Intervju s transpersonalnim terapevtom 1/2

Marko Vide je specializant psihodinamske psihoterapije (diplomant psihoterapevtske znanosti Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju) in edukant transpersonalne psihoterapije v programu dr. Stanislava Grofa. Poleg dela v zasebni praksi je tudi predsednik Društva za transpersonalno psihoterapijo, ki spada pod Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo ter soustanovitelj Zajčje luknje – Inštituta za psihoterapijo in raziskovanje zdravilnega potenciala spremenjenih stanj zavesti.  Njegovo znanje presega okvire klasične psihoterapije, saj obsega tako področja zahodnega zdravilnega zeliščarstva in jungovske arhetipske astrologije kot tudi tehnik holotropnega dihanja in vipassana meditacije, s katerim lahko svetuje in pomaga svojim klientom_kam.

 

Kako poteka izobraževanje za transpersonalnega_o terapevta_ko? Kje se pri nas lahko izobražuješ in kakšne pogoje moraš izpolnjevati?

Transpersonalna psihoterapija je 4. veja psihoterapije, ki delno ali v celoti vključuje šole, kot so analitična psihologija C.G. Junga, psihosinteza Roberta Assagiolija, holotropska šola Stanislava Grofa ter druge šole z modeli, ki so jih vzpostavili Abraham Maslow, Ken Wilber in Micheal Washburn. Za vse psihoterapevte, ki so uspešno zaključili specializacijo ene izmed teh šol ali delajo po njenih principih, lahko rečemo, da so transpersonalni ali transpersonalno orientirani psihoterapevti.

Pri nas je izmed naštetih šol trenutno na voljo specializacija iz analitične psihologije, ki poteka na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani in program holotropske šole Stanislava Grofa, ki poteka v sklopu zasebne neakademske organizacije Grof Transpersonal Training (GTT). V tujini so na voljo tudi akademski podiplomski programi iz transpersonalne psihologije, ki v širšem obsegu pokrivajo vsebine vseh teh šol. Te ponujajo predvsem Kalifornijski inštitut za integralne študije (CIIS), Sofia University  in Naropa University v ZDA ter CCPE v Veliki Britaniji. Ti programi niso specialistični, kar pomeni, da mora za naziv psihoterapevta uporabnik praviloma zadostiti še drugim pogojem, kot je ponavadi specializacija ene izmed psihoterapevtskih smeri ali diploma iz psihologije.

V Sloveniji bo v letu ali dveh na voljo tudi specialistični transpersonalni program, ki ga v okviru Inštituta za transpersonalno psihoterapijo razvija stanovska kolegica in transpersonalna psihoterapevtka Romana Kress, in ki bo kot nadgradnja dosegljiv  zainteresiranim psihoterapevtom in psihologom.

 

Kaj ali kdo je v našem prostoru spodbudil razvoj t.i. 4. šole psihologije?

Transpersonalno oz. t.i. 4. šolo psihologije in psihoterapije pri nas od leta 2010 spodbujamo predvsem v Društvu za transpersonalno psihoterapijo, kjer se združujemo psihoterapevti in specializanti psihoterapije, ki pri svojem delu delamo po transpersonalnih principih. Poleg nas pa za ta razvoj skrbijo tudi druge organizacije, ki so jih ustanovili nekateri naši člani, kot sta Inštitut za transpersonalno psihoterapijo ter Zajčja luknja – inštitut za psihoterapijo in raziskovanje zdravilnega potencialna spremenjenih stanj zavesti. Ostali, ki spodbujajo ta razvoj so še Univerza Sigmunda Freuda, Slovensko združenje za analitično psihologijo, Grof Transpersonal Training, Holotropic Development, Velosimed, Inštitut IPAL ter Inštitut transpersonalne psihologije.

 

Kako se v okviru transpersonalne psihoterapije razume človekovo duševnost in »duševne motnje«?

Klasične psihoterapevtske šole predpostavljajo, da se razvoj človeške duševnosti prične z rojstvom, pomembno oblikuje v otroških letih in zaključi  s smrtjo.  Glavni vzrok duševnih motenj naj bi tako predstavljale travme in razvojne fiksacije, ki izvirajo iz zgodnjega otroštva.

Transpersonalna psihoterapija pa ima nekoliko širšo perspektivo, saj smatra, da zavest ni le izključujoč produkt nevroloških procesov v možganih, temveč  veliko več – je nekaj, kar presega biologijo in se zato ne prične šele z rojstvom, kot tudi ne konča s smrtjo.  Zaradi tega pri svojem delu in interpretaciji duševnih motenj tudi ni omejena na ozek biografski pas zavesti kot mnoge druge psihoterapevtske šole.

