Introvertiranost in ekstravertiranost z vidika novih ugotovitev

Čeprav sta introvertiranost in ekstravertiranost že precej dobro raziskani in izčrpani tematiki, ki so ju v obzir vzele že številne raziskave in tako nakazale tudi obstoj vmesnega področja, nedavne ugotovitve kažejo, da se o njiju lahko še marsikaj naučimo in le to uporabimo v vsakdanjem življenju.

Poleg osnovnih bioloških in teoretičnih temeljev omenjenih osebnostnih potez, me je še posebej zanimalo, kaj o njiju pravijo sodobne raziskave in kako nam to lahko pomaga v vsakdanjem življenju, s poudarkom na področjih šolstva, vzgoje in dela.

Koncepta introvertiranosti in ekstravertiranosti je kot prvi v psihološke vode pripeljal Jung (1923) ter ju uporabil za poimenovanje dveh osnovnih osebnostnih tipov. Gre za različni usmerjenosti psihične energije; pri introvertiranosti navznoter, pri ekstravertiranosti pa navzven. Navznoter pomeni, da se oseba predvsem osredotoča na svoje notranje doživljanje, torej na samega sebe, medtem ko se usmerjenost navzven kaže kot zanimanje za zunanje predmete in svet okrog sebe. Obe usmeritvi sta po njegovem prisotni v duševnosti vsakega človeka, le da je ena zavestna in tako tudi prevladujoča, druga pa nezavedna in posledično podrejena.

Nova psihološka pojma sta nato predstavljala temelj številnim sledečim teorijam osebnosti; npr. znotraj tridimenzionalne Eysenckove teorije osebnosti (1997) obstaja dimenzija ekstravertnost, ki se v skladu z normalno distribucijo razteza od introvertiranosti do ekstravertiranosti. Oba pojma v določeni meri vključujeta tipične lastnosti, ki jih je omenjal že Jung (1923), le da dimenzionalna teorija omogoča prikaz intenzivnosti vsake izmed njih. Dimenzionalen model, ki danes velja za enega izmed najbolj priljubljenih, je model velikih pet (angl. Big Five), znotraj katerega je kot eden izmed glavnih faktorjev navedena tudi ekstravertiranost, kjer nižja raven izraženosti odraža višjo stopnjo introvertiranosti (Costa in McCrae, 1992).

Z besedo introvertiran označujemo človeka, ki je bolj usmerjen vase, je umirjen, se izogiba vznemirljivim novim izzivom, je nekoliko previdnejši pri spoznavanju novih ljudi, običajno dobro premisli preden, kaj reče, dobro nadzira svoja čustva, bližje mu je samostojno delo, deluje odgovorno in nanj se lahko zanesemo, »baterije« pa polni v samoti, (npr. raje pogleda film, prebere knjigo, kot pa se odpravi na druženje z neznanci, saj delovanje v večjih skupinah pri introvertih povzroča padec energije). Po drugi strani pa ekstraverti uživajo v socialnih interakcijah. So zgovorni, impulzivni, aktivni, sproščeni, radi so v središču pozornosti, iščejo vznemirljive situacije in energijo črpajo iz družabnih srečanj, samota pa jih za razliko od introvertov hitro začne dolgočasiti in vodi do upada energije (Costa in McCrae, 1992; H. Eysenck, 1997; Jung, 1923).

Ljudi, ki so skrajno introvertirani ali skrajno ekstravertirani – torej močno izražajo večino lastnosti skupine, ki ji pripadajo – naj bi bilo malo, večina je takšnih, ki se nahajajo nekje vmes in zgolj težijo k enemu izmed polov. Na slednje je opozoril že Jung (1923). Ambivertiranost je koncept, s katerim označujemo človeka, ki se počuti udobno v večjih skupinah in mu je socialna komunikacija v užitek, a kljub temu potrebuje čas zase (Cohen in Schmidt, 1979). Nekateri so celo mišljenja, da bi morali ambivertiranost obravnavati kot neodvisno osebnostno značilnost, saj se njena električna možganska aktivnost med reševanjem kognitivnih nalog na EEG-ju opazno razlikuje od tiste, ki je značilna za introvertirane in ekstravertirane (Georgiev, Christov in Philipova, 2014).

