Psihološko etiko tudi živeti, ne le študirati…
Poklic psihologa[1] v Sloveniji je določen z etičnimi vrednotami, ki jih delijo psihologi v Evropski skupnosti (EU) in tudi sicer v celotnem mednarodnem prostoru. Te vrednote, ki temeljijo na evropski konvenciji o človekovih pravicah (European convention on human rights, 1950) in ki vključujejo pravičnost, enakost ter spoštovanje samostojnosti in suverenosti ter dostojanstva tako posameznika kot skupnosti, se udejanjajo preko načel, ki težijo k izboljšanju kakovosti življenja državljanov in delujejo v njihovem najboljšem interesu. Psihologi v Evropi so, ne glede na to, ali so člani ali ne določenih nacionalnih združenj, ki so vključena v Evropsko zvezo psiholoških združenj (EFPA – European Federation of Psychologists’ Associations) in ne glede na to, v kateri deželi opravljajo psihološko prakso, zavezani istim etičnim načelom. Ta so v Evropi regulirana z evropskim Metakodeksom (Meta-Code of Ethics, 2005), s katerim je oziroma mora biti nato v popolnem soglasju vsak nacionalni dokument, ki opredeljuje etično delo psihologa v posamezni državi.
Pri nas je ta dokument Kodeks poklicne etike slovenskih psihologov (v nadaljevanju kodeks). V preambuli zadnje, nedavne izdaje novega slovenskega kodeksa (Kodeks poklicne etike slovenskih psihologov, 2018) beremo, da je to zapis najpomembnejših načel, po katerih ravnajo psihologi pri svojem delu. Namen kodeksa je podrobnejša opredelitev obsega in vsebin etičnih načel, ki so vpeta v psihološko stroko in psihološko dejavnost ter pomembno vplivajo na strokovno delo in na poklicni razvoj psihologov. Hkrati je kodeks podpora psihologom v sprejemanju odločitev in ravnanju pri etičnih dilemah ter zaščita uporabnikov psiholoških storitev pred neprimernimi in škodljivimi obravnavami. Z udejanjanjem etičnih načel se krepi zavezanost psihologov k visokim standardom in kakovosti psihološkega dela, kar dviguje tudi zaupanje javnosti v psihološko stroko.
Kodeks je torej ključni strokovni dokument, ki uravnava kompetentnost in etičnost poklicnega dela psihologov v Sloveniji. Pomembno in dragoceno je dejstvo, povezano s kodeksom, namreč da so ga dolžni spoštovati vsi psihologi, ki v državi opravljajo psihološko dejavnost, ne glede na to ali so ali ne člani Društva psihologov Slovenije (DPS), osrednje stanovske organizacije, ki skrbi za kakovost dela psihologov in psihološke dejavnosti, ter za zagotavljanje kompetentnosti opravljanja strokovnih storitev.
Vrsta primerov iz psihološke teorije in tako raziskovalne kot tudi aplikativne prakse govori o tem, da je psihološka etika živ organizem, ki mora v koraku slediti razvojni dinamiki psihološkega dela. Bi si recimo lahko pred tridesetimi leti zamišljali današnje usodne etične težave, povezane z internetnim psihološkim testiranjem ali kliničnopsihološko diagnostiko, kaj šele s spletnimi psihoterapevtskimi praksami? Je mogoče razumeti, da v današnji psihološki raziskovalni praksi ne bi mogli izvajati študij kot so bili Milgramovi eksperimenti ali Zimbardova strandfordska zaporniška študija ali študije malega Alberta ali Ashevi eksperimenti submisivnosti? Zato velja, da si psihološka strokovna etika zasluži poglobljen študij tako v njenih ključnih konceptualnih determinantah (etični kodeks temelji na štirih stebrih, spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva, strokovnosti, odgovornosti ter integriteti), kot tudi praktičen trening v konkretnih implementacijah na različnih področjih našega strokovnega dela. Zato je vključenost tovrstnih vsebin v programe študija psihologije nujna, kot je neizbežno tudi neprestano profesionalno podiplomsko izobraževanje ter zastavljanje vprašanj o reševanju konkretnih etičnih dilem skozi celotno poklicno prakso.
