Razdvojenost med spolno privlačnostjo in mejami profesionalnosti v terapevtskem odnosu

Pogostokrat si odnos med psihoterapevtom in klientom predstavljamo kot odnos med psihično trdno osebo na eni strani in ranljivim posameznikom na drugi. Terapevt naj bi vedno poznal rešitev in v vsakem primeru ravnal »pravilno«. Zelo radi pozabimo, da je tudi terapevt le človek, ki se spopada s številnimi čustvi, ki morda le niso vedno tako ustrezna. Eden izmed glavnih izzivov v terapevtskem odnosu je tako vzpostavitev in vzdrževanje ustreznih mej (Buhari, 2013). Odnos, ki ga vzpostavita psihoterapevt in njegov klient, ne more delovati, če se med njima ne razvije povezava na čustveni ravni. Prav tako ta odnos težko funkcionira, če je ta povezava preveč intenzivna. Omenjen vidik velikokrat zanemarimo in pozabimo, da terapija ni le objektiven pogovor med dvema osebama. Je izmenjava intimnih informacij in spoznavanje globlje plati osebe. Pomembne so profesionalne meje, namenjene postavljanju omejitev in jasni opredelitvi varne, terapevtske povezave med terapevtom in klientom. Psihoterapevt v takšnih primerih nosi večjo odgovornost, od njega pa se zahteva, da se zaveda ustreznega poklicnega vedenja, in da teh mej ne krši (Buhari, 2013).

V odnosu se pogosto pojavijo čustva spolne privlačnosti. V svoji raziskavi Pope, Tabachnick in Spiegel (2006) poročajo, da je 87 % udeleženih terapevtov (95 % moških in 76 % žensk) že izkusilo čustva spolne privlačnosti do klienta vsaj enkrat v preteklosti svojega delovanja.Tudi Fischer (2004) poroča o podobnih rezultatih. Ugotovil je namreč, da se je 70 % do 90 % terapevtov in terapevtk na področju mentalnega zdravja že srečalo s tovrstno izkušnjo.

Kritična je torej točka v odnosu, kjer terapevt občuti takšna čustva. Kaj naj v takšnem primeru stori psihoterapevt kot odgovorna in profesionalna oseba v odnosu z ranljivim klientom, potrebnim psihološke pomoči? Pojavi se tako vprašanje etičnosti kot tudi vprašanje »človečnosti«. Ali je splošno primerno in varno, če terapevt čustva spolne privlačnosti klientu prizna, ali je to bolj škodljivo kot koristno za terapevtski odnos in nenazadnje za klienta samega?

Čeprav terapije, ki jih izvajajo psihoterapevti, pogostokrat temeljijo ravno na uporabi splošnega samo-razkrivanja (Pope idr., 1987), se to pri čustvih spolne privlačnosti do klientov pojavlja manj pogosto. Med terapevti, ki so do klienta že občutili takšna čustva, je manjšina le-ta tudi razkrila (9,5 % moških, 2,5 % žensk). Večina se je zaradi takšnih občutij počutila krive, anksiozne in zmedene (Pope idr., 2006). Med terapevti, ki so čustva razkrili, pa je bilo značilno več moških (Pope idr., 1987).

Vidimo torej, da samorazkrivanje seksualnih občutij terapevtov do klienta ni pogosto, čeprav takšna čustva pogostokrat doživljajo. Mnogo terapevtov namreč dvomi v etičnost takšnega ravnanja (Harris, 2001; McMinn in Meek, 1996; v Pope idr., 1987), kar je najpogostejši razlog, da teh čustev terapevti ne izpovejo niti jih telesno ne pokažejo (Pope idr., 2006). Poleg tega so terapevti navedli še druge razloge, in sicer izkoriščanje, neprofesionalnost, osebne vrednote, terapevtovo razmerje in sloves (Pope idr., 2006).

