Poletna šola kritične psihologije v Berlinu

Poletna šola je bila za vse udeležence v celoti brezplačna. Prijava nanjo je bila izredno preprosta. Na spletni strani si moral zgolj vpisati svoje kontaktne podatke in svoj elektronski naslov. Prijavilo se je več kot 800 udeležencev. Namenjena je bila prav vsakomur, v prvi vrsti pa seveda študentom psihologije in sorodnih smeri, mladim raziskovalcem in tudi že zaposlenim. Poletno šolo je organizirala skupina nemških in avstrijskih študentov v sodelovanju z nekaterimi profesorji. Organizacijska ekipa poletne šole redno sodeluje z različnimi univerzami v Nemčiji (UNI Berlin, UNI Hamburg, UNI Bremen, … ), s študentskimi društvi v Avstriji (UNI Klagenfurt, UNI Wien), podporo pa imajo tudi od različnih organizacij (Rosa kritično Luxemburg Stiftung, Hans-Böckler-Stiftung, … ). Sodelujejo tudi z društvi, ki se ukvarjajo s psihologijo oz. so podobno kritično usmerjena.

Povabljeni so bili tako domači kot tuji profesorji. Organizatorji so mi povedali, da so k sodelovanju povabili tudi eno slovensko profesorico, ki pa je bila žal v tem času zasedena in se ni mogla udeležiti poletne šole. Poletna šola je trajala pet dni, skupaj je bilo organiziranih 68 različnih predavanj. Čez dan so se ta razvrstila preko štirih terminov, prva so se začela ob 10.00, druga so sledila ob 13.00, nato ob 15.30, zadnja pa so se začela ob 18.30. V povprečju je vsako predavanje trajalo uro in pol, nato pa je bilo še najmanj pol ure namenjeno postavljanju vprašanj, skupinski diskusiji ali diskusiji v več manjših skupinah. V vsakem terminu smo udeleženci lahko izbirali med več različnimi predavanji, vedno pa je bilo eno izmed predavanj organizirano tudi v angleščini. Organizatorji šole so ponudili tudi pomoč pri prevajanju nemških predavanj v angleščino.

Predavanja so bila razdeljena v štiri tematske sklope. Sklop »uvod« je bil namenjen vsem udeležencem, ki se s področjem kritične psihologije šele spoznavajo. Sklop »raziskovanje« je nudil vpogled v aktualne raziskovalne projekte s področja kritične psihologije kot tudi kritiko znanstvenega raziskovanja. Sklop »družba« je naslovil trenutne družbene probleme in boje, pri tem pa so naslovili tudi vprašanje, kaj lahko kritična psihologija doprinese k razumevanju teh problemov. V sklopu »praksa« pa so se udeleženci lahko spoznali s praksami in problemi na področju psihosocialnega dela kritičnih psihologov in socialnih delavcev.

 

Za lažji vtis vsebine poletne šole bom naštela nekaj predavanj, ki sem se jih sama udeležila: Uvodno predavanje v kritično psihologijo, Spor o pozitivizmu, Psihologija v neoliberalizmu, Podoba človeka v kritični psihologiji, Fašizem 2.0 – današnja avtoritarnost iz perspektive kritične teorije in kritične psihologije, Uvod v marksizem, Komunistična inkluzivna družba, Kako misliti emancipatorno – poststrukturalizem vs. historični materializem, Raziskovanje biografij in kritična psihologija. Kot je lahko razvidno iz naslovov predavanj, se kritična psihologija močno prepleta tako s filozofijo, antropologijo kot s sociologijo in brez znanja teh ved ne moremo govoriti o kritični psihologiji, saj ta posameznika vedno obravnava kot nekoga, ki je del določenega kulturnega, zgodovinskega in ideološkega konteksta.