Slednja ugotovitev natančneje določa mejo med omenjenimi osebnimi potezami in opominja še na eno področje lastnosti, po katerih jih lahko razlikujemo; električna možganska aktivnost. Kljub obilici značilnosti, ki pritečejo vsakemu izmed konceptov, zgolj na podlagi lastnosti ne moremo določiti posameznikovega nivoja introvertiranosti/ekstravertiranosti, zato se pri tem poslužujemo osebnostnih vprašalnikov ali lestvic.

Eden izmed njih je Eysenckov vprašalnik osebnosti (EPQ). Gre za samoporočevalno lestvico s poudarkom na Eysenckovi teoriji osebnosti, namenjeno odraslim in mladostnikom, starejšim od 16 let. Poleg stopnje ekstravertiranosti meri še nevroticizem in psihoticizem ter nagnjenost k socialno zaželenim odgovorom. Vanjo so vključena različna vprašanja (npr. Ali si komunikativna oseba?) na katera posameznik odgovarja z DA ali NE (Eysenck in Eysenck, 1975, v Wakefield, Sasek, Brubaker in Friedman, 1976). Obstaja tudi EPQ-R revidirana oblika tega vprašalnika (Center-pds, 2019; Eysenck, Eysenck  in Barrett, 1985). Na še eni dimenzionalni teoriji, in sicer teoriji modela velikih pet, temelji vprašalnik osebnosti NEO-PI-R (Nevroticism Extraversion Openness Personality Inventory Revised). Sestavljen je iz petih lestvic, kjer ima vsaka šest podlestvic. Posameznik vrednoti trditve na pet-stopenjski lestvici – sploh se ne strinjam/popolnoma se strinjam (Costa in McCrae, 1992, v Costa Jr. in McCrae, 1997). Kot primer vprašalnika osebnosti še lahko omenimo Myer-Briggsov indikator tipov (MBTI-Myers-Briggs Type Indicator). Slednji izhaja iz Jungove tipologije osebnostnih tipov in zajema 4 kategorije, kjer ima vsaka dve lastnosti, introvertiranost (I)/ekstravertiranost (E), čutenje (S)/intuicija (I), mišljenje (T)/občutenje (F), sprejemanje (P)/presojanje (J), s kombiniranjem le teh pa nastane 16 osebnostnih tipov. Posameznik na vprašanja odgovarja z izbiro med dvema podanima možnostma, npr. raje delam: sam/v skupini (Myers, 1962, v McCaulley, 2000).

Z vprašalniki preverjamo nivo introvertiranosti/ekstravertiranosti, ne podajo pa nam odgovora, zakaj do teh razlik prihaja. Vzroki se pojavljajo na genetski in okoljski ravni. Na biološki izvor je na podlagi osebnih izkušenj sklepal že Jung (1923), določene študije pa danes njegov sklep le potrjujejo. Eysenck (1956) je pri preučevanju enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov v Angliji, ki so bili v povprečju stari 13,8 let, odkril, da dedljivost igra odločilno vlogo za dimenzijo introvertiranost – ekstravertiranost. Do podobnih zaključkov je prišla tudi metaanaliza, v katero je bilo vključenih okrog 29-000 parov dvojčkov; pokazala je na od 48% do 49% dedljivost ekstravertiranosti (Van den Berg idr., 2014). Nekoliko nižji prispevek dedljivosti k razlikam med posamezniki so zabeležili Turkheimer, Pettersson in Horn (2014), ter Vukasović in Bratko (2015), in sicer 40%. Do takšne razlike v dednem prispevku je najverjetneje prišlo, ker so rezultati študije Van den Berga idr., (2014) temeljili zgolj na podatkih dvojčkov, ki pa običajno odražajo večji genetski prispevek h genetski variabilnosti med osebki. Genetika je potem tista, ki v interakciji z okoljem oblikuje posameznikove osebnostne značilnosti, kajti isto okolje ima na posameznike z določenim genotipom odločilen vpliv, na druge pa ne oz. je ta drugačen. Sprva se pojavi pasiven tip korelacije genotip-okolje, saj ima otrok na začetku le malo vpliva na okolje, ki ga obdaja. Genetska zasnova otroka (npr. temperament) pri ljudeh izzove specifične povratne odzive, le ti pa krepijo prvotni slog odzivanja otroka. Z odraščanjem genotip postaja vse očitnejši; otrok tako aktivno išče okolje, ki se ujema z njegovim genotipom (če ima nekdo genetsko podlago za introvertiranost, bo najverjetneje iskal okolja, ki mu bodo omogočala razvoj le te) (Scarr, 1992).