Negativne posledice intimnega odnosa med psihoterapevtom in njegovim klientom lahko segajo vse od zgodnje prekinitve terapije do poslabšanja klientovih težav in samomora (Bouhoutsos, Holroyd, Lerman, Forer in Greenberg, 1983; v Fisher, 2004). Etični kodeks APA (2002) jasno naslavlja in sočutno prepoveduje intimne odnose s trenutnimi klienti. Glede samorazkrivanja pa Etični kodeks ne vključuje nobene usmeritve o tem, ali prisotna čustva spolne privlačnosti klientu razkriti ali jih obdržati zase.

Terapevtova občutja spolne privlačnosti do klienta so pogosto povezana s številnimi pozitivnimi čustvi, kot sta na primer užitek sodelovanja s tem klientom in povišana empatija (Ladany idr., 1997; Rodolfa idr., 1994; v Fischer, 2004). Prav tako pa so s tem povezana negativna čustva, kot na primer krivda, anksioznost in sram (Bernsen idr., 1994; Harris, 2001; Ladany idr., 1997; Nickell idr.,1995; Rodolfa idr., 1994; v Fischer, 2004), kar so ugotovili v že omenjeni raziskavi (Pope idr., 2006). Ta pa lahko močno vplivajo na terapijo. Polovica terapevtov in terapevtk, ki ima izkušnje z občutki spolne privlačnosti, je namreč poročala o  njihovih negativnih učinkih na odnos (Pope idr., 2006). Terapevt lahko razreši lastno tesnobo in strah pred izgubo nadzora tudi z umikom ali opustitvijo, to pomeni, da klientu v terapevtskem odnosu posveča manj pozornosti in ga obravnava bolj površno, a klient zaradi te izkušnje trpi. Tipičen odziv klienta je, da s terapevtom poskuša vzpostaviti pošten dialog o občutkih opuščenosti, vendar obenem postaja čedalje bolj potrt zaradi terapevtove jeze ali neodzivnosti (Folman, 1991).  Prav tako je lahko za terapevtski odnos škodljivo zavedanje klienta, da terapevt do njega čuti fizično privlačnost (Pope idr., 2006). To privede do tega, da se terapevt in klient začneta osredotočati na novonastali problem terapevtovega zanemarjenja in opustita klientovo prvotno stisko, zaradi katere se je terapija vzpostavila (Folman, 1991).

Da bi se s temi čustvi karseda dobro spoprijemali, se mnogi psihoterapevti odločijo, da bodo tovrstne teme naslovili na supervizijah ali intervizijah ali pa se o njih posvetovali z drugimi kolegi terapevti (Bernsen idr., 1994; Blanchard in Lichtenberg, 1998; Housman in Stake, 1999; Pope idr., 1986; Rodolfa idr., 1994; v Fischer, 2004) oziroma z njihovim osebnim terapevtom (Pope, 1987). Zlasti je to značilno za tiste, ki se zaradi doživljanja čustev spolne privlačnosti počutijo krive (Pope idr., 2006).

Na takšen način lahko psihoterapevti bolj učinkovito procesirajo svoja čustva. Glavni namen pa je, da bodo s tem bolje razumeli sebe, svojega klienta in njun terapevtski odnos (Bridges, 1994; v Fischer, 2004). Dve stvari, ki najbolj pripomoreta in sta najpomembnejši, ki ju lahko supervizorji in osebni psihoterapevti naredijo glede te problematike, so normalizacija čustev privlačnosti (Bridges, 1998, 1999; Hamilton in Spruill, 1999; Housman in Stake, 1999; Ladany idr., 1997; v Fischer, 2004) in pomoč terapevtu pri razumevanju teh čustev ter priprava, da nanje pogledajo bolj razumsko, in tako preprečijo potencialni spolni prekršek (Gorton, Samuel in Zebrowski, 1996; Hamilton in Spruill, 1999; Rodolfa, Kitzrow, Vohra in Wilson, 1990; v Fischer, 2004).

