Kakšna vzgoja ima najboljše posledice?

Kaj si starši želijo za svojega otroka? Verjetno si lahko predstavljate, da bi v svojem odgovoru večinoma omenili to, da bi njihov otrok postal srečna, uspešna in odgovorna odrasla oseba. Prav zato ga skušajo skozi vzgojo usmerjati k tem ciljem.

Kako so lahko pri tem najbolj uspešni? Na kakšne načine lahko starši dosežejo, da bo njihova vzgoja na otroka vplivala tako, da se uresniči tisto, kar si zanj želijo? Ali je ključ v tem, da mu postavljajo veliko pravil? Morda v tem, da spodbujajo njegovo ustvarjalnost in mu nikoli ne rečejo ne?

Milevsky, Schlechter, Netter in Keehn (2007) so ugotovili, da se način vzgoje povezuje s samospoštovanjem in življenjskim zadovoljstvom otrok. Pri otrocih, vzgojenih na različne načine, se vedenjske težave pojavljajo različno pogosto (Roskam, Brassart, Loop, Mouton in Schelestraete, 2015), ko odrastejo pa so različno samostojni in odgovorni (Seiffge-Krenke, 2006; v Coccia in Darling, 2015).

Givertz in Segrin (2014) poudarjata, da je pri vzgoji pomembno, kje starš postavi mejo med izvajanjem kontrole in prilagajanjem otroku. S tem, ko postavlja pravila in otroka v skladu z njimi disciplinira, mu zagotavlja stabilnost in predvidljivost življenjskega okolja. Starš, ki se je glede tega pripravljen pogajati in prilagajati, bo imel z otrokom funkcionalen odnos, skozi katerega se bo otrok naučil odgovornosti. Tak odnos temelji na komunikaciji, ki vključuje to, da se člani družine med seboj pozorno poslušajo, kažejo razumevanje in utemeljujejo razloge za svoja dejanja in prepričanja. Družine, v katerih lahko prepoznamo vse te značilnosti, so najbolj zadovoljne in delujejo precej bolj učinkovito kot tiste, pri katerih jih ni (Olson, 2000; Kouneski, 2001; v Givertz in Segrin, 2014). Vse te značilnosti označujejo avtoritativni vzgojni stil, ki ima glede na mnoge raziskave veliko dobrih posledic. Pri njem ima avtoriteto starš, ki spodbuja razvoj otrokovega moralnega razsojanja in samostojnega razmišljanja. Pri pomembnih odločitvah ima zadnjo besedo, vendar v procese dogovarjanja vključuje tudi otroke (Peček Čuk in Lesar, 2009). Otroci, katerih starši z njimi odprto komunicirajo in so se pripravljeni pogajati glede pravil, hkrati pa vztrajajo pri tem, da se vsi držijo dogovorov, so bolj zadovoljni in čutijo več samoučinkovitosti, kot pa tisti, katerih starši se ne prilagajajo ter poudarjajo nadzor in lastno moč (Givertz in Segrin, 2014).  Prav tako (v primerjavi z otroci, ki so bili vzgajani na drugačne načine) kažejo najvišje zadovoljstvo z življenjem in s samim seboj, doživljajo več občutkov pozitivne čustvene navezanosti do staršev (Nunes in Pinheiro Mota, 2017) in imajo manj depresivnih simptomov. Povezava med avtoritativnim vzgojnim stilom ter večjim zadovoljstvom z življenjem in manj izraženo depresivnostjo je bila potrjena večkrat, tudi ko so primerjali otroke različnih kultur (Gherasim, Brumarju in Alim, 2017).

Nekateri starši so v odnosu do otroka manj strogi, bolj nekonsistentni, ne postavljajo veliko pravil in so v glavnem ustrežljivi. Otroka ne želijo omejevati pri tem, da svojo naravo razvija v lastnem tempu, zato mu ne postavljajo jasnih in konsistentnih omejitev. V takšnem odnosu je starš kot vzgojitelj predan otroku, ne podreja ga ukazom in mu pusti občutek svobode (Peček Čuk in Lesar, 2009). Vse to je značilno za permisivni vzgojni stil, pri katerem otroci doživljajo zelo malo stresa, so zadovoljni s svojim življenjem in imajo pozitivno samopodobo (Coccia, Darling, Rehm, Cui in Sathe, 2011), vendar pa to lahko predstavlja problem, saj zaradi tega pogosto ne oblikujejo ustreznih strategij za spoprijemanje s stresom, kar jim kasneje v življenju lahko povzroča težave (Boss, 2001; v Coccia idr., 2011). Poleg tega večkrat kažejo vedenja pozunanjenja (pogosteje jih označijo kot ‘bolj težavne’), od staršev so bolj odvisni, ko odrastejo pa imajo pogosteje težave pri osamosvajanju (Seiffge-Krenke, 2006; v Coccia in Darling, 2015).

