Novodobna problematika obsesivno-kompulzivne motnje

Poseben projekt, ki smo se ga lotili v letošnjem študijskem letu, je bilo tudi mentoriranje dijakov iz različnih ljubljanskih šol. Pri projektu je sodelovalo kar 11 dijakov, ki so pod mentorstvom nekaj članic naše delovne skupine spoznavali pisanje strokovnih člankov. V rubriki Prispevki dijakov tako predstavljamo nekaj izmed teh, ostale pa si boste lahko jeseni prebrali še kje drugje … 


Vsakdo izmed nas lahko trdi, da je že večkrat preveril, če so vrata avtomobila ali stanovanja zares zaklenjena, nujni dokumenti v denarnici in plin zaprt. Morda tudi večkrat zapored. Prav tako nas je kdaj hudo zmotila nesimetrična postavitev objektov v določenem prostoru, zaradi katere smo začutili nujno potrebo po preureditvi, ter da se svojih že več let starih in popolnoma neuporabnih spominkov kar nismo mogli znebiti. Omenjene izkušnje so do neke mere običajne in pogoste, ko pa postanejo obremenjujoče, neprijetne in pri posamezniku zaradi stalne prisotnosti začnejo vplivati na kvaliteto življenja, pa jih lahko obravnavamo kot simptome obsesivno-kompulzivne motnje, v nadaljevanju OKM. V članku se bova posvetili raziskavi možnih izvorov in sprožilcev OKM, posebno pozornost pa bova posvetili vplivom tehnologije, ki v današnjem hitro razvijajočem svetu igrajo veliko vlogo.

Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM) je duševna motnja, ki je sestavljena iz obsesij in kompulzij. Obsesije so izražene kot zaskrbljujoče, moralno sporne ali v očeh družbe neprimerne misli. Lahko so v obliki besed ali pa v obliki podob in nagibov (Volarič, 2013). Z besedo kompulzije pa označimo vse fizične ali miselne postopke, ki so jih osebe z OKM primorane opravljati, saj se z njimi namreč umirijo in tako začasno odmaknejo omenjene misli na stranski tir. Posamezniki, ki se s takimi simptomi srečujejo, se v skoraj vseh primerih zavedajo, da so te misli pretirane in skrajno neobičajne, postopki pa za opravljanje vsakodnevnih funkcij nepomembni (Volarič, 2013).

Posledica OKM je intenzivno doživljanje tesnobe. Gre za čustvo, ki ga doživimo, kadar ocenimo, da situacije, ki je pred nami, ne bomo zmogli obvladati. Tako se lahko zgodi, da se nekdo raje izogne stiku z ljudmi, kot pa da bi tvegal in s tem povečal možnost okužbe s tako imenovanimi »bolnimi ljudmi«. Tako situacijo nam opisuje primer gospe Anice. »Ga. Anica se boji okužbe pri stiku z drugimi ljudmi. Posebno se boji dotika z drugimi ljudmi, ki so bili v bolnišnici, kjer se zdravijo ‘okuženi ljudje’. Pravzaprav se poskuša izogniti stiku s komerkoli, saj se je ta lahko dotaknil koga z okužbo. Prav tako se poskuša izogniti izhodom iz hiše, ker bi s tem lahko prišla v stik z ‘umazanimi’ ljudmi. Če pa se že slučajno kogarkoli dotakne, si mora nato izjemno temeljito umiti tako roke kot obleko, kar lahko traja več ur. Vztraja tudi, da si njen mož in njeni otroci slečejo oblačila in se temeljito umijejo vsakič, ko vstopijo v hišo, zato da so vsi ‘varni’. Njena družina tako postaja vse bolj nepotrpežljiva in ji vse bolj zameri njene neprestane zahteve, da ji do najmanjših podrobnosti poročajo o tem, kje so bili. To ga. Anica zahteva zato, da je lahko pomirjena, da njena družina ni bila na kakšnem ‘nevarnem’ mestu. Čeprav se zaveda, da so njeni strahovi nerealni, se ne more znebiti skrbi, da bo zbolela, če ne izpelje vseh opisanih varnostnih ukrepov.« (Westbrook in Morrison, 2010, str. 3-4). Pri gospe Anici je njena obsesija strah pred okužbo, ki bi jo povzročil stik z drugimi ljudmi, kompulzija pa umivanje rok in oblek ter izogibanje kakršnim koli stikom z »okuženimi« ljudmi. Obsesije kot tudi kompulzije so lahko vsebinsko zelo raznolike.  Obsesije se običajno nanašajo na vsebine v povezavi z umazanijo, boleznijo, nasiljem, spolnostjo in vero, kompulzije kot posledice obsesij, pa so z omenjenimi vsebinami tesno povezane in se lahko kažejo kot pretirano čiščenje, umivanje, izvajanje verskih ritualov ali kopičenje stvari (Leckman idr., 1997).

