Zmagovalne pesmi natečaja 2018

Pesem v slovenščini

Glavne nagrade:

1. mesto: Babilon – Nina Kremžar

ledena ploščad se je
odlomila od celine,
na njej smo postavili
svoj temeljni kamen,
tok nas je vlekel na zahod
proti sivemu robu obzorja,
kjer si bomo ustvarili ime,
tako so obljubili stari možje,
ki so drug za drugim umrli,
mi pa smo drseli po gladini,
leta in leta smo zidali hiše,
naše ženske niso znale rojevat otrok,
zato smo jim pustili mešat beton,
naši moški so klesali ledene opeke,
dokler se niso utrudili,
dajmo, je rekel nekdo,
prižgimo ogenj in se veselimo,
ko bodo prišla k nam nebesa,
jih bomo razparali in si naredili odeje –

in smo vrgli vesla v morje,
se veselili in skakali,
peli smo in plesali
in pili, dokler niso naše noge postale težke,
zapihal je vzhodni veter, ugasnili so ognji,
obsedeli smo za praznimi mizami,
glave smo naslonili med kolena,
naši želodci so obležali
kot kamenje ob naših nogah,
prenehali smo peti, tudi govorili nismo več,
ogulili smo jezike,
suhi kot brusni papir so nezavestno obležali
v naših ustnih votlinah –

tega je že dolgo,
še vedno čepimo na kolenih,
zibamo se levo in desno,
naše hiše razpadajo,
s smolo lepimo skupaj okna,
ki nenehno parajo živce,
s smolo smo sprijaznjeni,
s tišino tudi, všeč nam je,
včasih se nam zazdi, da še sonce
miruje in se samo ziba
levo desno –

nekega dne se nekaj premakne,
sunkovito,
nekdo zavpije s krikom živali,
naš kos ledu nasede
na belem pesku, uzremo babilon,
spomnimo se, da nimamo škarij,
da bi raztrgali rajske šive,
tudi njih smo vrgli v globino,
pa saj ne potrebujemo odej, pomislimo,
spet otrpnemo,
toplo morje nas
potegne nazaj na odprte vode,
bledimo v daljavi,
iz naših odprtih grl
se izvije begunski glas –

čudo

vito

 

Utemeljitev:

Zmagovalna pesem Babilon je skorajda pesem v prozi, saj ob branju držiš sapo v pričakovanju, kaj bo odkril naslednji verz. Ritem pesmi pa kljub temu lepo sledi vsebini, ki zgodovinsko zgodbo postavlja v sedanjost. Sodobni nomadi sprva v odhodu vidijo rešitev, polni upanja se podajo na pot, na kateri pa zaradi njene dolgotrajnosti otopijo in na koncu jim zmanjka upanja, volje, tudi besed, jeziki se jim ogulijo, otrpnejo, vse, kar lahko izrazijo je le še vpitje s krikom živali, nič več človeškega ni v njih. Ko končno naletijo na kopno, na babilon, ugotovijo, da se ne morejo ustaliti, toplo morje jih prej potegne nazaj, iz njih pa se izvije raztrgan glas, glas beguncev.

 

2. mesto: decembrska – Ajda Šubelj

verjetno si zdaj že na letalu
mogoče zraven tebe sedi
kakšno lepo dekle, španka recimo,
španke so ti verjetno všeč
v 9 urah do new yorka
je možno in razumljivo
da jo boš spoznal bolje kot mene
v mesecu v katerem si ljudje tako ali tako
sploh nismo podobni
decembra si lahko vsi privoščimo malo več
itak bomo potem prvega napisali zaobljube
moja praznična pregreha je bila
da sem ti verjela ko si rekel
da res nisi igralec
in samo zato sem že kar prvič ostala čez noč
čeprav je to pomenilo da me boš videl brez pudra
ko sem bila majhna sem na decembrska jutra
pojedla čokoladico iz adventnega koledarja –
zdaj sva v duhu decembra
na tvoji kuhinjski mizi najprej pojedla zajtrk
in nato še
drug drugega

 

Utemeljitev:

Decembrska je pesem, ki se bere tekoče in lahkotno. Ne zahteva poglobljenega bralca z univerzitetno izobrazbo. Ravno zato je dobra in prepričljiva. S svojim intuitivnim ritmom pelje bralca, oz. bralko od slovesa do prvega ljubljenja. Nosi zgodbo o mladostni zatreskanosti, ki pa ni bila, kot je slutiti, vsaj s strani pesnice, tako hipna, kot je videti na prvo branje. Gre za notico toplih medčloveških bližin.