Terapevti lahko ravnajo tudi s spolno akcijo. Precej dolgo časa se je spolna zloraba klientov s strani svojih terapevtov zanikala in prikrivala (Burgess in Hartman, 1986; Folman, 1989; v Folman, 1991). Prav ta odpor do priznanja težave je podoben zgodovini tabu tem o žrtvah incesta in posilstva. V obdobju med sedemdesetimi in devetdesetimi leti 20. stoletja je bilo zabeleženo veliko število spolnih zlorab klientov s strani terapevtov. Javnost in stroka sta se začeli zavedati, kako sistemi, ki naj bi skrbeli za izboljšanje duševnega zdravja, pravzaprav zanemarjajo in zlorabljajo žrtve ter jim potencialno ustvarjajo nove travme (Herman, 1981; v Folman, 1991). Ugotovitve glede dinamike in kasnejše škode za paciente podpirajo stališče, da je spolna vpletenost s klientom primerljiva z vzpostavljanjem incestuoznega odnosa. Klient terapevta lahko doživlja kot starša in erotični občutki pri prenosu so simbolično incestni (Herman, 1981; v Folman, 1991).

Raziskave na omenjenem področju so se začele sredi sedemdesetih let 20. stoletja (A.P.A. Task Force on Sex Bias and Sex Role Stereotyping in Psychotherapy, 1975; v Folman, 1991). Ena prvih raziskav je raziskala ženske psihologinje in razkrila, da so mnoge izmed njih njihovi lastni terapevti obravnavali kot spolne objekte. Poznejša raziskava terapevtov (Bouhoutsos, 1985; Bouhoutsos, Holroyd, Lerman, Forer in Greenberg, 1983; Gartrell, Herman, Olarte, Feldstein in Localio, 1986; Pope, Keith-Spiegel in Tabachnik, 1987; v Folman, 1991) je poročala o 5 do 10 % terapevtov, ki so se do svojih strank vedli erotično. Od teh je bilo 80 %  z enim ali več klientom spolno vpletenih, ne nujno s spolnim odnosom in so bili obravnavani kot “kršitelji” (Brown, 1985; v Folman, 1991). Največji problem pri tem je, da ogromno primerov sploh ni bilo prijavljenih in posledično niso bili uspešno razrešeni (Gartrell, Herman, Olarte, Feldstein in Localio, 1987; v Folman, 1991).  Zato dejanski podatki verjetno ne bodo nikoli znani. Le 8 % svetovalcev, ki so bili seznanjeni s spolnimi kršitvami terapevtov, je o primerih poročalo oblastem, le 4 % zlorabljenih klientov pa je vložilo pritožbe (Pope, 1989; v Folman, 1991).

Terapevti, ki se znajdejo v takšni situaciji, pogosto ne vedo, kako nadaljevati srečanja, da bi še najprej potekala karseda optimalno. Približno polovica terapevtov, udeleženih v raziskavi (Bernsen idr., 1994; Blanchard in Lichtenberg, 1998; Nickell idr., 1995; Pope idr., 1986; Rodolfa idr., 1994; v Fischer, 2004) ni bila deležna formalnega usposabljanja, kako ravnati v primeru, ko se pojavijo tovrstna občutja. Tisti, ki so se usposabljali, pa so poročali o precej kakovostnejšem znanju, torej so poznali več učinkovitih metod spoprijemanja s takšnimi situacijami (Bernsen idr., 1994; Blanchard in Lichtenberg, 1998; Ladany idr., 1997; Pope idr., 1986; Pope in Tabachnick, 1993; Rodolfa idr., 1994; v Fischer, 2004). Ti terapevti so poročali tudi o večji meri samozavesti ob spoprijemanju s čustvi spolne privlačnosti, ko so se ta pojavila tekom terapije (Blanchard in Lichtenberg, 1998; v Fischer, 2004).

Pregled literature in kliničnih tečajev usposabljanja razkriva zelo malo pozornosti, ki je bila namenjena vprašanju terapevtske spolnosti, intimnosti in etičnih načel prakse (Pope, 1989; v Folman, 1991). Ironično je, da nas pravna stroka opominja na pomen etičnih smernic pri določanju, ali je psihoterapevt ravnal primerno (Folman, 1991). Terapevt je navsezadnje še vedno človek in morebitnih seksualnih čustev v odnosu s klientom ne more predvideti. Ravno zato je zelo pomembno izobraževanje in usposabljanje terapevtov v takšnih situacijah.