Kar se tiče biološke podlage, so razlike med obema skupinama vidne tudi na možganih. Pretok krvi je pri introvertih večji v čelnih režnjih in sprednjem talamusu, kar kaže na izvajanje višjih kognitivnih procesov (npr. načrtovanje, priklic preteklih dogodkov, reševanje problemov itd.). Pri ekstravertih so aktivnejši deli možganov, kot so sprednji cingulatni girus, senčni reženj in zadnji talamus, manjša aktivnost sprednjega režnja in hipokampusa pa namiguje na manj inhibirano vedenje, ki bi se lahko odražalo v nagnjenosti k impulzivnosti (Johnson idr., 1999). Večje predele možganske sivine na območjih, ki zajemajo senčno-temenski sloj, so odkrili pri ljudeh z nižjo stopnjo ekstravertiranosti. Gre za območja, vključena v inhibicijo vedenja, introspekcijo in socialno-čustveno procesiranje (vrednotenje socialnih dražljajev in sklepanje o mentalnem stanju drugih), kar zopet nakazuje, da so ti procesi pri introvertih v ospredju. Bolj introvertirani ljudje imajo hkrati večje predele možganske beline, in sicer na območju, ki se razteza od možganskega debla vse do razširjenih območij možganske skorje (Forsman, de Manzano, Karabanov, Madison in Ullén, 2012).

Spoznanja o razlikah v delovanju možganov introvertov in ekstravertov nakazujejo na veljavnost Eysenckove hipoteze (1967), ki predpostavlja razlike v optimalnem vzburjenju možganske skorje. Na področju ekstravertiranosti se pojavlja nižja raven vzburjenja, ki si jo ekstraverti z aktivnim iskanjem zunanjih dražljajev prizadevajo dvigniti na normalno raven. Za introverte, ki naj bi po njegovem že imeli visoko raven vzburjenja, pa so ti zunanji dražljaji velikokrat obremenjujoči, zaradi česar večkrat iščejo samoto, se izogibajo vznemirljivim situacijam ipd. Ta fenomen razlik v vzburjenosti bi se prav tako lahko navzven odražal v hrupnem okolišu, katerega vpliv na introvertiranost/ekstravertiranost so preučevale številne raziskave (npr. Belojevic, Slepcevic, in Jakovljevic, 2001; Dobbs, Furnham in McClelland, 2011; Moradi idr., 2019), in ugotovile, da se na področju introvertiranosti pojavlja večja občutljivost na zvok in draženje v hrupnih okoliščinah, ki lahko še posebej pri izrazitejši introvertiranosti vodi v slabše rezultate na kognitivnih nalogah, za razliko od ekstravertiranih, kjer lahko prisotnost hrupa oz. glasbe v ozadju celo izboljša dosežek in hitrost reševanja nalog, saj dodatni zunanji dražljaji višajo raven vzburjenja.

Študija, ki so jo izvedli Moradi idr., (2019) je poročala o izboljšanju selektivne pozornosti pri ekstravertih ob prisotnosti hrupa, in s tem nakazala na možnost, da ekstravertiranost opravlja vlogo mediatorja pri vplivih stresa na selektivno pozornost. Introverti so porabili več časa za nepravilne odgovore ter poročali o večji nejevolji oz. razdraženosti. Neka druga raziskava (Belojevic idr., 2001)  je prav tako poročala o večji hitrosti reševanja nalog ekstravertiranih ob prisotnosti hrupa, medtem ko so introvertirani posamezniki čutili utrujenost in imeli težave s koncentracijo. Razlike v doseženih rezultatih pa se niso pojavile.

O podobnih vplivih hrupa je poročala raziskava, ki so jo izvedli Dobbs idr., (2011). Udeleženci so reševali kognitivne naloge, in sicer v tišini, kjer ni bilo opaznih razlik med bolj ekstravertiranimi in bolj introvertiranimi, so se pa razlike pokazale ob prisotnosti vsakodnevnega šolskega hrupa (zvok igranja otrok, smeh, glasovi ljudi in zvoki, značilni za pisarno), kar je vplivalo na upad rezultatov pri skrajnih introvertih, kar kaže na večjo občutljivost na hrup, medtem ko je rezultat skrajnih ekstravertov ostal nedotaknjen. Ob poslušanju glasbe je bilo podobno.