 

3. mesto: Med trenutkom in preteklostjo – Nina Kremžar

Rjavodlaki potepuški psi spijo vedno na boku
z iztegnjenimi tacami in smejočimi obrazi.
Po krivih ulicah polzi voda. Na vogalih
postavajo temne silhuete z ebenovinastimi očmi.
Nekoč sem jo videla. Skozi okno hiše, ki je stala
na treh vogalih. Nekje je kapljala voda. Glavo
je sklonila pohlevno kakor pes in povesila
svoje jantarne oči. Strmela je v moj neudomačen
bel obraz. V moje telo, ki ima osem vogalov in
nešteto slabovidnih oči. Lajež je odmeval po
prostoru. Kaplje so stekle v strugah po mojem
hrbtu. Zatulila je v nebo skupaj z divjimi psi.
Jaz sem vdihnila požirek vode in stopila v lužo.

 

Utemeljitev:

Pesem gradi atmosfero z nizanjem prizorov, ki jim sledi prvoosebni pesniški subjekt. Videno poveže z globljimi sporočili: ženska z jantarnimi očmi sklanja glavo kot pes, ki je na začetku pesmi spal na boku.  Ta ženska deluje  kot subjekt primerjave dveh tujih si svetov, v katerega je prišla bela ženska z nešteto slabovidnimi očmi (ki so morda tudi mahanske ali digitalne). Zdi se, da za prestrašenim tuljenjem (tako podobnem pasjemu) domorodke  vznika posebno gostoljubje: požirek pitne vode v pokrajini, skozi katero polzi, teče in stoji umazana voda. Pesem, ki staplja simbolne in zaznane podobe v rahločutno udomačevanje tujosti. 

 

Posebne omembe:

1. mesto: Vsakdanja – Max Rakušček

ura je 8.04 rutinsko hlastavo letiš po šolskih hodnikih

mimo tebe brzijo tvoje stare fotografije ki ti danes grejo na živce
se derejo in prerivajo okoli tebe in te navidez osebno izzivajo
s svojimi glasovi preteklosti in slabimi frizurami nostalgije

pogledaš na roko čeprav nimaš ure
se spomniš na enega od tistih petih latinskih pregovorov “tempus fugit”
sinapse skočijo ena čez drugo
na spise kokošjih sošolk iz osnovne šole o majhnih svetovih ustvarjenih čez tiste dva tedna v Premanturi in svoj štirinajstletni obraz ki prikimava kako ima
raje zimo samo zato ker ni imel dovolj poguma za poletje

takrat si že poznal resnico saj veš da si pameten
samo nisi je hotel ker je bila zapakirana v pocukranem ovoju slabih pesmi in zamegljenih slik sončnega zahoda na internetu
koščki idej so bili na mestu samo podani v kičasto sestavljanko
a v resnici se točno spomniš sošolčeve vijolične majice na prvi dan gimnazije

nimaš pojma kaj so živilske karte a babica se jih spomne še predobro
hodila je na isto šolo kot ti ampak za leto 45 iz očitnih razlogov ni dostopnih razrednih slik v arhivu
njeni dnevi so praznejši od tvojih ampak vajine srede so enako dolgočasne in pravega kravla nisi zaplaval že vsaj dve leti

na srečo odraščaš v 21.stoletju in je adolescence še na pretek ampak ali jo boš sploh zaključil ti ali nekdo drug ki nikoli ni bil zaljubljen v nogomet ali odvisen od toksične doze betonskega čokolina

zdi se kot da že poznaš vse odgovore a točno takrat shuffle preklopi na preveč agresivno pesem
slika ne ustreza več zvoku in tvoje misli ne več prostoru

ura je 8.07 sediš v učilnici in se opravičuješ

 

Utemeljitev:

Pesem vsakdanjega mladega človeka iz 21. stoletja, pred katerim je adolescence še na pretek, ki je v treh minutah sposoben preteči šolski hodnik, v bežečih podobah ugledati svoje odraščanje, prigode s sošolkami, odseve internetnih povezav, primerjati svojo usodo z babičino ter izluščiti bistvene razlike, poslušati glasbo in  z opravičilom (končno) obsedeti v učilnici. Jezik pesmi se povsem prilega drvenju skozi prostor, podobe in misli – mestoma na dolgo zdrsuje, se asociativno niza, pa spet preskakuje, podobe se potresajo kot v kalejdoskopu, a so dovolj jasne in temeljite, da nas pesem, ko tečemo z njo, zadiha.