Težave pozunanjenja, kot so pretirana živahnost, neubogljivost, agresivnost, nepozornost in vzkipljivost, se povezujejo z nezadovoljstvom staršev in krhanjem družinskih odnosov, zato so precej nezaželene. Pogosteje se pojavijo v družinah, v katerih so starši pri discipliniranju nekonsistentni in pretirano reagirajo na vsako dejanje otroka. Na to se otrok lahko odzove z vedenjem pozunanjenja, zaradi česar se zmanjšata zadovoljstvo in zaznana samoučinkovitost starša, kar povzroči, da se slednji pogosto še bolj burno odziva in je še manj konsistenten (Coleman in Karraker, 2003; v Roskam, Brassart, Loop, Mouton in Schelestraete, 2015).

Kako iz tega začaranega kroga? Ključen element odnosa med otrokom in staršem, ki lahko vpliva na to, da se zmanjša količina vedenja pozunanjenja, je komunikacija. Problemi v odnosih se namreč pogosto pojavljajo zaradi nerazumevanja, ki je pogosto posledica tega, da svojih argumentov, misli in občutkov ne ubesedimo na ustrezen način. Otrok bo v odnosu, v katerem je komunikacija slaba, bolj verjetno uporen in agresiven (Kaiser, Hancock, Cai, Foster in Hester, 2000; v Roskam idr., 2014), na dolgi rok pa bo imel bolj verjetno težave tudi pri navezovanju socialnih stikov izven družine. Na starša, ki se odziva na otrokove besedne pozive, z njim veliko govori, sledi njegovi igri, je pozoren na njegove (čustvene in besedne) odzive in se mu pozorno posveti, se bo otrok odzval z manj agresivnosti in neubogljivosti.

Še en pomemben dejavnik, ki lahko zmanjša pojavljanje vedenj pozunanjenja, je zaznana samoučinkovitost starša. Samoučinkovit starš ima občutek, da je sposoben in dober vzgojitelj (Coleman in Karraker, 2003; v Roskam idr., 2014). To je pomembno zato, ker takšen starš doživlja manj stresa ter v odnosu do otroka kaže več podpore in pozitivih prepričanj, tudi če vzgaja otroka, ki je bolj ‘težaven’. Na takšen odnos se otrok odzove manj agresivno, neubogljivo in vzkipljivo (Roskam idr., 2014). Če je nastop starša samozavesten, stabilen in, če na otrokova dejanja ne reagira preveč burno, bodo otroci v interakciji z njim doživljali več zadovoljstva. Posledica tega bo tudi dolgoročno manj vedenja pozunanjenja (Janssens, 1994; Jones in Prinz, 2005; v Roskam idr., 2014).

Omeniti je treba še, da več strogosti in pravil s strani starša lahko pomembno zmanjšata pogostost neželenih vedenj (Roskam idr., 2014), vendar imajo otroci, ki jih vzgajajo starši, ki so zelo avtoritarni in direktivni, nižjo zaznano samoučinkovitost in so manj zadovoljni v življenju (Gherasim, Brumarju in Alim, 2017). S strani staršev ne dobijo veliko pohval in potrditev, zato pogosto doživljajo frustracije, so čustveno manj stabilni in imajo nižje samospoštovanje (Adam, 1994; v Nunes in Pinheiro Mota, 2017). Način vzgoje, ki želi s pomočjo strahu in kaznovanja vzgojiti ubogljive, pridne, spoštljive otroke, imenujemo avtoritarni vzgojni stil. Starš ima v tem odnosu popolno avtoriteto in absolutno moč (Peček Čuk in Lesar, 2009). On je tisti, ki se odloča in ima zadnjo besedo. V družinah, kjer veljajo stroga pravila in disciplina, se sicer pojavlja manj vedenj pozunanjenja (Roskam idr., 2014), vendar nekoliko več vedenj ponotranjanja. Otroci v takšnem okolju doživljajo več stresa in imajo pogosteje samomorilne misli (Nunes in Pinheiro Mota, 2017).

Obstaja mnogo različic načinov vzgoje, ki se jih starši poslužujejo v želji, da bi imel njihov otrok v prihodnosti dobro življenje. Kot smo videli, so nekatere od njih bolj učinkovite, druge pa manj. Raziskave kažejo, da je avtoritativna vzgoja tista, ki ima največ pozitivnih posledic. Avtoritativno vzgojeni otroci so namreč odgovorni, notranje motivirani, samostojni, sposobni pogajanja in sodelovanja, spoštovati pa znajo tudi potrebe drugih (Peček Čuk in Lesar, 2009).