Ugotovitve povzetih raziskav v povezavi s hrupom namigujejo, da je najboljši kompromis v primeru mešane populacije introvertov in ekstravertov (npr. v razredu, na delovnem mestu), kjer je potrebna zbranost in dobro počutje za efektivno delovanje, tišina. Če okoliščine dela to dovoljujejo, bi lahko delodajalci, učitelji itd. omogočili bolj ekstravertiranim posameznikom, če ti to želijo, da npr. med izvajanjem dela preko slušalk poslušajo glasbo, kar bi najverjetneje izboljšalo njihovo počutje in produktivnost.

Bolj ekstravertirani pa niso le manj občutljivi na hrup, ki jim celo lahko omogoči doseg boljših rezultatov, temveč v povprečju tudi pogosteje obiskujejo predavanja in vaje v primerjavi z introvertiranimi študenti. Ta ugotovitev zopet namiguje na resničnost Eysenckove hipoteze, saj se introverti na tak način izognejo debatam in večjim socialnim krogom (dodatnim dražljajem), ki lahko zanje predstavljajo stres, za bolj ekstravertirane študente pa užitek (Hemyari idr., 2012).

Kljub temu stopnja ekstravertiranosti odločilno ne vpliva na akademski uspeh (Adjei, Dontoh, in Boateng, 2018; Hemyari idr., 2012). Je pa raziskava Boroujeni-ja in Hasanimanesh-a (2015), v kateri so sodelovali iranski študentje angleščine, poročala o večji uspešnosti introvertov na področju angleškega pisanja. Omenjeno ugotovitev lahko uporabijo učitelji, tako da spodbudijo ekstravertirane učence k pisanju dnevnikov v angleščini, da se bo njihovo pisno izražanje izboljšalo.

Za razliko od učnega uspeha pa je doživljanje sreče povezano s stopnjo izraženosti ekstravertiranosti/introvertiranosti. Višja ekstravertiranost (kjer je ena izmed glavnih karakteristik socialna aktivnost), naj bi pomenila tudi večje doživljanje sreče v življenju, ampak to ne pomeni, da introvertirani ljudje niso srečni. Sicer je srečnih introvertov manj kot srečnih ekstravertov, a se le ti v stopnji sreče minimalno razlikujejo (Hills in Argyle, 2001).

Srečo v večji meri določa odnos do življenja, samospoštovanje ter zadovoljstvo in izpopolnjenost v življenju, kjer ni nujno, da je socialni vidik prevladujoč (Hills in Argyle, 2001). Lahko pa je tudi doživljanje sreče vzrok za večjo željo po socialnih stikih (Whelan in Zelenski, 2011) in obratno. Več socialnih stikov pomeni tudi večjo socialno povezanost, ki pri introvertih še posebej naraste, ko prisostvujejo v globokih in intimnih pogovorih (Sun, Harris in Vazire, 2019). Intimni pogovori zahtevajo veliko zaupanja v odnosu. Iz rečenega lahko sklepamo, da če bi si pedagoški delavci in delodajalci bolj prizadevali za vrednoto zaupanja – bili iskreni, spoštljivi do otrok, mladostnikov oz. svojih delavcev, jim dajali vedeti, da se nanje lahko zanesejo in tako še spodbujali pogovor o globljih temah – bi lahko povečali občutek socialne povezanosti pri introvertnih posameznikih in omogočili večje zadovoljstvo (velikokrat spregledanih posameznikov) ter boljšo produktivnost.

