»Zdelo se nam je, da študentje potrebujejo prvi učbenik psihologije osebnosti«

Intervju s prof. dr. Andrejo Avsec o novem učbeniku Temeljni vidiki osebnosti

Lansko leto (2017) je slovenska psihološka znanost postala bogatejša za nov učbenik s področja psihologije osebnosti – z naslovom Temeljni vidiki osebnosti. Avtorice Andreja Avsec, Mojca Petrič in Tina Kavčič so tako zbrale mnogo novih izsledkov s področja osebnosti, vključile nove vidike in nova področja preučevanja področja osebnosti in naredile shematičen pregled čim več možnih raziskav, modelov ter razlag. Obravnavajo tista področja osebnosti, ki so tudi sicer najpogosteje v učbenikih osebnosti. Zlasti je nekaj dodatne pozornosti učbenik namenil novejšemu modelu inteligentnosti CHC in biološkim osnovam osebnostnih lastnosti. V uredništvu Panike se nam je zdelo pomembno in relevantno povprašati eno izmed avtoric o samem procesu pisanja učbenika, kaj slednji predstavlja za študente bodisi psihologije bodisi študente drugih smeri, kaj predstavlja učbenik za širšo psihološko znanost, prav tako pa nas je zanimalo, kakšno je stanje psihologije osebnosti v splošni slovenski znanosti. Kratek intervju in komentar o učbeniku Temeljni vidiki osebnosti je za naše bralce in našo revijo namenila prof. dr. Andreja Avsec.

 

Kako to, da se je pojavila potreba po novem učbeniku psihologije osebnosti?

Profesor dr. Musek je predhodno izvajal predavanja iz psihologije osebnosti in je zato skladno tem, kar je predaval on. Vsak profesor organizira predavanja po svoje in najlažje je, če potem tudi sam napiše učbenik skladno s svojo organizacijo predmeta. Je pa res, da sva jaz in profesor Musek kakšne malenkosti drugače poudarjala, zato se mi je zdelo tudi s tega vidika pomembno napisati nov učbenik iz psihologije osebnosti. Vendar večina zadnjih izdaj s področja psihologije osebnosti zajema monografije dr. Muska, zato smo s kolegicami – Tino in Mojco – imele probleme s tem, da bralci Muskovih izdaj marsičesa niso razumeli zaradi podrobnega navajanja raziskav, ki zna biti laičnemu bralcu nerazumljivo. Skratka – pretekle monografije niso bile ravno v obliki učbenika, zato se nam je zdelo, da študentje rabijo učbenik. Želele smo učbenik brez raziskovalnih poudarkov. Saj ni nič narobe z monografijami, so zelo dobrodošle, ampak nekako se nam je zdelo, da manjka pravi učbenik na področju psihologije osebnosti.

 

Glede na to, da imate ogromno bazo – tako od profesorja Muska kot lastno – kako se lotite pisanja nove edicije, kaj izpustite oz. dodate ter kako strukturirate učbenik?

Začele smo od začetka. Učim že nekaj časa, tako da poznam ogromno tujih učbenikov. Področje psihologije osebnosti intenzivno spremljam in hkrati razmišljam, kaj je bistveno in kaj ne, katere stvari naj študentje znajo in katere ne, ne glede na to, kakšen interes imam jaz. Tako da ni bilo nobenih problemov glede tega. Ni bilo dvoma, katere stvari so v tujih učbenikih takšne, ki se konstantno ponavljajo in katere malce manj. Naj poudarim, da avtorji v tujih učbenikih psihologije osebnosti tematike inteligentnosti ne vključujejo, medtem ko jo sedanji evropski in tudi kakšni novejši ameriški učbeniki za psihologijo osebnosti vključujejo. Zaradi raziskovalne tradicije je bilo področje inteligentnosti vezano le na psihometrične pristope, a ker so sposobnosti del osebnosti, mi ni bilo problem v učbenik vključiti še inteligentnosti. Moram pa na tem mestu poudariti, da je to prvi od treh delov pričujočega učbenika psihologije osebnosti. Prvi učbenik, ki je že izdan, vključuje tiste poudarke, ki so se nam zdeli najbolj aktualni. Drugi del učbenika že pišemo, vanj pa bomo vključili področja stresa, blagostanja, čustev, patologije – skratka dinamske vidike osebnosti. Tretji del pa je tisti, ki ga študentje radi preskočijo – metodološke osnove in podobno.

 

Kaj je novega, kar ta učbenik psihologije osebnosti ponuja za razliko od preteklih?

