Umetnostna terapija

Že kot popolnoma povprečni posamezniki, še zlasti pa kot psihologi, se slej ko prej srečamo s psihoterapijo in njenimi mnogoterimi vejami. Poleg najbolj odmevnih, kot so  kognitivno-vedenjska, humanistična in razvojno-analitična psihoterapija, poznamo tudi tiste, ki se jih vsaj v akademskih krogih omenja zelo malo.

Ena izmed terapij, ki temelji na dejavnostih, do katerih lahko sleherni posameznik dostopa popolnoma sam, je umetnostna terapija. Je hibridna disciplina, temelječa primarno na področjih umetnosti in psihologije, ki z mešanico različnih entitet obeh celi in razvija človekovo duševnost.

Tradicionalni načini dela, ki se uporabljajo pri umetnostni terapiji so risanje, slikanje, kiparjenje in kolaž, vendar se znotraj terapije pričenjajo uporabljati vse raznovrstnejši materiali in tudi prilagojeni prostori, ki naj bi posameznikom omogočili, kar se da lažje izražanje njihovih zelo kompleksnih notranjih stanj.

Sodobnejši pristopi so začeli tudi ročna dela pojmovati kot vejo umetnosti, preko katere je možno usmerjati svoja čustva navzven – pripisalo se jim je ekspresivno vlogo, čeprav je ta bila sprva dodeljena bolj tradicionalnim medijem. Vizualne umetnosti pa se nenazadnje prelivajo tudi s performansom, glasbo, gibanjem, ki so se jim pridružile tudi sodobnejše oblike umetnosti, kot sta film in fotografiranje. Tako fototerapija, terapevtska fotografija, foto-umetnostna terapija in videoterapija z roko v roki s sorodnimi digitalnimi mediji še dodatno širijo meje medijev, preko katerih lahko posameznik izliva svoja notranja doživljanja na plan, kot se mu najbolj prilega (Malchiodi, 2011).

Kljub raznim očitkom in omejitvam, ki se pripisujejo umetnostni terapiji zaradi neuspelih poskusov doseganja raznih metodoloških standardov, je ta vseeno beležila znatne vplive in izboljšanja duševnih stanj posameznikov, ki so bili terapije deležni. Tako je ena izmed raziskav (Monti idr., 2006) – sicer metodološko pomanjkljiva, – pokazala, da je umetnostna terapija pomembno prispevala k izboljšanju psihosocialnega stanja bolnikov z rakom, post-travmatsko stresno motnjo, kognitivnimi deficiti ter nižjimi zmožnostmi verbalizacije, vendar kljub vsem tem uspehom še ni nujno, da je umetnostno terapijo možno aplicirati na vsakega posameznika v vsakem primeru.

Da umetnostne terapije ne razločujemo preveč od drugih vej, je potrebno omeniti, da se kombinira z drugimi pristopi in preko različnih tehnik, značilnih za posamezno terapijo skupaj z umetnostnim izražanjem dostopa do posameznikovega bistva. Tako psihoanalitične in analitične teorije še vedno poudarjajo dostopanje do notranjega sveta preko umetnosti, humanisti poudarjajo, da umetnost spodbuja rast, samorazumevanje in individuacijo, Gestalt, fokalna dinamična, ekspresivna in transpersonalna terapija pa podkrepljujejo dokaze o pomembnosti zaupanja v lastne kreativne resurse, da bi posameznik dosegel uvid vase in blagostanje. Nevroznanost in kognitivna psihologija sta ravno tako prispevali k razumevanju umetnostnih produktov kot ne le refleksij notranjega dogajanja, temveč tudi kognitivnih reprezentacij, ki jih je možno modificirati z namenom lajšanja stresa, neprijetnih čustev in organizacije ter prepoznavanja lastnih misli. Nenazadnje je pomembno tudi dostopanje do različnih medijev hkrati, čemur je zlasti naklonjena integrativna terapija, ki skupaj z umetnostno terapijo omogoča odkrivanje samega sebe, poglobljeno razumevanje in nadzor lastnih duševnih dogajanj preko kombinacije vizualnih umetnosti, glasbe, plesa, igre in kreativnega pisanja (Malchiodi, 2011).

Umetnostna terapija je posegla na skoraj vsa področja posameznikovih težav, ki jih ti izražajo tudi na terapijah, ki ne temeljijo na umetnostnem izražanju – na področje spolne zlorabe, travm zaradi vojn, motenj avtističnega spektra, motenj pozornosti in hiperaktivnosti, družinskega nasilja pa vse do obravnavanja »vsakdanjih« življenjskih situacij (Malchiodi, 2011).