Pri pripravi programa študija psihologije na Oddelku za psihologijo na Univerzi v Ljubljani smo zaenkrat odločeni, da ne ponujamo samostojnega predmeta »Etika v psihologiji«, temveč problematiko izobraževanja v etičnih načelih in razreševanje profesionalnih etičnih načel kot sestavni del vsebin vpletamo v kurikulume vseh strokovnih predmetov na vseh treh stopnjah študija. Tako, na primer, pri predmetih kot sta Uvod v psihologijo ter Metodologija psihološkega raziskovanja (pa tudi na doktorskem študiju) odpiramo etična vprašanja psihološkega raziskovanja, pri Testni teoriji in Uporabni psihometriji na drugostopenjskem študiju vprašanja o etični uporabi psiholoških testov, kar je tema, ki je zelo dobro obdelana tako v evropskem kot tudi nacionalnem etičnem kodeksu, pa tudi v drugih dokumentih EFPA (npr. v natančnem recenzentskem postopku za teste – EFPA review model for the description and evaluation of psychological and educational tests – http://efpa.eu/professional-development/assessment) ter dokumentih največje mednarodne organizacije, ki skrbi za kakovostno uporabo psiholoških testov, Mednarodne komisije za teste (ITC – International Test Commission), z izdelanimi ključnimi smernicami glede uporabe testov, najprej Mednarodne smernice za uporabo testov (Komisija za psihodiagnostična sredstva pri DPS, 2005), zatem pa še ITC Guidelines for Quality Control, ITC Guidelines for Test Adaptation, ITC Statement on Tests for Research, ITC Guidelines on the security of Tests ali ITC Guidelines on Computer-Based Testing (vse dostopno na https://www.intestcom.org/). Kolegi na katedri za klinično psihologijo in psihoterapijo skrbijo za poglobljen in kritičen odnos do etičnih dilem v tem segmentu psihologovega dela, in podobno počnejo kolegi na področjih psihologije dela in organizacije ter pedagoške psihologije.
Pri »učenju psihološke etike« se na študiju psihologije v Ljubljani poleg že omenjenih EFPA etičnega meta kodeksa ter kodeksa slovenskih psihologov sklicujemo na naslednje relevantne vire kot je EFPA Model Code of Ethics (2015) ter na zadevno evropsko in zlasti nacionalno resorno zakonodajo (kot npr. šolsko, zdravstveno, delovno in socialno), pa tudi na relevantne EFPA smernice, ki so bile razvite za določena področja psihološkega dela, kot npr. že omenjene smernice za področje uporabe psiholoških testov oziroma psihološke obravnave, ali pa za nekatera druga specifična področja, kot so mediacija (Guidelines on mediation in the context of complaints about unethical conduct), forenzična psihologija (The European psychologist in forensic work and as expert witness – Recommendations for an ethical practice), uporaba interneta (The provision of psychological services via the internet and other non-direct means) ali komuniciranje z mediji (Guidelines for psychologists who contribute to the media – za podrobnosti o vsakem področju glej http://ethics.efpa.eu/guidelines/).
Priporočila za učenje psihološke etike, ki jih je pripravila komisija za etiko EFPA (Teaching professional ethics for psychologists: Recommendations, 2016) govorijo o najpomembnejših vprašanjih pri učenju etike, kot so nadzor in razpon odgovornosti, zavedanje ambivalentnosti v etični drži in razlik v filozofskih pristopih k etičnim vprašanjem, diskrepancah med etično teorijo in prakso, postavljanje prioritet v vrednotah, razlikovanje med poklicnim in privatnim, odnosi s kolegi, prepoznava situacij, ki so preizkušajo etično zavedanje, pripravljenost na odprto razpravo o etičnih dilemah in njihovo vrednotenje ter kako ravnati ob kritikah in prijavi kršitev.