Zgodnje življenjske travme sicer tudi tu predstavljajo izredno pomemben vir psihopatologije, vendar se v transpersonalni psihoterapiji pogosto izkaže, da se praviloma za njimi skrivajo še globlji vplivi, kot so dogodki iz pre- in pred-obrojstnega obdobja (spočetje, dogodki med nosečnostjo, travma rojstva), arhetipski vplivi iz kolektivnega nezavednega, vplivi iz »preteklih inkarnacij,« več-generacijske travme ter tudi duhovne razvojne težnje in z njimi povezane fiksacije, ki presegajo ego psihologijo ipd. Vsebine iz teh ravni nezavednega nam kažejo, da človeška duševnost sega veliko globlje, kot smo si kadarkoli predstavljali in da je velika napaka, kadar jih interpretiramo izključno na omejeni način biografske ego psihologije. Kadar to počnemo, se pogosto ujamemo v paradigmo, kjer smatramo, da gre pri vseh teh transpersonalnih vsebinah za domišljijo ali celo manifestacijo psihoze brez kakršnekoli uporabne vrednosti. Še ne dolgo nazaj so na tak redukcionistični način interpretirali številne duhovne izkušnje Kristusa, Bude, Muhammeda in izkušnje iz razširjenih stanj zavesti, v katere so vstopali šamani starodavnih ljudstev. Transpersonalna psihoterapija ta stanja in ravni smatra za zdrave manifestacije resničnih globin človeških duševnosti, ki pravilno podprte lahko nosijo v sebi izredno zdravilno vrednost, pri čemer seveda ne zanemarja dejstva, da včasih določenih vsebin ni mogoče integrirati brez pomoči psihiatričnih zdravil – ki pa naj bi se uporabile le izjemoma.

In na koncu je potrebno dodati še to, da transpersonalna psihoterapija  smatra, da je na neki točki razvoja ego potrebno preseči in se odpreti višjem ravnem bivanja, saj lahko v nasprotnem primeru govorimo celo o razvojni fiksaciji.

 

Vsaka psihoterapevtska smer ima nekatere pristope (metode in tehnike dela), ki jo razlikujejo od drugih smeri. Bi lahko na kratko opisali pristope, ki se jih transpersonalni_na terapevt_ka poslužuje pri delu s klienti_kami in jih običajno ne zasledimo pri drugih psihoterapevtskih šolah?

Transpersonalni psihoterapevti smo si med seboj različni in medtem ko nekateri uporabljajo bolj klasične psihodinamske pristope, ki temeljijo predvsem na pogovoru, smo drugi psihoterapevti bolj nagnjeni k uporabi drugih, nekoliko bolj dinamičnih in za druge šole manj značilnih tehnik. Sem spadajo predvsem hipnoza, aktivna imaginacija, holotropsko dihanje, primalni krik, EMDR, entheogeno podprta psihoterapija ipd. Za vse te tehnike je značilno, da klienta vodijo v razširjeno, spremenjeno stanje zavesti, kjer se praviloma  razkrivajo vsebine iz globljih, transpersonalnih ravni nezavednega. Te se v procesu psihoterapije pogosto manifestirajo in razrešijo na abreaktični način v obliki vizij, krikov, joka, bruhanja, tresenja različnih predelov telesa ipd. Takšen način dela je po svoje veliko bolj podoben šamanskim praksam zdravljenja in pa zgodnji psihoanalizi, kot jo je sprva prakticiral Freud, preden jo je opustil in razvil na pogovoru in transferu temelječo obliko psihoterapije. To še danes predstavlja tako izrazito fiksacijo, da številni še vedno smatrajo, da je psihoterapija izključno ali predvsem tehnika ‘zdravljenja s pogovorom’ in ne širok asortima orodij in tehnik ‘zdravljenja duše’.

 

Ste specializant psihodinamske psihoterapije ter edukant transpersonalne psihoterapije v programu ene najpomembnejših oseb s področja raziskovanja razširjenih stanj zavesti in začetnikov 4. šole psihologije – češkega psihiatra Stanislava Grofa. Kako pri svojem delu združujete načela psihodinamske in transpersonalne psihoterapije?

Kot specializant psihodinamske psihoterapije z večino klienti pričnem delo predvsem na psihodinamski način. To pomeni, da najino delo več tednov ali mesecev temelji predvsem na psihoterapiji s pogovorom, krepitvi ego funkcij, razvojem medsebojnega zaupanja ipd.

