Motivacija v športu
Zagotovo ste se že kdaj vprašali: »Zakaj počnem to, kar počnem?« Ali pa ste si poskušali razložiti razloge, ki stojijo za dejanji kakšne druge osebe. Odgovor na zastavljeno vprašanje je motivacija, vsota vseh dejavnikov, ki spodbujajo in usmerjajo naše obnašanje (Musek, 2005). Ločimo dve glavni vrsti motivacije, intrinzično ali notranjo in ekstrinzično ali zunanjo motivacijo. Kadar za neko dejavnost nismo motivirani, govorimo o amotivaciji, odsotnosti motivacije in občutku, da nismo mi tisti, ki nadziramo končni izid neke situacije ali dejavnosti (Vallerand idr. 1992). Motivacija je pomembna za napredek in vztrajanje na vseh področjih našega življenja, med drugim tudi v športu, tako rekreativnem kot profesionalnem.
Za intrinzično motivacijo je značilno, da se z neko aktivnostjo ukvarjamo zaradi lastnega veselja, užitka ob učenju novih stvar in želje po izboljšanju svojih sposobnosti na tem področju (Vallerand idr., 1992).
Zakaj je intrinzična motivacija pomembna za šport? Papaioannou, Bebetsos, Theodorakis, Christodoulidis in Kouli (2006) so izvedli raziskavo na učencih v Grčiji, v sklopu katere so v treh časovnih točkah (oddaljenih približno 7 mesecev) merili intrinzično motivacijo za športno vzgojo in vključenost v športne dejavnosti izven športne vzgoje. Raziskava je pokazala, da je intrinzična motivacija za športno vzgojo na začetku šolskega leta (skupaj z nekaterimi drugimi merjenimi spremenljivkami) dober napovednik kasnejše vključenosti v šport izven šolskega programa.
Intrinzična motivacija nam pomaga vztrajati pri telesni aktivnosti (Thøgersen-Ntoumani, Shepherd, Ntoumanis, Wagenmakers in Shaw, 2016), kar seveda ni presenetljivo. Če nas nekaj močno osebno veseli in se s tem ukvarjamo zaradi lastnega zadovoljstva in želje po napredku, se bomo tega lotili bolj intenzivno, pri aktivnosti pa vztrajali dlje časa. Prav tako nas bo intrinzična motivacija usmerila v premagovanje kakršnihkoli ovir, ki bi nam sicer preprečile vključevanje v športno dejavnost (Inoue, Wegner, Jordan in Funk, 2015), na primer želja po posedanju pred televizijo, namesto da bi se odpravili na sprehod. Kot primer si zamislimo študentko Ano, ki se vsak vikend povzpne na vrh bližnjega hriba v domačem kraju. Že odkar je bila majhna deklica, sta z očetom redno hodila na različne pohode ali pa se igrala zunaj pred hišo. To je v njej ustvarilo ljubezen do gibanja in preživljanja svojega časa v naravi. Vsak teden komaj čaka na trenutke, ko bo lahko zopet premagovala višinsko razliko, korak za korakom, in se na vrhu počutila kot svobodna ptica z neverjetnim razgledom. Ani je gibanje v užitek, ne razmišlja o tem, da bi rada na tak način spremenila svojo postavo ali bila deležna pohval s strani drugih. Zaveda se, da je to koristno za njeno zdravje, a glavni razlog za njeno vnemo pri osvajanju vrhov sta notranje zadovoljstvo in čisti užitek ob tem, kar počne.
Vztrajnost pri redni telesni dejavnosti je zelo pomembna, ne le za izboljšanje počutja, zdravja in doseganje drugih ciljev, ki smo si jih zadali z rednim gibanjem, temveč tudi za morebitno povečanje naše notranje motivacije za športno aktivnost. Posamezniki, ki so v boljši formi, so tudi bolj intrinzično motivirani za gibanje (Thøgersen-Ntoumani idr., 2016). Torej, če smo vztrajni do te mere, da začnemo opažati pozitivne rezultate v svoji formi in počutju, bomo lahko čutili tudi več intrinzične motivacije. To se lahko pripiše tudi temu, da smo bolj motivirani, če nam šport predstavlja manjši napor, ali pa nas opažene izboljšave še dodatno motivirajo za gibanje, saj smo iz prve roke ugotovili, da ima gibanje pozitiven učinek na nas. Kakršenkoli je razlog, se vsekakor splača biti vztrajen pri gibanju.