Slika 1. Na sliki lahko vidimo razstavo pobarvanih, popisanih in kako drugače urejenih majic, ki so del t.i. Clothsline projekta, ki opozarja na nasilje nad ženskami, moškimi in otroki preko specifičnega umetniškega izražanja – kreativne poslikave majic, ki se nato izobesijo in služijo kot opozorilo javnosti, hkrati pa deljenju lastne bolečine tistih, ki so žrtve nasilja (The Clothsline Project).

Kako zelo pomembno je izražanje skozi umetnost, pričajo izkušnje terapevtov, ki so skozi individualne ali skupinske obravnave klientov in klientk ugotavljali, da je umetnost povsem drugačen jezik od tistega, ki ga uporabljamo za sporazumevanje na vsakodnevni ravni, četudi je jezikovno izražanje ravno tako del umetnostne terapije. Klientom in klientkam ponuja varen način izražanja njihovega notranjega doživljanja, ki ga ni vedno potrebno izraziti z besedami, ki neposredno opisujejo izkušnjo, pač pa lahko travmo, bolečino, žalost in vso nakopičeno negativnost spravimo na plano v obliki, ki se nam v danem trenutku zdi najboljši in najlažji pokazatelj naše notranjosti. Tako lahko velika zmes gline, v kateri so odtisi udarcev pesti, na videz namišljena zgodba o družinskem nasilju, risba prazne steklenice na mizi in strahu v očeh pove več in nekaj drugega kot surovo opisovanje izkušenj družinskega nasilja. Na svojo notranjost lahko gledamo »od daleč«, jo imamo postavljeno pred seboj in jo opazujemo, preoblikujemo, razlagamo ter tolmačimo z varne razdalje.

Postavlja se vprašanje, kaj nam umetnostna terapija sploh lahko zagotovi. Je možno na osnovi produktov klientov karkoli zaključiti o samih klientih, ali je potrebno kaj več?

Raziskovalci in specialisti na tem področju so poudarili pomen interpretacije in razlage samega klienta, terapevt pa lahko usmeri pozornost ali vprašanja na kakšne zanimive dele produktov, katerih razlage naj vselej na neki časovni točki izvirajo iz klienta, ko ta doživi dovoljšen uvid v lastne kreacije. Umetnostna terapija pa lahko zagotovi lajšanje notranjih stisk, ustvarjanje duševne svobode in tudi napredek v splošnem posameznikovem delovanju, vendar ima lahko unikaten potek pri vsakem klientu.

Prednost umetnostne terapije se kaže zlasti v prisotnosti umetnostnega izražanja že v zgodnjem času obstoja človeka, kar potrjuje (vsaj) človeško potrebo po izražanju svoje notranjosti skozi umetnostne prakse. Ravno tako je možno trditi, da že sama navzočnost umetnostnih del učinkuje terapevtsko – že samo, če pomislimo, kako kakšne pesmi, knjige ali slike sprožijo vrelec različnih čustev v določenih trenutkih naših življenj, je nemogoče zanikati moč umetnosti in njene prepletenosti z našo duševnostjo. Kljub temu, da terapija v pravem smislu zahteva vodenje in visoko stopnjo profesionalnosti, je samo izražanje skozi umetnost dostopno vsakemu posamezniku in ta lahko že spontano, neodvisno od terapevta reflektira o nastalem delu – čeprav v tem primeru ne govorimo o pravi terapiji, ni možno izključiti visokih možnosti pozitivnih vplivov takšnega vedenja na slehernega posameznika.

In kljub temu da mnogim metodologom umetnostna terapija zaradi težavnosti raziskovanja ni všeč, je nemogoče zanikati njen unikaten način dostopanja do težko dosegljivih vsebin človeške notranjosti in pretvarjanje teh v ‘umetnost’ – kar lahko ostali tipi psihoterapije umetnostni le zavidajo.

 

Viri:

Malchiodi, C. A. (Ur.). (2011). Handbook of art therapy. Guilford Press.

Monti, D. A., Peterson, C., Kunkel, E. J. S., Hauck, W. W., Pequignot, E., Rhodes, L., in Brainard, G. C. (2006). A randomized, controlled trial of mindfulness‐based art therapy (MBAT) for women with cancer. Psycho‐Oncology: Journal of the Psychological, Social and Behavioral Dimensions of Cancer15(5), 363-373.

The Clothsline Project. Sneto s: http://theclotheslineproject.org/

Leave a Reply

Your email address will not be published.