Povezava med motnjami hranjenja in športom

Poseben projekt, ki smo se ga lotili v letošnjem študijskem letu, je bilo tudi mentoriranje dijakov iz različnih ljubljanskih šol. Pri projektu je sodelovalo kar 11 dijakov, ki so pod mentorstvom nekaj članic naše delovne skupine spoznavali pisanje strokovnih člankov. V rubriki Prispevki dijakov tako predstavljamo nekaj izmed teh, ostale pa si boste lahko jeseni prebrali še kje drugje … 

Motnje hranjenja so resna in pogosta duševna bolezen, ki ni odvisna od spola, rase, narodnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali socialnega statusa. Točnega odgovora na vprašanje kaj jih povzroči še nimamo, vendar znanstveniki, na podlagi številnih raziskav, domnevajo, da gre za skupek bioloških (npr. genetska predispozicija; Thornton, Mazzeo in Bulik, 2011), družbeno-kulturnih (npr. vpliv medijev in vrstnikov; Hogan in Strasburger, 2008) in psiholoških (npr. nizka samopodoba, perfekcionizem; Klump, Strober, Bulik, idr. 2004) dejavnikov. Čeprav bi šport verjetno prej uvrstili med dejavnike, ki pozitivno vplivajo na posameznikovo duševno zdravje, saj med drugim pripomorejo k boljši samopodobi (Taylor, Sallis, Needle, 1985), pa se pojavi vprašanje, ali ima lahko šport, predvsem profesionalni, tudi nasproten, negativen vpliv in ali bi ga lahko uvrstili med dejavnike, ki povečajo tveganje za razvoj motenj hranjenja.

Podatkov o pogostosti različnih motenj hranjenja v Sloveniji nimamo, vendar naj bi v svetovnem merilu kar 0.9–2.0 % žensk in 0.1–0.3 % moških v svojem življenju zbolelo za anoreksijo nervozo, ki jo zaznamuje vztrajno omejevanje vnosa energije z namenom zmanjšanja telesne mase pod primerno mejo (za določeno starost, spol in fizično aktivnost). Za bulimijo nervozo, ki jo zaznamujejo ponavljajoče epizode kompulzivnega prenajedanja, ki jim sledijo kompenzacijska vedenja za preprečitev povečanja telesne mase, pa naj bi v življenju zbolelo 1.14.–6 % žensk in 0.1–0.5 % moških (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 2013). Poleg anoreksije nervoze in bulimije nervoze poznamo še številne druge oblike motenj hranjenja, od kompulzivnega prenajedanja in ortoreksije do pike in drugih oblik motenj hranjenja, ki ne ustrezajo v celoti kriterijem za katero od omenjenih (Pirih, 2017).

Za večino, predvsem pa za anoreksijo in bulimijo nervozo, je značilna kompulzivna ali pretirana športna dejavnost z namenom nadzora nad telesno maso (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 2013; Sernec, 2012). Iz tega lahko sklepamo, da obstaja močna povezava med športom in motnjami hranjenja. Vendar ali je lahko šport tudi eden od vzrokov za motnje hranjenja?

V večini športnih panog sta telesna masa in kompozicija pomembna dejavnika pri doseganju uspehov, kar lahko predstavlja velik pritisk za športnika. Kljub temu je potrebno upoštevati, da določena ravnanja in razmišljanja v povezavi s prehrano in telesno maso, ki bi jih drugače že upoštevali kot opozorilni znak, obstajajo in ni nujno, da so problematična. Vendar lahko hitro postanejo pretirana in se razvijejo v motnje hranjenja, ki resno ogrožajo posameznikovo psihično in fizično zdravje in negativno vplivajo na njegove športne dosežke. Prav zato, ker se tovrstno ravnanje pogosto obravnava kot zaželeno, saj lahko do neke mere pozitivno vpliva na izboljšanje rezultatov, je težko določiti ali opaziti, kdaj prestopi mejo (Bratland-Sanda in Sundgot-Borgen, 2013).

Pomembno je opozoriti, da se tovrstne motnje pojavljajo tako pri ženskah kot pri moških, le njihova oblika in razlogi zanje se nekoliko razlikujejo. Še posebno ranljivi so športniki v vzdržljivostnih športih, na primer ženske v športih, ki poudarjajo estetskost, in moški, ki se ukvarjajo z boksom, borilnimi veščinami ali dvigovanjem uteži (Schaal et al., 2011). Vsem tem športom je skupen velik poudarek na telesni masi in postavi, bodisi iz estetskih razlogov, zaradi razporeditve po kategorijah, bodisi ker manjša telesna masa in delež maščobe do neke mere vplivata na boljši rezultat (npr. pri teku) (Currie, 2010). Pri moških pa je pogost razlog tudi želja ali zahteva po čim večji mišični masi, kar lahko vodi v pretirano uporabo steroidov, kar ima še dodaten negativen vpliv na zdravje (Vertalino, Eisenberg, Story in Neumark-Sztainer, 2007). Večkrat je tovrstno ravnanje tudi način soočanja s stresom in pritiski (trenerjev, ekipe, družine in ne nazadnje sebe), ki jih s seboj prinese profesionalni šport. Za to so še posebej občutljivi posamezniki v mladostništvu, saj je to obdobje povezano s številnimi psihičnimi in fizičnimi spremembami, večjo osredotočenostjo na zunanji izgled in sprejetost v družbi, pri športnikih pa se temu pridruži še pritisk za dosego čim boljših rezultatov. Tako pri moških kot pri ženskah lahko premajhen vnos potrebnih hranil, pretirano ukvarjanje s športom itd. vodi tudi do t. i. atletske triade, ki jo zaznamujejo zmanjšana kostna gostota, energijski primanjkljaj in pri ženskah izostanek menstruacije. Ima podobne simptome, ki se pojavljajo pri motnjah hranjenja, a lahko nima enakih vzrokov (Nattiv idr., 2007; Bennell, Brukner in Malcolm, 1996; De Souza in Miller, 1997).