Motivacija je tesno povezana s ciljem, ki si ga za določeno aktivnost zadamo, saj ta vpliva na perspektivo, s katere gledamo na dejavnost, in posledično našo motiviranost zanjo. Za športno aktivnost kažemo več notranje motivacije, če se je lotimo s ciljem izboljšati svojo kompetentnost in sposobnosti v tej aktivnosti. Tudi v splošnem je z višjo mero intrinzične motivacije povezano zastavljanje ciljev usmerjenih v izboljšanje svojih sposobnosti. V nasprotju s tem pa so cilji, ki so usmerjeni v doseganje nekega rezultata, ki se bo skladal z normativi družbe, manj povezani z intrinzično motivacijo, bolj pa se povezujejo z ekstrinzično motivacijo. Če to prenesemo na področje športa, bomo čutili več intrinzične motivacije, če se telesne aktivnosti lotimo zato, ker želimo postati boljši v določeni aktivnosti ali bolj gibčni in vitalni. V tem primeru bi naš cilj bil vezan na lastne standarde in pričakovanja. Manj intrinzične motivacije pa bomo čutili, če se iste aktivnosti lotimo zato, ker želimo drugim dajati vtis, da se pogosto in intenzivno gibamo, ali ker si želimo izklesati telo in posledično izgledati vitalnejši in privlačnejši. V tem primeru bi bili naši cilji vezani na neko eksterno oceno, nek družbeni normativ (Adie in Jowett, 2010).
Torej ni vseeno, kakšen cilj si zadamo. Če želimo biti bolj intrinzično motivirani za šport, kar je zagotovo nekaj, kar si želimo, potem je bolje cilje usmeriti na nek lasten napredek, ki bo relativen glede na naše stanje, in se ne obremenjevati s strogimi standardi družbe. Konec koncev se zdravega, z gibanjem polnega življenja lotevamo zaradi nas samih in ne zaradi drugih oseb.
Razne nagrade, napredovanja na stopnje v športu (npr. pri judu), uvrstitev na regijska, državna, svetovna ali celo olimpijska tekmovanja, medalje, pokali, postavljanje osebnega ali celo splošnega rekorda, pa tudi razne vrste športnih štipendij močno vplivajo na motivacijo pri ukvarjanju s športom, zlasti profesionalnim. To so zunanji oziroma ekstrinzični izviri motivacije. Pri ekstrinzični motivaciji je naše vedenje pod vplivom zunanjih dejavnikov, odvisno je od cilja ali nagrade, ki nam je obljubljena v primeru, da uspešno opravimo neko nalogo (Senecal in Whitehead, 2018). Kot primer si zdaj lahko ogledamo Miha, 20-letnega športnika, ki se ukvarja z boksom. Čeprav se rad ukvarja s tem športom in se je zanj že pred leti odločil sam, je njegova vztrajnost pri napornih treningih, ki potekajo tudi do 8-krat na teden, zadnje čase bolj pogojena z zunanjimi motivatorji kot z notranjimi. Če bo v prihodnjih mesecih zavzeto treniral in pridobil še nekaj mišične mase, bo napredoval v težjo kategorijo. Tam se bo na tekmovanju pomeril z nasprotnikom, ki že dalj časa slovi kot nepremagljiv. Če mu ga bo uspelo premagati, bo deležen občudovanja in spoštovanja svojega trenerja in drugih članov kluba, v katerem trenira. Poleg tega se bo lahko potegoval za nastop na svetovnem prvenstvu in za denarno podporo s strani sponzorjev. Tako bi lahko z boksom pričel tudi služiti. Vidimo lahko, da ima Miha veliko razlogov za vztrajnost na težkih treningih, a ti razlogi niso notranji motivatorji, ampak zunanji, saj se z boksom ne ukvarja zaradi samega užitka ob treniranju, ampak zaradi nagrad in priznanj, ki jih lahko s pridnim treniranjem osvoji.
Vsak si postavi svoje cilje, ki jih želi doseči, in doseganje svojega cilja pri športniku vzbudi močne občutke ponosa in lastne identitete. Za ekstrinzično motivirane športnike je značilno, da se njihovi cilji povečujejo – ko dosežejo prvi cilj, postane nov cilj napredovanje od prvega, da bi postali še boljši. Raziskave so pokazale, da ima mnogo posameznikov težave z ohranitvijo motivacije, ko so odstranjeni vsi zunanji faktorji oziroma nagrade. Raziskovalci so v eni izmed raziskav to preverjali tako, da so univerzitetnim tekačem odstranili vir ekstrinzične motivacije, štoparico, tako da niso imeli občutka o tem, kako uspešno tečejo. Trije od sedmih tekačev so kljub odstranitvi ekstrinzičnega dejavnika ostali ekstrinzično motivirani in so med treningom kazali frustriranost, zmedenost in dezorientacijo. Ostali tekači pa so kljub začetnemu pomanjkanju motivacije trening uspešno zaključili in so, ker se niso fokusirali na cilj ali nagrado, postali bolj fokusirani na svoje izvajanje in celoten proces treninga, po končanem treningu pa občutili več sproščenosti in užitka v opravljenem treningu (Senecal in Whitehead, 2018).