Na akademski ravni, torej pri spoznavanju, učenju in treniranju deklariranih etičnih načel se zdi vse v najlepšem redu. Kaj pa živeti ta postavljena etična načela? Ali ta načela psihologi skozi svoje strokovno delo in poklicno prakso tudi dejansko in dosledno izvajamo? Misliti si je mogoče, da skladnost med postavljenimi normami in vedenjem ni vedno tako sama po sebi umevna. Znano je (prim. Bersoff, 2003), da je presojanje etičnosti konkretnih psihologovih ravnanj tesno povezano s filozofskim (ali ideološkim) zornim kotom presojevalca. Med vsaj tremi skrajnejšimi teoretskimi izhodišči lahko razlikujemo: teleološkim (ko se o etičnosti presoja izključno z vidika posledic), deontološkim (ki zavrača posledice kot izhodišče presoje in se sklicuje na temeljna načela oziroma kategorične absolute, ki izhajajo iz naravnih zakonov) ter skepticističnim prostopom, kjer velja, da čista, neokrnjena etična načela nikoli ne morejo biti docela formulirana, kar vodi v relativizem, etični egoizem ter emotivizem. Vprašanja psihološke strokovne etike v resnici naslavljajo vprašanja etike vobče, splošnih norm obnašanja ter vrednot, ki so v določeni družbeni ureditvi dogovorjene, cenjene in pričakovane. Pa vendar, zakaj včasih kršimo pravila, zakaj se sem ter tja zlažemo, zakaj prevozimo rumeno luč v prometu, zakaj kdaj razmišljamo o davčnih utajah, zakaj smo v skušnjavi ne plačati parkirnega listka za parkiranje avta na površini, ki je last drugega? Zakaj pri vsem tem včasih nimamo slabe vesti? Kje je meja med prav in narobe, kje je meja med dobrim in zlom? Ob tem neredko trčimo na zanimivo protislovje, ko se zdi, da smo na deklarativni ravni pripravljeni slediti dogovorjenim ali določenim etičnim normam ali vrednotam, na izvedbeni (vedenjski) ravni pa je videti, da utegnemo ravnati še kako drugače. Kaj (in kdo) vse vpliva na naše odločitve? Zimbardo o tem govori v teoriji Luciferjevega učinka (Zimbardo, 2007), ko skuša tolmačiti, da je konkretno obnašanje posameznika v konkretni, zlasti kakšni zelo kritični situaciji posledica spleta vrste okoliščin, ki v vedenju lahko povzročijo pomemben, včasih osupljivo vratolomen odmik od deklariranih vrednot. Zimbardo je teorijo razvil tudi na primeru prizadevanja relativizirati osebno krivdo posameznikov v razvpitem sodnem procesu proti ameriškim vojakom, paznikom v vojaškem zaporu v iraškem Abu Graibu, obtoženim nasilja (fizičnih in spolnih zlorab, mučenja, posilstva, sodomije, umora) nad iraškimi vojnimi zaporniki in postavljanja njihovega sprevrženega vedenja v širši družbeni (v tem primeru predvsem vojaški) kontekst oziroma v kontekst socialne resničnosti.
Socialna resničnost, ki obsega stališča, predsodke, stereotipe, socialne predstave, socialne norme – ne le veljavne zakonodaje, pač pa tudi takšne in drugačne zglede njene implementacije, in tudi vrednote, organizacijsko klimo oziroma kulturo in še marsikaj. Socialna resničnost nastaja spontano v družbeni skupini skozi socialno interakcijo, utemeljena je z družbenim soglasjem (konsenzom), je nadosebna, je relativno stabilna, vzdržuje se v relativno zaprtem, uravnoteženem socialnem prostoru, na odklone se večina članov socialne skupine spontano odziva. Na eni strani so torej del socialne resničnosti stereotipi, kar je določanje posplošenih lastnosti posamezniku na osnovi skupne pripadnosti in je vzorec obnašanja ljudi glede na ukoreninjene predsodke. Po drugi strani na podlagi vrednot poteka socializacija, vzgoja in izobraževanje posameznika, na podlagi vrednot prispeva posameznik svoj delež k ohranjanju in napredku družbe. Raziskovalci in strokovnjaki v praksi upravičeno opozarjajo (prim. npr. CJMMK, 2019; Gouveia, Vione, Milfont in Fischer, 2015), da se je v zadnjih desetletjih ob ekonomskem napredku in razvoju v glavnem povečevala tudi stopnja negativnih pojavov, zlasti kriminala in nasilja v medsebojnih odnosih, pa tudi v vzgoji (naraščanje vseh vrst zlorabe otrok). Glavni izvor bojazni v zvezi z vrednotami je nezmožnost, da bi producirali dejavne vrednote in, posledično, obnašanje, ki bo v skladu deklariranimi oziroma vnaprej dogovorjenimi vrednotami. Nismo izgubili vrednot, pač pa, pravijo avtorji, se je povečala moč dejavnikov, ki ustvarjajo neskladje med našim obnašanjem in vrednotami. Nedvomno so med temi dejavniki tudi povečane možnosti, da si pridobimo koristi na način, ki nasprotuje našim vrednotam. Socialna resničnost je dinamičen sistem, v katerem je veliko prostora tako za „učenje z zgledom“ kot tudi za „manipulacije“. Nemški vojak, politik in diplomat, »železni kancler« Otto Von Bismarck je ob neki priložnosti povzel: »Največ se laže pred volitvami, med vojno in po lovu«. Ljudje smo povečini sicer razumni, a tudi preračunljivi, pogosto vase obrnjeni, v skladu s »teorijo sebičnega gena« (Dawkins, 1976) skrbeč najprej ali predvsem za svoje potrebe, včasih malo pokvarjeni, pa tudi naivni, nespametni, neracionalni, impulzivni v vedenju ter si včasih prehitro želimo stvari, ki niso hitro, ali sploh ne, dosegljive, pa smo že v razkoraku med postuliranimi pravili in dejanskim vedenjem.