Vzpostavljanje socialne povezanosti pa je zagotovo še težje, kjer posameznik v odnosu doživlja sramežljivost. Sramežljivost je bolj razširjena med ljudmi z nižjo stopnjo ekstravertiranosti. Enako velja za socialno fobijo (Heiser, Turner in Beidel, 2003). Mogoče je ravno to – večja nagnjenost k razvoju določenih motenj – eden izmed poglavitnih razlogov za manjše število srečnih introvertov.   Sramežljivosti in socialne fobije ne moremo enačiti z introvertiranostjo, čeprav so si navzven v določenih pogledih podobni. V socialnih situacijah se sramežljivost izraža v obliki doživljanja neprijetnih občutkov (potenje, razbijajoče srce, jecljanje, strah pred tem, kaj bodo mislili drugi ipd.), zato se jim sramežljivi ljudje, da bi se izognili tem občutenjem, poskušajo izogibati, medtem ko v ozadju introvertiranosti ni strahu, kaj bodo drugi rekli itd., le večja želja po samoti in manjšem udejstvovanju v družbenih krogih, v primerjavi z ekstraverti.  Preferenca po samoti, sploh v času poznega otroštva in zgodnje adolescence, ni preveč priljubljena, kajti krši socialne norme. Ker se raje igrajo sami, so ti otroci videni kot manj privlačni soigralci – zaradi njihove preference po samotni igri se vrstniki čutijo »zavrnjene« (Coplan in Murray, 2010). Sprejetost pa s strani vrstnikov postaja v srednjem otroštvu in z nastopom zgodnje adolescence vse pomembnejša, saj se ob vstopu v šolo povečuje količina časa, ki ga preživijo v njihovi prisotnosti. Tako vrstniki predstavljajo glavni vir socialnih stikov, zato sprejetost hkrati vpliva tudi na samopodobo in otrokovo kasnejše prilagajanje (Masten in Coatsworth, 1998). Kakršnakoli oblika socialnega umika je izvor večjega tveganja za razvoj socialnih motenj (Rubin in Asendorpf, 1993). Čeprav so otroci in mladostniki, ki jim je samota ljubša, do določene mere lahko izključeni s strani vrstnikov, si tega ne ženejo preveč k srcu, saj z njimi niso toliko povezani in so tako tudi bolj odporni na negativne opazke (Coplan, Girardi, Findlay in Frohlick, 2007; Coplan in Weeks, 2010). Z odraščanjem najstniki vse bolj začenjajo ceniti prednosti samote, zato obstaja verjetnost, da vrstniški problemi, ki jih imajo bolj introvertirani otroci, takrat tudi izzvenijo (Larson, 1997). Zdi se mi pomembno, da starši in ostali pedagoški delavci takih otrok ne silijo v interakcije, temveč jih zgolj spodbujajo in jim s tem dajejo vedeti, da so v redu takšni, kot so. Večje ozaveščanje pedagoških delavcev bi lahko z uvedbo določenih dejavnosti (npr. enakomerno spodbujanje samostojnega dela in dela v skupinah, vodene dejavnosti, ki omogočajo večje medsebojno spoznavanje v času odmora itd.) preprečila izključitev s strani vrstnikov.

Ekstravertiranost je v današnjem svetu definitivno zelo cenjena in priljubljena, saj je tudi bolj pozitivno sprejeta s strani vrstnikov ter s tem omogoča izognitev začetnim vrstniškim težavam (Coplan idr., 2013), tako marsikateri introvert podleže skušnjavi, da bi se vedel kot ekstravert. Oponašanje ekstravertiranosti pri introvertih kratkoročno sproža občutke sreče, dolgoročne posledice pa za enkrat še niso popolnoma jasne (Zelenski, Santoro in Whelan, 2012). Little in Joseph, (2007) predpostavljata, da naj bi se nasprotno vedenje sčasoma odražalo v utrujenosti in potrebi po okrevanju – najverjetneje v sklopu introvertiranosti to pomeni več samote. Na področju ekstravertiranosti posledice oponašanja nasprotnega pola že na začetku niso preveč rožnate; kaže se kognitivni deficit (Zelenski idr., 2012). Resda je lahko oponašanje ekstravertiranega vedenja v določenih okoliščinah bolj sprejemljivo oz. prednostno, ker prinaša večje koristi, hkrati pa je manj uničujoče (vsaj na kratki rok) in je mogoče ravno zato tudi večkrat oponašano, kot pa introvertirano vedenje s strani ekstravertov, ki je prav tako lahko v določenih okoliščinah bolj koristno, npr., da sredi prepira ne izgubiš glave (se vedeš mirno) in po možnosti odigraš vlogo vestnega mediatorja.

Kakorkoli pogledamo, introvertiranost in ekstravertiranost sta že od nekdaj bili priljubljeni tematiki raziskav in bosta to najverjetneje tudi ostali. Kot vidimo, se študije o introvertiranosti in ekstravertiranosti dotikajo najrazličnejši področjih, od hrupa, akademskega uspeha, doživljanja sreče, socialnih stikov do pogostosti obiskovanja predavanj ipd. Omenjene raziskave širijo zavedanje, kako so določene malenkosti (vpliv hrupa, stil predavanja itd.) poglavitne pri efektivnosti ljudi, tako so lahko v pomoč pri vzpostavljanju ustreznega delovnega okolja ali razredne klime v razredu, hkrati pa pomoč pri vzgoji.