Avtorice v sam učbenik nismo želele vključevati novosti, saj je učbenik namenjen temu, da se študentje z njegovo pomočjo učijo, zato smo poskušale vključiti le preverjene modele in teorije. Vsekakor pa mislim, da v slovenskem prostoru CHC model osebnosti še ni bil predstavljen, zato ker je zelo nov. Menim pa, da se počasi uveljavlja, kljub temu da se že 20 let pojavlja v literaturi. Nesmiselno bi namreč bilo od študentov zahtevati, da nekaj znajo, potlej pa se ta taksonomija sposobnosti ne bi uveljavila. CHC model osebnosti je nov, a vseeno toliko preverjen, da ne gre zgolj za, rečeno domače, »muho enodnevnico«. O samopodobi je bilo že dosti napisanega, tako da bistvenega na tem področju kar se slovenske psihološke znanosti ni – je pa res, da smo zbrale mnogo izsledkov o samopodobi na eno mesto in vključile novejšo literaturo in s tem to področje ažurirale.

 

Glede na to, da ste omenili, da je to učbenik za študente, bi ga lahko, po vaši presoji, razumel tudi laik?

Da, menim, da bi ga lahko, saj smo se za to zelo trudili. Tina Kavčič in Mojca Petrič sta poučevali psihologijo osebnosti študente vzgojiteljske smeri, ki nimajo nobenih posebnih psiholoških znanj. S tem namenom smo v pričujoč učbenik vključili tudi slovarček statističnih izrazov, ki jih študenti pedagogike in psihologije načeloma znajo, študentje drugih smeri pa ne. Določene definicije oz. razlage smo v tekstu dali tudi v ‘okvirčke’, da bi bralec ločil, kateri deli teksta so težji in kateri lažji. V splošnem mislim, da se za vsakega najde nekaj. Izogibale pa smo se kompliciranim rezultatom v povezavi s statistiko in podobno, tako da mislim, da laični javnosti ne bi smel biti problem razumeti učbenik.

 

Katero poglavje pa je terjalo največ branja in integriranja različnih izsledkov?

Učbenik je v splošnem težje pisati kot monografijo, ker imaš ves čas pred seboj bralca študenta. Je res, da tudi pri monografiji ne sme biti nekih odvečnih informacij, ampak tukaj smo resnično poskušale gledati, da bo celoten učbenik razumljiv. Zato smo ga tudi dolgo časa pisale. Ne morem pa reči, katero poglavje je bilo najtežje. Mogoče je bil najtežji del Biološki vidiki osebnosti, ki predstavlja povzetek najnovejših nevroloških raziskav v povezavi z osebnostjo. Stanje znanosti je na tem področju takšno, da ni konsenzov, zato smo se težko odločali, kaj sploh dati notri in koliko natančno to poglavje napisati. Če ni konsenza, pomeni, da na primer ena raziskava kaže pozitivno, druga pa negativno povezanost z npr. določenim nevrotransmitorjem. Dejstvo je, da se področje bioloških vidikov osebnosti še razvija in so zato rezultati na tem področju nerobustni. Zato smo se spraševale, kaj od tega mora študent vedeti. Zdelo bi se nam nesmiselno, da se študentje naučijo izsledek neke raziskave, če bi se čez čas pokazalo, da tisti izsledek ne drži. Nima smisla, da od študenta zahtevamo, da ve, da je nekaj pozitivno povezano z nečim, saj  gre za faktografski podatek, ki čez dve, tri leta ne bo več relevanten. Tako da bi mogoče izpostavila biološke vidike osebnosti kot najtežje poglavje za pisanje.

 

Kako pa ste potem avtorice učbenika rešile izziv pisanja poglavja o bioloških vidikih osebnosti?

Tako, da nismo navajale konkretnih raziskav, ampak smo zajele le splošne značilnosti, ki so bile potrjene že v več raziskavah – npr. da je ekstravertnost povezana z dopaminskim sistemom, ampak se tukaj to konča. Bolj natančno nismo razlagale, ker bi bilo nujno povedati, da je ena raziskava povedala nekaj, ena druga pa čisto nasprotno, kar bi se moralo v roku 10 let spremeniti, ampak trenutno pa je tako. Imele smo res najnovejšo literaturo iz leta 2016 in 2017 ter smo poskušale to področje integrirati.

 

Katero pa je tisto področje s psihologije osebnosti, ki se poleg bioloških vidikov osebnosti še najbolj ažurira – katero pa je takšno, ki ostaja, kar se rezultatov raziskav tiče, konstantno?

Ostala področja psihologije osebnosti se po mojem mnenju vedno malce spreminjajo, bistveno se resda ne, to se ne bodo nikoli, ampak zavzemajo širše okvire ali pa je na voljo več podatkov, da jih lahko med seboj celostno integriraš. Kot sem rekla: takšno področje, ki se ‘ažurira’, je tudi inteligentnost in znotraj nje biološki temelji inteligentnosti. Omenjeni CHC model se vedno bolj uveljavlja. Prav tako je ustvarjalnost takšna, da je ogromno nevroloških raziskav in modelov procesiranja informacij, ki lahko pripeljejo do originalnih rešitev. Tudi na področju vidikov jaza bi rekla, da je ogromno novih konstruktov – npr. naj izpostavim mentalizacijo in čuječnost. Samopodoba je »dolgočasna«, ves čas je ‘ista’, je pa za razliko ta vidik jaza kot subjekta precej bolj spremenljiv.