Vse navedeno učinkuje na razlike med deklariranimi (pogosto merjenimi z vprašalniki, lestvicami, anketami…) in dejanskimi vrednotami oziroma konkretnim vedenjem. Po eni strani velja, da vrednote pomenijo temelj delovanja dogovorne družbe, po drugi pa je prepogosto videti diskrepanco teh vrednot v obnašanju. Lahko si torej mislimo, da ne more biti drugače (kdo drugi bi rekel: »človeško je…«), kot da se tovrstno razmišljanje vsaj kanček prelije tudi na polje strokovnosti in poklicne etike v različnih poklicih. Eno so deklarirana pravila, drugo pa je živeti in v poklicu strokovno delovati v skladu z njimi. Živeti in strokovno delati povsem v skladu z dogovorjenimi pravili vedenja (tudi etičnimi) je razumno pričakovati predvsem od strokovnjakov, ki imajo pri svojem delu opravka z ljudmi: psihologov, zdravnikov in drugega medicinskega osebja, duhovnikov, predstavnikov represivnega aparata, učiteljev in drugih pedagoških delavcev, socialnih delavcev in tako dalje (najbrž tudi od pravnikov, ekonomistov, politikov?).
V ključnem EFPA dokumentu o učenju psihologov o poklicni etiki (Teaching professional ethics for psychologists: Position paper, 2016) je posebej poudarjeno, da mora imeti psiholog popolno in celovito zavedanje o poklicnih etičnih načelih. Jasne mu morajo biti teoretske osnove različnih etičnih pristopov in kako ti odzvanjajo v psihološki teoriji ter v poklicni praksi ter raziskovanju. Vendar to ni dovolj, sestavni del njegovega treninga mora biti razumevanje, da poznavanje etične teorije ne zadošča za učinkovito etično prakso; prav tako so potrebne etična občutljivost, sklepanje, motivacija ter sposobnost implementacije. Zavedati se mora konfliktov interesov, subjektivne pristranskosti, omejitev kompetenc in kakršnih koli osebnih težav, ki bi utegnile omejevati njegovo strokovno prakso. V zvezi s tem se zdi, da je bil mednarodno najbolj odmeven primer izrazitega konflikta interesov ter prepletanja strokovnosti ter ideologije afera sodelovanja psihologov in psihiatrov v ZDA v vojaških zaslišanjih političnih zapornikov (»potencialnih teroristov«) leta 2004, v katero so bili vpleteni ne le posamezni psihologi na delu v ameriških zveznih represivnih organih, temveč tudi vidni funkcionarji ameriškega psihološkega združenja American Psychological Association (APA, 2005). Kakorkoli, v navedenem EFPA dokumentu je posebej poudarjeno, da bi moral psiholog najprej jasno ločiti med privatnim in poklicnim življenjem, ob tem pa hkrati neprestano izkazovati etično ozaveščenost v vsakodnevni praksi. S tem v skladju je tudi točka 4.4. slovenskega psihološkega etičnega kodeksa (Kodeks poklicne etike slovenskih psihologov, 2018), ki pravi: »Psiholog ne vnaša svojih osebnih, ideoloških, političnih in verskih prepričanj v poklicno delo.« Kako težko je to v praksi, je bilo mogoče zaznati decembra 2015 v javni razpravi ob referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Takrat, ko je s strani nasprotnikov predloga novele v usklajenem in grobem poskusu razvrednotenja psihologije kot znanosti z oporekanjem veljavnosti vrste psiholoških študij o ustreznosti vzgoje otrok v raznovrstnih družinskih modelih, psihologija tudi zaradi »… osebnih, ideoloških, političnih in verskih prepričanj…« ni zmogla jasno javno predstaviti strokovne enotnosti ob zelo resnih strokovnih in raziskovalnih vprašanjih, na katera je poskušala – tudi na podlagi znanstvene empirične evidence – podati jasne strokovne odgovore. Ločevanje zasebnega od poklicnega očitno torej ni rešljivo s preprostim in rutiniranim receptom, zapisanim v kodeksu…