Obsesivno-kompulzivna motnja se pojavi v otroštvu ali v mladostništvu, pri posamezniku pa je prisotna skozi celo življenje (Fineberg idr., 2019). Za njen razvoj so pomembni biološki dejavniki, torej prirojena nagnjenost in osebne obremenitve, kot so ločitve, smrt, slabi družinski odnosi ter bolezen. Veliko vlogo pri njenem razvoju pa igrajo tudi dejavniki okolja, pod katere štejemo selitev, menjavo delovnega ali izobraževalnega okolja, slabo finančno stanje, vojno idr. (Volarič, 2013). Skupno vsem trem sklopom dejavnikov je povzročanje močnih občutkov tesnobe, kar posledično privede do pogostega pojavljanja »Kaj, če…« vprašanj in motečih misli. Misli se zavedno pričnejo izogibati in vedno več pozornosti kot jim namenijo, večja je njihova prisotnost (Leckman idr., 1997).

Motnja sicer zajema do 2-3% prebivalstva (Boerema idr., 2019), a se ji šele v zadnjih dveh desetletjih posveča posebno pozornost, saj je v družbi vedno bolj prisotna po zlorabi substanc, afektivnih motnjah in fobijah je OKM četrta najbolj razširjena motnja (Westbrook in Morrison, 2010). V zgodovini se je osrednja problematika obsesivno-kompulzivne motnje nanašala na religiozno tematiko, medtem ko se danes bolj pogosto nanaša na različne vrste sevanja, denimo radioaktivno sevanje in raznorazne bolezni, v družbi aktualne in velikokrat omenjene tematike. »Ljudje z obsesivnimi problemi torej odsevajo poglavitne skrbi časa, v katerem živijo.« (Westbrook in Morrison, 2010, str. 3) Tako se v današnjem času zaradi množične uporabe in razvoja tehnologije velja slednji posvetiti posebno pozornost. Tehnologija doslej še nikoli ni imela tako velikega vpliva na navade ljudi in družbo samo, kot jo ima danes. Za skupno poimenovanje takih dogodkov se v knjigi avtorja Klausa Schwaba z istim naslovom  uporablja izraz »Četrta revolucija«. Zaradi nadvse hitrega porasta digitalne tehnologije prihaja do hitrih sprememb, zaradi katerih lahko tehnologijo v današnjem času obravnavamo kot morebiten dejavnik pri razvoju OKM. (Schwab, 2016). Kljub nekaj študijam na to temo ostaja tovrstno področje še precej neraziskano.

Andreassen idr. (2019) so ugotovili, da sta odvisnost od video igric in socialnih omrežij povezani z razvojem OKM. Na razvoj te motnje naj bi vplivalo tudi medijsko spodbujanje. Obstaja vse več oglasov in oddaj, ki spodbujajo razvoj obsesij, povečujejo vedenje, ki je značilno za OKM in do tega lahko posledično tudi vodijo. Primer tega je oddaja, kjer ljudje nakupujejo rabljene vzmetnice. V njej novinarji prikažejo vsemogoče grozote, ki se nahajajo na vzmetnicah (stenice, fekalije, telesne tekočine …). Oddaje take vrste ljudi opozorijo na nečistosti, ki niso nujno škodljive in spodbudijo ali okrepijo njihove obsesije, v tem primeru s čistočo. V zadnjih letih smo priča porastu prodaje čistil, razkužil in izdelkov za osebno higieno, kar pomeni da je velik del promocije takšnih izdelkov uspešna. Vsa ta antibakterijska sredstva pa niso vedno koristna, včasih so lahko celo škodljiva. Slabo je  tudi to, da mediji spodbujajo upravičenost različnih obsesij. Tako si lahko na primer oseba, ki je obsedena s čiščenjem to opraviči in misli, da s tem ni nič narobe, saj je v medijih prikazano ravno to (Elliott in L. L. Smith, 2015). Velikim podjetjem je seveda v interesu, da prodajo čim več izdelkov, čeprav s tem ljudi spodbujajo k mislim, ki so značilne za obsesivno-kompulzivno motnjo.