Kasneje, ko razvijeva bolj poglobljen odnos ali  če se pojavi vsebina, za katero smatram, da presega biografski nivo in pri čemer hkrati ocenim, da je klient pripravljen, pričnem uporabljati katero izmed prej naštetih tehnik, s katero klienta popeljem v razširjeno stanje zavesti, kjer lahko lažje pride v stik z določenimi vsebinami iz prenatalnega ali transpersonalnega nivoja in jih nato tudi predela.

Po drugi strani k meni pogosto pridejo tudi ljudje, ki so imeli težke izkušnje recimo s psihedeličnimi snovmi ali v poglobljeni meditaciji. Te so jih destabilizirale do te mere, da imajo težave z vsakodnevnim funkcioniranjem ali pa so prehodno celo nekoliko ‘psihotični’. Tu mi je v veliko pomoč teoretični in praktični transpersonalni okvir kot tudi lastne izkušnje na tem področju, s pomočjo katerih pomagam klientom s prizemljevanjem teh pogosto kaotičnih energij ter integracijo transpersonalnih vsebin. Lahko bi rekli, da jim iz transpersonalnega stanja zavesti, kjer so se nekoliko ‘zataknili’, pomagam nazaj v vsakodnevno stanje zavesti, tukaj in zdaj.

 

Vaše teoretično in praktično znanje (zahodno zdravilno zeliščarstvo, tehnike holotropnega dihanja …) presega okvire klasične psihoterapije; ta znanja pa uporabljate tudi pri delu s klienti. Transpersonalna psihoterapija torej združuje pristope klasične psihoterapije ter znanja različnih duhovnih šol in tradicij. Katere so te duhovne šole in tradicije, ki dopolnjujejo in bogatijo klasično ali t.i. verbalno psihoterapijo?

Ko so zgodnji transpersonalni psihoterapevti raziskovali globoko nezavedno, so prišli do presenetljivega odkritja, da so številne vsebine, ki se tam manifestirajo, človeštvu poznane že tisočletja, saj so opisane v najrazličnejši mistični in duhovni literaturi sveta.   Najprimernejši in najpodrobnejši opisi teh stanj je tako moč najti predvsem v t.i. knjigah mrtvih, kot je srednjeveški katoliški Ars moriendi ali Umetnost umiranja, budistični Bardo Thodol ali Tibetanska knjiga mrtvih in staroegipčanska Knjiga mrtvih. Poleg njih pa ta globoka mistična področja izredno natančno opišejo še Diamantna in Srčna sutra Mahayana budizma ter izseki iz Theravada budističnega Pali Kanona, judovske kabale, ter hindujske Bhagavad Gite in Upanišad in modernejša dela Sri Aurobinda ter seveda tudi bolj mistični deli krščanske Biblije ter dela Janeza od Križa ter Tereze Avilske. Če je na videz to precej raznolik izbor, je tu potrebno dodati, da so si izvorne, mistične korenine vseh teh tradicij med seboj veliko bolj podobne kot pa kasnejše religije in sistemi misli, ki so se v dolgih tisočletjih razvili na njihovi podlagi.

 

Slovar manj znanih izrazov

HOLOTROPNO DIHANJE – tehnika hitrega in globokega dihanja, ki sta jo utemeljila Stanislav in Christina Grof. Glavni namen te dihalne tehnike je odpiranje globokih notranjih procesov, ki vodijo k razširitvi zavesti in raziskovanju samega sebe.

VIPASSANA MEDITACIJA – starodavna meditativna tehnika samoopazovanja, katere namen je doseči večje zavedanje, samonadzor, notranji mir in uravnotežen um.

ENTHEOGENO PODPRTA PSIHOTERAPIJA – psihoterapija, ki vključuje uporabo psihoaktivnih snovi, ki sprožajo spiritualna izkustva in služijo kot podpora terapevtskim procesom.

TRANSPERSONALNO – onstran ali nadosebno; nanaša se na vsebine, ki presegajo osebnost, na izkušnje, katerih razširitev je zunaj našega običajnega občutka sebe.

EMDR (eye movement desensitization and reprocessing; desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem) – kompleksna psihoterapevtska metoda, ki se uporablja pri delu s čustvenimi težavami, ki so posledica travmatskih izkušenj. Metoda združuje elemente različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična terapija, kognitivno-vedenjska terapija, geštalt terapija idr.).

PRIMALNI KRIK – gre za krik, ki ga klient proizvede med psihoterapijo, medtem ko je zavestno potopljen v svoje občutke, vezane na psihične travme iz svojega življenja. Več o primalni terapiji si lahko preberete v knjigi Arthurja Janova z naslovom The Primal Scream.

Leave a Reply

Your email address will not be published.