Trening v profesionalni etiki pa mora psihologa opremiti tudi z veščinami, dobrodošlimi ob srečanju z etičnimi konflikti. Ne le takrat, ko sam pride v konfliktno etično situacijo ali ko krši (oziroma obstaja nevarnost, da bi kršil) načela poklicne psihološke etike, temveč tudi ko zazna kršitve etičnega kodeksa s strani svojih kolegov. Psiholog mora biti opremljen s smernicami, navodili, priporočili o postopkih pri poročanju o neetičnem ravnanju kolegov. Reagiranje in poročanje ob zaznanju neetičnega ravnanja kolegov namreč ni »špecanje«, temveč etična dolžnost in naloga psihologa, ki izhajajo iz točke 3.17. slovenskega kodeksa, ki pravi, da je »… psiholog … pozoren na etične dileme, jih prepoznava in si prizadeva te dileme razreševati v skladu z načeli tega kodeksa. Pri razreševanju etičnih dilem se posvetuje s kolegi na svojem delovnem področju in/ali se obrne po pomoč na DPS.« ter iz točke 5.3., v kateri je zapisano, da je »… psiholog … ob prepoznanem dvomu ali utemeljenem sumu kršitve tega kodeksa dolžan ukrepati in kršitelja sam opozoriti ter ga odvrniti od takšnega ravnanja. Če le-ta s kršitvijo nadaljuje, v skrbi za uveljavitev in spoštovanje kodeksa psiholog s tem seznani DPS.«
Viri
APA (2005). Report of the American Psychological Association residential Task force on psychological ethics and national security. Washington, DC: American Psychological Association (https://www.apa.org/pubs/info/reports/pens.pdf).
Bersoff, D. N. (2003). Ethical conflicts in psychology. Washington, DC: APA.
CJMMK (2019). E-dokumenti SJM: Slovensko javno mnenje. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (https://www.cjm.si/gradiva/).
Dawkins, R. (1976). The selfish gene. Oxford: Oxford University Press.
Gouveia, V. V., Vione, K. C., Milfont, T. L. in Fischer, R. (2015). Patterns of value change during the life span: Some evidence from a functional approach to values. Personality and Social Psychology Bulletin, 41(9), 1276-1290 (https://doi.org/10.1177/0146167215594189).
Kodeks poklicne etike slovenskih psihologov (2018). Maribor: Društvo Psihologov Slovenije (http://www.dps.si/wp-content/uploads/2018/06/KPE_2018.pdf).
Komisija za psihodiagnostična sredstva pri DPS (2005). Mednarodne smernice za uporabo testov. Ljubljana: Društvo Psihologov Slovenije (http://www.dps.si/wp-content/uploads/2018/07/SmerniceZaTeste.pdf).
Meta-Code of Ethics (2005). Bruselj: EFPA – European Federation of Psychologists’ Associations (http://ethics.efpa.eu/metaand-model-code/meta-code/).
Model Code of Ethics (2015). Bruselj: EFPA – European Federation of Psychologists’ Associations (http://ethics.efpa.eu/metaand-model-code/model-code/).
European convention on human rights (1950). Strasbourg: Council of Europe, European Court of Human Rights (http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_ENG.pdf).
Teaching professional ethics for psychologists: Recommendations (2016). Bruselj: European Federation of Psychologists Associations, Board of Ethics (http://ethics.efpa.eu/guidelines/).
Teaching professional ethics for psychologists: Position paper (A thorough knowledge of ethics, skills in ethical reasoning, and sensitivity to ethical questions, are necessary competences for all psychologists) (2016). Bruselj: European Federation of Psychologists Associations, Board of Ethics (http://ethics.efpa.eu/guidelines/).
Zimbardo, P. (2007). The Lucifer effect: Understanding how good people turn evil. New York: Random House (https://archive.org/details/TheLuciferEffectUnderstandingHowGoodPeopleTurnEvilISBN9781400064113).
[1] Zaradi preglednejšega branja v celotnem besedilu uporabljamo izraze v moškem spolu, a to razumemo kot nevtralno obliko, ki velja za vse spole.