Tehnologija je izjemno pripomogla k raziskovanju OKM, predvsem pri iskanju načinov njenega zdravljenja. Ljudje, pri katerih se diagnosticira OKM, imajo na voljo kar nekaj načinov, s katerimi si lahko pomagajo. Najbolj široko uporabljena načina zdravljenja OKM sta KVT (kognitivno vedenjska terapija) in medikamentozno zdravljenje. Običajno ima najboljši učinek kombinacija obeh (McGuire, 2019).

Velik napredek je opazen tudi pri osveščenosti ljudi o tej motnji. Prisotnost v medijih in popularni kulturi je namreč povečala njeno prepoznavnost in zmanjšala stigmo okoli nje. Primer tega je serija Monk, kjer se osrednja osebnost spopada ravno z OKM (Hoffner in Cohen, 2012). Danes je znanje ljudem veliko bolj dostopno, za kar je v veliki meri zaslužna tehnologija, z njo pa tudi mediji (Ma, 2016). Poleg tega pa tudi zdravniki in psihologi več vedo o njej, zato se je njena diagnostika močno poboljšala. Izboljšal pa se je tudi odnos družbe do OKM, saj danes ni več tako stigmatizirana kot je bila včasih (Ma, 2016).

Če povzameva najine ugotovitve, je OKM dokaj pogosta motnja, ki se jo da zdraviti. Na njen razvoj vplivajo različni dejavniki iz različnih področji, tako biološki in psihološki, kot tudi socialni. V sodobnem, razvijajočem svetu pa opažamo vse več dejavnikov tveganja v povezavi s moderno tehnologijo. Motnja se danes tako razvija na drugačne načine, predvsem pa se razlikuje po osrednji problematiki, ki jo zajema. Ljudje so danes bolj informirani, pogosto tudi napačno, in tako bolj izpostavljeni razvoju obsesij, ki prej niso obstajale. Mediji z oglaševanjem ljudem prikazujejo nepotrebne skrbi, kar  pripomore k razvoju motnje. Tematika OKM je odvisna od dogajanja v družbi; če se ljudi nenehno opozarja na neke težave, bodo o tem več premišljali in tako izpostavljeni tveganju za razvoj obsesij in posledično te motnje. Primer tega je pojavljanje OKM pri ortodoksnih judih – pri njih so bolj pogoste obsesije v povezavi z vero (Greenberg in Witztum, 1994). V moderni družbi je večji poudarek na kakšnih drugih temah, ki so vse bolj raznolike. Primer tega je večkrat omenjena obsesija s čistočo, ki v starih časih skoraj ni bila prisotna. OKM predstavlja poglavitne skrbi družbe, ki  se skozi čas nenehno spreminjajo.

 

Viri

Andreassen, C. S. idr. (2019). The relationship between addictive use of social media and video games and symptoms of psychiatric disorders: A large-scale cross-sectional study. Psychology of Addictive Behaviors, 30(2), 252-62.

Elliott, C. H. in Smith, L. L. (2015). Obsesivno kompulzivna motnja za telebane. Ljubljana: Pasadena.

Fineberg, N. A. idr. (2019). Early intervention for obsessive compulsive disorder: An expert consensus statement. European Neuropsychopharmacology, 29, 549–565.

Greenberg, D. in Witztum, E. (1994). The influence of cultural factors on obsessive compulsive disorder: Religious symptoms in a religious society. Israel Journal of Psychiatry and Related Sciences, 31(3), 211-220.

Hoffner, C. A. in Cohen, E. L. (2012). Responses to Obsessive Compulsive Disorder on Monk Among Series Fans: Parasocial Relations, Presumed Media Influence, and Behavioral Outcomes. Journal of Broadcasting & Electronic Media, 56(4), 650-668.

Leckman, J. F. idr. (1997). Symptoms of Obsessive-Compulsive Disorder. American Journal of Psychiatry, 154(7), 911-917.

Ma, Z. (2016). How the media cover mental illnesses: a review. Health Education, 117(1), 90-109.

Schwab, K. (2016). Četrta industrijska revolucija. Pridobljeno s assets.cdnma.com/8475/assets/Cetrta-industrijska-revolucija.pdf

Volarič, M. (2013). Obsesivno-kompulzivna motnja in socialno delo (Diplomska naloga, Fakulteta za socialno delo). Pridobljeno s http://www.nbn.si/URN:NBN:SI:FSD:DOC-N5818

Westbrook, D. in Morrison, N. (2010). Obvladovanje obsesivno-kompulzivne motnje. Ljubljana: Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.