki ga opravljata skupaj s partnerjem/partnerko (Cantó-Milà idr., 2016). Običajno skupne sanje izhajajo iz predhodnjih pogovorov s partnerjem, kjer oba izražata svoja mnenja o določeni temi. Najverjetneje imajo osnovo v individualnem sanjarjenju, a tega zaradi nedostopnosti k domišljiji niso mogli potrditi. Ugotovili so, da so odstopanja med domišljijo in realnostjo v primeru skupnih sanj zelo majhna, saj izhajajo iz resničnih pogovorov. Običajno skupne sanje krepijo odnos med dvema partnerjema. Propadle sanje pa so bistveno bolj pogost vir sanjarjenja (Cantó-Milà idr., 2016) in nemalokrat negativno vplivajo na odnose med partnerjema. Označujejo sanjarjenja, ki so povezana z lastno predstavo o lastnostih in dejanjih partnerja, na primer idealni zmenek s partnerjem ipd. Naše sanjarjenje, v katerem si izoblikujemo pričakovanja o tem, kako naj bi odnos deloval in kaj naj bi partner storil, se lahko razlikujejo od dejanske situacije, saj izhajamo iz lastnega zornega kota. To neskladje povzroči pojav negativnih emocij in lahko privede do konflikta (Cantó-Milà idr., 2016).

Včasih je bilo sanjarjenje izključno samotno dejanje (Cantó-Milà idr., 2016). Ob pojavu tehnologije (telefoni, tablice, računalniki) pa lahko sanjarjenje oblikujemo v sporočilo ter ga pošljemo osebi, ki trenutno ni z nami. Lahko bi rekli, da se ustvari t.i. »tunel komunikativnosti«, kjer lahko svojo domišljijo delimo s partnerjem ali partnerko. Stalna dosegljivost, ki jo omogoča elektronska komunikacija, je povzročila potrebo, da poskušamo svoje sanje takoj udejaniti. Elektronska komunikacija je v prostorsko-časovni odmaknjenosti (»ne-trenutki«) sestavni del sanjarjenj, ki  ustvarja nove impulze za domišljijo. Na tak način je tehnologija postala del domišljijskega sveta, še posebej oseb, ki so v razmerju na daljavo. Kot že prej omenjeno so Cantó-Milà idr. (2016) med 40 ljudmi, intervjuvali 10 ljudi, ki so bili v razmerju na daljavo. Pripovedovanje ene izmed udeleženk raziskave: »Po klicu na Skypu, pogosto še strmim v zaslon, kjer sem ga le nekaj sekund nazaj lahko še videla. Domišljam si, da je še tam, ter da se bo zgodil čudež in se ga bom lahko tudi dotaknila…«. Elektronske naprave tako ne ovirajo domišljije, ampak so postale celo del nje.

Poleg odnosov z osebami, ki so nam blizu, pa  domišljija vpliva tudi na naš odnos do oseb, ki jih ne poznamo. Odraža se v t.i. stereotipih. Stereotipi so poenostavljena in posplošena pojmovanja o socialnih skupinah in njihovih pripadnikih (Kompare in Stražiščar, 2016). Za krepitev stereotipov pri nekem posamezniku, pa je med drugim kriva tudi domišljija (Slusher in Anderson, 1987). Na predsodke vplivajo dogodki ali vedenja, povezana z določeno skupino ljudi, ki si jih človek umišlja in enači z vedenjem, ki se dejansko zgodi v resničnem življenju. Stereotipno vedenje se v resničnem življenju praviloma prej opazi, kljub temu, da se je določena skupina ljudi lahko večkrat odzvala nestereotipno kot stereotipno.

Slusher in Anderson (1987) sta s svojo raziskavo želela dokazati, da stereotipi vplivajo na določitev določene lastnosti izmišljeni tarčni osebi. Obenem pa domišljija posameznika, ki si zamišlja določene stereotipne lastnosti, potencira zaznavo pripisanih lastnosti določeni skupini ljudi. V prvem eksperimentu omenjene raziskave so morali udeleženci določiti, kako dane lastnosti bolj ali manj pritičejo nekemu poklicu. Tiste značilnosti, ki so bile večinsko pripisane določenemu poklicu, so bile označene za stereotipne lastnosti tistega poklica. Raziskovalca sta nato izbrala šest stereotipnih lastnosti (dve za vsak poklic) in tri poklice ter določila naslednje stereotipne vzorce: bogat in agresiven odvetnik, temperamenten in ustvarjalen umetnik ter prijazen in prijateljski duhovnik. Iz tega sta si nato izmislila hipotetične situacije ter iz njih sestavljala stavke npr.: »George, odvetnik, kupuje avto.«, » John, umetnik, kupuje avto.«, itd. Vsak stavek je posredno predstavljal eno od izhodiščnih lastnosti, ki so jih udeleženci razvrščali na začetku eksperimenta (kupovanje avtomobila je npr. predstavljalo premožnost). Udeleženci so si morali pri vsakem stavku zamisliti situacijo in jo opisati. Rezultati so pokazali, da so ti opisi bolj poudarjali izhodiščno lastnost pri tistem poklicu, za katerega je bila ta lastnost tudi označena za stereotipno.