 

2. potopis – Ajda Šubelj

v Rimu ob mostu Vittorio Emanuele pustim
za sabo mokre prste in toplo egipčansko kožo
St. James’s Park v Londonu do danes nerodno skriva
zasoplost mojega poznega stop, I’m seeing someone
med tulipani okoli Hagie Sophie sem potrebna bolj

kot kadarkoli prej v življenju ampak do Egipta
me vse skupaj že malo mine
Berlin je bivša punca ki je še vedno ne znam
prebolet namesto tebe
na razdalji osem tisoč kilometrov do Colorada
v Bruslju potem edinkrat v štirih letih začutim
da ti mogoče vseeno ni vseeno
ampak to ni dovolj zato grem v New York
tam je Veronese za vedno ujet za ograjo Gramercy
Parka do katerega nima ključev skoraj nihče
prvi prepiri se zgodijo v Barceloni in zanje
je kriva prevelika vročina
v Edinburghu se potem učim švedskih besed
nujnih za življenje: sani zvezde sveča šepet bršljan
ko sva v Milanu v temi prisluškujeva razgorelemu juliju
zveni kot kratek prepoten seks
in se lepi kot povsod polito predrago pivo iz Pariza
potem so tukaj še Moskva Amsterdam Dunaj
Zagreb Luksemburg Manchester in Dublin
ampak vsa ta mesta so tako kot Ljubljana
povezana z žalostjo

 

Utemeljitev:

Potovanje kot dobršen del življenja. Potovanje iz točke do točke, od države do države, od mesta do mesta in nenazadnje, od človeka do človeka. Čas, komponenta, ki veže in razveže vsakega od nas, slej kot prej. Potopis nas pelje po zemljevidu poletja, ko dve osebi užijeta drug drugega. Pesem se sklene s seznamom mest, ki se vpletejo v konec pesmi – žalost in slovo.

 

3. Selitev: Take one – Sandra Erpe

WC školjka je bila pokvarjena
že od jedkega začetka
da bi potegnil vodo
si moral najprej spustiti pokrov
stopiti nanj
in na vrhu kotlička pritisniti zaklopko
ko sem se po nekaj mesecih
prezgodnjih budilk
‘kdo-je-kriv-prepirov’ in razjedi na želodcu
končno odselila
sem najbolj sovražila novo kopalnico
z butastimi pelikani na keramičnih ploščicah
in prevelik lijak
v katerem bi z lahkoto zaplavala
manjša raca
seveda pa sem najbolj sovražila
običajno delujočo WC školjko

 

Utemeljitev:

Pesem Selitev: Take One na simpatičen  in igriv način ponazarja trenutke v življenju vsakega izmed nas, ko polni upanja obrnemo list v knjigi življenja, ko verjamemo, da bo vse potekalo gladko, ko upanje premaga zdrav razum, potem pa sledi streznitev in uvid, da ni vse zlato, kar se sveti in včasih moramo sprejeti poraz, kljub temu da nas še vedno preteklost vleče nazaj.

 

Pesem v angleščini

Glavna nagrada:

1. she was restless… – Zala Norčič

she was restless
like the sea
and the world
was a shore
pushing her effervescent waves
to stay
inside the lines

– the tide

 

Utemeljitev:

Kratka pesem o mestu posmeznika v svetu, ki ga omejuje, da svoje korake in neobičajne vzgibe potlači, se socializira, podružbi in vkalupi. Drobna pesem nudi odprt konec – kar je njena odlika – ob katerem se vprašamo: je plima le opozorilo nase ali bo preplavila cel svet, ki jo je zadrževal s svojimi mejami?