Kritična psihologija vidi človeka kot biološko in socialno bitje, kar pomeni, da je spoznavanje družbe hkrati spoznavanje posameznika in obratno. Iz tega sledi, da bolj kot razumeš družbo, bolj lahko razumeš samega sebe in obratno – bolj kot razumeš samega sebe, bolj lahko razumeš družbo. Osrednji pojem v kritični psihologiji je sposobnost, natančneje posameznikova sposobnost za delovanje (nem. Handlungsfähigkeit), ki je tudi glavna kategorija človekove subjektivnosti. Ker pa je posameznik v svojem bistvu socialno bitje, ki vedno deluje znotraj določenega konteksta, se moramo boriti za oblikovanje takega okolja, kjer bo njegova lastna sposobnost za delovanje čim večja. Kritična psihologija se zavzema za idejo vključujoče družbe, kjer je poudarjena kolektivna zavest in deluje kot močna kritika trenutne neoliberalne ideologije. Cilj vključujoče družbe je, da smo brez strahu odvisni drug od drugega in skupaj delujemo za skupni cilj. Kritična psihologija v sebi združuje ideje kolektivnosti in oblikovanja strpne vključujoče družbe, pri tem pa vsakega posameznika obravnava kot enkratnega in neponovljivega, ki ga ne moremo opisati in opredeliti s številkami ali kategorijami. Diskurz kritične psihologije je antipol medicinskemu, objektivnemu znanstvenemu diskurzu. Moč za delovanje ima vsak, to je inherentno človeku. Le odločiti se moramo, kakšno družbo želimo imeti, družbo, kjer bo prevladovala kolektivnost ali skrajno tekmovalno in individualistično družbo, kjer se posamezniki obnašajo drug do drugega kot največji tekmeci in sovražniki.

Vzdušje

Na poletni šoli je prevladovalo sproščeno vzdušje. Ne smemo pozabiti, da govorimo o Berlinu, kjer človeka ne presenečajo nekatere stvari, ki bi sicer drugje nas. Tako so si študentje med predavanji brez zadržkov sezuli svoja obuvala, spodvili noge pod svoje zadnjice in se včasih med predavanji tudi prehranjevali. Med odmori so sedeli na hodnikih, s seboj so prinesli od doma pripravljeno hrano in nihče se ni obremenjeval prav z ničemer. Po fakulteti so hodili tudi bosi. Predvsem pa se niso obremenjevali s tem, kaj znajo in vedo. To lahko ilustriram s primerom iz predavanja o sporu v pozitivizmu, kjer  je predavatelj vprašal, če vsi poznamo Zimbardov eksperiment. V predavalnici nas je bilo približno 50 in samo ena izmed udeleženk je dvignila roko in jasno, brez sramu, povedala, da eksperimenta ne pozna in če ji ga lahko kdo razloži. Na enem izmed predavanj je mlad predavatelj, preden je začel s svojim predavanjem, izpostavil, da želi, da po koncu in tudi med predavanjem postavljamo vprašanja in da zanj neumnih vprašanj ni. Citiram njegove besede: »Če bo kdo zavil z očmi ob vprašanju drugega, bom jaz zavil z očmi nad njim.« S tem je jasno izpostavil, da ne bo toleriral nikakršnih negativnih odzivov skupine pri postavljanju vprašanj. Moram priznati, da sem se dobro počutila v prostoru, kjer študenti brez zadržkov postavljajo vprašanja in če se lahko tako izrazim, izkoristijo predavatelja, ki je tam, da jim pove to, kar jih zanima, to, kar jih muči in kar jim ni jasno. Poudariti velja, da študentje v večini ne postavljajo enostavnih in zaprtih vprašanj, ampak odprta vprašanja, ki predvsem spodbujajo razpravo in porodijo še nova, nadaljnja vprašanja. Žal mi je, da v našem prostoru študenti v večini postavljajo vprašanja, ki so bodisi povezana z izpiti in ocenami ali pa le takrat, ko so za to nagrajeni. Študentova dolžnost je prevpraševanje besed profesorjev in postavljanje vprašanj, ki omogočajo boljše razumevanje.

Organizatorji so zadnji večer poletne šole pripravili tudi zaključno zabavo v enem izmed berlinskih nočnih lokalov. Zaključne zabave so se udeležili tako udeleženci poletne šole, med njimi so seveda prevladovali študentje, kot tudi sami profesorji. Vzdušje na zabavi je bilo zelo sproščeno in v debatah je bilo polno idej kritične psihologije, ki smo jih prejšnje dni razvijali v predavalnicah.

Zaključek

Kritična psihologija želi dati glas vsem tistim, ki jih sistem zatira. Izpostavlja jasno kritiko znanstvenemu, na statistiki utemeljenemu raziskovanju in daje poudarek posameznikovi subjektivnosti, pri tem pa poudarja pomen njegove sposobnosti za delovanje. Na poletni šoli kritične psihologije sem spoznala veliko zanimivih ljudi, tako študentov kot tudi profesorjev.  Izkušnja je bila nepozabna, saj sem poleg novega znanja imela moč spoznati tudi drugačen način mišljenja in pogleda na svet. Prepričana sem, da je človek z vsakim novim pogledom na svet bogatejši. Kot pravi kritična psihologija: »Bolj kot razumeš družbo, bolj lahko razumeš samega sebe in obratno«.