V drugem eksperimentu omenjene raziskave Slusher in Anderson (1987) pa sta raziskovalca oblikovala stavke za šest lastnosti, v katerem je bila opisana lastnost lahko stereotipna za nek poklic, npr.: Artur, bogat odvetnik, se kopa v svojem bazenu, ki ga ima na vrtu; Ben, ustvarjalen odvetnik, v prostem času rad lončari (Slusher in Anderson, 1987). Vsaka lastnost je bila predstavljena dvakrat, v različnih stavkih za vsak poklic. Udeleženci so si morali predstavljati, zapomniti posamezne situacije ter na vprašalniku izpolniti, kolikokrat se je vsaka lastnost pojavila pri treh poklicih Rezultati so pokazali, da so si udeleženci bolj zapomnili tisti lastnosti nekega poklica, ki sta bili tudi stereotipni za ta poklic in so ju tudi označili, da sta se pojavili večkrat kot se v resnici sta. Pri obeh eksperimentih sta Slusher in Anderson (1987) dokazala, da naša domišljija močno podkrepi stereotipe, s katerimi potem brez oprijemljivih dokazov pripišemo lastnost neki skupini ljudi,  ter da bolj opazimo stereotipne lastnosti za določeno skupino ljudi kot nestereotipne.

Poleg odnosov do drugih pa domišljija posega tudi v odnos do lastne prihodnosti, bodisi je to bližnja ali daljna (Chiu, 2012). Predstavljanje, kako naj bi prihodnost izgledala, je ustvarjalno umišljanje o neskončih možnih scenarijih, ki se lahko zgodijo. Je kognitvni proces, sestavljen iz epizodičnega ter semantičnega spomina. Epizodični spomin poskrbi za »materiale« oziroma snov o preteklih izkušnjah, s katero si lahko posameznik predstavlja svojo prihodnost. Semantični spomin pa vsebuje znanje o svetu, s katerim si lahko nato posamezniki pomagajo pri domišljanju stvari, ki se lahko zgodijo v prihodnosti. Z umišljanjem, kako naj bi prihodnost izgledala, se krepi podlaga za ustvarjalno mišljenje (Chiu, 2012). V raziskavi (Chiu, 2012) so ugotovili, da so bili udeleženci, ki so imeli bolje izraženo lastnost predstavljanja prihodnosti, bolj ustvarjalni. In ugotovili so tudi obratno, da so bolj ustvarjalni udeleženci znali bolje zamisliti situacije v daljni prihodnosti.

Domišljija predstavlja pomemben del našega vsakdana. Vanjo se zatekamo na poti v službo, fakulteto, domov, medtem ko se peljemo na avtobusu, vlaku. Toraj takrat, ko ne opravljamo aktivno nobene socialne vloge, v t.i. »ne-trenutkih« ali pa ko se znajdemo v situaciji, ko napačno presodimo ljudi zaradi njihove socialne vloge. Odraža se v odnosih z bližnjimi ter z njimi povezanimi pričakovanji in ideali, v ojačitvi stereotipov o določeni skupini ljudi ter v razmišljanju o lastnem življenju v prihodnosti. Domišljija ima pozitivne vplive pri osmišljanju lastnih želja, ciljev ter pričakovanj in krepi ustvarjalno mišljenje. Lahko pa ima tudi negativen vpliv, ko zaradi nje podkrepimo predsodke oziroma, ko naša pričakovanja niso v skladu z realnim dogajanjem. Čeprav obstaja nevarnost, da domišljija posamezniku zakrije realnost, na splošno predstavlja posamezniku dodano vrednost realnosti.

Reference

Cantó-Milà, N., Núñez-Mosteo, F. in Seebach, S. (2016). Between reality and imagination, between you and me: Emotions and daydreaming in times of electronic communication. New Media & Society, 18, 2395–2412.

Chiu F. C. (2012). Fit between future thinking and future orientation on creative imagination. Thinking Skills and Creativity, 7, 234-244.

Kompare, A. in Stražiščar, M. (2016). Stereotipi. V E. Karič in V. Kožuh (ur.), Uvod v psihologijo. Učbenik za psihologijo v 2.letniku gimnazijskega in srednjega tehniškega oz.  strokovnega izobraževanja (str. 161-162). Ljubljana: DZS.

Slusher, M. P. in  Anderson, C. A. (1987). When Reality Monitoring Fails: The Role of Imagination in Stereotype Maintenance. Journal of Personality and Social Psychology, 52(4), 653-662.