V zadnjem času se očitno tudi splošna javnost vse bolj zaveda učinkovitosti takšnega vzgojnega pristopa, saj raziskave kažejo na to, da večina staršev v razvitejših državah v Zahodnem svetu (vključno s Slovenijo), svoje otroke vzgaja avtoritativno (Sevčnikar, 2015). Kljub temu pa še vedno ostaja veliko število družin, znotraj katerih se starši poslužujejo ostalih dveh vzgojnih stilov. Vzgojitelji, ki delujejo v vzgojnih zavodih, v zadnjih letih opažajo, da imajo vse pogosteje opravka z otroci in mladostniki, ki so vzgajani izrazito permisivno (Kos, 2017). S tem načinom vzgoje povezujejo tudi nekatere čustvene in vedenjske težave otrok, ki se znajdejo v zavodih. Cilj permisivne vzgoje je, da otroku omogoči nemoten razvoj ustvarjalnosti in lastne individualnosti, vendar kot kažejo prej navedene raziskave, tega otrok ne doseže. Dobronamerni starši, ki ugotovijo, da njihova vzgoja nima želenega učinka, zaradi tega pogosto čutijo nemoč in pri vzgoji postanejo še manj učinkoviti.

Cilj vzgoje je vzgojiti odraslo osebo, ki bo imela karseda kvalitetno življenje. Ugotovili smo, da ni vseeno kako se tega lotimo – različni vzgojni pristopi imajo namreč različne posledice, zato je pomembno, da govorimo o tem, kateri med njimi so najbolj učinkoviti in najbolj verjetno vodijo do želenega rezultata. Kljub temu, da zbrani dokazi konsistentno kažejo na to, da ima način vzgoje, ki temelji na komunikaciji, je odprt za pogajanja, hkrati pa ima jasno postavljena pravila, katerih se je potrebno držati, največ prednosti, so mnogi otroci še vedno vzgajani drugače. Širjenje zavedanja, da bo otrok, ki živi znotraj družine z omenjenimi značilnostmi, z večjo verjetnostjo zrastel v zadovoljnega, odgovornega, samostojnega in uspešnega odraslega, ki bo v dobrem odnosu s svojimi starši, lahko staršem pomaga pri oblikovanju vzgojnega stila, ki bo imel za njihovega otroka najboljše dolgoročne posledice.

Viri in reference

Cenkseven Önder, F. in Yilmaz, Y. (2012). The role of life satisfaction and parenting styles in predicting delinquent behaviors among high School Students. Educational Sciences: Theory and Practice, 12(3), 1744-1748.

Coccia, C. in Darling, C. A. (2015). Indulgent parenting and life satisfaction of college students: examination of eating, weight, and body image. Journal of Family Issues, 38(9), 1191-1214.

Coccia, C., Darling, C. A., Rehm, M., Cui, M. in Sathe, S. K. (2011). Adolescent health, stress and life satisfaction: the paradox of indulgent parenting. Stress Health, 28(3), 211-221.

Gherasim, L. R., Brumariu, L. E. in Alim, C. L. (2017). Parenting style and children’s life satisfaction and depressive symptoms: preliminary findings from Romania, France, and Russia. Journal of Happiness Studies, 18(4), 1013-1028.

Givertz, M. in Segrin, C. (2014). The association between overinvolved parenting and young adults’ self-efficacy, psychological entitlement, and family communication. Communication Research, 41(8), 1111-1136.

Kos, R. (2017). Vzgojni stili v družinah otrok v vzgojnih zavodih z vidika vzgojiteljev (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Milevsky, A., Schlechter, M., Netter, S. in Keehn, D. (2007). Maternal and paternal parenting styles in adolescents: associations with self-esteem, depression and life-satisfaction. Journal of Child and Family Studies, 16(1), 39-47.

Nunes, F. in Pinheiro Mota, C. (2017). Parenting styles and suicidal ideation in adolescents: mediating effect of attachment. Journal of Child and Samily Studies, 26(3), 734-747.

Peček Čuk, M. in Lesar, I. (2009). Moč vzgoje. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.

Roskam,I., Brassart, E., Loop, L., Mouton, B. in Schelestraete, M. (2015). Stimulating parents’ self-efficacy beliefs or verbal responsiveness: which is the best way to decrease children’s externalizing behaviors? Behaviour Research and Therapy, 72, 38-48.

Sevčnikar, K. (2015). Starševski stili vzgoje v Sloveniji in na Finskem (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.