LITERATURA

Adjei, A., Dontoh, S. in Boateng, F. (2018). The Relationship Between The Academic Performance Of Extroverts And Introverts In Offinso College Of Education On Teacher-Trainees. Ra Journal Of Applied Research, 4(8), 1916–1932. https://doi.org/10.31142/rajar/v4i8.04

Belojevic, G., Slepcevic, V. in Jakovljevic, B. (2001). Mental Performance in Noise: The Role of Introversion. Journal of Environmental Psychology, 21(2), 209–213. https://doi.org/10.1006/jevp.2000.0188

Boroujeni, A. J. in Hasanimanesh, A. (2015). The Impact of Extroversion and Introversion: Personality Types on EFL Learners’ Writing Ability. Theory and Practice in Language Studies, 5(1), 212–218. https://doi.org/10.17507/tpls.0501.29

Center-pds. (2019). Pridobljeno od https://www.center-pds.si/Katalogtestov/Osebnostnivprašalniki/Eysenckovosebnostnivprašalnik(revidiranaoblika).aspx

Cohen, D. in Schmidt, J. P. (1979). Ambiversion: Characteristics of Midrange Responders on the Introversion-Extraversion Continuum. Journal of Personality Assessment, 43(5), 514–516. https://doi.org/10.1207/s15327752jpa4305_14

Coplan, R., Girardi, A., Findlay, L. C. in Frohlick, S. L. (2007). L. Understanding Solitude: Young Children’s Attitudes and Responses Toward Hypothetical Socially Withdrawn Peers. Social Development, 16(3), 390–409. https://doi.org/10.1111/j.1467-9507.2007.00390.x

Coplan, R. J., Rose-Krasnor, L., Weeks, M., Kingsbury, A., Kingsbury, M. in Bullock, A. (2013). Alone is a crowd: Social motivations, social withdrawal, and socioemotional functioning in later childhood. Developmental. Psychology, 49(5), 861–875. https://doi.org/10.1037/a0028861

Coplan, R. in Weeks, M. (2010). Unsociability in Middle Childhood: Conceptualization, Assessment, and Associations with Socioemotional Functioning. Merrill-Palmer Quarterly, 56(2), 105–130. https://doi.org/10.1353/mpq.2010.0005

Costa Jr., P. T. in McCrae, R. R. (1997). Stability and Change in Personality Assessment: The Revised NEO Personality Inventory in the Year 2000. Journal of Personality Assessment, 68(1), 86–94. https://doi.org/10.1207/s15327752jpa6801_7

Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1992). Four ways five factors are basic. Personality and Individual Differences, 13(6), 653–665. https://doi.org/10.1016/0191-8869(92)90236-i

Dobbs, S., Furnham, A. in McClelland, A. (2011). The effect of background music and noise on the cognitive test performance of introverts and extraverts. Applied Cognitive Psychology, 25(2), 307–313. https://doi.org/10.1002/acp.1692

Eysenck, H. (1997). Dimensions of personality. Transaction Publishers.

Eysenck, H. J. (1956). The inheritance of extraversion-introversion. Acta Psychologica, 12, 95–110. https://doi.org/10.1016/0001-6918(56)90010-5

Eysenck, H. J. (1967). The Biological Basis of Personality. (Thomas, Ur.). Springfield: Springfield.

Eysenck, S. B. G., Eysenck, H. J. in Barrett, P. (1985). A Revised Version of the Psychoticism Scale. Personality Individual Dfferences, 6(1), 21–29. https://doi.org/10.1016/0191-8869(85)90026-1

Forsman, L. J., de Manzano, Ö., Karabanov, A., Madison, G. in Ullén, F. (2012). Differences in regional brain volume related to the extraversion–introversion dimension—A voxel based morphometry study. Neuroscience Research, 72(1), 59–67. https://doi.org/10.1016/j.neures.2011.10.001

Georgiev, S. Y., Christov, C. V. in Philipova, D. T. (2014). Ambiversion as independent personality characteristic. Activitas Nervosa Superior Rediviva, 56(3–4), 65–72.