Stroka je zanemarila pripravo psihologov na intimnost narave terapevtskega procesa in na čustva ter privlačnosti, ki jih v času kariere terapevta običajno doživijo. Posledica odsotnosti kliničnega usposabljanja o vprašanjih spolne privlačnosti, intimnosti in etičnih smernic prakse med terapevtom in klientom je dojemanje omenjene teme kot tabu, zaradi česar psihoterapevti niso pripravljeni tvegati razprav, če se težave (v tem primeru čustva ali spolna privlačnost) pojavijo. To pripelje do tega, da psihoterapevti ostanejo sami in izolirani, kar je posledica tega, da terapevt v času šolanja ni razvil strategij, ki bi jih lahko uporabil pri obvladovanju občutkov, preden bi se ta razvila v kaj več in vodila v destruktivno vedenje (Folman, 1991).

Resnično nas lahko skrbi, kako dobro smo v resnici pripravljeni na spopadanje z intimno naravo terapevtskega procesa, sploh zaradi predstavljenih zaskrbljujočih podatkov. Psihoterapevti se morajo zavedati, da stroka od njih ne pričakuje, da bodo popolnoma nevtralni in objektivni, vendar je v programe psihoterapij in modelov zdravljenja poleg teorije treba vključiti tudi učinkovite strategije za obvladovanje in upravljanje spolnih impulzov ter občutkov ljubezni, ki se lahko pojavijo v procesu (Folman, 1991).

Rina Z. Folman (1991) predlaga uporabo izkustvenih delavnic pri usposabljanju, kot enega izmed načinov, s katerim se bodo študenti naučili spoprijeti s takšnimi občutji. Delavnice naj bi vključevale podrobne opise, simulacije in igre vlog, oblikovane pa bi morale biti tako, da sprožijo afektivno reakcijo, torej, da se lahko oseba v svojo vlogo popolnoma vživi. Tak pristop terapevtom omogoča odkrivanje ranljivih področij, prav tako pa jim omogoča, da eksperimentirajo s potencialnimi strategijami zdravljenja, ne da bi pri tem ogrozili klienta. Drugi del delavnice naj bi bil sestavljen iz usposabljanja, pri katerem terapevti obravnavajo škodo, ki so jo klientom prizadeli njihovi predhodni terapevti, in vključuje zagovarjanje ali posredovanje v imenu pacienta, ki se je odločil začeti sodni postopek.

Posledice neodgovornega ravnanja terapevta so lahko nezanemarljivo škodljive za klienta. Škodovanje klientu na kakršenkoli način je ne le prepovedano (APA), temveč tudi moralno sporno. Moralno vedenje je eden izmed ključnih temeljev delovanja terapevta v odnosu, zlasti pomembno pa je, da se terapevt zaveda odgovornosti, ki jo nosi, profesionalnih mej, ki jih ne sme prestopiti, in dejstva, da je klient tisti, ki je v odnosu na prvem mestu.

Reference

Buhari, B. (2013). Therapeutic relationship and professional boundaries. IFE Psychologia: An International Journal, 21(3), 238-248.

Fischer, C. D. (2004). Ethical Issues in Therapy: Therapist Self-Disclosure of Sexual Feelings. Ethics & Behaviour, 14(2), 105-121.

Folman, R. (1991). Therapist – Patient Sex: Attraction and boundary problems. Psychotherapy: Theory, Research, Practice, Training, 28(1), 168-173.

Pope, K. S. (1987). Preventing Therapist-Patient Sexual Intimacy: Therapy for a Therapist at Risk. Professional Psychology: Research and Practice, 18(6), 624-628.

Pope, K. S., Keith-Spiegel, P. in Tabachnick, B. G. (2006). Sexual Attraction to Clients: The Human Therapist and the (Sometimes) Inhuman Training System. Training and Education in Professional Psychology, S(2), 96-111.