O motnjah hranjenja pri športnikih je bilo izvedenih tudi precej raziskav, ki so preučevale, ali so motnje hranjenja res pogostejše med športniki kot nešportniki. Nekatere raziskave so se osredotočile le na določen spol, starostno skupino, športno panoga itd., nekatere pa so bile zastavljenje širše. Skoraj vsem pa je skupno, da je bilo število udeležencev dokaj majhno (nekaj 100) in da so bile omejene zgolj na določeno območje (mesto, fakulteta itd.; Bratland-Sanda in Sundgot-Borgen, 2013). Pri raziskavah so večinoma uporabljali vprašalnike (npr. Eating Attitudes Test, Difficulties in Emotion Regulation Scale; Wollenberg, Shriver in Gates, 2015), s pomočjo katerih so posamezniki med drugim ocenili svoje ravnanje in počutje, ponekod pa so poleg tega upoštevali tudi pojavnost motenj hranjenja v družini, informacije o fizičnem zdravju posameznika itd. Presenetljivo pa se rezultati tovrstnih raziskav večinoma razlikujejo od navedenih ugotovitev v prejšnjem odstavku o večji ogroženosti športnikov zaradi tovrstnih psihičnih bolezni. V večini primerov je bilo v skupini oseb, ki niso bili športniki, večji delež posameznikov, ki so kazali tveganje za razvoj motenj hranjenja, kot v skupini športnikov. Prav tako so imeli športniki boljšo samopodobo in več samozavesti v primerjavi z nešportniki (Martinsen idr., 2010; Rosendahl, Bormann, Aschenbrenner, Aschenbrenner in Strauss, 2009). Zanimivo bi bilo raziskati ali morda višja samopodoba kasneje vpliva na večjo verjetnost za razvoj motnje hranjenja. Ta odstopanja od splošnih ugotovitev so med drugim posledica majhnega števila vprašanih oziroma njihovega omejenega izbora in uporaba različnih vprašalnikov, ki po večini temeljijo na samooceni. Pri tej pogosto pride do podcenjevanja lastnega ravnanja in motenj prehranjevanja, ki so lahko že znak za motnje hranjenja. Posameznik s tovrstnimi težavami jih sam pogosto ne bo opazil ali pa jih ne bo želel priznati, saj mu nudijo občutek varnosti in nadzora, za katerega pa se boji, da mu bo odvzet, v kolikor za to izvedo drugi (Sundgot-Borgen in Torstveit, 2004; Torstveit idr., 2008). Prav tako ima določena stopnja sprejemljivosti ali pričakovanosti tovrstnih ravnanj v športu vpliv na to, da jih posameznik ne obravnava kot napačne, niti ko presežejo zdravo mejo, saj je bil naučen, da je tako pravilno (Currie, 2010). Zato ostaja  na področju motenj hranjenja v športu še najprej veliko nerešenih vprašanj.

Pomembno vlogo pri pravočasnem zaznavanju povečanega tveganja za razvoj motenj hranjenja pri športniku ima trener, saj ima s posameznikom hkrati dovolj oseben odnos in je bolj kot drugi pozoren na spremembe v izgledu, prehranjevalnih navadah in razpoloženju, saj le-te neposredno vplivajo na športne rezultate. Vendar se pogosto zgodi, da trenerji te znake zanemarijo ali jih ne upoštevajo kot nekaj problematičnega, saj posameznik na primer ne ustreza stereotipni podobi človeka z motnjo hranjenja ali pa sami nimajo zadostnega znanja o tovrstnih problemih. Zato je ključnega pomena ozaveščanje trenerjev in ostalih, vključenih v delo s športniki, predvsem z mladimi ne glede na spol, o tem, da bodo lahko to zanje in informacije podali tudi svojim tekmovalcem, saj je preventiva vedno boljša kot čakanje, da se razvijejo težave (Plateau, McDermott, Arcelus in Meyer, 2014).