Heiser, N. A., Turner, S. M. in Beidel, D. C. (2003). Shyness: relationship to social phobia and other psychiatric disorders. Behaviour Research and Therapy, 41(2), 209–221. https://doi.org/10.1016/s0005-7967(02)00003-7

Hemyari, C., Zomorodian, K., Ahrari, I., Tavana, S., Parva, M., Pakshir, K., … in Sahraian, A. (2012). The mutual impact of personality traits on seating preference and educational achievement. European Journal of Psychology of Education, 28(3), 863–877. https://doi.org/10.1007/s10212-012-0144-3

Hills, P. in Argyle, M. (2001). Happiness, introversion–extraversion and happy introverts. Personality and Individual Differences, 30(4), 595–608. https://doi.org/10.1016/s0191-8869(00)00058-1

Johnson, D. L., Wiebe, J. S., Gold, S. M., Andreasen, N., Hichwa, R., Watkins, L. in L. Boles Ponto, L. (1999). Cerebral Blood Flow and Personality: A Positron Emission Tomography Study. The American Journal of Psychiatry, 156(2), 252–257. https://doi.org/10.1176/ajp.156.2.252

Jung, C. G. (1923). General Description of the Types. V Psychological types (str. 412–517). Pridobljeno od http://r.4dt.org/text/jung/Psychological Types (1923).pdf

Larson, R. W. (1997). The Emergence of Solitude as a Constructive Domain of Experience in Early Adolescence. Child Development, 68(1), 80–93. https://doi.org/10.2307/1131927

Little, B. R. in Joseph, M. F. (2007). Personal projects and free traits: Mutable selves and well beings. V Personal project pursuit: Goals, action, and human flourishing (str. 375–400).

Masten, A. S. in Coatsworth, J. D. (1998). The Development of Competence in Favorable and Unfavorable Environments: Lessons from Research on Successful Children. American Psychologist, 53(2), 205–220. https://doi.org/10.1037/0003-066X.53.2.205

McCaulley, M. H. (2000). Myers-Briggs Type Indicator: A bridge between counseling and consulting. Consulting Psychology Journal: Practice and Research, 52(2), 117–132. https://doi.org/10.1037/1061-4087.52.2.117

Moradi, G., Omidi, L., Vosoughi, S., Ebrahimi, H., Alizadeh, A. in Alimohammadi, I. (2019). Effects of noise on selective attention: The role of introversion and extraversion. Applied Acoustics, 146, 213–217. https://doi.org/10.1016/j.apacoust.2018.11.029

Rubin, K. H. in Asendorpf, J. B. (1993). Social Withdrawal, inhibition, and Shyness in Childhood: Conceptual and Definitional Issues. V Social Withdrawal, inhibition, and Shyness in Childhood (str. 3–18).

Scarr, S. (1992). Developmental Theories for the 1990s: Development and Individual Differences. Child Development, 63(1), 1–19. https://doi.org/10.1111/j.1467-8624.1992.tb03591.x

Sun, J., Harris, K. in Vazire, S. (2019). Is Well-Being Associated with the Quantity and Quality of Social Interactions? https://doi.org/10.31234/osf.io/xdvsa

Turkheimer, E., Pettersson, E. in Horn, E. E. (2014). A Phenotypic Null Hypothesis for the Genetics of Personality. Annual Review of Psychology, 65(1), 515–540. https://doi.org/10.1146/annurev-psych-113011-143752

Van den Berg, S. M., de Moor, M. H. M., McGue, M., Pettersson, E., Terracciano, A., Verweij, K. J. H., … in van Grootheest, G. (2014). Harmonization of Neuroticism and Extraversion phenotypes across inventories and cohorts in the Genetics of Personality Consortium: an application of Item Response Theory. Behavior Genetics, 44(4), 295–313. https://doi.org/10.1007/s10519-014-9654-x

Vukasović, T. in Bratko, D. (2015). Heritability of personality: A meta-analysis of behavior genetic studies. Psychological Bulletin, 141(4), 769–785. https://doi.org/10.1037/bul0000017

Wakefield, J. A., Sasek, J., Brubaker, L., M. in Friedman, A. F. (1976). Validity Study of the Eysenck Personality Questionnaire. Psychological Reports, 39(1), 115–120. Pridobljeno od 10.2466/pr0.1976.39.1.115

Whelan, D. C. in Zelenski, J. M. (2011). Experimental Evidence That Positive Moods Cause Sociability. Social Psychological and Personality Science, 3(4), 430–437. https://doi.org/10.1177/1948550611425194

Zelenski, J. M., Santoro, M. S. in Whelan, D. C. (2012). Would introverts be better off if they acted more like extraverts? Exploring emotional and cognitive consequences of counterdispositional behavior. Emotion, 12(2), 290–303. https://doi.org/10.1037/a0025169