 

Koliko pa je zanimanja za psihologijo osebnosti nasploh? Recimo znotraj oddelka, pri magistrskih, diplomskih nalogah? Ali pa zanimanje s strani sorodnih strokovnjakov – pedagogov itn.?

Tega ne moremo vedeti. To je neka bazična snov, ki jo zelo velikokrat preučujejo skupaj z drugimi raziskavami, je pa malo raziskovalcev, ki so prvenstveno usmerjeni v osebnost. Veliko vidikov osebnosti raziskovalci velikokrat priložijo k raziskavam kot napovednike, ker vedo, da so psihološki konstrukti s področja osebnosti pomemben napovednik. S tega vidika bi rekla, da je veliko zanimanja – sploh recimo, kar se tiče teorije velikih pet. Medosebne razlike so predmet preučevanja tudi pri raziskavah delovnega spomina, raziskovalci pa jih prečujejo  tudi v okviru razvojne psihologije, psihologije dela in pozitivne psihologije. Skratka – da, povsod kot dodatek k raziskavam raziskovalci preučujejo tudi psihologijo osebnosti. Zdi se mi, da se raziskovalci na teh področjih zavedajo, da je osebnost pomembno vključiti.

 

Se vam zdi to, da se osebnost vključuje le kot napovednik in ne kot osrednjo temo raziskovanja, razumljivo? Ali pogrešate denimo mlade psihologe, ki bi se ukvarjali prvenstveno samo s psihologijo osebnosti?

Nekako se mi zdi to normalno. Prvič je problem, da se jih večina ne ukvarja z raziskovanjem, saj je razumljivo, da če delajo v svetu dela, da se ne morejo usmeriti le v eno področje. Je tako, kot je. Bi si želela kakšnega doktorskega študenta več, ker se mi zdi, da gredo psihologijo osebnosti na nivoju doktorata največkrat študirati nepsihologi, ker jim je to neka osnova, baza. Psihologi pa želijo vsi izven psihologije osebnosti slednjo še dodatno nadgrajevati. Želela bi si torej kakšnega študenta, ki bi ga zanimale te bazične tematike s področja osebnosti, ampak se mi zdi nekako razumljivo, da jih ni, ker je to nekaj tako ‘bazičnega’. Ko psihologi v službah in delovnih okoljih spoznavajo nova področja in vidijo neke praktične probleme, je najbrž malo verjetno v praksi osrednji problem osebnost. Vedno je problem nek konstrukt v interakciji z okoljem in s socialnopsihološkimi dejavniki.

 

Na katerem področju pa se mora v Sloveniji v prihodnjem še več raziskovati – mogoče nekaj »napotkov« za tistih nekaj študentov psihologije, ki se bodo  usmerili v psihologijo osebnosti?

Če se raziskuje, potem ne bi raziskovala glede na to, kaj se v Sloveniji do sedaj ni raziskovalo in kaj ne, marveč bi raziskovala na splošno. Za psihologijo osebnosti namreč ni relevantno, ali je kakšno področje v Sloveniji raziskano ali ne. Tudi jaz sem imela nekoč potrebo, da sem pokrila neko področje, ki ga v Sloveniji ni nihče pokrival. Ampak raziskovalno te ne sme zanimati, ali je neko področje kdo že preučeval pred teboj.  Dejala bi, da so najbolj aktualni nevrobiološki vidiki osebnosti, saj se na tem področju največ razvija in je hkrati za preučevanje tudi najbolj zanimivo. Mogoče bi bilo zanimivo preučevati tudi samozavedanje z nevrobiološkega vidika – preučevanje fenomenov, kot so mentalizacija, čuječnost, psihološka naravnanost, …

 

Učbenik Temeljni vidiki osebnosti  lahko kupite v knjigarnah Znanstvene založbe Filozofske fakultete in drugih bolj znanstveno založenih knjigarnah. Vsekakor avtorice obljubljajo, da je čtivo razumljivo tudi za laičnega bralca, ki se na stroko psihologije ne spozna z akademske plati. V uredništvu revije Panika se prav tako zahvaljujemo avtorici za intervju, bralce tega prispevka pa pozivamo, da si učbenik ob prvi priložnosti prelistajo in tako postanejo informirani glede tega, kaj se trenutno v psihologiji osebnosti raziskuje in kaj je že raziskano.

Leave a Reply

Your email address will not be published.