Povezava med motnjami hranjenja in športom torej obstaja, vendar si znanstveniki še vedno niso enotni glede tega, ali je lahko šport tudi vzrok zanje. Da bodo prišli do končnega odgovora, bo potrebnih še precej poglobljenih raziskav, ki bodo zajele večjo in bolj raznoliko skupino udeležencev, vključujoč različne športe, tako kolektivne kot individualne, poklicne in amaterske, v različnih okoljih, torej v mestih, na podeželju in v različnih starostnih skupinah in spolih. Kljub temu je pomembno nadaljnje in podrobnejše ozaveščanje trenerjev in drugih strokovnih delavcev v športu, predvsem tistih, ki delajo z mladimi, o motnjah hranjenja in njihovih simptomih. Pravočasna zaznava tovrstnih težav je lahko namreč ključnega pomena in omogoči posamezniku hitrejše okrevanje in vrnitev v šport, kar je v interesu tako njega kot trenerja. Z ustrezno izbiro programa vadbe in s primerno psihološko podporo bi bilo najverjetneje mogoče preprečiti stopnjevanje težave in pravočasno  zmanjšanje naraščajoče škode za športnika, njegovo družino, klub in športno javnost, ki spremlja rezultate.

Viri

Bennell, K. L., Brukner, P. D. in Malcolm, S. A. (1996). Effect of altered reproductive function and lowered testosterone levels on bone density in male endurance athletes. British Journal of Sports Medicine, 30(3), 205-208.

Bratland-Sanda, S. in Sundgot-Borgen, J. (2013) Eating disorders in athletes: Overview of prevalence, risk factors and recommendations for prevention and treatment, European Journal of Sport Science, 13(5), 499-508.

Currie, A. (2010). Sport and eating disorders – Understanding and managing the risks. Asian Journal of Sports Medicine, 1(2), 6368.

De Souza, M. J., in Miller, B. E. (1997). The effect of endurance training on reproductive function in male runners. A ‘volume threshold’ hypothesis. Sports Medicine, 23(6), 357-374.

Hogan, M. J. in Strasburger, V. C. (2008). Body image, eating disorders, and the media. Adolescent Medicine: State of the Art Reviews, 19(3), 521-546.

Klump, K. L., Strober, M., Bulik, C. M., Thornton, L., Johnson, C., Devlin, B., … in Kaye, W. H. (2004). Personality characteristics of women before and after recovery from an eating disorder. Psychological Medicine, 34(8), 1407–1418.

Martinsen, M., Bratland-Sanda, S., Eriksson, A. K. in Sundgot- Borgen, J. (2010). Dieting to win or to be thin? A study of dieting and disordered eating among adolescent elite athletes and non-athlete controls. British Journal of Sports Medicine, 44(1), 7076.

Nattiv, A., Loucks, A. B., Manore, M. M., Sanborn, C. F., Sundgot-Borgen, J. in Warren, M. P. (2007). American College of Sports Medicine position stand. The female athlete triad. Medicine & Science in Sports Exercise, 39(10), 1867-1882.

Pirih, V. (2017). Pojavnost motenj hranjenja v Sloveniji (Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede). 16-24 Pridobljeno s https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=67532

Plateau, C. R., McDermott, H. J., Arcelus, J. in Meyer, C.(2014) Identifying and preventing disordered eating among athletes: Perceptions of track and field coaches, Psychology of Sport and Exercise 15(6), 721-728.

Rosendahl, J., Bormann, B., Aschenbrenner, K., Aschenbrenner, F. in Strauss, B. (2009). Dieting and disordered eating in German high school athletes and non-athletes. Scandinavian Journal of Medicine & Science Sports, 19(5), 731-739.

Schaal, K., Tafflet, M., Nassif, H., Thibault, V., Pichard, C., Alcotte, M., idr. (2011). Psychological balance in high level athletes: Gender-based differences and sport-specific patterns. PLoS One, 6(5).

Sernec, K. in Kores-Plesničar, B. (2012) Motnje hranjenja: zbornik. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana.

Sundgot-Borgen, J. (1993). Prevalence of eating disorders in elite female athletes. International Journal of Sport Nutrition, 3(1), 2940.

Taylor C. B., Sallis J. F. in Needle R, (1985). The Relation of Physical Activity and Exercise to Mental Health. Public Health Reports, 100(2), 195-202.

The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (5th ed.;
DSM–5; American Psychiatric Association, 2013). Pridobljeno s https://www.opalfoodandbody.com/wp-content/uploads/2016/01/summary-of-dsm-5.pdf

Thornton, L. M., Mazzeo, S. E. in Bulik, C. M. (2011). The heritability of eating disorders: Methods and current findings. In R. A. H. Adan & W. H. Kaye (Eds.), Behavioral neurobiology of eating disorders. (str. 141–156). New York, NY: Springer-Verlag Publishing.

Torstveit, M. K., Rosenvinge, J. H. in Sundgot-Borgen, J. (2008). Prevalence of eating disorders and the predictive power of risk models in female elite athletes: A controlled study. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 18(1), 108-118.

Wollenberg, G., Shriver, L. H. in Gates, G. E. (2015). Comparison of disordered eating symptoms and emotion regulation difficulties between female college athletes and non-athletes. Eating Behaviors, 18, 1-6.