Obstaja še tretja oblika motivacije, pri kateri gre pravzaprav za odsotnost kakršnekoli motivacije. Imenujemo jo amotivacija. Ko smo amotivirani, se ne čutimo niti notranje niti zunanje motivirani za opravljanje neke dejavnosti in pogosto imamo občutek, da sta dogajanje in izid dogajanja izven našega nadzora (Vallerand idr. 1992). Takšni občutki nas lahko pripeljejo tako daleč, da dejavnost, za katero smo amotivirani, preprosto opustimo, saj ne najdemo razloga, da bi se z njo še naprej ukvarjali. Pri ukvarjanju s športom je lahko soočanje s primanjkljajem motivacije ali njeno odsotnostjo problematično. Če nimamo razloga, ki bi nas gnal, da se še naprej ukvarjamo z nekim športom, profesionalno ali rekreativno, obstaja nevarnost, da ga bomo preprosto opustili. Amotivacija se lahko pojavi tudi, ko se želimo šele pričeti ukvarjati z nekim športom; ne moremo se pripraviti do tega, da bi začeli. Primer za športno dejavnost amotiviranega posameznika je Jaka, 23-letni moški, ki se je po opravljeni srednji strojni šoli zaposlil v lokalnem podjetju, kjer dela še danes. Dela 5 dni v tednu po 8 ur, vikende in pomembnejše praznike ima proste, lahko pa si privošči tudi kakšen poletni ali zimski dopust. Nikoli se ni pretirano rad ukvarjal s športom, v šoli športna vzgoja ni bila njegov najljubši predmet. Čeprav ima dovolj prostega časa in se zaveda, da je športna aktivnost dobra za zdravje, se nikakor ne more pripraviti do tega, da bi se začel več gibati. V tem ne vidi smisla, za napor mu ni obljubljena nobena nagrada, iz predhodnih izkušenj pa ne pozna občutkov notranjega zadovoljstva ob gibanju. Če bo Jaka res želel spremeniti svoje športno obnašanje, bo moral v skrajnem primeru sam sebi obljubiti neko zunanjo nagrado za opravljeno aktivnost, čez čas pa bo morda ugotovil, da se ob ukvarjanju s športom počuti dobro, fizično in psihično, zato bo nadaljeval z aktivnostjo že kar zaradi tega dobrega občutka. Pri Jaku torej vidimo, da za pričetek z neko aktivnostjo ni tako pomembno, ali se poskušamo motivirati zunanje ali notranje. Če začnemo z zunanjimi spodbudami (na primer košček čokolade ob osvojitvi bližnjega hriba), lahko te čez čas prerastejo v notranje zadovoljstvo in za fizično aktivnost počasi ne bomo več potrebovali spodbud iz okolja.
Ekstrinzična motivacija za gibanje se kaže v želji, da preko telesne aktivnosti pridemo do nekega zastavljenega cilja, kot je npr. izguba teže, doseganje rekorda, zmaga na tekmi, pridobitev nagrade, ipd. Po drugi strani pa nam je, kadar smo intrinzično motivirani, gibanje samo po sebi dovolj za občutek zadovoljstva. S telesno aktivnostjo se ukvarjamo, ker v sami aktivnosti, tehniki izvedbe in telesnih občutkih med gibanjem vidimo užitek. Kadar pa za gibanje sploh nismo motivirani (se srečujemo z občutji amotivacije), ni pomembno, katero motivacijo, zunanjo ali notranjo, uporabimo, pomembno je le, da z gibanjem sploh pričnemo. Že ljudska modrost namreč pravi, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh.
Literatura
Adie, J. W. in Jowett, S. (2010). Meta‐perceptions of the coach–athlete relationship, achievement goals, and intrinsic motivation among sport participants. Journal of Applied Social Psychology, 40(11), 2750–2773.
Inoue, Y., Wegner, C. E.,Jordan, J. S. in Funk, D. C. (2015). Relationships Between Self-Determined Motivation and Developmental Outcomes in Sport-Based Positive Youth Development. Journal of Applied Sport Psychology, 27(4), 371–383.
Musek, J. (2005). Predmet, metode in področja psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.
Papaioannou, A., Bebetsos, E., Theodorakis, Y., Christodoulidis, T. in Kouli, O. (2006). Causal relationships of sport and exercise involvement with goal orientations, perceived competence and intrinsic motivation in physical education: A longitudinal study. Journal of Sports Sciences, 24(4), 367–382.
Senecal, G. in Whitehead, P. (2018). Motivational trajectories and well-being in sport—A phenomenological study of running by feel. The Humanistic Psychologist, 46(1), 53–73.
Thøgersen-Ntoumani, C., Shepherd, S. O., Ntoumanis, N., Wagenmakers, A. J. M. in Shaw, C. S. (2016). Intrinsic motivation in two exercise interventions: Associations with fitness and body composition. Health Psychology, 35(2), 195–198.
Vallerand., R. J., Pelletier., L. G., Blais, M. R., Briere, N. M., Senecal, C. in Vallieres, E. F. (1992). The academic motivation scale: a measure of intrinsic, extrinsic, and amotivation in education. Educational and psychological measurement. 52(4), 1003–1017.
